SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)
z dne 23. maja 2007(*)
„Pritožba – Tožba, ki jo je podpisal odvetnik z žigom – Nedopustnost tožbe“
V zadevi T‑223/06 P,
zaradi pritožbe zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske Unije (drugi senat) z dne 13. julija 2006 v zadevi Eistrup proti Parlamentu (F‑102/05, še neobjavljen v ZOdl.), zaradi predloga za razveljavitev tega sklepa,
Evropski parlament, ki ga zastopata H. von Hertzen, zastopnik, in L. Knudsen, zastopnica,
tožeča stranka,
druga stranka v postopku je
Ole Eistrup, uslužbenec Evropskega parlamenta, stanujoč v Kneblu (Danska), ki ga zastopata S. Hjelmborg in M. Honoré, odvetnika,
tožeča stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (pritožbeni senat),
v sestavi B. Vesterdorf, predsednik, M. Jaeger, J. Pirrung, M. Vilaras in H. Legal, sodniki,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
1 S pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge k Statutu Sodišča, Parlament zahteva razveljavitev sklepa Sodišča za uslužbence Evropske Unije z dne 13. julija 2006 v zadevi Eistrup proti Parlamentu (F‑102/05, še neobjavljen v ZOdl., v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je Sodišče za uslužbence zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je Parlament vložil zaradi kršitve člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki velja mutatis mutandis za Sodišče za uslužbence na podlagi člena 3(4) Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom, z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence (UL L 333, str. 7), ker je imela tožba namesto lastnoročnega podpisa odvetnika tožeče stranke na prvi stopnji odtisnjen žig z vgraviranim podpisom tega odvetnika.
Postopek na prvi stopnji
2 S tožbo, prvotno vloženo na Sodišču prve stopnje 20. oktobra 2005, je O. Eistrup zahteval, prvič, razglasitev ničnosti odločbe z dne 13. decembra 2004, s katero je Parlament določil znesek odškodnine, po mnenju O. Eistrupa nezadosten, ki bi mu ga bilo treba nakazati zaradi tega, ker so ga prepozno vrnili na delovno mesto po dopustu iz osebnih razlogov, in razglasitev ničnosti odločbe z dne 12. julija 2005, s katero se je zavrnil ugovor zoper odločbo z dne 13. decembra 2004, in, drugič, naložitev Parlamentu povračila škode, nastale O. Eistrupu.
3 Ko je bilo ugotovljeno, da je na tožbi odtisnjen žig z vgraviranim podpisom odvetnika O. Eistrupa, je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje v dopisu z dne 25. oktobra 2005 povabilo tega odvetnika, naj predloži stališča o tem, ali se je spoštoval člen 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika, v skladu s katerim mora „izvirnik vsakega procesnega akta […] podpisati zastopnik ali odvetnik“ strank.
4 V odgovor je odvetnik O. Eistrupa z opombo z dne 5. novembra 2005 potrdil, da je avtor podpisa na tožbi. Dodal je, da je treba, tako kot v danskem pravu, sprejeti tak način podpisovanja.
5 Sodno tajništvo Sodišča prve stopnje je nato Parlamentu vročilo tožbo in prepis zgoraj omenjene opombe.
6 Parlament je z ločenim aktom, vloženim 15. decembra 2005, vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika. 10. aprila 2006 je tožeča stranka posredovala stališča glede tega ugovora.
7 Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. decembra 2005 ob uporabi člena 3(3) Sklepa 2004/752 odstopilo to zadevo Sodišču za uslužbence. Tožba je bila vpisana v sodnem tajništvu zadnjenavedenega pod številko F-102/05.
8 Odvetnik O. Eistrupa je na zahtevo Sodišča za uslužbence 16. junija 2006 posredoval sodnemu tajništvu različico tožbe, podpisane z njegovim lastnoročnim podpisom.
9 V teh okoliščinah je Sodišče za uslužbence z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil Parlament.
Izpodbijani sklep
10 Potem ko je opozorilo, da je Sodišče prve stopnje v sklepu z dne 24. februarja 2000 v zadevi FTA in drugi proti Svetu (T‑37/98, Recueil, str. II‑373, v nadaljevanju: sklep FTA, točka 26), člen 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika razložilo tako, da se zahteva lastnoročni podpis odvetnika tožeče stranke, je Sodišče za uslužbence priznalo, da pomeni uporaba žiga z vgraviranim podpisom odvetnika O. Eistrupa nepravilnost. Vendar pa po mnenju Sodišča za uslužbence glede na okoliščine primera takšna nepravilnost, ki je ugotovljena v fazi vložitve tožbe, ne more povzročiti nedopustnosti tožbe (točke od 22 do 24 izpodbijanega sklepa).
11 V tem pogledu je Sodišče za uslužbence v točki 25 izpodbijanega sklepa menilo, da obrazložitve, ki jih je v odgovor na dopis sodnega tajništva Sodišča prve stopnje z dne 25. oktobra 2005 posredoval odvetnik O. Eistrupa, niso vzbujale nikakršnega dvoma o dejstvu, da je ta odvetnik res podpisnik tožbe. V zvezi s tem se je Sodišče za uslužbence sklicevalo na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. februarja 2006 v zadevi Le Levant 001 in drugi proti Komisiji (T‑34/02, ZOdl., str. II‑267, točka 56) glede pooblastila pooblaščene osebe pravne osebe, ki je z uporabo člena 44(5)(b) Poslovnika pooblastila odvetnika, da vloži tožbo, pooblastilo pa je bilo podpisano z žigom.
12 V točki 26 izpodbijanega sklepa Sodišče za uslužbence opozarja, da je po obrazložitvi odvetnika O. Eistrupa sodno tajništvo vročilo tožbo Parlamentu. V točki 27 je tudi dodalo, da je od O. Eistrupa prejelo različico tožbe, ki jo je lastnoročno podpisal njegov odvetnik.
13 V točki 28 izpodbijanega sklepa je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da Parlament ni navedel nikakršnega dokaza, ki bi kazal na ogrožanje pravic obrambe v primeru, če bi se tožba glede na zahteve iz člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika razglasila za dopustno.
14 Sodišče za uslužbence je v teh okoliščinah primera o tem menilo, da naj bi bila ugotovitev o nedopustnosti tožbe zaradi nespoštovanja takšne postopkovne formalnosti, ki nima bistvenega vpliva na delovanje sodnega organa, taka, da bi nesorazmerno ogrožala temeljno pravico O. Eistrupa dostopa do sodišča, zlasti na prvi stopnji (točka 29 izpodbijanega sklepa).
15 Izpodbijani sklep je bil Parlamentu vročen 17. julija 2006.
Pritožba
Postopek
16 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 23. avgusta 2006, je Parlament vložil to pritožbo.
17 Člen 146 Poslovnika določa, da po vložitvi vlog lahko Sodišče prve stopnje na podlagi poročila sodnika poročevalca ter po opredelitvi strank odloči, da ne bo opravilo ustnega postopka, razen če ena od strank vloži predlog, v katerem navede razloge, zaradi katerih želi biti slišana. Predlog se vloži v roku enega meseca po tem, ko je bila stranka obveščena o zaključku pisnega postopka.
18 V odgovoru na pritožbo, vloženem 10. novembra 2006, je O. Eistrup zahteval od Sodišča prve stopnje, naj „ob upoštevanju odločilnosti sporne formalnosti zanj in za tožbo zoper Parlament“ določi obravnavo.
19 Ta predlog je treba zavrniti, prvič, ker je glede na določbo člena 146 Poslovnika prezgoden in, drugič, ker ni konkretne in specifične navedbe razlogov, zaradi katerih bi želel biti O. Eistrup slišan.
20 Z vlogo z dne 6. decembra 2006 je Parlament skladno s členom 143 Poslovnika zahteval odobritev za vložitev replike. Z odločbo z dne 13. decembra 2006 je bila ta zahteva zavrnjena. Isti dan je bil pisni postopek končan.
21 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (pritožbeni senat) ugotovilo, da stranke niso vložile nikakršnega predloga za določitev obravnave v roku enega meseca po zaključku pisnega postopka, in z uporabo člena 146 Poslovnika odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka.
Predlogi strank
22 Parlament predlaga Sodišču prve stopnje, naj:
– razveljavi izpodbijani sklep;
– dokončno odloči o sporu, pri čemer naj se razglasi utemeljenost ugovora nedopustnosti;
– zavrže tožbo kot nedopustno;
– odloči o stroških v skladu s predpisi.
23 O. Eistrup Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne pritožbo;
– podredno, vrne zadevo v razsojanje Sodišču za uslužbence;
– naloži plačilo stroškov Parlamentu.
Trditve strank
24 V utemeljitev pritožbi se Parlament sklicuje na en pritožbeni razlog, ki se nanaša na nespoštovanje prava Skupnosti s strani Sodišča za uslužbence. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov, ki zajemata eno kršitev, in sicer hkrati kršitev člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika, in načela pravne varnosti.
25 Glede prvega dela pritožbenega razloga Parlament meni, da je Sodišče za uslužbence s tem, da ni razglasilo tožbe O. Eistrupa za nedopustno zaradi kršitve člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika, napačno uporabilo pravo, četudi se njegov odvetnik ni lastnoročno podpisal na tožbo.
26 Glede sklicevanja Sodišča za uslužbence na zgoraj navedeno sodbo Le Levant 001 in drugi proti Komisiji Parlament poudarja, da je ta sodba zadevala člen 44(5)(b) Poslovnika in ne člena 43(1), prvi pododstavek. Medtem ko v primeru nespoštovanja člena 43(1), prvi pododstavek, o zahtevi, naj odvetnik stranke podpiše izvirne procesne akte, ni predvidena nikakršna dopolnitev, je bila ta pri nespoštovanju člena 44(5)(b) mogoča na podlagi člena 44(6). Navedena naj sodba torej ne bi bila upoštevna v obravnavani zadevi.
27 Kolikor Sodišče za uslužbence v točki 25 izpodbijanega sklepa ugotavlja, da „je odvetnik tožeče stranke res podpisnik tožbe“ – ugotovitev, ki naj bi dopuščala sklepanje, da je bil odvetnik res podpisnik –, ker je sam odtisnil žig z vgraviranim podpisom na izvirnik tožbe, se Parlament sprašuje o koristnosti uporabe žiga namesto lastnoročnega podpisa tožbe, če je zadevna oseba prisotna. V vsakem primeru naj bi bilo sedaj nemogoče z gotovostjo preveriti, da je odvetnik resnično potrdil besedilo v tožbi, preden jo je poslal.
28 Glede drugega dela pritožbenega razloga Parlament Sodišču za uslužbence očita, da s tem, da ni spoštovalo določb Poslovnika o dopustnosti tožb, kršilo načelo pravne varnosti. Nobena določba prava Skupnosti naj dejansko ne bi omejevala pravice sklicevanja na kršitev Poslovnika samo na primere, v katerih bi ta kršitev ogrožala pravice obrambe. Zahteva za podpis naj bi bila pogoj za dopustnost ravno tako kot spoštovanje procesnih rokov, tako da se Sodišče za uslužbence ni moglo sklicevati na načeli sorazmernosti in dostopa do sodišča, da bi se izognilo uporabi člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika.
29 O. Eistrup zatrjuje, da Poslovnik Sodišča prve stopnje in besedila, ki se nanj nanašajo, ne določajo natančno, kaj je treba razumeti ob izrazu „podpis“. Poleg tega naj sklep FTA in nobena druga sodna odločba ne bi dali jasne opredelitve tega pojma in še manj pojma „lastnoročni podpis“. Še več, uporaba žiga naj bi bila v nekaterih pravnih redih, kot je danski, splošno sprejeta za procesne akte. V vsakem primeru, v obravnavani zadevi naj bi bila storjena opravičljiva napaka, tako da se tožba ne more razglasiti za nedopustno.
30 V tem pogledu O. Eistrup trdi, prvič, da člen 43(1) Poslovnika nikakor ne določa natančno, ali je treba pri podpisu tožbe spoštovati določeno obliko. Dodaja, da v skladu s Praktičnimi navodili za stranke (UL 2002, L 87, str. 48) (točka I 2) Sodišče prve stopnje v primeru posredovanja po elektronski pošti ne sprejme faksimila podpisa, „izdelanega z računalnikom“. To besedilo naj nasprotno ne bi izključevalo posredovanje faksimila podpisa, izdelanega ročno. Glede člena 6(3) Navodil sodnemu tajniku Sodišča prve stopnje z dne 3. marca 1994 (UL L 78, str. 32), zadnjič spremenjenih 5. junija 2002 (UL L 160, str. 1), v skladu s katerim lahko sodni tajnik sprejme samo listine z izvirnim podpisom odvetnika ali zastopnika zadevne stranke, O. Eistrup meni, da ta določba ne podaja jasne zamisli o tem, kaj bilo treba razumeti ob izrazu „podpis“ ali „izvirnik“ podpisa.
31 Po mnenju O. Eistrupa je treba zato razčleniti vlogo stvarnega podpisa. Ta naj bi zagotavljal pristnost, popolnost in neizpodbitnost besedila, ki je na podpisani listini, in zlasti prepričal naslovnika o tem, da se je podpisala določena oseba, se pravi imetnik podpisa. O. Eistrup o tem meni, da se mora vsaj na Danskem uporaba žiga obravnavati, kot da izpolnjuje te pogoje in zato, kot da je primerljiva z lastnoročnim podpisom s kemičnim svinčnikom ali črnilom. Med drugim naj bi tudi Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) obravnaval uporabo faksimila podpisa kot sprejemljiv način podpisovanja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. septembra 2006 v zadevi DEF-TEC Defense Technology proti UUNT – Defense Technology (FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR), T‑6/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 3).
32 Glede tveganja zlorabe takšnega žiga je dansko pravo rešilo to težavo s tem, da je avtorju faksimila podpisa naložilo obveznost dokazati, da je v dejanskem primeru prišlo do zlorabe. Torej naj bi za podpis, odtisnjen z žigom, veljala domneva pristnosti. Drugače rečeno, avtor faksimila podpisa naj bi nosil tveganje v zvezi z uporabo žiga. Poleg tega naj tveganje, da se podpis ponaredi, ne bi zadevalo samo uporabe žigov, ampak tudi podpise s kemičnim svinčnikom.
33 V teh okoliščinah O. Eistrup poudarja, da v nobenem trenutku Parlament ni izpodbijal tega, da je njegov odvetnik imel njegovo pooblastilo za zastopanje, da je ta odvetnik dejansko bil avtor tožbe ali da je isti odvetnik dal faksimile podpisa.
34 Drugič, O. Eistrup nasprotuje trditvi Parlamenta, da se ne more sklicevati na zgoraj navedeno sodbo Le Levant 001 in drugi proti Komisiji, saj ta zadeva akt, v nasprotju z obravnavano zadevo, ki se lahko na podlagi člena 44(6), Poslovnika dopolni. Poudarja, da v tej sodbi Sodišče prve stopnje nikakor ni menilo, da naj bi bila dopolnitev nujna, temveč je menilo, da določba 44(5) Poslovnika ni bila kršena, ker je bil podpis, odtisnjen z žigom na pooblastilo, ki so ga odvetniku dale stranke, popolnoma veljaven. Ta sodba naj bi bila v obravnavanem primeru upoštevna, ker izrecno iz člena 7(3) Navodil sodnemu tajništvu izhaja, da morajo listine, ki jih je treba predložiti na podlagi člena 44(5)(a) in (b) Poslovnika, obsegati pooblastilo odvetniku, ki ga „podpiše“ zastopnik zadevne pravne osebe. Torej, da je takšno pooblastilo veljavno, se mora spoštovati zahteva o podpisu. Sodišče prve stopnje je v zadevi, ki je bila povod za sodbo Le Levant 001 in drugi proti Komisiji, sprejelo uporabo žiga.
35 Glede sklepa FTA O. Eistrup navaja, da je bilo odločilno vprašanje v zadevi tega sklepa, ali lahko oseba, ki ni odvetnik tožečih strank, veljavno podpiše tožbo v imenu odvetnika, in ne, kako je treba dati podpis na tožbo. Torej naj bi šlo za obiter dictum, ko je Sodišče prve stopnje razlagalo člen 43(1) Poslovnika, v smislu, da zahteva „latnoročni podpis“. Sodišče prve stopnje poleg tega, da se je izognilo določitvi, kaj bi bilo treba razumeti ob izrazu „lastnoročni podpis“, ni presodilo o vprašanju, ali se lahko uporaba žiga obravnava kot veljaven način podpisa.
36 O. Eistrup trdi, tretjič, da se mora vsaj na Danskem uporaba žiga obravnavati za veljavni stvarni podpis, ki je primerljiv s podpisom, napisanim s peresom. Tako naj bi bilo zlasti, ko se pred danskimi sodišči predložijo listine.
37 Četrtič, navaja, da je v vsakem primeru treba uporabo žiga s strani njegovega odvetnika obravnavati kot opravičljivo napako. V tem pogledu se sklicuje na naslednje trditve:
– pojem „podpis“ in „izvirnik“ podpisa v pravu Skupnosti nista bila jasno opredeljena;
– Navodila za stranke izključujejo samo faksimile podpisa, izdelanega z računalnikom;
– v skladu s sodno prakso Skupnosti se lahko procesni akti podpišejo z žigom, kadar ni nikakršnega dvoma, da je avtor potrdil vsebino in razpolaga z veljavnim pooblastilom;
– nikakršnega dvoma ni o identiteti avtorja tožbe;
– uporaba odtisnjenega žiga z vgraviranim podpisom je na Danskem dopustna;
– opredelitev te tožbe za nedopustno bi bilo skrajno hudo
– dejanje.
Presoja Sodišča prve stopnje
38 S pritožbo Parlament očita Sodišču za uslužbence, da je napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika, kot se razlaga glede na načelo pravne varnosti.
39 V skladu s to postopkovno določbo mora „izvirnik vsakega procesnega akta […] podpisati zastopnik ali odvetnik [zadevne] stranke“.
40 To določbo je treba razlagati v smislu zahteve, naj bo lastnoročni podpis odvetnika, ki ga je tožeča stranka pooblastila, na izvirniku tožbe (sklep FTA, točke 23, 26 in 27). To razlago sprejemajo Navodila sodnemu tajniku Sodišča prve stopnje, s katerimi se v členu 6(3) sodnemu tajniku predpisuje, naj se sprejmejo samo listine z „izvirnim podpisom odvetnika“.
41 Torej je Sodišče za uslužbence v točkah 24 in 25 izpodbijanega sklepa pravilno presodilo, da je uporaba žiga z vgraviranim podpisom odvetnika O. Eistrupa nepravilnost v fazi vložitve tožbe, ker podpis s tem žigom ne pomeni neposrednega podpisa, kot ga zahteva člen 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika. Čeprav se je z zadevnim žigom odtisnila oblika podpisa odvetnika, pa velja, da je ta način podpisovanja posreden in da tožba ne vsebuje izvirnega podpisa odvetnika.
42 Nobena od trditev, ki jih je predložil O. Eistrup, ni taka, s katero bi se ovrgel ta sklep.
43 Kot neupoštevne je treba zavrniti tudi, prvič, trditev O. Eistrupa, ki jo želi izpeljati iz zgoraj navedene sodbe Le Levant 001 in drugi proti Komisiji, da je s tem, da se je z uporabo člena 44(5)(b) Poslovnika sprejel faksimile podpisa na pooblastilu odvetnika za vložitev tožbe, sodba opredelila izraz „podpis“ v smislu člena 7(3) Navodil sodnemu tajniku, ker je ta opredelitev ravno tako upoštevna v obravnavani zadevi (glej točko 34 zgoraj).
44 V tem pogledu je dovolj poudariti, da člen 44(5)(b) Poslovnika zahteva samo „dokaz, da je odvetnik[…] pravilno poobla[ščen]“. Ni nujno, da bi moral takšen dokaz obsegati listino z lastnoročnim podpisom pooblastitelja. Če je res, da člen 7(3) Navodil sodnemu tajniku zahteva „pooblastilo […], ki ga podpiše zastopnik pravne osebe“, potem se ta določba ne more razlagati v smislu, da spreminja člen 44(5)(b) Poslovnika – ki ga sicer ni mogoče spremeniti z Navodili sodnemu tajniku –, ampak se mora razumeti bolj v smislu, da se nanaša na najbolj običajen način predložitve takšnega pooblastila, ne da bi se zato izključile vse druge možnosti dokazovanja o pravilni pooblastitvi. Nasprotno pa besedilo člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika ne dopušča sprejetja nepodpisane tožbe, kljub predložitvi dokaza, da jo je odvetnik ali zastopnik v imenu tistega, ki jo vlaga, potrdil v drugi obliki kot z lastnoročnim podpisom.
45 Drugič, glede formalne zahteve, določene s členom 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika, je sklicevanje na zgoraj navedeno sodbo FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR, ki navede notranjo odločitev UUNT, s katero se odobri uporaba faksimila podpisa pristojnega uradnika UUNT na njihovih odločbah, sporočilih ali obvestilih, v teh okoliščinah neupoštevno. Splošno dejstvo, da se sprejme uporaba telefaksa, teleksa, telegrama ali elektronske pošte na področjih, ki niso podvržena strožjim formalnim pogojem, kot so sporočila na področju znamke Skupnosti (pravila 55 in od 79 do 82 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 303, str. 1)), je brez pomena.
46 Enako velja, tretjič, za trditev, da je treba sklepati a contrario od točke I 2 Praktičnih navodil strankam, na podlagi katere Sodišče prve stopnje v primeru posredovanja po elektronski pošti sprejme faksimile podpisov, izdelanih ročno (glej točko 30 zgoraj). Zadevno navodilo se nanaša samo na uporabo tehničnih sredstev obveščanja, ki so kot taka določena v členu 43(6) Poslovnika. Torej je brez pomena pri razlagi člena 43(1), prvi pododstavek.
47 Vendar pa je Sodišče za uslužbence glede na okoliščine v obravnavani zadevi presodilo, da nespoštovanje člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika s strani odvetnika O. Eistrupa ne more povzročiti nedopustnosti tožbe. Tako je menilo, da zahteve za lastnoročni podpis ni treba uporabiti, če to narekujejo okoliščine zadevnega primera.
48 V tem pogledu je treba opozoriti, da odsotnost lastnoročnega podpisa na tožbi odvetnika, ki je za ta namen pooblaščen, ne spada med formalne nepravilnosti, ki se lahko odpravijo v skladu s členom 21, drugi odstavek, Statuta Sodišča, členom 44(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje in členom 6(1), (4) in (5) Navodil sodnemu tajniku Sodišča prve stopnje.
49 Poleg tega, če člen 43(6) Poslovnika po spremembah, sprejetih 6. decembra 2000 (UL L 322, str. 4), dopušča uporabo telefaksa in elektronskih sporočil, potem je veljavnost sporočanja s temi elektronskimi sredstvi podrejena pogoju, da se „izvirnik [zadevnega] akta, ki je podpisan“, vloži najpozneje v desetih dneh v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje. Če člen 43(7) Sodišču prve stopnje po spremembah Poslovnika, sprejetih 12. oktobra 2005 (UL L 298, str. 1), dovoljuje, da s sklepom, objavljenem v Uradnem listu Evropske Unije, določijo pogoji, pod katerimi vloga, ki je bila elektronsko posredovana sodnemu tajništvu, šteje za izvirnik, je treba ugotoviti, da takšen sklep še ni bil sprejet.
50 Sledi, da je v trenutnem stanju prava Skupnosti o sodnih postopkih podpis, ki ga na izvirnik tožbe odvetnik napisal z roko, edini način, ki dopušča prepričanje, da je odgovornost za izpolnitev in vsebino tega procesnega akta prevzela oseba, ki je pooblaščena za zastopanje tožeče stranke pred sodišči Skupnosti (glej v tem smislu sklep FTA, točki 25 in 26).
51 Zahteva lastnoročnega podpisa v smislu člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika tako z namenom pravne varnosti skuša doseči zagotovitev izvirnosti vloge in izključitev tveganja, da ta v resnici ni delo avtorja, pooblaščenega za ta namen. Zato je treba to zahtevo obravnavati kot bistveno pravilo obličnosti in ga strogo uporabljati, tako da njegovo nespoštovanje povzroči nedopustnost tožbe.
52 Glede na tožbo, s katero se je začel postopek, z odtisnjenim žigom z vgraviranim podpisom odvetnika, ki ga je pooblastila tožeča stranka, je treba ugotoviti, da ta posredni in mehanski način „podpisovanja“ kot sam ne dopušča ugotovitve, da je bil nujno odvetnik tisti, ki je podpisal zadevni procesni akt.
53 Glede ugotovitve Sodišča za uslužbence v točki 25 izpodbijanega sklepa, da obrazložitve, ki jih je posredoval odvetnik O. Eistrupa, niso vzbujale nikakršnega dvoma o dejstvu, da je ta odvetnik res podpisnik tožbe, je primerno poudariti, da tožba, ki vsebuje postopkovno napako ob vložitvi, ne more biti dopolnjena s tako rekoč preprosto izjavo, ki je naknadna in zunaj procesnega akta, saj odsotnost latnoročnega podpisa ne spada med formalne nepravilnosti, ki se lahko med postopkom odpravijo (glej točko 48 zgoraj). Poleg tega taka izjava sama tudi ni zadostna za potrditev elektronskih sporočil ali telefaksov, kadar jim ne sledi „izvirnik akta, ki je podpisan“.
54 Primerno je dodati, da čeprav je O. Eistrup potrdil, da je njegov odvetnik osebno podpisal vlogo z odtisnjenim žigom z njegovim vgraviranim podpisom (točka 20 izpodbijanega sklepa), se lahko samo ugotovi, da način podpisa tožbe izhaja iz načina samega notranjega delovanja zadevne odvetniške pisarne, ki običajno ni pod nadzorom nasprotne stranke in sodnika. Torej ne gre za okoliščino, ki naj bi bila objetivno taka, da bi brez dvoma dopuščala prepričanje, da je odgovornost za izpolnitev in vsebino tožbe prevzel odvetnik O. Eistrupa.
55 Temu sklepu se s sodbo Sodišča z dne 18. januarja 2007 v zadevi PKK in KNK proti Svetu (C‑229/05 P, še neobjavljena v ZOdl., točke od 114 do 119) ne oporeka. V tej sodbi je Sodišče, ki je bilo pozvano, naj se izreče o veljavi izjav odvetnika ene od tožečih strank, da bi imelo njemu dano pooblastilo ustrezno podlago, presodilo, da so te izjave, ki jih je podal član odvetniške zbornice ene izmed držav članic, ki je kot tak zavezan kodeksu odvetniške poklicne etike, v posebnih okoliščinah te zadeve zadoščale za ugotovitev, da je tožeča stranka bila pooblaščena za pooblastitev odvetnikov. Posebnost te zadeve je v dejstvu, da je bila tožeča stranka organizacija brez pravne osebnosti, kar je vodilo Sodišče do tega, da je poudarilo, da na podlagi določb njegovega Statuta in določb njegovega Poslovnika in določb Poslovnika Sodišča prve stopnje taka organizacija ne more vložiti tožbe. Po mnenju Sodišča se je bilo treba v tem izjemnem položaju izogniti pretiranemu formalizmu in posledično dopustiti tožeči organizaciji, da z vsakršnimi dokaznimi sredstvi dokaže, da je pooblaščena za pooblastitev odvetnikov.
56 Nasprotno v obravnavani zadevi ni takšnega izjemnega položaja, saj je člen 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje, kot ga razlaga zgoraj navedena sodna praksa, jasno posvečen zahtevi lastnoročnega podpisa kot bistvenemu pravilu obličnosti (glej točko 51 zgoraj).
57 Ta ugotovitev pa se ne more ovreči s sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. januarja 2004 v zadevi Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji (T‑158/99, Recueil, str. II‑1, točke od 42 do 45), ker je v tej zadevi tožba dejansko vsebovala lastnoročni podpis odvetnika tožeče stranke in ker je Sodišče prve stopnje lahko preverilo pristnost tega podpisa, s tem da ga je primerjalo s preostalimi podpisi istega odvetnika, se pravi na podlagi objektivnih dejavnikov, ne pa glede na izjavo, ki je naknadna in zunanja glede na zadevne dopise.
58 Ob upoštevanju predhodno navedenega se odsotnost lastnoročnega podpisa tudi ne more obravnavati za odpravljeno, ker, prvič, je bila tožba O. Eistrupa vročena toženi stranki na prvi stopnji in, drugič, ker je Sodišče za uslužbence od O. Eistrupa prejelo različico tožbe, ki jo je lastnoročno podpisal njegov odvetnik (točka 27 izpodbijanega sklepa). Tožba očitno ne postane dopustna samo zaradi vročitve nasprotni stranki. Glede sporočila O. Eistrupa o novi tožbi je dovolj opozoriti, da je bila vložena na Sodišče za uslužbence šele 16. junija 2006. Kot je pravilno poudaril Parlament, je bila vložena po izteku roka za vložitev tožbe.
59 Končno je treba opozoriti, da je Sodišče za uslužbence menilo, da Parlament ni dokazal ogrožanja pravic obrambe, če bi se tožba razglasila za dopustno, medtem ko naj bi ugotovitev o nedopustnosti tožbe zaradi nespoštovanja postopkovne formalnosti, ki nima bistvenega vpliva na delovanje sodnega organa, nesorazmerno ogrožala temeljno pravico dostopa do sodišča (točki 28 in 29 izpodbijanega sklepa). V tem pogledu je treba poudariti, da je zahteva lastnoročnega podpisa v smislu člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika bistveno pravilo obličnosti (glej točko 51 zgoraj). Bistvena kršitev postopka povzroči nedopustnost tožbe (glej v tem smislu sklep Sodišča prve stopnje z dne 8. februarja 1993 v zadevi Stagakis proti Parlamentu, T‑101/92, Recueil, str. II‑63, točka 8), ne da bi bilo treba pretehtati učinke takšne kršitve in zlasti preveriti, ali je odsotnost lastnoročnega podpisa na tožbi povzročila škodo nasprotni stranki (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. aprila 2000 v zadevi Komisija proti ICI, C‑286/95 P, Recueil, str. I‑2341, točki 42 in 52).
60 Iz tega sledi, da žig z vgraviranim podpisom odvetnika, ki ga je pooblastila tožeča stranka, odtisnjen na tožbi, povzroči nedopustnost tožbe, in to neodvisno od okoliščin, kot so tiste, ki so se upoštevale v izpodbijanem sklepu.
61 Iz predhodno navedenega sledi, da je Sodišče za uslužbence, s tem da je presodilo, da ugotovljena postopkovna nepravilnost glede na okoliščine v obravnavani zadevi ne more povzročiti nedopustnosti tožbe, napačno uporabilo pravo,.
62 Vendar pa je treba opozoriti, da je treba pritožbo zavrniti, če obrazložitev odločitve na prvi stopnji kaže na kršitev prava Skupnosti, vendar je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (sodba Sodišča z dne 9. junija 1992 v zadevi Lestelle proti Komisiji, C‑30/91 P, Recueil, str. I‑3755, točka 28; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 12. novembra 1996 v zadevi Ojha proti Komisiji, C‑294/95 P, Recueil, str. I‑5863, točka 52).
63 V obravnavani zadevi se O. Eistrup sklicuje na opravičljivost napake, ki naj bi bila storjena.
64 V tem pogledu je treba poudariti, da ne more biti posledica opravičljive napake ta, da bi tožba, ki nima lastnoročnega podpisa, postala dopustna, ampak da se za zadevno osebo prepreči tek roka za vložitev tožbe, tako da naj različica tožbe, ki je bila pravilno podpisana, vložena 16. junija 2006 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence, ne bi bila prepozna.
65 Vendar pa je dovolj ugotoviti, da O. Eistrup ni navedel izjemnega položaja, ki naj bi njegovemu odvetniku preprečil lastnoročni podpis na tožbo, in ni dokazal, da je njegov odvetnik z uporabo podpisa v obliki žiga pokazal vso skrbnost, ki se zahteva za običajno izkušeno osebo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. marca 1993 v zadevi Blackman proti Parlamentu, T‑33/89 in T‑74/89, Recueil, str. II‑249, točka 34, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 1997 v zadevi Fichtner proti Komisiji, T‑63/96, RecFP, str. I‑A‑189 in II‑563, točka 25). Branje upoštevnih besedil, zlasti besedila iz člena 6(3) Navodil sodnemu tajniku in sklepa FTA, bi ga, skrbnega in izkušenega strokovnjaka, morale voditi do tega, da lastnoročno podpiše tožbo.
66 Iz tega sledi, da se v obravnavani zadevi ne more koristno sklicevati na pojem opravičljive napake.
67 Zato je treba izpodbijani sklep razveljaviti.
Ugovor nedopustnosti
68 V skladu s členom 13(1) Priloge k Statutu Sodišča lahko Sodišče prve stopnje, če je pritožba utemeljena, v primeru razveljavitve odločitve Sodišča za uslužbence samo odloči o zadevi, če se o njej lahko odloči. V tem primeru je tako.
69 Iz točk od 38 do 67 zgoraj izhaja, da je ugovor nedopustnosti, ki ga je pred Sodiščem za uslužbence vložil Parlament, treba sprejeti. Zato je treba tožbo O. Eistrupa zavreči kot nedopustno.
Stroški
70 V skladu s členom 148, prvi odstavek, Poslovnika, če je pritožba utemeljena in Sodišče prve stopnje samo odloči v sporu, odloči tudi o stroških.
71 V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 144 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
72 Vendar v skladu s členom 88 Poslovnika, ki velja za pritožbe, ki so jih vložile institucije na podlagi členov 144 in 148, drugi pododstavek, tega poslovnika, v sporu med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci stroške, ki so nastali institucijam, načeloma nosijo te.
73 V teh okoliščinah vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1) Sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 13. julija 2006 v zadevi Eistrup proti Parlamentu (F‑102/05, še neobjavljen v ZOdl.) se razveljavi.
2) Tožba v zadevi F-102/05, ki jo je pred Sodiščem za uslužbence vložil O. Eistrup, se zavrže kot nedopustna.
3) Vsaka stranka nosi svoje stroške, tako tiste, ki so povezani s prvo stopnjo, kot te, ki so povezani s pritožbo.
Vesterdorf | Jaeger | Pirrung |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. maja 2007.