Language of document : ECLI:EU:C:2010:603

Zadeva C-280/08 P

Deutsche Telekom AG

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Konkurenca – Člen 82 ES – Trgi telekomunikacijskih storitev – Dostop do fiksnega omrežja prvotnega operaterja – Veleprodajne cene za posredniške storitve dostopa do krajevne zanke, ki se zagotavljajo konkurentom – Maloprodajne cene za storitve dostopa za naročnike – Praksa oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem – Zbijanje marž konkurentov – Cene, ki jih odobri nacionalni regulativni organ – Manevrski prostor podjetja s prevladujočim položajem – Pripisovanje kršitve – Pojem ‚zloraba‘ – Merilo enako učinkovitega konkurenta – Izračun zbijanja marž – Učinki zlorabe – Znesek globe“

Povzetek sodbe

1.        Pritožba – Razlogi – Zgolj ponovitev razlogov in trditev, predstavljenih pred Splošnim sodiščem – Nedopustnost – Izpodbijanje razlage ali uporabe prava Skupnosti s strani Splošnega sodišča – Dopustnost

(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek 1; Poslovnik Sodišča, člen 112(1)(c))

2.        Pritožba – Razlogi – Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe – Nedopustnost

(Poslovnik Sodišča, člen 113(2))

3.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Pravica Komisije, da vloži tožbo – Diskrecijsko izvajanje

(členi 81 ES, 82 ES in 226 ES)

4.        Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Učinek cenovnih škarij – Storitve dostopa do telekomunikacijskega omrežja, ki jih ponuja operater, ki je lastnik edine obstoječe infrastrukture – Odločba Komisije, v kateri je ugotovljena zloraba, čeprav je cene potrdil nacionalni regulativni organ – Odgovornost za kršitev

(člena 81 ES in 82 ES)

5.        Pritožba – Razlogi – Nezadostna obrazložitev – Dopustnost

(Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

6.        Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Naklepna ali malomarnostna izvršitev – Pojem – Učinek cenovnih škarij zaradi cen podjetja, ki ima monopol na trgu vmesnih storitev in skoraj monopolni položaj na trgu maloprodajnih storitev

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2), prvi pododstavek)

7.        Akti institucij – Obveznost obrazložitve – Predmet – Obseg

(člen 253 ES)

8.        Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Učinek cenovnih škarij – Storitve dostopa do telekomunikacijskega omrežja, ki jih ponuja operater, ki je lastnik edine obstoječe infrastrukture – Negativna ali nezadostna razlika med cenami za konkurente in maloprodajnimi cenami

(člen 82 ES)

9.        Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Učinek cenovnih škarij – Pojem

(člen 82 ES)

10.      Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Učinek cenovnih škarij – Storitve dostopa do telekomunikacijskega omrežja, ki jih ponuja operater, ki je lastnik edine obstoječe infrastrukture – Izračun zbitja marž konkurentov

(člen 82 ES)

11.      Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Učinek cenovnih škarij – Enake možnosti – Neobstoj – Upoštevanje prihodkov od drugih telekomunikacijskih storitev – Izključitev

(člen 82 ES)

12.      Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Ravnanja, ki omejujejo konkurenco

(člen 82 ES)

13.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Resna kršitev – Učinek cenovnih škarij zaradi cen podjetja, ki ima monopol – Olajševalne okoliščine

(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); sporočilo Komisije 98/C 9/03, točka 1, A, drugi odstavek)

14.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Pooblastila Komisije – Sprememba prejšnje prakse – Kršitev načela nediskriminacije – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 17)

1.        Iz člena 225 ES, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 112(1)(c) Poslovnika Sodišča je razvidno, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, ki ta predlog specifično utemeljujejo. Pritožba, v kateri so le ponovljeni tožbeni razlogi ali trditve, ki so bili že predstavljeni pred Splošnim sodiščem, ne da bi vsebovala posebno obrazložitev o napačni uporabi prava, ki naj bi bila podana pri izpodbijani sodbi, ne izpolnjuje te zahteve. Taka pritožba namreč dejansko pomeni predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče ni pristojno.

Vendar se, kadar pritožnica izpodbija razlago ali uporabo prava Unije, ki jo poda Splošno sodišče, pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbi. Če namreč pritožnica pritožbe ne bi mogla utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajala pred Splošnim sodiščem, bi postopek s pritožbo deloma izgubil smisel.

(Glej točki 24 in 25.)

2.        Pritožba ne sme spreminjati predmeta spora pred Splošnim sodiščem. Pristojnost Sodišča v okviru pritožbe je namreč omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji. Stranka torej ne more pred Sodiščem prvič navajati razloga, ki ga ni navajala pred Splošnim sodiščem, ker bi ji to omogočalo, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži spor, katerega predmet je širši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče.

(Glej točke 34, 42 in 49.)

3.        Vsaka država članica mora sprejeti vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovila, da bodo nacionalni regulativni organi izpolnili obveznosti, ki jih imajo v skladu s pravom Unije. Člena 81 ES in 82 ES v zvezi s členom 10 ES državam članicam nalagata, naj ne sprejmejo ali ohranjajo v veljavi ukrepov, vključno z zakoni in drugimi predpisi, ki bi lahko izničili polni učinek pravil konkurence, ki veljajo za podjetja.

Vendar se mora Sodišče glede na možnost Komisije, da zoper državo članico vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ker se izpodbijana sodba, ki je predmet te pritožbe, nanaša le na zakonitost odločbe, ki jo je Komisija na podlagi člena 82 ES sprejela zoper družbo, ki je vložila pritožbo, v okviru te pritožbe omejiti na preizkus, ali je mogoče na podlagi očitkov, navajanih v njeno podporo, ugotoviti, da je Splošno sodišče pri preizkusu zakonitosti take odločbe napačno uporabilo pravo, in to neodvisno od vprašanja, ali bi Komisija lahko vzporedno ali alternativno zoper zadevno državo članico sprejela odločitev o kršitvi prava Unije.

Torej, čeprav ni mogoče izključiti, da so nacionalni regulativni organi kršili pravo Unije, in čeprav bi se Komisija lahko odločila, da na podlagi tega zoper državo članico vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, take možnosti v postopku s pritožbo niso upoštevne. V sistemu, vzpostavljenem s členom 226 ES, ima Komisija diskrecijsko pravico glede vložitve tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, in ni naloga Sodišča, da presoja o primernosti njenega ravnanja.

(Glej točke od 45 do 47.)

4.        Člena 81 ES in 82 ES se ne uporabljata le, če gre za protikonkurenčno ravnanje, ki je podjetjem naloženo z nacionalno zakonodajo, ali če ta ustvarja pravni okvir, ki sam odpravlja vsakršno možnost njihovega konkurenčnega ravnanja. V takem položaju namreč omejevanje konkurence ni posledica samostojnega ravnanja podjetij, kar implicitno izhaja iz teh dveh določb.

Po drugi strani se člena 81 ES in 82 ES lahko uporabljata, če se izkaže, da nacionalna zakonodaja pušča možnost konkurence, ki bi jo lahko ovirala, omejevala ali izkrivljala samostojna ravnanja podjetij. Sodišče je torej samo omejeno dopustilo možnost izključitve določenega protikonkurenčnega ravnanja s področja uporabe členov 81 ES in 82 ES, kadar je bilo to zadevnim podjetjem naloženo z obstoječo nacionalno zakonodajo ali ker je ta odpravila vsakršno možnost njihovega konkurenčnega ravnanja. Če se namreč nacionalni zakon omejuje le na to, da samo spodbuja ali lajša odločitev podjetij za samostojno protikonkurenčno ravnanje, so ta podjetja še vedno predmet členov 81 ES in 82 ES. Podjetja s prevladujočim položajem imajo namreč posebno odgovornost, da s svojim ravnanjem ne ogrožajo dejanske in neizkrivljene konkurence na skupnem trgu.

V zvezi s tem zgolj okoliščina, da so dejanja nacionalnega regulativnega organa, kot je organ za regulacijo telekomunikacij in pošte, podjetje s prevladujočim položajem v sektorju telekomunikacij spodbudila k nadaljnji uporabi svojih praks oblikovanja cen, ki so povzročile zbijanje marž njegovih vsaj tako učinkovitih konkurentov, kot taka nikakor ne more izključiti njegove odgovornosti na podlagi člena 82 ES.

Namreč, kadar je imelo podjetje ne glede na ta dejanja manevrski prostor za spremembo svojih maloprodajnih cen za storitve dostopa za naročnike, je odgovorno za zbijanje marž. Ne glede na to, ali je ravnanje, in sicer neizraba manevrskega prostora, krivdno, ni mogoče izpodbiti ugotovitve, da je podjetje v zvezi s tem ravnanjem imelo manevrski prostor, pri čemer se to lahko upošteva le v okviru ugotavljanja protipravnosti tega ravnanja in v fazi določitve globe.

(Glej točke od 80 do 85, 88 in 89.)

5.        Ali je obrazložitev sodbe Splošnega sodišča zadostna, je pravno vprašanje, ki se kot tako lahko navaja v okviru pritožbe.

(Glej točko 123.)

6.        Glede vprašanja, ali so bile kršitve pravil o konkurenci storjene naklepno ali iz malomarnosti in ali jih je zato mogoče kaznovati z globo v skladu s členom 15(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 17, je ta pogoj izpolnjen, če podjetje ne more prezreti, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno, ne glede na to, ali se zaveda, da je kršilo pravila o konkurenci iz Pogodbe.

To je podano v primeru podjetja iz sektorja telekomunikacij, ki ni moglo prezreti, da je kljub odobritvenim sklepom organa za regulacijo telekomunikacij in pošte imelo dejanski manevrski prostor za določitev svojih maloprodajnih cen za storitve dostopa za naročnike, in ker je zbijanje marž ob upoštevanju njegovega monopolnega položaja na veleprodajnem trgu storitev dostopa do krajevne zanke in njegovega skoraj monopolnega položaja na maloprodajnem trgu storitev dostopa za naročnike povzročilo znatne omejitve konkurence.

(Glej točki 124 in 125.)

7.        Obveznost obrazložitve iz člena 253 ES je bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. S tega vidika mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena naravi obravnavanega akta in mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor.

Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino pravnega akta, naravo navedenih razlogov in interes za pojasnila, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali katere koli druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in skupek pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.

(Glej točki 130 in 131.)

8.        Člen 82, drugi odstavek, (a), ES podjetju s prevladujočim položajem izrecno prepoveduje neposredno ali posredno določanje nepoštenih cen in zlasti prakse oblikovanja cen, ki imajo lahko učinek izrinjanja njegovih prav tako učinkovitih sedanjih ali potencialnih konkurentov, to pomeni prakse, ki lahko tem otežijo ali celo onemogočijo dostop do trga, sopogodbenikom tega podjetja pa otežijo ali celo onemogočijo izbiro med več viri dobave ali poslovnimi partnerji, s čimer okrepi svoj prevladujoči položaj z uporabo sredstev, ki ne temeljijo na konkurenci na podlagi sposobnosti. S tega vidika vsake cenovne konkurence torej ni mogoče šteti za legitimno.

Ker ima podjetje s prevladujočim položajem v sektorju telekomunikacij manevrski prostor za zmanjšanje ali odpravo zbijanja marž svojim vsaj enako učinkovitim konkurentom s spremembo svojih maloprodajnih cen za storitve dostopa za naročnike, lahko to zbijanje marž glede na mogoči učinek izrinjenja teh konkurentov samo po sebi pomeni zlorabo v smislu člena 82 ES.

Cilj omenjenega člena 82 ES je zlasti varstvo potrošnikov z neizkrivljeno konkurenco. V zvezi s tem ni upoštevno, da mora podjetje, ki ima prevladujoči položaj, zvišati svoje cene, da odpravi zlorabo.

Tako zbijanje marž z nadaljnjim zmanjševanjem stopnje konkurence, ki obstaja na trgu storitev dostopa za naročnike in ki je že tako oslabljena prav zaradi prisotnosti tega podjetja, kar pripelje do okrepitve prevladujočega položaja, ki ga ima to podjetje na tem trgu, povzroči tudi škodo potrošnikom zaradi omejitve njihove možnosti izbire in zato pričakovanega dolgoročnega znižanja maloprodajnih cen zaradi konkurence, ki jo izvajajo vsaj tako učinkoviti konkurenti na navedenem trgu.

Splošno sodišče nikakor ni dolžno ugotoviti, da veleprodajne cene posredniških storitev dostopa do krajevne zanke ali maloprodajne cene za storitve dostopa za naročnike same po sebi predstavljajo zlorabo zaradi čezmerne višine ali plenilske narave, odvisno od primera.

(Glej točke 172, 177 in od 180 do 183.)

9.        Za presojo, ali je mogoče s prakso oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem izločiti konkurenta ob kršitvi člena 82 ES, je treba uporabiti merilo, ki temelji na stroških in strategiji podjetja s prevladujočim položajem. V zvezi s tem podjetje s prevladujočim položajem ne sme imeti možnosti izriniti s trga podjetja, ki so enako učinkovita, vendar zaradi slabšega finančnega položaja ne morejo kljubovati konkurenci.

Kadar je zloraba pri praksi določanja cen s strani podjetja s prevladujočim položajem rezultat njenega učinka izrinjanja konkurentov tega podjetja, je treba analizo te zlorabe opreti le na cene in stroške podjetja s prevladujočim položajem. Tako merilo namreč omogoča preveritev, ali bi lahko podjetje s prevladujočim položajem maloprodajne storitve naročnikom ponujalo drugače kot z izgubo, če bi moralo predhodno plačati veleprodajne cene za posredniške storitve dostopa do krajevne zanke. Tako merilo je zato primerno za ugotovitev, ali praksa oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem vodi do učinka izrivanja konkurentov z zbijanjem njihovih marž.

Tak pristop je toliko bolj utemeljen, saj je prav tako v skladu s splošnim načelom pravne varnosti, ker upoštevanje stroškov podjetja s prevladujočim položajem temu v zvezi s posebno odgovornostjo, ki jo ima na podlagi člena 82 ES, omogoča, da presodi zakonitost svojega ravnanja. Podjetje s prevladujočim položajem namreč ob tem, da pozna svoje stroške in cene, načeloma ne pozna stroškov in cen svojih konkurentov.

Teh ugotovitev ni mogoče izpodbijati z okoliščino, da so konkurenti podjetja s prevladujočim položajem podvrženi manj zavezujočim zakonskim in materialnim pogojem glede opravljanja telekomunikacijskih storitev za naročnike. Taka okoliščina namreč, tudi če bi bila dokazana, ne bi mogla vplivati niti na dejstvo, da podjetje s prevladujočim položajem ne sme izvajati praks oblikovanja cen, ki bi lahko vsaj tako učinkovite konkurente izrinile z zadevnega trga, niti na dejstvo, da mora biti tako podjetje ob upoštevanju svoje posebne odgovornosti na podlagi člena 82 ES sposobno samo ugotoviti, ali so njegove prakse oblikovanja cen v skladu s to določbo.

(Glej točke od 198 do 203.)

10.      Čeprav s stališča naročnika storitve dostopa in komunikacijske storitve dejansko lahko tvorijo celoto, je Komisija glede na načeli prestrukturiranja cen in enakih možnosti upravičena preučiti obstoj zbijanja marž le na ravni storitev dostopa brez vključitve komunikacijskih storitev.

Splošno sodišče nikakor ne uporabi prava napačno, če načelo prestrukturiranja cen, ki izhaja iz predpisov s področja telekomunikacij, uporabi za preizkus, ali je Komisija utemeljeno uporabila člen 82 ES za prakso oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem, ki predstavlja zlorabo. Namreč, ker predpisi s področja telekomunikacij opredeljujejo pravni okvir, ki se uporablja zanj, in ker s tem prispevajo k določitvi pogojev konkurence, v katerih podjetje s prevladujočim položajem opravlja svoje dejavnosti na upoštevnih trgih, so ti upošteven dejavnik za uporabo člena 82 ES za ravnanje tega podjetja, bodisi za opredelitev upoštevnih trgov, bodisi za presojo, ali tako ravnanje pomeni zlorabo, bodisi za določitev glob.

Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da se načelo prestrukturiranja cen uporablja le za podjetje s prevladujočim položajem, in ne za njegove konkurente, saj se je Splošno sodišče za ugotovitev, ali prakse oblikovanja cen tega podjetja s prevladujočim položajem v skladu z merilom enako učinkovitega konkurenta pomenijo zlorabo v smislu člena 82 ES, oprlo na položaj in stroške tega podjetja.

Zato je Splošno sodišče ob ugotovitvi, da je za ponovno uravnoteženje cen, določeno v predpisih Unije na področju telekomunikacij, potrebno zlasti znižanje cen nacionalnih in mednarodnih komunikacij ter zvišanje mesečne naročnine in cene lokalnih komunikacij, lahko upravičeno sklepalo, da je ločeno upoštevanje maloprodajnih cen za storitve dostopa in maloprodajnih cen za komunikacijske storitve za opredelitev zadevne prakse oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem kot zlorabe vključeno v načelo prestrukturiranja cen.

(Glej točke 221 in od 223 do 226.)

11.      Sistem neizkrivljene konkurence je lahko zagotovljen le, če so različnim gospodarskim subjektom zagotovljene enake možnosti.

To pomeni, da so podjetje s prevladujočim položajem v sektorju telekomunikacij in njegovi vsaj tako učinkoviti konkurenti enakopravni na maloprodajnem trgu storitev dostopa za naročnike. Ta pogoj ni izpolnjen, če se lahko veleprodajne cene, plačane podjetju s prevladujočim položajem za posredniške storitve dostopa do krajevne zanke, vključijo v njihove maloprodajne cene za storitve dostopa za naročnike le tako, da se te ponujajo z izgubo.

Ker je namreč, prvič, maloprodajni trg za storitve dostopa za naročnike ločen trg in ker so, drugič, posredniške storitve dostopa do krajevne zanke nujne, da vsaj tako učinkoviti konkurenti, kot je prevladujoče podjetje, učinkovito vstopijo v konkurenco na tem trgu s tem podjetjem, ki ima na njem prevladujoč položaj, ki pretežno izhaja iz zakonsko določenega monopola, ki ga je imel pred liberalizacijo področja telekomunikacij, vzpostavitev sistema neizkrivljene konkurence zahteva, da to podjetje s prevladujočim položajem ne more s svojo prakso oblikovanja cen na tem maloprodajnem trgu vsaj tako učinkovitim konkurentom nalagati konkurenčnih ovir, tako da bi jim preprečilo ali omejilo dostop na ta trg ali razvoj dejavnosti na njem.

To velja še toliko bolj, ker morebitno opravljanje drugih telekomunikacijskih storitev za naročnike s strani teh konkurentov prek fiksnega omrežja podjetja s prevladujočim položajem prav tako zahteva nakup posredniških storitev dostopa do krajevne zanke pri njem, zato ta neugoden konkurenčni položaj na maloprodajnem trgu storitev dostopa za naročnike nujno vpliva na trge, povezane s temi drugimi telekomunikacijskimi storitvami. Po drugi strani pa ta zadnja okoliščina ne pomeni, da je treba prihodke od drugih telekomunikacijskih storitev upoštevati pri preizkusu, ali vsaj tako učinkoviti konkurenti, kot je podjetje s prevladujočim položajem, nimajo enakih možnosti v konkurenčnih pogojih na maloprodajnem trgu storitev za naročnike. Te druge telekomunikacijske storitve namreč spadajo na trge, ki so ločeni od tega zadnjega.

Zato je treba ugotoviti, da prakse oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem na maloprodajnem trgu storitev dostopa za naročnike postavljajo njegove vsaj tako učinkovite konkurente na tem trgu v neenakopraven položaj glede na to podjetje, kar vodi do zbijanja marž teh konkurentov glede storitev dostopa.

(Glej točke 230, od 233 do 236 in 240.)

12.      S prepovedjo zlorabe prevladujočega položaja na trgu, če bi to lahko vplivalo na trgovino med državami članicami, se člen 82 ES nanaša na ravnanje podjetja s prevladujočim položajem, ki z drugimi sredstvi, kot so sredstva običajne konkurence med proizvodi ali storitvami na podlagi dejavnosti gospodarskih subjektov, preprečujejo ohranjanje stopnje še obstoječe konkurence na trgu ali razvoj te konkurence. Torej praksa oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem, ki vodi do zbijanja marž njegovih vsaj enako učinkovitih konkurentov, pomeni zlorabo v smislu člena 82 ES, le če je dokazan protikonkurenčni učinek.

Protikonkurenčni učinek, ki ga mora dokazati Komisija glede praks oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem, ki vodi do zbijanja marž njegovih vsaj tako učinkovitih konkurentov, se nanaša na morebitne ovire, ki bi jih lahko imele te prakse oblikovanja cen za razvoj ponudbe na maloprodajnem trgu storitev dostopa za naročnike in zato za stopnjo konkurenco na njem. Taka praksa oblikovanja cen pomeni zlorabo v smislu člena 82 ES, ker z učinkom izrivanja konkurentov, ki so vsaj tako učinkoviti kot podjetje s prevladujočim položajem, lahko otežuje ali celo onemogoča dostop do zadevnega trga in tako krepi prevladujoči položaj tega podjetja na njem na škodo potrošnikovih interesov.

Če podjetje s prevladujočim položajem dejansko izvaja prakso oblikovanja cen, ki vodi do zbijanja marž njegovih vsaj tako učinkovitih konkurentov, katerega namen je njihovo izrinjenje z zadevnega trga, dejstvo, da želeni rezultat ni dokončno dosežen, ne more spremeniti opredelitve te prakse za zlorabo v smislu člena 82 ES. Vendar ob neobstoju najmanjšega učinka na konkurenčni položaj konkurentov take prakse oblikovanja cen ni mogoče opredeliti kot izrivanje, kadar ta praksa nikakor ne otežuje prodora konkurentov na zadevni trg.

(Glej točke od 251 do 254.)

13.      Komisija ima v skladu z ustaljeno sodno prakso pri izbiri metode izračuna globe široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ta metoda, ki jo določajo Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, Komisiji omogoča veliko fleksibilnosti pri izvajanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku v skladu z navedenimi določbami. Sodišče mora preveriti, ali je Splošno sodišče pravilno presodilo izvrševanje tega pooblastila za odločanje po prostem preudarku s strani Komisije.

Težo kršitve konkurenčnega prava Unije je treba ugotoviti ob upoštevanju številnih dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračilen učinek glob, pri čemer ni zavezujočega in dokončnega seznama meril, ki jih je treba obvezno upoštevati. Med dejavniki, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, so ravnanje zadevnega podjetja, vloga tega podjetja pri izvajanju zadevne prakse, korist, ki jo lahko ima od te prakse, njegova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo tovrstna kršitev pomeni za cilje Unije.

(Glej točke od 271 do 274.)

14.      Dejstvo, da je Komisija v preteklosti nalagala globe v določeni višini za nekatere vrste kršitev, ne pomeni, da te višine ne more povečati v okviru meja, določenih v Uredbi št. 17, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja politike konkurence Unije. Pravilna uporaba pravil Unije o konkurenci namreč zahteva, da lahko Komisija kadar koli prilagodi višino glob potrebam te politike.

(Glej točko 294.)