SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 2. septembra 2021(*)
„Predhodno odločanje – Elektronske komunikacije – Uredba (EU) 2015/2120 – Člen 3 – Dostop do odprtega interneta – Člen 3(1) – Pravice končnih uporabnikov – Člen 3(2) – Prepoved sporazumov in poslovnih praks, s katerimi se omejuje uveljavljanje pravic končnih uporabnikov – Člen 3(3) – Obveznost enake in nediskriminatorne obravnave prometa – Možnost uvedbe ukrepov za razumno upravljanje prometa – Dodatna tarifna opcija, imenovana ,ničelna tarifa‘ – Izključitev ,ničelne tarife‘ med gostovanjem“
V zadevi C‑854/19,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija) z odločbo z dne 18. novembra 2019, ki je na Sodišče prispela 22. novembra 2019, v postopku
Vodafone GmbH
proti
Bundesrepublik Deutschland, ki jo zastopa Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi N. Wahl (poročevalec), predsednik senata, F. Biltgen in J. Passer, sodnika,
generalni pravobranilec: E. Tanchev,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Vodafone GmbH D. Herrmann, Rechtsanwältin,
– za Bundesnetzagentur für Elektrizität Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen C. Mögelin in F. Still, agenta,
– za nemško vlado J. Möller in D. Klebs, agenta,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. M. Hoogveld, agenta,
– za avstrijsko vlado A. Posch, agent,
– za Evropsko komisijo T. Scharf, G. Braun in L. Nicolae, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 6a in 6b(1), prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL 2012, L 172, str. 10), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 (UL 2015, L 310, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba o gostovanju), ter člena 2(2) in člena 4(2) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/2286 z dne 15. decembra 2016 o določitvi podrobnih pravil glede uporabe politike poštene uporabe in metodologije za oceno trajnosti odprave maloprodajnih pribitkov za gostovanje ter glede vloge, ki jo predloži ponudnik gostovanja za namene navedene ocene (UL 2016, L 344, str. 46, v nadaljevanju: Izvedbena uredba).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Vodafone GmbH in Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija), ki jo zastopa Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen (zvezna agencija za omrežja električne energije, plina, telekomunikacij, pošte in železnic, Nemčija) (v nadaljevanju: Bundesnetzagentur), zaradi odločbe, s katero je Bundesnetzagentur navedeni družbi naložila, naj ukine nekatere njene storitve dostopa do interneta.
Pravni okvir
3 V uvodnih izjavah 6, 8 in 9 Uredbe 2015/2120 je navedeno:
„(6) Končni uporabniki bi morali imeti pravico dostopa do informacij in vsebin in njihovega razširjanja ter nediskriminatorne uporabe in zagotavljanja aplikacij in storitev prek svojih storitev dostopa do interneta. […]
[…]
(8) Pri zagotavljanju storitev dostopa do interneta bi morali ponudniki teh storitev ves promet obravnavati enako, brez diskriminacije, omejevanja ali motenja in ne glede na pošiljatelja ali prejemnika, vsebino, aplikacijo ali storitev ali terminalsko opremo. V skladu s splošnimi načeli prava Unije in ustaljeno sodno prakso primerljivih primerov ne bi smeli obravnavati različno in različnih primerov ne bi smeli obravnavati enako, razen če je takšna obravnava objektivno utemeljena.
(9) Cilj razumnega upravljanja prometa je prispevati k učinkoviti uporabi sredstev omrežja in čim boljši celotni kakovosti prenosa, ki bi ustrezala objektivno različnim zahtevam glede tehnične kakovosti storitev za posamezno vrsto prometa, in s tem za prenesene vsebine, aplikacije in storitve. Ukrepi za razumno upravljanje prometa, ki jih uporabljajo ponudniki storitev dostopa do interneta, bi morali biti pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni ter ne bi smeli temeljiti na poslovnih razlogih. Zahteva, da ukrepi za upravljanje prometa ne smejo biti diskriminatorni, ponudnikom storitev dostopa do interneta ne preprečuje, da zaradi zagotavljanja čim boljše celotne kakovosti prenosa izvajajo ukrepe za upravljanje prometa, ki razlikujejo med objektivno različnimi vrstami prometa. Da bi dosegli čim boljšo celotno kakovost in čim večje zadovoljstvo uporabnikov, bi moralo biti vsako tovrstno razlikovanje dovoljeno samo na podlagi objektivno različnih zahtev glede tehnične kakovosti storitev (na primer z vidika prehodnega časa, trepetanja, izgube paketov in pasovne širine) za posamezno vrsto prometa, ne pa na podlagi poslovnih razlogov. Takšni razlikovalni ukrepi bi morali biti sorazmerni z zagotavljanjem čim boljše celotne kakovosti in bi morali enakovreden promet obravnavati enako. Takšni ukrepi se ne bi smeli izvajati dlje, kot je potrebno.“
4 Člen 1 te uredbe, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Ta uredba določa skupna pravila za zaščito enake in nediskriminatorne obravnave prometa pri zagotavljanju storitev dostopa do interneta ter sorodnih pravic končnih uporabnikov.“
5 Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Zaščita dostopa do odprtega interneta“, v odstavkih od 1 do 3 določa:
„1. Končni uporabniki imajo prek storitve dostopa do interneta pravico do dostopa do informacij in vsebin ter njihovega razširjanja, do uporabe in zagotavljanja aplikacij in storitev ter do uporabe terminalske opreme po lastni izbiri, ne glede na svojo lokacijo ali lokacijo ponudnika storitve oziroma lokacijo, izvor ali cilj informacije, vsebine, aplikacije ali storitve.
[…]
2. Sporazumi med ponudniki storitev dostopa do interneta in končnimi uporabniki o poslovnih in tehničnih pogojih ter značilnostih storitev dostopa do interneta, kot so cena, količina podatkov ali podatkovna hitrost, ter kakršnih koli poslovnih praksah ponudnikov storitev dostopa do interneta ne omejujejo uveljavljanja pravic končnih uporabnikov iz odstavka 1.
3. Ponudniki storitev dostopa do interneta pri zagotavljanju storitev dostopa do interneta obravnavajo ves promet enako, brez diskriminacije, omejevanja ali motenja ter ne glede na pošiljatelja in prejemnika, vsebino, do katere se dostopa ali ki se razširja, aplikacije ali storitve, ki se uporabljajo oziroma zagotavljajo, ali terminalsko opremo, ki se uporablja.
Prvi pododstavek ponudnikom storitev dostopa do interneta ne preprečuje uvajanja ukrepov za razumno upravljanje prometa. Da bi se takšni ukrepi šteli za razumne, morajo biti pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni ter ne smejo temeljiti na poslovnih razlogih, temveč na objektivno različnih zahtevah glede tehnične kakovosti storitev za posamezno vrsto prometa. Takšni ukrepi ne spremljajo posameznih vsebin in se ne izvajajo dlje, kot je to potrebno.
Ponudniki storitev dostopa do interneta ne izvajajo ukrepov za upravljanje prometa, ki presegajo ukrepe iz drugega pododstavka, zlasti pa ne onemogočajo, upočasnjujejo, spreminjajo, omejujejo, motijo ali poslabšujejo posameznih vsebin, aplikacij ali storitev oziroma posameznih vrst vsebin, aplikacij ali storitev ali diskriminirajo med njimi, razen kolikor je potrebno in le toliko časa, kot je potrebno za:
a) skladnost z zakonodajnimi akti Unije ali nacionalno zakonodajo, skladno s pravom Unije, ki velja za ponudnika storitev dostopa do interneta, ali z ukrepi, skladnimi s pravom Unije, s katerimi se izvajajo takšni zakonodajni akti Unije oziroma nacionalna zakonodaja, vključno s sodnimi odločbami ali odločbami javnih organov, ki so jim podeljena ustrezna pooblastila;
b) ohranitev celovitosti in varnosti omrežja, storitev, ki se zagotavljajo prek tega omrežja, ter terminalske opreme končnih uporabnikov;
c) preprečitev neizbežne preobremenjenosti omrežja ter blažitev posledic izredne ali začasne preobremenjenosti omrežja, pod pogojem, da se enakovredne vrste prometa obravnavajo enako.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
6 Družba Vodafone deluje v sektorju informacijskih in komunikacijskih tehnologij.
7 Ta družba svojim strankam omogoča, da se dodatno k osnovnemu paketu naročijo na brezplačne tarifne opcije po „ničelni tarifi“, imenovane „Vodafone Pass“ („Video Pass“, „Music Pass“, „Chat Pass“ in „Social Pass“). Te tarifne opcije omogočajo uporabo storitev partnerskih podjetij družbe Vodafone, ne da bi se količina podatkov, ki se z uporabo teh storitev porabi, odštela od količine podatkov, ki je vključena v osnovni paket. Vendar pa znižanje hitrosti prenosa, ki je določena v primeru izčrpanja količine podatkov, vključene v osnovni paket, velja tudi za uporabo storitev partnerskih podjetij. Prva izbrana tarifna opcija je že vključena v osnovni paket, stranke pa se lahko za doplačilo naročijo na druge tarifne opcije.
8 Splošni pogodbeni pogoji določajo, da te tarifne opcije veljajo samo na nacionalnem ozemlju. V tujini se količina podatkov, porabljena za uporabo storitev partnerskih podjetij, všteva v količino podatkov, ki je vključena v osnovni paket. Družba Vodafone si pridržuje pravico, da bo v prihodnje ponujala tarifne opcije tudi v drugih državah članicah. Za ta primer naj bi veljala „politika poštene uporabe“, v skladu s katero naj bi bila največja možna mesečna poraba v teh drugih državah članicah 5 GB na tarifno opcijo.
9 Bundesnetzagentur je v odločbi z dne 15. junija 2018 na eni strani ugotovila, da je dejstvo, da se od osnovnega paketa odšteje količina mobilnih podatkov, namenjenih uporabi „Vodafone Pass“ v tujini, v nasprotju s členom 6a v povezavi s členom 2(2)(r) Uredbe o gostovanju. Na drugi strani je ugotovila, da je omejitev porabe na 5 GB v tujini v nasprotju s členom 6b(1) te uredbe v povezavi s členom 4(2) Izvedbene uredbe. Zato je Bundesnetzagentur družbi Vodafone prepovedala uporabo zadevnih tarifnih opcij v delu, v katerem so te v nasprotju z navedenimi določbami.
10 Družba Vodafone je 9. julija 2018 zoper to odločbo z dne 15. junija 2018 vložila ugovor, ki ga je Bundesnetzagentur z odločbo z dne 23. novembra 2018 zavrnila.
11 Družba Vodafone je 11. decembra 2018 zoper to odločbo vložila tožbo pri predložitvenem sodišču. V utemeljitev te tožbe v bistvu trdi, da so tarifne opcije samostojna storitev prenosa podatkov in niso del enotne regulirane storitve podatkovnega gostovanja v smislu člena 6a Uredbe o gostovanju. Poleg tega naj bi bile te tarifne opcije dodatki in naj bi ustrezale paketu z odprtim prenosom podatkov v smislu člena 4(2), prvi pododstavek, Izvedbene uredbe.
12 Predložitveno sodišče se sprašuje, ali v tem primeru zadevno podjetje krši člena 6a in 6b Uredbe o gostovanju v povezavi s členom 2(2)(m) te uredbe ter člen 4(2), prvi pododstavek, in člen 2(2)(c) Izvedbene uredbe.
13 V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija), ki je menilo, da je za rešitev spora o glavni stvari potrebna razlaga prava Unije, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1) a) Ali je treba pojem regulirane storitve podatkovnega gostovanja v smislu člena 6a v povezavi s členom 2(2)(m) [Uredbe o gostovanju] v primeru, v katerem je mogoče tarifo mobilnih storitev, ki jo uporabniki lahko uporabljajo v tujini in ki za mobilni podatkovni promet določa mesečno količino podatkov, ki je vključena, po porabi katere se hitrost prenosa zniža, razširiti za brezplačno tarifno opcijo, na podlagi katere je mogoče na nacionalnem ozemlju uporabljati nekatere storitve partnerskih podjetij telekomunikacijskega podjetja, ne da bi se količina podatkov, porabljena z uporabo teh storitev, vštela v mesečno količino podatkov, ki je vključena v zadevni tarifi mobilnih storitev, medtem ko se zadevna količina podatkov v tujini všteje v mesečno količino podatkov, ki je vključena v tarifi mobilnih storitev, razlagati tako, da je treba tarifo mobilnih storitev in tarifno opcijo skupaj šteti za enotno regulirano storitev podatkovnega gostovanja, zaradi česar to, da se količina podatkov, porabljena z uporabo storitev partnerskih podjetij, samo na nacionalnem ozemlju ne všteva v mesečno količino podatkov, ki je vključena v tarifi, ni dopustno?
b) Če je odgovor na prvo vprašanje, točka (a), pritrdilen: ali je treba člen 6a [Uredbe o gostovanju] v položaju, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da je treba to, da se količina podatkov, porabljena z uporabo storitev partnerskih podjetij, v tujini všteva v mesečno količino podatkov, ki je vključena v tarifi mobilnih storitev, opredeliti kot zaračunanje pribitka?
c) Če je odgovor [na prvo vprašanje, točki (a) in (b),] pritrdilen: ali to velja tudi, če se tarifna opcija v položaju, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, zaračunava?
2) a) Če je odgovor na prvo vprašanje, točka (a), pritrdilen: ali je treba člen 6b(1), prvi pododstavek, [Uredbe o gostovanju] v položaju, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da je mogoče politiko poštene uporabe pri uporabi reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja določiti tudi za tarifno opcijo samo po sebi?
b) Če je odgovor na prvo vprašanje, točka (a), pritrdilen, na drugo vprašanje, točka (a), pa nikalen: ali je treba člen 6b(1), prvi pododstavek, [Uredbe o gostovanju] v položaju, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da je mogoče določiti skupno politiko poštene uporabe pri uporabi reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, tako za tarifo mobilnih storitev kot tudi za tarifno opcijo, zaradi česar se količina podatkov, ki jo je treba zagotoviti v okviru skupne politike poštene uporabe, odmeri na podlagi skupne maloprodajne cene mobilnih storitev na nacionalnem ozemlju oziroma vsote skupnih maloprodajnih cen mobilnih storitev in tarifne opcije na nacionalnem ozemlju?
c) Če je odgovor na prvo vprašanje, točka (a), pritrdilen, na drugo vprašanje, točka (a) in točka (b), pa nikalen: ali je mogoče člen 6b(1), prvi pododstavek, [Uredbe o gostovanju] v povezavi s členom 4(2), prvi pododstavek, [Izvedbene uredbe] v položaju, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, po analogiji uporabiti tako, da je mogoče politiko poštene uporabe določiti za tarifno opcijo samo po sebi?
3) a) Če je odgovor na drugo vprašanje, točka (a) ali točka (c), pritrdilen: ali je treba pojem paketa z odprtim prenosom podatkov v smislu člena 6b(1), prvi pododstavek, [Uredbe o gostovanju] v povezavi s členom 4(2), prvi pododstavek, in členom 2(2)(c) [Izvedbene uredbe] razlagati tako, da je treba tarifno opcijo, ki se zaračunava, šteti za paket z odprtim prenosom podatkov?
b) Če je odgovor na tretje vprašanje, točka (a), pritrdilen: ali to velja tudi, če se tarifna opcija v položaju, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, ne zaračunava?
4) Če je odgovor na drugo vprašanje, točka (a) ali točka (c), pritrdilen, na tretje vprašanje, točka (a) ali točka (b), pa nikalen: ali je treba v položaju, kot je obravnavani v postopku v glavni stvari, člen 6b(1), prvi pododstavek, [Uredbe o gostovanju] v povezavi s členom 4(2), prvi pododstavek, [Izvedbene uredbe] razlagati tako, da je treba skupno maloprodajno ceno mobilnih storitev na nacionalnem ozemlju uporabiti tudi za odmero količine, ki jo je treba uporabniku storitve gostovanja zagotoviti v okviru politike poštene uporabe, ki se nanaša samo na tarifno opcijo?“
Vprašanja za predhodno odločanje
14 Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 6a in 6b Uredbe o gostovanju v povezavi s členom 2(2)(m) te uredbe ter člen 4(2), prvi pododstavek, in člen 2(2)(c) Izvedbene uredbe razlagati tako, da nasprotujejo omejitvi uporabe med gostovanjem zaradi vklopa tarifne opcije, imenovane „ničelna tarifa“.
15 Najprej je treba pojasniti, da je tarifna opcija, imenovana „ničelna tarifa“, poslovna praksa, s katero ponudnik dostopa do interneta uporablja „ničelno tarifo“ ali ugodnejšo tarifo za celoten promet podatkov ali njegov del, povezan z aplikacijo ali kategorijo posebnih aplikacij, ki jih ponujajo partnerji navedenega ponudnika dostopa. Ti podatki se torej ne vštevajo v količino podatkov, ki je kupljena v okviru osnovnega paketa. Takšna opcija, ki je ponujena v okviru omejenih paketov, ponudnikom dostopa do interneta tako omogoča, da povečajo privlačnost svoje ponudbe.
16 Tako vprašanja, ki so bila postavljena Sodišču in katerih namen je predložitvenemu sodišču omogočiti, da se izreče o zakonitosti pogojev uporabe, ki se nanašajo na tarifno opcijo, imenovano „ničelna tarifa“, temeljijo na premisi, da je takšna tarifna opcija združljiva s pravom Unije, zlasti s členom 3 Uredbe 2015/2120, s katerim je zakonodajalec želel uzakoniti načeli odprtosti in nevtralnosti interneta.
17 Člen 3(1) Uredbe 2015/2120, v povezavi z uvodno izjavo 6 te uredbe, določa pravico končnih uporabnikov ne le do dostopa do informacij in vsebin, do uporabe aplikacij in storitev ter do razširjanja informacij in vsebin, temveč tudi do zagotavljanja aplikacij in storitev.
18 V skladu s členom 3(2) Uredbe 2015/2120 sporazumi med ponudniki storitev dostopa do interneta in končnimi uporabniki na eni strani ter poslovne prakse, ki jih izvajajo ti ponudniki, na drugi strani ne smejo omejevati uveljavljanja pravic končnih uporabnikov, kot so določene v odstavku 1 tega člena.
19 Člen 3(3) Uredbe 2015/2120 v prvem pododstavku najprej določa, da ponudniki storitev dostopa do interneta obravnavajo ves promet enako, brez diskriminacije, omejevanja ali motenja, ne glede na med drugim aplikacije ali storitve, ki se uporabljajo.
20 Ta člen 3(3) v drugem pododstavku dalje določa, da njegov prvi pododstavek ponudnikom storitev dostopa do interneta ne preprečuje uvajanja ukrepov za razumno upravljanje prometa, pri čemer je pojasnjeno, da morajo biti takšni ukrepi, da bi se šteli za razumne, prvič, pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni, drugič, da ne smejo temeljiti na poslovnih razlogih, temveč na objektivnih tehničnih razlikah med posameznimi vrstami prometa, in tretjič, da ne spremljajo vsebin in se ne izvajajo dlje, kot je to potrebno.
21 Nazadnje, navedeni člen 3(3) v tretjem pododstavku določa, da ponudniki storitev dostopa do interneta ne smejo izvajati ukrepov za upravljanje prometa, ki presegajo ukrepe iz drugega pododstavka te določbe, in da zlasti ne smejo onemogočati, upočasnjevati, spreminjati, omejevati, motiti ali poslabševati posameznih aplikacij oziroma vrst aplikacij ali storitev oziroma vrst storitev ali diskriminirati med njimi, razen če je to potrebno v omejenem obdobju bodisi za skladnost z zakonodajnimi akti Unije ali nacionalno zakonodajo, skladno s pravom Unije, ali z ukrepi, s katerimi se izvajajo takšni zakonodajni akti oziroma nacionalna zakonodaja, bodisi za ohranitev celovitosti in varnosti omrežja, storitev, ki se zagotavljajo prek njega, ter terminalske opreme končnih uporabnikov, bodisi za preprečitev preobremenjenosti omrežja in blažitev učinkov te preobremenjenosti.
22 Kot izhaja iz člena 1 Uredbe 2015/2120, je namen teh različnih določb zaščita enake in nediskriminatorne obravnave prometa pri zagotavljanju storitev dostopa do interneta ter sorodnih pravic končnih uporabnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2020, Telenor Magyarország, C‑807/18 in C‑39/19, EU:C:2020:708, točke od 23 do 27).
23 Na prvem mestu je treba opozoriti, da je Sodišče že pojasnilo, da kadar ravnanje ponudnika storitev dostopa do interneta ni združljivo s členom 3(3) Uredbe 2015/2120, ni treba ugotavljati, ali je to ravnanje združljivo z obveznostmi, ki izhajajo iz člena 3(2) navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2020, Telenor Magyarország, C‑807/18 in C‑39/19, EU:C:2020:708, točka 28).
24 Zato neizpolnitve obveznosti enakega obravnavanja celotnega prometa ni mogoče upravičiti na podlagi načela pogodbene svobode, ki je priznano v členu 3(2) te uredbe.
25 Drugič, Sodišče je tudi poudarilo, da člen 3(3) Uredbe 2015/2120 nasprotuje vsakemu ukrepu, ki je v nasprotju z obveznostjo enakega obravnavanja prometa, kadar tak ukrep temelji na poslovnih razlogih.
26 Najprej je treba ugotoviti, da – kot izhaja iz točke 19 te sodbe – prvi pododstavek člena 3(3) Uredbe 2015/2120, v povezavi z uvodno izjavo 8 te uredbe, ponudnikom storitev dostopa do interneta nalaga splošno obveznost enakega obravnavanja brez diskriminacije, omejevanja ali motenja prometa, od katere nikakor ni mogoče odstopiti z uporabo poslovnih praks, ki jih izvajajo ti ponudniki, ali sporazumov, ki jih ti ponudniki sklenejo s končnimi uporabniki (sodba z dne 15. septembra 2020, Telenor Magyarország, C‑807/18 in C‑39/19, EU:C:2020:708, točka 47).
27 Dalje, iz drugega pododstavka člena 3(3) Uredbe 2015/2120 in iz njene uvodne izjave 9, ob upoštevanju katere je ta pododstavek treba razlagati, izhaja, da ponudniki storitev dostopa do interneta, čeprav morajo spoštovati to splošno obveznost, ohranijo možnost sprejetja ukrepov za razumno upravljanje prometa. Ta možnost pa je med drugim pogojena s tem, da taki ukrepi temeljijo na „objektivno različnih zahtevah glede tehnične kakovosti storitev za posamezno vrsto prometa“ in ne na „poslovnih razlogih“. Zlasti je treba šteti, da na takih „poslovnih razlogih“ temelji vsak ukrep ponudnika storitev dostopa do interneta v razmerju do vsakega končnega uporabnika, ki povzroči – ne da bi temeljil na takih objektivnih razlikah – da se vsebine, aplikacije ali storitve, ki jih ponujajo različni ponudniki vsebin, aplikacij ali storitev, ne obravnavajo enako in brez diskriminacije (sodba z dne 15. septembra 2020, Telenor Magyarország, C‑807/18 in C‑39/19, EU:C:2020:708, točka 48).
28 Tarifna opcija, imenovana „ničelna tarifa“, kot je ta v postopku v glavni stvari, pa na podlagi poslovnih razlogov znotraj internetnega prometa razlikuje tako, da se promet do aplikacij, ki jih zagotavljajo partnerji, ne všteva v osnovni paket. Zato takšna poslovna praksa ne izpolnjuje splošne obveznosti enakega obravnavanja prometa brez diskriminacije ali motenja, ki je določena v členu 3(3), prvi pododstavek, Uredbe 2015/2120.
29 Poudariti je treba, da ta neizpolnitev obveznosti, ki izhaja iz same narave take tarifne opcije zaradi spodbude, ki izhaja iz nje, obstaja ne glede na to, ali je po porabi osnovnega paketa mogoče še naprej prosto dostopati do vsebine, ki jo zagotavljajo partnerji ponudnika dostopa do interneta.
30 Poleg tega ni pomembno, da takšna opcija spada na področje uporabe sporazuma v smislu člena 3(2) Uredbe 2015/2120, kot je bilo opozorjeno v točki 24 te sodbe, ali da je njen namen zadostiti dejanskemu povpraševanju stranke ali ponudnika vsebin.
31 Nazadnje, izjem, določenih za ukrepe za upravljanje, ni mogoče upoštevati, saj v skladu s členom 3(3), drugi pododstavek, Uredbe 2015/2120 takšni ukrepi ne morejo temeljiti na poslovnih strategijah ponudnika dostopa do interneta.
32 Iz informacij, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, je razvidno, da se omejitev uporabe tarifne opcije med gostovanjem, na katero se nanašajo vsa vprašanja, ki jih je postavilo to sodišče, uporablja le zaradi vklopa tarifne opcije, imenovane „ničelna tarifa“.
33 Ker pa je takšna tarifna opcija v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz člena 3(3) Uredbe 2015/2120, ta neskladnost obstaja neodvisno od oblike ali vrste pogojev uporabe za ponujene tarifne opcije, kot je omejitev uporabe tarifne opcije zunaj nacionalnega ozemlja v sporu o glavni stvari.
34 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 3 Uredbe 2015/2120 razlagati tako, da omejitev uporabe med gostovanjem zaradi vklopa tarifne opcije, imenovane „ničelna tarifa“, ni združljiva z obveznostmi, ki izhajajo iz odstavka 3 tega člena.
Stroški
35 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
Člen 3 Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji je treba razlagati tako, da omejitev uporabe med gostovanjem zaradi vklopa tarifne opcije, imenovane „ničelna tarifa“, ni združljiva z obveznostmi, ki izhajajo iz odstavka 3 tega člena.
Podpisi