SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE

(tretji senat)

z dne 7. marca 2007

Zadeva T-110/04

Paulo Sequeira Wandschneider

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Karierno ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2001/2002 – Ničnostna tožba – Obrazložitev – Ocenjevanje uspešnosti – Dokazi – Odškodninska tožba“

Predmet: Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe z dne 23. aprila 2003 o pripravi kariernega ocenjevalnega poročila tožeče stranke za obdobje od 1. julija 2001 do 31. decembra 2002 in odškodninskega zahtevka.

Odločitev: Odločba z dne 23. aprila 2003 o pripravi kariernega ocenjevalnega poročila tožeče stranke za obdobje od 1. julija 2001 do 31. decembra 2002 se razglasi za nično. Odškodninski zahtevek se zavrne. Komisija nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Zamuda

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

2.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Sprememba načina ocenjevanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

4.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Obveznost uskladitve potrebne neodvisnosti mišljenja s hierarhično organizacijo javnih uslužbencev

5.      Uradniki – Načela – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja

1.      Ocenjevalnega poročila ni mogoče razglasiti za ničnega samo zato, ker je bilo sestavljeno prepozno, razen v izjemnih okoliščinah. Čeprav zamuda pri pripravi ocenjevalnega poročila lahko po potrebi daje zadevnemu uradniku pravico do odškodnine, ne more vplivati na veljavnost ocenjevalnega poročila in posledično utemeljiti razglasitve njegove ničnosti.

(Glej točko 39.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 7. maj 2003, den Hamer proti Komisiji, T‑278/01, RecFP, str. I‑6139 in II‑665, točka 32 in navedena sodna praksa.

2.      Kadar si institucija prizadeva za cilj razlikovanja in boljše izpopolnitve analitičnih ocen uradnikov ob njihovem ocenjevanju, tako da en način ocenjevanja nadomesti z drugim, taka sprememba načina nujno pomeni, da enakovrednosti starega in novega načina ocenjevanja ni mogoče doseči s fiksnim soodvisnim mehanizmom. Sprememba parametrov za ocenjevanje torej posebej otežuje primerjavo starega in novega ocenjevanja uradnika.

(Glej točko 104.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 22. februar 1990, Turner proti Komisiji, T‑40/89, povzetek v Recueil, str. II‑55*, točka 23; Sodišče prve stopnje, 13. julij 2006, Vounakis proti Komisiji, T‑165/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-155 in II-A-2-735, točka 141.

3.      Uprava je dolžna podrobno in zadostno obrazložiti ocenjevalna poročila. Splošne pripombe, ki spremljajo analitične ocene, morajo omogočiti ocenjenemu uradniku, da presodi utemeljenost teh ocen ob popolnem poznavanju dejstev, in po potrebi sodišču Skupnosti, da izvaja sodni nadzor, zato mora obstajati skladnost med ocenami in pripombami, s katerimi so utemeljene te ocene.

V zvezi s tem lahko v sistemu ocenjevanja, ki ga je vzpostavila Komisija, na položaj uradnika vplivajo končne ocene v kariernem ocenjevalnem poročilu, ki morajo biti zato obrazložene, ne pa vse pripombe ali ocene, ki so jih zaporedoma v vsaki fazi postopka izrazili ocenjevalec, potrjevalec, paritetni odbor za ocenjevanje in drugostopenjski ocenjevalec.

Poleg tega od nadrejenih ni mogoče zahtevati, da v poročilih o sestankih, zapisnikih, službenih zapisih in drugih dokumentih poročajo o vsakem ravnanju ali vedenju uradnika, ki mu ga je mogoče očitati ali ga grajati, vendar nasprotno neobstoj kakršnega koli konkretnega dejstva v podporo graji ali očitku v zvezi z ravnanjem ocenjevanega uradnika temu ne omogoča, da presodi resničnost ravnanj, ki se mu očitajo, ali utemeljenost ocen o njem, in Sodišču prve stopnje, da izvaja nadzor, ki pomeni kršitev obveznosti obrazložitve.

(Glej točke 108, 110 in 117.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 21. oktober 1992, Maurissen proti Računskemu sodišču, T‑23/91, Recueil, str. II‑2377, točka 41; Sodišče prve stopnje, 12. junij 2002, Mellone proti Komisiji, T‑187/01, RecFP, str. I‑A‑81 in II‑389, točka 27 in navedena sodna praksa; zgoraj navedena sodba Vounakis proti Komisiji, točka 84.

4.      Neodvisno mišljenje, ki ga mora uradnik izkazovati pri opravljanju nekaterih nalog, ne sme biti v nasprotju s tem, da je del hierarhično urejene ekipe in mora kot uradnik upoštevati navodila nadrejenih, razen v izjemnih primerih, določenih s Kadrovskimi predpisi.

(Glej točko 154.)

5.      Dolžnost skrbnega ravnanja uprave do njenih zaposlenih, ki izraža ravnovesje medsebojnih pravic in obveznosti, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnimi organi in uslužbenci javnih služb, in načelo dobrega upravljanja skupaj nalagata, da hierarhični organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika.

(Glej točki 184 in 185.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 5. februar 1997, Ibarra Gil proti Komisiji, T‑207/95, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑31, točka 75; Sodišče prve stopnje, 16. julij 1998, Presle proti Cedefop, T‑93/96, RecFP, str. I‑A‑387 in II‑1111, točka 83; Sodišče prve stopnje, 16. marec 2004, Afari proti ECB, T‑11/03, RecFP, str. I‑A‑65 in II‑267, točki 42 in 217.