SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 14. novembra 2013
Zadeva T‑455/11 P
Evropski policijski urad (Europol)
proti
Andreasu Kalmárju
„Pritožba – Javni uslužbenci – Osebje Europola – Pogodba za določen čas – Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Denarno nadomestilo“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 26. maja 2011 v zadevi Kalmár proti Europolu (F‑83/09) in zahteva za delno razveljavitev te sodbe.
Odločitev: Pritožba se zavrne. Evropski policijski urad (Europol) plača svoje stroške in stroške, ki jih je v okviru tega postopka priglasil Andreas Kalmár.
Povzetek
1. Pritožba – Razlogi – Kršitev prepovedi odločanja ultra petita – Sprememba s strani Sodišča za uslužbence tožbenih razlogov, ki jih je podala pritožnica – Kršitev pravice do obrambe – Neutemeljeni tožbeni razlogi
2. Uradniki – Osebje Europola – Odločba, ki posega v upravni položaj uslužbenca – Predhodna prekinitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Meje – Sodni nadzor
(Kadrovski predpisi Europola, člen 94(1)(b))
3. Tožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe – Pravna opredelitev – Upoštevnost
(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)
4. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča glede presoje dejstev – Izključitev, razen ob izkrivljanju
(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))
5. Pritožba – Razlogi – Neopredelitev navedene napačne uporabe prava – Nedopustnost
(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1)); Poslovnik Splošnega sodišča, člena 138(1), prvi pododstavek, točka (c))
6. Pritožba – Razlogi – Nezadostna obrazložitev – Obseg obveznosti obrazložitve
(Statut Sodišča, člen 36 in Priloga I, člen 7(1))
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 26 do 29.)
2. Čeprav ima uprava široko diskrecijsko pravico glede odločitve o predčasni prekinitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pa je spoštovanje jamstev, ki jih daje pravni red Unije v upravnih postopkih, temeljnega pomena. Med temi jamstvi je predvsem obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike posamezne zadeve.
(Glej točko 33.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, ZOdl., str. II‑2841, točka 163 in navedena sodna praksa.
3. Zaradi predlogov v zvezi z zavrnitvijo pritožbe sodišče presoja tudi akt, zoper katerega je bila vložena pritožba, in tako predlogi kot takšni nimajo samostojne vsebine. Če iz odločbe o zavrnitvi pritožbe izhajajo pojasnila glede očitkov zoper uradnika, ki so se izkazali za utemeljene, mora konkretna opredelitev očitkov zoper uradnika izhajati iz skupnega branja začetnih odločb in zavrnitve pritožbe.
Vprašanje, ali je odločba o zavrnitvi pritožbe akt, ki posega v položaj, je upoštevno samo v primeru, če je tožba zoper začetne odločbe zavržena kot prepozna. V takem primeru opredelitev odločbe o zavrnitvi pritožbe kot takega akta lahko pomeni ponoven začetek teka rokov glede tožb pred sodišči.
(Glej točki 41 in 42.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 12. december 2002, Morello proti Komisiji, T‑338/00 in T‑376/00, RecFP, str. I‑A‑301 in II‑1457, točki 34 in 35; 10. junij 2004, Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑167 in II‑747, točka 31; 14. oktober 2004, Sandini proti Sodišču, T‑389/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑295 in II‑1339, točka 49; 6. april 2006, Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, ZOdl., str. II‑1173, točka 43 in navedena sodna praksa.
4. Prvostopenjsko sodišče je edino pristojno za ugotavljanje dejstev – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in za presojo teh dejstev. Presoja dejstev, ki jo opravi prvostopenjsko sodišče, razen ob izkrivljanju dokazov, ki so mu bili predloženi, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo podrejeno nadzoru Splošnega sodišča. Tako izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov.
Sodišče za uslužbence lahko – ne da bi pri tem izkrivilo dejstva – ugotovi, da institucija ni celovito in podrobno preučila upoštevnih in nezanemarljivih dejstev v okviru odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, če se je institucija podrobno sklicevala na negativni vidik preteklega ravnanja uradnika, pri čemer ni isto storila glede pozitivnih vidikov, navedenih v osebnem spisu.
(Glej točki 64 in 66.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 8. september 2008, Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1‑267, točke od 60 do 62 in navedena sodna praksa.
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 75.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba ETF proti Landgren, točka 140.
6. Obveznost obrazložitve sodb na podlagi člena 36 Statuta Sodišča in člena 7(1) Priloge I k navedenemu statutu nalaga Sodišču za uslužbence, da poda razlago svojih sodb, da se zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Sodišče za uslužbence ni sprejelo njihovih trditev, Splošnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje sodnega nadzora.
(Glej točko 76.)
Napotitev na:
Sodišče: 16. julij 2009, Komisija proti Schneider Electric, C‑440/07 P, ZOdl., str. I‑6413, točka 135 in navedena sodna praksa.