SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 19. septembra 2012(*)
„ESRR – Zmanjšanje finančne pomoči – Operativni program iz cilja 1 (1994–1999), ki se nanaša na deželo Turingijo (Nemčija)“
V zadevi T‑265/08,
Zvezna republika Nemčija, ki jo zastopajo M. Lumma, T. Henze, C. Blaschke in K. Petersen, zastopniki, skupaj z U. Karpensteinom, odvetnikom,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Španije, ki jo je sprva zastopal J. M. Rodríguez Cárcamo, abogado del Estado, nato N. Díaz Abad, abogado del Estado, skupaj z J. M. Rodríguezom Cárcamom in nazadnje A. Rubiom Gonzálezom, abogado del Estado,
Francoske republike, ki jo zastopata G. de Bergues in N. Rouam, zastopnika,
in
Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopajo C. Wissels, Y. de Vries, B. Koopman, M. Bulterman in J. Langer, zastopniki,
intervenientke,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata A. Steiblyté in B. Conte, zastopnici,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 1690 final z dne 30. aprila 2008 o zmanjšanju finančne pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), dodeljene za operativni program v deželi Turingiji, ki je v regiji cilja 1 (Nemčija) (1994–1999), v skladu z Odločbo Komisije C (94) 1939/5 z dne 5. avgusta 1994,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka (poročevalka) in D. Gratsias, sodnik,
sodna tajnica: T. Weiler, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. septembra 2011
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Nemška vlada je 3. septembra 1993 oddala Komisiji Evropskih skupnosti zahtevek za dodelitev finančne pomoči Skupnosti za financiranje operativnega programa v deželi Turingiji (Nemčija), ki je v regiji cilja 1 (1994–1999), s katero je bilo predvideno spodbujanje donosnih naložb malih in srednje velikih podjetij (MSP).
2 Komisija je 29. julija 1994 sprejela Odločbo 94/628/ES o vzpostavitvi okvira podpore Skupnosti za strukturne pomoči Skupnosti na območjih Nemčije, upravičenih do pomoči v okviru cilja 1, in sicer Mecklenburg-Pomorjansko, Brandenburg, Saška-Anhalt, Saška, Turingija in Vzhodni Berlin (UL L 250, str. 18). Ta odločba je omogočala vzpostavitev operativnega programa v novih deželah.
3 Komisija je z odločbo C (94) 1939/5 z dne 5. avgusta 1994 odobrila operativni program za deželo Turingijo iz cilja 1 v Nemčiji (Arinco št. 94.DE.16.005; v nadaljevanju: zadevna pomoč), s katerim je bil predviden prispevek strukturnih skladov 1.021.771.000 ECU, kar v skladu z Odločbo C (99) 5087 z dne 29. decembra 1999 znaša 1.086.827.000 EUR, s sofinanciranjem Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) v znesku največ 1.020.719.000 EUR. Ministrstvo za gospodarstvo in promet dežele Turingije je bilo določeno za organ upravljanja.
4 Z odločbo C (99) 5087 je bil za ukrep 2.1, ki se nanaša na podporo proizvodnim dejavnostim MSP, določen skupni znesek izdatkov 674.104.000 EUR in prispevek ESRR 337.052.000 EUR.
5 Komisija je leta 2001 na podlagi člena 23(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 4253/88 z dne 19. decembra 1988 o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2052/88 glede usklajevanja dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj in z aktivnostmi Evropske investicijske banke ter drugih obstoječih finančnih instrumentov (UL L 374, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2082/93 z dne 20. julija 1993 (UL L 193, str. 20), in člena 14 Uredbe Komisije (ES) št. 2064/97 z dne 15. oktobra 1997 o določitvi podrobne ureditve za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 4253/88 o finančnem nadzoru aktivnosti, ki jih sofinancirajo strukturni skladi, s strani držav članic (UL L 290, str. 1) opravila sistematičen pregled sistemov upravljanja in nadzora v deželi Turingiji.
6 Komisija je 30. januarja 2002 predstavila končno poročilo o operativnih programih dežel Turingija in Saška-Anhalt, ki je vsebovalo priporočila.
7 Revizijska družba je 24. junija 2002 izdala izjavo iz člena 8 Uredbe št. 2064/97 in ga poslala Komisiji.
8 Nemški organi so z dopisom z dne 18. julija 2002 podali vlogo za končno plačilo zadevne pomoči. Komisija je 27. junija 2003 zaključila zadevno pomoč in izvedla končno plačilo v višini zahtevanega zneska.
9 Računsko sodišče Evropskih skupnosti je po zaključku pomoči, in sicer med 27. in 31. oktobrom, 10. in 21. novembrom, 1. in 5. decembrom ter 11. decembra 2003 opravilo več nadzornih obiskov. Leta 2004 je v okviru pregleda izjave o zanesljivosti za proračunsko leto 2003 opravilo analizo šibkih točk zadevne pomoči. Pregledano je bilo 28 projektov ukrepa 2.1.
10 Računsko sodišče je 22. junija 2004 nemškim organom poslalo začasno poročilo o pregledu. Nemški organi so z dopisoma z dne 31. avgusta in 13. oktobra 2004 Računskemu sodišču poslali dodatne informacije.
11 Z dopisom z dne 17. januarja 2005 je Računsko sodišče nacionalnim organom poslalo svoje poročilo o pregledu (v nadaljevanju: poročilo o pregledu z dne 17. januarja 2005). V njem je bilo opozorjeno, da v zvezi s posameznimi aktivnostmi obstajajo posamezne in sistemske nepravilnosti, kot so financiranje podjetij, ki ne spadajo v opredelitev MSP, prijava neupravičenih izdatkov (prihodnje najemnine, DDV, popusti), napake v izračunu najvišje pomoči in neobstoj spremljevalnih listin za nekatere vrste izdatkov, kot so splošni stroški ali lastna sredstva. V poročilu je bilo ugotovljeno, da obstajajo pomanjkljivosti v sistemih upravljanja in nadzora zadevne pomoči. Stopnja napak 28 projektov iz ukrepa 2.1 je bila 31,36 %.
12 Komisija je z dopisom z dne 19. oktobra 2006 nemškim organom sporočila prve rezultate svojega pregleda poročila o pregledu z dne 17. januarja 2005 in od njih zahtevala, naj ji pošljejo svoje pripombe.
13 Komisija je na podlagi analize šibkih točk, ki jo je opravilo Računsko sodišče, sporočila deželi Turingiji finančne popravke v znesku 135 milijonov EUR. Po dvostranskih posvetovanjih z deželo Turingijo so bile nekateri očitki vendarle umaknjeni.
14 Nemški organi so z dopisom z dne 5. januarja 2007 odgovorili na dopis Komisije z dne 19. oktobra 2006, pri čemer so nasprotovali uporabi ekstrapoliranih finančnih popravkov in predložili dodatne spremljevalne listine, ki so potrjevale upravičenost nekaterih izdatkov.
15 Komisija je z Odločbo C(2008) 1690 final z dne 30. aprila 2008 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zaradi posameznih in sistemskih nepravilnosti, ugotovljenih v okviru ukrepa 2.1., v skladu s členom 24 Uredbe št. 4253/88 za 81.425.825,67 EUR zmanjšala finančni prispevek ESRR za zadevno pomoč. Komisija je stopnjo napake ekstrapolirala na ves ukrep 2.1, pri čemer je za osnovo vzela stopnjo napake 23,88 %. Izračunala je znesek 1.232.012,70 EUR za posamezne nepravilnosti in znesek 80.193.812,97 EUR za sistemske nepravilnosti.
16 Glede na izpodbijano odločbo so bile ugotovljene te sistemske napake:
– financiranje podjetja, ki ni MSP (projekti Maxit Baustoffwerke GmbH, arcon II Flachglasveredelung, Gothaer Fahrzeugwerk in CeWe Color AG);
– končni upravičenec ni izpolnil nacionalnih pogojev, ki veljajo za MSP, za dodatno financiranje 15 % (projekt Tralag Landmaschinen GmbH);
– nedovoljeni izdatki, prijavljeni v zvezi z najemnimi pogodbami (projekta TelePassport Service GmbH in Schuster Kunstofftechnik GmbH).
Postopek in predlogi strank
17 Zvezna republika Nemčija je 4. julija 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.
18 Zvezna republika Nemčija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
19 Kraljevini Španiji, Francoski republiki in Kraljevini Nizozemski je bila dopuščena intervencija v tem postopku v podporo predlogom Zvezne republike Nemčije in v skladu s členom 116(6) Poslovnika Splošnega sodišča dovoljena predstavitev stališč v ustnem postopku.
20 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov.
21 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek.
22 V dopisu, ki je prispel v sodno tajništvo Splošnega sodišča 6. septembra 2011, je Zvezna republika Nemčija navedla nekatere pripombe na poročilo za obravnavo v zvezi s statusom Notranjih smernic Komisije z dne 15. oktobra 1997 o neto finančnih popravkih v okviru uporabe člena 24 Uredbe (EGS) št. 4253/88 (v nadaljevanju: Notranje smernice) in v zvezi z razlago, ki jo je treba dati nekaterim točkam poročila o nadzoru z dne 17. januarja 2005.
23 Stranke so na obravnavi 27. septembra 2011 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
Pravo
24 Zvezna republika Nemčija v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov, od katerih se prvi in drugi nanašata na kršitev člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, tretji na to, da Komisija ni opravila pregleda na kraju samem, četrti na kršitev načel zaupanja v pravo, pravne varnosti in sodelovanja in peti na kršitev načela sorazmernosti.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, ker niso bili izpolnjeni potrebni pogoji za zmanjšanje
Prvi del prvega tožbenega razloga: upravnih napak, ki jih je mogoče pripisati nacionalnim organom, ni mogoče opredeliti kot nepravilnosti v smislu člena 24(2) Uredbe št. 4253/88
– Trditve strank
25 Zvezna republika Nemčija trdi, da očitkov Komisije – ob domnevi, da so materialno pravilni – ni mogoče opredeliti kot nepravilnosti, saj niso nič drugega kot upravne napake, ki ne spadajo v okvir člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, razen če povzročijo pomembno spremembo dejavnosti ali zadevnega ukrepa, ki ni bila sporočena Komisiji.
26 Zvezna republika Nemčija navaja, da je na podlagi člena 1(2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, str. 1) nepravilnost vsaka kršitev določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve gospodarskega subjekta. Opozarja, da je v nizozemski različici zahtevano krivdno ravnanje gospodarskega subjekta. Meni, da je namen te opredelitve v tem, da se glede na terminološko enakost izraza „nepravilnost“ v vseh jezikovnih različicah v členu 24(2) Uredbe št. 4253/88 in členu 1(2) Uredbe št. 2988/95 uporablja za vse sektorske predpise, med njimi tudi za Uredbo št. 4253/88. Po njenem mnenju bi različna razlaga pojma nepravilnost v dveh uredbah pomenila nespoštovanje načela enotnosti prava Skupnosti.
27 Poleg tega naj v izpodbijani odločbi, v kateri se v točkah 26 in 27 trdi, da so nepravilnosti izhajale iz dejanj ali opustitev končnih upravičencev, ne bi bilo navedeno stališče Komisije, v skladu s katerim je treba pojem nepravilnosti v Uredbi št. 2988/95 in Uredbi št. 4253/88 razlagati različno.
28 Zvezna republika Nemčija meni, da glede na Uredbo št. 2988/95 in člen 23(1) Uredbe št. 4253/88 javne uprave ni mogoče enačiti z gospodarskimi subjekti, ki so javna ali zasebna podjetja, ki si konkurirajo za proizvode ali storitve. Očitki Komisije naj bi pomenili čiste upravne napake, kot so uradno knjiženje podjetij, ki niso MSP, v prednostno nalogo 2.1 operativnega programa dežele Turingije ali dodelitev domnevno previsoke državne pomoči gospodarskima subjektoma v okviru najema z možnostjo poznejšega odkupa, pri čemer je dodelitev pomoči pomenila posamične upravne akte, ki so temeljili na določbah upravne narave.
29 Zvezna republika Nemčija dodaja, da iz pojasnila v zapisniku Sveta Evropske unije in iz sprotne opombe 10 v delovnem dokumentu Komisije z dne 11. aprila 2002 o obveznosti sporočanja nepravilnosti izhaja, da dejanja in opustitve državnih organov ne morejo biti nepravilnosti, saj jih ni mogoče pripisati gospodarskim subjektom.
30 Zvezna republika Nemčija izpodbija tudi primernost sklicevanja v točki 28 izpodbijane odločbe na sodbo Sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi Irska proti Komisiji (C‑199/03, ZOdl., str. I‑8027), saj irska vlada ni izpodbijala obstoja nepravilnosti, ki so jih storili gospodarski subjekti.
31 Po mnenju Zvezne republike Nemčije tudi vzporejanje s pravno podlago Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), ki ga je v točkah 25 in 28 izpodbijanje odločbe izvedla Komisija, ni upoštevno, ker je zakonodajalec Skupnosti EKUJS izrecno priznal pravico do izvedbe finančnih popravkov zaradi upravnih napak ali pomanjkljivosti v sistemih upravljanja in nadzora, medtem ko se za ESRR zahteva bistvena sprememba operativnega programa. Edina pravna podlaga, ki upravičuje zmanjšanje pomoči Skupnosti, ki ga je Komisija opravila v obravnavanem primeru, naj bi bila Uredba Sveta (ES) št. 1260/1999 z dne 21. junija 1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 14, zvezek 1, str. 31), ki pa velja samo za poznejša obdobja financiranja.
32 Zvezna republika Nemčija ne priznava – v skladu z načelom omejene pristojnosti, ki izhaja iz člena 5 ES – da se je v skladu z Uredbo št. 4253/88 za upravičenje pooblastila za zahtevanje povračila mogoče sklicevati na sodno prakso v zvezi z uporabo člena 8 Uredbe Sveta (EGS) št. 729/70 z dne 21. aprila 1970 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L 94, str. 13).
33 Zvezna republika Nemčija tudi trdi, da nobena določba Skupnosti ne upravičuje, da lahko Komisija finančne popravke za izključno nacionalne upravne napake, saj se v členu 1(1) Uredbe št. 2988/95 izrecno zahteva kršitev prava Skupnosti. Splošno načelo lojalnosti, ki temelji na členu 10 ES, naj ne bi moglo upravičiti odstopanja od te temeljne razdelitve pristojnosti, ampak naj bi temeljilo na institucionalni in procesni avtonomiji držav članic.
34 Komisija izpodbija te trditve.
– Presoja Splošnega sodišča
35 S členom 24(2) Uredbe št. 4253/88 je Komisija pooblaščena, da lahko zmanjša ali odloži pomoč, če se s pregledom, opravljenim v skladu z odstavkom 1 tega člena, ugotovi obstoj nepravilnosti. Vendar v tem členu ni določeno, kdo stori nepravilnost pri izvajanju dejavnosti ali ukrepa, ki se financira s skladi.
36 Glede trditve Zvezne republike Nemčije, ki vzpostavlja primerjavo člena 24(2) Uredbe št. 4253/88 in člena 1(2) Uredbe št. 2988/95 – kar bi pomenilo, da je nepravilnost izključno kršitev določbe prava Evropske unije, ki izhaja iz dejanja ali opustitve gospodarskega subjekta – je treba navesti, da je treba ti določbi razlagati avtonomno, saj se z njima sledi različnim ciljem in nimata enakega področja uporabe. Z Uredbo št. 2988/95 je v bistvu vzpostavljen splošni pravni okvir za boj proti goljufijam, ki jih po definiciji ne bi mogli storiti nacionalni organi, medtem ko se Uredba št. 4253/88 nanaša na odnos med Unijo in državami članicami (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 22. novembra 2006 v zadevi Italija proti Komisiji, T‑282/04, neobjavljena v ZOdl., točka 83).
37 Prav tako je treba ugotoviti, da so nacionalni organi odgovorni za pravilno porabo sredstev Skupnosti in morajo v skladu z nacionalnimi zakoni in drugimi predpisi sprejeti ukrepe, ki so med drugim potrebni za zagotovitev dejanske izvedbe in zakonitosti finančnih aktivnosti sklada. Komisija ima namreč samo dopolnilno vlogo (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 9. oktobra 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑366/88, Recueil, str. I‑3571, točki 19 in 20).
38 Prav tako ni sporno, da člen 24 Uredbe št. 4253/88 ne razlikuje med številom in vrsto nepravilnosti, ki lahko pripeljeta do zmanjšanja pomoči. Sodišče je priznalo, da lahko tudi nepravilnosti, ki nimajo natančno opredeljenih finančnih posledic, resno ogrozijo finančne interese Unije in spoštovanje prava Unije in zato so finančni popravki Komisije upravičeni (zgoraj navedena sodba Irska proti Komisiji, točka 29 in naslednje).
39 Upravna napaka, povezana s tem, da se razlikujejo zneski, ki so predvideni v finančnem načrtu in zahtevku za plačilo, lahko na primer pomeni nepravilnost, ki lahko upraviči zmanjšanje pomoči (sodba Splošnega sodišča z dne 28. januarja 2009 v zadevi Nemčija proti Komisiji, T‑74/07, ZOdl., str. II‑107, točka 34 in naslednje).
40 Poleg tega dejstvo, da imajo nacionalni organi osrednjo vlogo pri izvajanju strukturnih skladov, potrjuje široko razlago pojma „nepravilnost“. Napako, ki jo napravijo, je namreč treba ob upoštevanju načel dobrega finančnega poslovodenja iz člena 274 ES in lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES, ki ne omogoča svobode držav članic, ter ob upoštevanju dejstva, da je člen 24 Uredbe št. 4253/88 edina določba, ki omogoča zmanjšanje zneska pomoči, če pomoč ni potekala, kot je bilo prvotno predvideno, šteti za „nepravilnost“ v smislu člena 24(2) Uredbe št. 4253/88 (sodba Sodišča z dne 24. januarja 2002 v zadevi Conserve Italia proti Komisiji, C‑500/99 P, Recueil, str. I‑867, točka 88).
41 Končno, glede trditve Zvezne republike Nemčije, da nobena določba prava Unije ne upravičuje, da lahko Komisija izvede finančne popravke za izključno nacionalne upravne napake v okviru sistema Skupnosti za dodelitev subvencij, je treba spomniti, da mora upravičenec upoštevati več obveznosti, ki jih pretežno opredelijo in preverjajo nacionalni organi. Drugačna razlaga bi bila težko združljiva z načeloma dobrega finančnega poslovodenja in lojalnosti. Poleg tega, čeprav Komisija očita Zvezni republiki Nemčiji nacionalne upravne napake, se te nanašajo na dodelitev finančne pomoči Unije.
42 Zato je treba ugotoviti, da bi razlaga člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, ki iz pojma „nepravilnost“ izključuje napake, ki so jih storili nacionalni organi, škodovala polnemu učinku pravila iz navedene določbe.
43 Tako je iz tega razvidno, da kršitve prava Unije, ki jih je mogoče pripisati nacionalnim upravnim organom, ne spadajo pod člen 24(2) Uredbe št. 4253/88. Ker imajo nacionalni organi osrednjo vlogo pri izvajanju strukturnih skladov, je treba njihovo kršitev šteti za „nepravilnost“ v smislu člena 24(2) Uredbe št. 4253/88.
44 Ta del prvega tožbenega razloga je tako treba zavrniti.
Drugi, podredni del prvega tožbenega razloga: dvom glede obstoja nepravilnosti, ki jih je v izpodbijani odločbi ugotovila Komisija
45 Zvezna republika Nemčija v bistvu trdi, da pristojni upravni organi niso storili nepravilnosti ter da očitek Komisije glede učinkovitosti sistemov upravljanja in nadzora ni utemeljen.
– Napake Komisije pri opredelitvi v zvezi z neupravičenostjo izdatkov v projektih, ki se nanašajo na podjetja, ki niso MSP
– Trditve strank
46 Zvezna republika Nemčija trdi, da ni pomembne upravne napake, ker bi bilo po eni strani mogoče zadevne projekte voditi in knjižiti po istih merilih kot prednostno nalogo 1.1 operativnega programa, po drugi strani pa ne bi bilo škode za proračun Skupnosti, čeprav se ta pogoj zahteva s členom 23(1) Uredbe št. 4253/88.
47 Zvezna republika Nemčija meni, da knjiženje in upravljanje finančnih pomoči za podjetja, ki niso MSP, v okviru prednostne naloge 2.1 ni niti potencialno pripeljalo do neupravičenih izdatkov. Zvezna republika Nemčija namreč meni, da je pet podjetij, navedenih v okviru prednostne naloge 2.1, izpolnjevalo pogoj medregijskih prodaj, ki se zahteva za nalogo 1.1, s katero je izrecno določeno, da so donosne naložbe mogoče „ne glede na velikost podjetja“. V teh okoliščinah naj se očitki Računskega sodišča ne bi nanašali na nezakonito finančno pomoč nekaterim podjetjem, ampak samo na knjiženje pomoči v operativnem programu.
48 Komisija izpodbija te trditve.
– Presoja Splošnega sodišča
49 Očitki Zvezne republike Nemčije v zvezi z izpodbijano odločbo se nanašajo na več projektov.
50 Pri projektu Tralag Landmaschinen, kot je opisano v točki 46 tabele, ki je priložena izpodbijani odločbi, ni šlo za kršitev opredelitve MSP iz okvira podpore Skupnosti, vzpostavljenega z Odločbo 94/628, ampak za kršitev iz 24. Okvirnega načrta skupnega interesa z naslovom „Izboljšanje regionalnih gospodarskih struktur“ za obdobje 1995–1999, ki ga je 27. aprila 1995 sprejela komisija za načrtovanje Bundestaga (zvezni parlament, Nemčija) in ga je pomembno upoštevati v skladu s splošnim načelom lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES. S to določbo je namreč določeno dodatno financiranje v višini 15 % za podjetja, ki ne zaposlujejo več kot 250 oseb, kar pa ne velja za družbo Tralag Landmaschinen, ki naj bi dodatno financiranje kljub temu prejela. Tako to podjetje ni bilo upravičeno do dodatnega financiranja v višini 15 %.
51 Pri projektu, ki se nanaša na to podjetje, in pri štirih drugih projektih, ki se nanašajo na družbe Maxit Baustoffwerke GmbH, arcon II Flachglasveredelung, Gothaer Fahrzeugwerk in CeWe Color AG, je treba spomniti, da bi – kot izhaja iz člena 52(5), drugi pododstavek, Uredbe št. 1260/1999 – morala biti vloga za končno plačilo v zvezi s pomočmi programskega obdobja 1994–1999 predložena Komisiji najpozneje 31. marca 2003 brez možnosti poznejših sprememb. Pet spornih projektov je bilo knjiženih v okviru ukrepa 2.1. Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 8, je bila vloga za končno plačilo podana Komisiji 18. julija 2002, ta pa je plačala 27. junija 2003, zato nemški organi ne morejo utemeljeno trditi, da so bili navedeni projekti upravičeni na podlagi ukrepa 1.1. V teh okoliščinah nepravilno knjiženje pomeni prijavo izdatkov, ki niso upravičeni na podlagi ukrepa 2.1 zadevne pomoči, ki je po 31. marcu 2003 ni bilo mogoče spreminjati.
52 Kot je že ugotovilo Sodišče, obstoj teh nepravilnosti zadostuje za naložitev finančnega popravka, ne da bi morala proračunu Skupnosti nastati natančno določena finančna izguba (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Irska proti Komisiji, točke od 25 do 27, 31, 58 in 59).
53 Končno, Računsko sodišče ni grajalo samo financiranja podjetij, ki niso MSP na podlagi ukrepa 2.1, ampak naj bi ugotovilo, da zadevne aktivnosti stoodstotno niso bile upravičene do pomoči Skupnosti.
54 To trditev tožeče stranke je torej treba zavrniti.
– Razlikovanje med najemom z možnostjo poznejšega odkupa in lizingom ter neuporaba delovnih listov in mednarodnih računovodskih standardov 17
– Trditve strank
55 Zvezna republika Nemčija v zvezi z aktivnostma št. 38 TelePassport Service GmbH in št. 44 Schuster Kunststofftechnik GmbH, katerih izdatki so se šteli za neupravičene, oporeka po eni strani temu, da Komisija razlikuje med najemom z možnostjo poznejšega odkupa in lizingom, ter po drugi strani temu, da so se uporabili delovni list št. 20, ki je priloga k Odločbi Komisije 97/321/ES z dne 23. aprila 1997 o spremembi odločb o odobritvi okvira podpore Skupnosti za strukturno pomoč Skupnosti, enotnih programskih dokumentov in programov pobud Skupnosti, sprejetih v zvezi z Nemčijo (UL L 146, str. 9) (v nadaljevanju: delovni list št. 20), in mednarodni računovodski standardi 17.
56 Zvezna republika Nemčija trdi, da najem z možnostjo poznejšega odkupa ni „posebna oblika lizinga“, za kar jo šteje Komisija. Glavni predmet pogodbe o najemu z možnostjo poznejšega odkupa je pridobitev gospodarske dobrine, ki z vidika knjiženja začne veljati od sklenitve pogodbe. Predmet lizinga pa naj bi bila preprosta prepustitev v uporabo, pri čemer najemnina pomeni plačilo za to, da je dobrina dana na voljo. Omejitev finančne pomoči Skupnosti na 60 obrokov najema z možnostjo poznejšega odkupa naj tako ne bi bila upravičena. Poleg tega naj cena, izračunana za najem z možnostjo poznejšega odkupa, ne bi ustrezala dajanju na voljo, ampak obroku nakupne cene, tako da bi pristop Komisije pripeljal do tega, da ne bi bilo razlike, ali je najemodajalec banka ali prodajalec nekega stroja.
57 Komisija izpodbija te trditve ter vztraja pri avtonomni razlagi izrazov prava Skupnosti in dejstvu, da pridobitve dobrin z najemom z možnostjo poznejšega odkupa ni mogoče šteti za posel kupoprodaje, saj so končni upravičenci pridobili polno lastnino na dobrinah šele ob koncu 60‑mesečnega obdobja, po tem, ko so izvršili vsa nakazila, do česar je pri zadevnih projektih prišlo šele po zaključku pomoči Skupnosti.
– Presoja Splošnega sodišča
58 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba izraze, uporabljene v določbi prava Unije, ki se ne sklicuje posebej na pravo držav članic, za določitev njihovega smisla in obsega razlagati samostojno in enotno ob upoštevanju okoliščin in cilja, ki mu sledi zadevna ureditev (sodbi Sodišča z dne 19. septembra 2000 v zadevi Linster, C‑287/98, Recueil, str. I‑6917, točka 43, in z dne 18. januarja 1984 v zadevi Ekro, 327/82, Recueil, str. 107, točka 11). Poleg tega, kot pravilno opozarja Komisija, dejstvo, da je Zvezna republika Nemčija naslovnica njene Odločbe 97/321 o spremembi odločb o odobritvi okvira podpore Skupnosti za strukturno pomoč Skupnosti, enotnih programskih dokumentov in programov pobud Skupnosti, sprejetih v zvezi z Nemčijo, ki se nanaša na upravičenost izdatkov, ne upravičuje tega, da ni avtonomne in enotne razlage njenih izrazov, saj je ta odločba del skupaj petnajstih podobnih odločb, ki so bile istega dne naslovljene na tedanjih petnajst držav članic in hkrati objavljene.
59 Glede trditve Zvezne republike Nemčije, da pridobitve dobrin z najemom z možnostjo poznejšega odkupa ni mogoče šteti za posel kupoprodaje, ki je v celoti upravičen, saj končni upravičenci niso plačali celotne kupnine med obdobjem upravičenosti. Tako so končni upravičenci pridobili polno lastnino na dobrinah šele ob koncu 60‑mesečnega obdobja, potem ko so izvršili vsa nakazila, do česar je pri zadevniih projektih prišlo šele po zaključku pomoči Skupnosti.
60 V zvezi z mednarodnimi računovodskimi standardi 17 je treba ugotoviti, da sklicevanje na te določbe v uvodni izjavi 30 izpodbijane odločbe nikakor ni odločilno, saj se izpodbijana odločba za razlago pojma finančni zakup nanje sklicuje popolnoma podredno – kot na splošno priznano računovodsko pravilo.
61 Končno, glede uporabe delovnih listov, ki so začeli veljati 1. maja 1997 (v delu, v katerem so z določbami iz teh listov, ki so priloženi odločbi 97/321, državam članicam ali upravičencem naložene nove ali dodatne naloge), je treba ugotoviti, da neupravičenost ni bila uvedena s to odločbo in da je z listi, priloženimi tej odločbi, le uzakonjena obstoječa praksa s tem, ko je za izdatke lizinga natančneje določeno prej obstoječe pravilo, v skladu s katerim prihodnji izdatki niso upravičeni. Zato lista št. 20 ni mogoče retroaktivno uporabiti.
62 To trditev Zvezne republike Nemčije je torej treba zavrniti.
– S strani Komisije nepravilna opredelitev nekaterih nepravilnosti kot sistemskih nepravilnosti
– Trditve strank
63 Zvezna republika Nemčija trdi, da Komisija izhaja iz napačne premise, v skladu s katero naj bi Računsko sodišče opredelilo pomoč podjetjem, ki niso MSP, na podlagi prednostne naloge 2.1 operativnega programa kot sistemsko napako. V zvezi s tem Komisiji očita, da je zaradi sistemske narave napak ekstrapolirala stopnjo napake 23,88 % na vse izdatke, izvedene v prednostni nalogi 2.1 operativnega programa, medtem ko Računsko sodišče nobenega od zgoraj navedenih petih projektov ni grajalo zaradi sistemskih napak. To, da ni bilo vsebinske napake, naj bi pripeljalo do popolnoma drugačne osnove za izračun. Prav tako naj iz izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče sklepati, da se je Komisija odmaknila od presoje Računskega sodišča, kot zatrjuje sama.
64 Komisija te trditve izpodbija.
– Presoja Splošnega sodišča
65 Glede zatrjevanega neskladja med izpodbijano odločbo in sklepi Računskega sodišča je treba ugotoviti, da iz besedila člena 24 Uredbe št. 4253/88 ne izhaja, da je Komisija pri izvajanju svojih prerogativ iz tega člena vezana na ugotovitve nadzornega organa. Nasprotno, sama mora oceniti ugotovljene nepravilnosti. Tako je v izpodbijani odločbi izražena presoja Komisije in ne Računskega sodišča.
66 Poleg tega je nepravilno knjiženje, ki se nanaša na podjetja, ki niso MSP, sistemsko, če izraža nezadostnost upravljanja, nadzora in revizije, do katere je prišlo večkrat in ki jo je mogoče zelo verjetno najti v več podobnih primerih. Komisija je torej upravičeno opredelila nepravilno knjiženje, ki se nanaša na podjetja, ki niso MSP, kot sistemsko nepravilnost.
67 Zato je treba to trditev Zvezne republike Nemčije zavrniti.
– S strani Komisije nepravilna opredelitev pregledov na 5‑odstotnem vzorcu kot nezadostnih ter zmanjšanje zaradi obstoja pomanjkljivosti v sistemih upravljanja in nadzora
– Trditve strank
68 Zvezna republika Nemčija izpodbija očitek Komisije, v skladu s katerim je pri izvajanju pregledov na 5‑odstotnem vzorcu, kar je v skladu z Uredbo št. 2064/97, prišlo do pomanjkljivosti, in meni, da ne more utemeljevati nepravilnosti.
69 Prvič, Zvezna republika Nemčija zatrjuje, da iz končnega zunanjega potrdila, izdanega na podlagi člena 8 Uredbe št. 2064/97, izhaja, da so bili „pregledi na 5‑odstotnem vzorcu“ večinoma zanesljivi in so ustrezali zahtevam iz člena 3 te uredbe. Računsko sodišče in zunanji računovodski strokovnjaki naj ne bi grajali tega, da organi dežele Turingije niso izpolnili zahtev, ki jih je določila Komisija v okviru svojega nadzora sistema.
70 Drugič, Zvezna republika Nemčija izpodbija očitek Komisije, v skladu s katerim naj v „check-lists“, ki so se uporabljale za preglede na 5‑odstotnem vzorcu, ne bi bile navedene smernice, vsebovane v delovnih listih. Meni, da so bile smernice – tudi če niso bile izrecno povzete v check-lists – zagotovo in nedvomno sestavni del pregledov na 5‑odstotnem vzorcu.
71 Tretjič, Zvezna republika Nemčija meni, da si ravnanje Komisije nasprotuje, saj tega očitka ni izrazila niti v zapisniku „Ventura“ z dne 23. julija 1998 niti v poročilu Komisije z dne 30. januarja 2002.
72 Četrtič, Zvezna republika Nemčija navaja, da samo dejstvo, da je bila s pregledi na 5‑odstotnem vzorcu odkrita stopnjo napak, ki je manjša od tiste iz preiskave Računskega sodišča, ne pomeni dvoma glede sistemov upravljanja in nadzora pristojnih organov. Razlika naj bi izhajala iz dejstva, da je Računsko sodišče opravilo analizo očitnih šibkih točk v sistemu upravljanja in nadzora, medtem ko so bili pregledi na 5‑odstotnem vzorcu opravljeni naključno, kot je zahtevano z Uredbo. Medtem ko naj bi bili pregledi z vzorčenjem reprezentativni, naj bi bila analiza šibkih točk, ki jo je opravilo Računsko sodišče, namenjena opredelitvi tveganj.
73 Komisija izpodbija te trditve in navaja, da zaradi pomanjkljivosti v sistemih upravljanja in nadzora, ki jih je ugotovilo Računsko sodišče, ni bil uporabljen noben finančni popravek.
– Presoja Splošnega sodišča
74 Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je omemba pomanjkljivosti v sistemih upravljanja in nadzora sporne pomoči, ki jih je ugotovilo Računsko sodišče in na katere se Komisija sklicuje od uvodne izjave 11 navedene odločbe, ni samostojen razlog za zmanjšanje finančne pomoči. Podlaga za zmanjšanje finančne pomoči v izpodbijani odločbi sta bila popravek posameznih nepravilnosti in ekstrapoliran finančni popravek za sistemske nepravilnosti. Zaradi pomanjkljivosti v sistemih upravljanja in nadzora, ki jih je ugotovilo Računsko sodišče, ni bil uporabljen noben finančni popravek. Ta trditev je torej brezpredmetna.
75 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavreči v celoti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 24(2) Uredbe št. 4253/88 zaradi izračuna zneska zmanjšanja z ekstrapolacijo
Prvi del drugega tožbenega razloga: nezakonitost metode ekstrapolacije za izračun zneska zmanjšanja na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 4253/88
– Člen 24 Uredbe št. 4253/88 ne daje pravice do ekstrapolacije
– Trditve strank
76 Zvezna republika Nemčija trdi, da sme Komisija na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, ki ga je treba brati ob upoštevanju njegovega naslova, samo zmanjšati, odložiti ali ukiniti zadevno dejavnost ali ukrep. Odstavek 1 te določbe naj bi napotoval na konkreten posamičen primer, odstavek 3 pa na vračilo neupravičenega izplačila. Iz tega naj bi bilo razvidno, da je finančni popravek izrecno omejen na zneske, za katere je jasno razvidno, da niso bili izplačani upravičeno.
77 Dodaja, da se Uredba št. 4253/88 razlikuje od potrditve obračuna EKUJS na podlagi Uredbe št. 729/70, katere člen 5(2)(c) izrecno pooblašča Komisijo, da pri izračunu finančnega popravka upošteva obseg ugotovljenih razlik, naravo in težo kršitve ter finančno izgubo, ki je nastala Evropski skupnosti.
78 Zvezna republika Nemčija v bistvu meni, da pred objavo Uredbe št. 1260/1999, veljavne za obdobje financiranja 2000–2006, ni bilo natančnega pravnega okvira, s katerim bi bile jasno določene medsebojne pravice in obveznosti, tako da je izvedba ekstrapoliranih finančnih popravkov sporna. Uredba št. 2064/97 naj ne bi bila pravna podlaga, še manj pa naj bi bil z njo predpisan postopek ekstrapolacije za izvedbo finančnih popravkov.
79 Zvezna republika Nemčija dodaja, da dejstvo, da sistemskih nepravilnosti pogosto ni mogoče natančno številčno ovrednotiti, Komisije ne pooblašča za uporabo ekstrapolacije na podlagi Uredbe št. 4253/88.
80 Kraljevina Španija priznava, da ima Komisija v skladu s sodno prakso glede člena 24(2) Uredbe št. 4253/88 določeno polje proste presoje. Vendar uporaba ekstrapolacije implicira zmanjšanje pomoči, ki je dodeljena nekemu projektu, na podlagi domneve in ne na podlagi preverjanja. Ne le, da taka možnost ni predvidena z zadevnim členom, ampak je tudi v nasprotju z njegovim smislom in namenom. V nasprotju s tem, kar navaja Komisija, Sodišče v sodbi z dne 6. aprila 2000 v zadevi Španija proti Komisiji (C‑443/97, Recueil, str. I‑2415) ni upravičilo uporabe ekstrapolacije. Poleg tega Kraljevina Španija opozarja, da se za ekstrapolacijo zahteva ugotovitev sistemske nepravilnosti na podlagi reprezentativnega vzorca, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo.
81 Kraljevina Nizozemska prav tako trdi, da člen 24 Uredbe št. 4253/88 ne vsebuje pravne podlage za ekstrapolacijo, in navaja, da ji ni jasno, kako naj bi načeli dobrega finančnega poslovodenja in lojalnega sodelovanja, na kateri se sklicuje Komisija, lahko privedli do široke razlage zgoraj navedenega člena. Poleg tega naj si Komisija ne bi smela prilastiti novih pristojnosti z Notranjimi smernicami, ki ne morejo biti podlaga, ki upravičuje ekstrapolacijo. Ni Komisija tista, ki določa obseg svojih prerogativ in pristojnosti, ampak je to prerogativa evropskega zakonodajalca. Tudi iz zgoraj navedene sodbe Španija proti Komisiji ne izhaja nasprotno. Končno, z ekstrapolacijo morajo biti ohranjena procesna jamstva, medtem ko tedaj veljavna zakonodaja glede tega ni vsebovala nobenega pravila.
82 Francoska republika ugotavlja, prvič, da za programsko obdobje 1994–1999 Komisija ne bi smela uporabiti finančnega popravka z ekstrapolacijo, ker ni bilo pravne podlage. Že iz besedila člena 24 Uredbe št. 4253/88 je namreč razvidno, da sme Komisija uporabiti samo posamezne finančne popravke. V tem se sistem, ki se uporablja za finančne popravke v okviru ESRR za programsko obdobje 1994–1999, razlikuje od sistema, ki se uporablja za potrditev obračuna v okviru Jamstvenega sklada EKUJS. V zvezi s tem francoska vlada opozarja, da je Sodišče v okviru Jamstvenega sklada EKUJS dovolilo uporabo metode ekstrapolacije (sodbi z dne 24. januarja 2002 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑118/99, Recueil, str. I‑747, in z dne 4. marca 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑344/01, Recueil, str. I‑2081). Tako v skladu s sodno prakso uporaba metode ekstrapolacije v načelu ni prepovedana. Člen 24 Uredbe št. 4253/88 pa nasprotno določa, da sme Komisija uporabiti samo posamezne finančne popravke za ugotovljeno nepravilnost. Šele z Uredbo št. 1260/1999 bo Komisija upravičena uporabiti ekstrapolirane popravke. Iz navedenega je razvidno, da je uporaba metode ekstrapolacije z Uredbo št. 4253/88 v načelu prepovedana.
83 Drugič, Francoska republika ugotavlja, da Komisija v okviru Uredbe št. 4253/88 ne more uporabiti finančnih popravkov, ker s to uredbo niso predpisani pogoji za izvedbo metode ekstrapolacije in ker s to uredbo za to metodo niso zagotovljena stroga procesna jamstva. Tako sme Komisija uporabiti ekstrapolirane popravke samo, če uporabi naključen in reprezentativen vzorec aktivnosti s podobnimi značilnostmi. Pogoji in jamstva morajo biti predpisani z zavezujočim aktom in ne zadošča, da so predpisani samo s Smernicami Komisije, ta pa se nanje ne more sklicevati, da bi upravičila uporabo metode ekstrapolacije. Kot je razsodilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Španija proti Komisiji, te Notranje smernice nimajo pravnih učinkov in niso zavezujoče. Zato ne morejo biti pravna podlaga za ekstrapolacijo.
84 Komisija izpodbija te trditve.
– Presoja Splošnega sodišča
85 Iz besedila člena 24(2) Uredbe št. 4253/88 je razvidno, da lahko Komisija zmanjša pomoč za dejavnost ali zadevni ukrep, če po kontradiktornem pregledu, določenem s členom 24(1), ugotovi nepravilnost, zlasti pa bistveno spremembo, ki vpliva na naravo ali pogoje izvajanja dejavnosti ali ukrepa. Člen 24(2) Uredbe št. 4253/88 ne določa razlikovanja glede na število in vrsto nepravilnosti, ki bi lahko pripeljale do zmanjšanja pomoči.
86 S to določbo sta torej Komisiji dana pooblastilo za zmanjšanje in široka diskrecijska pravica, ne da bi bile omenjene omejitve glede izbire metod, ki jih sme Komisija uporabiti za določitev zneska zmanjšanja.
87 Preučiti je torej treba, ali je v tem primeru mogoče upravičiti uporabo metode ekstrapolacije.
88 Prvič, odgovor na vprašanje, ali člen 24(2) Uredbe št. 4253/88 omogoča Komisiji izvedbo finančnih popravkov z uporabo navedene metode, je odvisen od razlage dela stavka „potrdi obstoj nepravilnosti“ v besedilu te določbe.
89 Pri izvrševanju pooblastila za naložitev finančnih popravkov mora biti metoda Komisije za določitev zneska, ki ga je treba vrniti, skladna s ciljem, ki mu sledi člen 24(2) Uredbe št. 4253/88.
90 Ta cilj je omogočiti finančni popravek, če izdatki, za financiranje katerih je bilo zaprošeno, niso bili izvedeni v skladu s pravili prava Unije. Ob upoštevanju tega cilja je treba člen 24(2) Uredbe št. 4253/88 razlagati tako, da Komisiji omogoča ustrezno zmanjšanje pomoči.
91 Natančneje – kot je Komisija pravilno navedla v uvodni izjavi 25 izpodbijane odločbe – znesek popravka je odvisen od finančnih izgub, ki nastanejo proračunu Unije in so bile ugotovljene z revizijo. Te izgube morajo biti nadomeščene v celoti, saj bi kakršna koli neizvršitev pomenila kršitev načela dobrega finančnega poslovodenja, ki ga morajo Komisija in države članice spoštovati na podlagi člena 274 ES. Tako mora biti Komisiji omogočeno zmanjšati pomoč v delu, ki izraža obseg nepravilnosti, ki ga je ugotovila v okviru kontradiktornega postopka v skladu s členom 24(1) Uredbe št. 4253/88.
92 Poleg tega se Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso ne more omejiti na to, da domneva zadevne nepravilnosti, ampak mora pravno zadostno dokazati, da te nepravilnosti niso bile omejene na konkretne primere, ki jih je preučila. Tako zadostuje za dokaz, da nepravilnosti niso omejene na konkretne primere, ki jih je preučila, da predloži dokaze, ki vzbujajo resen in utemeljen dvom o pravilnosti vseh preverjanj, ki jih je opravila zadevna država članica. Komisija ni zavezana izčrpno dokazati nezadostnosti vseh preverjanj (glej, po analogiji, zgoraj navedeno sodbo z dne 4. marca 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji, točka 58).
93 Ta razporeditev dokaznega bremena je pojasnjena z dejstvom, da z ureditvijo iz Uredbe št. 4253/88 ni določeno sistematično preverjanje Komisije, ki ga ta – ker ni dovolj blizu gospodarskim subjektom, da bi lahko od njih pridobila podatke, ki jih potrebuje – poleg tega tudi ne bi mogla materialno zagotoviti.
94 Ko Komisija predloži dovolj dokazov za to, da vzbudi resen in utemeljen dvom o vseh nacionalnih preverjanjih, mora zadevna država članica dokazati nepravilnost trditev Komisije in predložiti natančnejše dokaze o dejanski izvedbi svojih preverjanj. Če država članica ne predloži takih dokazov, Komisija dokaže, da nepravilnosti niso bile omejene na konkretne primere, ki jih je preučila.
95 Odločba o zmanjšanju mora izražati to sistemskost nepravilnosti. Poleg tega Komisija nima informacij o vseh preverjanjih, ki jih je opravila zadevna država članica. V takem primeru je metoda ekstrapolacije najprimernejše sredstvo za zagotovitev ciljev, ki jim sledi člen 24(2) Uredbe št. 4253/88. Ker je bila ugotovljena sistemskost nepravilnosti, zmanjšanje pomoči ne temelji samo na domnevi Komisije, ampak na ugotovljenem dejstvu.
96 Vendar za Komisijo še naprej velja obveznost spoštovanja zahtev prava Unije, ki izvirajo med drugim iz načela sorazmernosti. Vprašanje, ali je spoštovala to načelo pri sprejetju izpodbijane odločbe, bo preučeno spodaj v okviru petega tožbenega razloga.
97 Ugotoviti je torej treba, da člen 24(2) Uredbe št. 4253/88 Komisiji ne prepoveduje uporabe metode ekstrapolacije za določitev finančnega popravka.
98 Poleg tega, čeprav z Uredbo št. 2064/97 ni predpisana ekstrapolacija finančnih popravkov, je to mogoče razložiti z dejstvom, da je ta uredba izvedbena uredba, ki temelji na členu 23(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 4253/88 in določa minimalne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati sistemi za finančni nadzor, ki jih vzpostavijo države članice v zvezi z ukrepi, ki so sofinancirani iz strukturnih skladov.
99 To trditev Zvezne republike Nemčije je torej treba zavrniti.
– Neobstoj pravice do ekstrapolacije na podlagi Notranjih smernic
– Trditve strank
100 Zvezna republika Nemčija tudi meni, da Komisija z Notranjimi smernicami ni pooblaščena za uporabo ekstrapolacije, med drugim, zaradi njihovega popolnoma internega značaja in ker nimajo pravnega učinka proti tretjim.
101 Prav tako naj vsebine teh smernic ne bi sprejele države članice, ki naj bi ji večkrat nasprotovale. Komisija se ne more sklicevati na besedilo, ki ga države članice niso odobrile.
102 Končno, v nasprotju s tem, kar se zatrjuje v točki 25 izpodbijane odločbe, Zvezna republika Nemčija trdi, da niso opisani pogoji in najvišji znesek pavšalnih popravkov ali ekstrapolacij ter da ni omenjena nobena metoda za izračun.
103 Komisija izpodbija te trditve.
– Presoja Splošnega sodišča
104 Najprej je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba temelji na členu 24 Uredbe št. 4253/88. Poleg tega iz nje ni razvidno, da je Komisija kot pravno podlago za navedeno odločbo uporabila Notranje smernice.
105 Vsekakor je treba spomniti, da je Sodišče že preučilo vprašanje obsega Notranjih smernic v okviru zgoraj navedene sodbe Španija proti Komisiji. Kraljevina Španija je zahtevala razveljavitev Notranjih smernic, saj je menila, da državam članicam grozijo z novimi sankcijami denarne narave in da Komisija ni pristojna za sprejetje takega akta.
106 Komisija je uveljavljala ugovor nedopustnosti in trdila, da z Notranjimi smernicami državam članicam niso naložene dodatne obveznosti v primerjavi s tistimi, ki so že predpisane s členom 24 Uredbe št. 4353/88, da ne vplivajo na njihov obstoječi pravni položaj in da ne ustvarjajo pravnih učinkov.
107 Sodišče opozarja, da lahko Komisija na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 4253/88 zmanjša ali odloži pomoč. Ugotavlja, da nič ne nasprotuje temu, da Komisija sprejme Notranje smernice o finančnih popravkih v okviru izvajanja člena 24 Uredbe št. 4253/88 in naloži zadevnim službam, naj jih uporabijo. Notranje smernice tako določajo splošne usmeritve, na podlagi katerih Komisija ob izvajanju člena 24 Uredbe št. 4253/88 načrtuje poznejše sprejetje posameznih odločb, katerih zakonitost bo lahko zadevna država članica izpodbijala pred sodiščem Unije. V skladu s sodno prakso ni mogoče šteti, da tak akt Komisije, ki samo izraža njen namen, da pri izvajanju pristojnosti, ki ji je dana s členom 24 Uredbe št. 4253/88, sledi določenemu načinu ravnanja, ustvarja pravne učinke (sodbi Sodišča z dne 27. septembra 1988 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, 114/86, Recueil, str. 5289, točka 13, in z dne 5. maja 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C‑180/96, Recueil, str. I‑2265, točka 28).
108 Take smernice samo izražajo namen Komisije, da pri izvajanju pristojnosti, ki ji je dana s členom 24 Uredbe št. 4253/88, sledi določenemu načinu ravnanja.
109 Sodišče iz tega sklepa, da Notranjih smernic ni mogoče šteti za akt, katerega namen je zagotoviti pravne učinke, tako da je treba ničnostno tožbo Kraljevine Španije zavrniti kot nedopustno.
110 Tako je Sodišče, ko je razsodilo, da je tožba nedopustna iz zgoraj navedenih razlogov, razlikovalo med Notranjimi smernicami in posameznimi odločbami, sprejetimi na njihovi podlagi.
111 Iz zgoraj navedene sodne prakse je razvidno, da bi se Komisija za izboljšanje preglednosti posameznih odločb, naslovljenih na države članice, lahko sklicevala na Notranje smernice. Zato, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 104, je člen 24 Uredbe št. 4253/88 edina pravna podlaga, ki jo je Komisija uporabila za izpodbijano odločbo.
112 To trditev Zvezne republike Nemčije je torej treba zavrniti kot neupoštevno.
113 Prvi del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti v celoti.
Drugi, podredni del drugega tožbenega razloga: Komisija v obravnavanem primeru ne bi smela opraviti ekstrapolacije
– Trditve strank
114 Zvezna republika Nemčija trdi, da ekstrapolacija temelji na nereprezentativnem vzorcu. Natančneje, meni, da nič v izpodbijani odločbi ne dokazuje, da so bila preverjanja Računskega sodišča, na katera Komisija opira svoje ekstrapolacije, opravljena v okviru reprezentativnega postopka preverjanja, z vzorčenjem – po postopku, za katerega ni zavezana. Medtem ko naj bi postopek statističnega vzorčenja služil pridobitvi ocene celote iz običajnih reprezentativnih primerov, naj bi analiza šibkih točk vnaprej implicirala izbiro glede na področja nadzora in cilje, ki jim sledi. S tem je Komisija ravnala v nasprotju s tem, kar je zahtevano v točki 6 Notranjih smernic in točki 11 izpodbijane odločbe.
115 V zvezi s primerjavo Komisije z Jamstvenim oddelkom EKUJS Zvezna republika Nemčija poudarja, da je Komisija zamolčala dejstvo, da je s smernicami, ki se uporabljajo na tem področju, ekstrapolacija v obsegu največ 10 % dovoljena samo pri nevarnosti zelo visokih in splošnih izgub. V obravnavanem primeru naj bi bila stopnja 23,88 %, ne da bi bila zatrjevana taka škoda.
116 Komisija izpodbija te trditve.
– Presoja Splošnega sodišča
117 Iz spisa je razvidno, da je Računsko sodišče pri določitvi vzorca, na podlagi katerega je opravilo svoje preverjanje, ravnalo v skladu s programom nadzora za DAS 2003 in svojimi notranjimi smernicami, tako da je naključno izbralo 30 aktivnosti, od katerih jih je bilo 28 iz ukrepa 2.1, velikost vzorca pa je bila izbrana glede na vrsto sklada.
118 Iz navedenega je razvidno, da so preverjanja, ki jih je opravilo Računsko sodišče, primerna, objektivna in reprezentativna in da je Računsko sodišče ravnalo na podlagi reprezentativne metode vzorčenja, tako da je Komisija upravičeno opravila ekstrapolacijo.
119 Poleg tega naj se smernice, ki se nanašajo na Jamstveni oddelek EKUJS, ne bi uporabile v obravnavani zadevi, in to še zlasti zato, ker se stopnje, ki jih navaja Zvezna republika Nemčija, uporabljajo za pavšalne popravke in ne za ekstrapolacije. Namen ekstrapolacije je, da se izogne pavšalnemu popravku in namesto tega uporabi ekstrapolacija na celotno populacijo, iz katere je bil izbran vzorec, po stopnji napake reprezentativnega vzorca.
120 Drugi del drugega tožbenega razloga in drugi tožbeni razlog v celoti je torej treba zavrniti.
3. Tretji tožbeni razlog: Komisija pred zmanjšanjem ni opravila pregleda na kraju samem
– Trditve strank
121 Po mnenju Zvezne republike Nemčije je dejstvo, da se Komisija opira na analizo šibkih točk, pomembna procesna napaka, s katero se krši člen 23(2) Uredbe št. 4253/88, ki je zavezujoče postopkovno pravilo, s katerim se zahteva pregled na kraju samem in z vzorčenjem za dejavnosti, financirane s strukturnimi skladi. Analiza šibkih točk, ki jo je opravilo Računsko sodišče, ne more nadomestiti postopka preverjanja z reprezentativnim vzorcem, ki ga opravijo službe Komisije.
122 Komisija izpodbija te trditve.
– Presoja Splošnega sodišča
123 Glede očitka Zvezne republike Nemčije, da Komisija ni sama opravila pregledov, je treba spomniti, da člen 24(1) Uredbe št. 4253/88 določa, da če izvedba dejavnosti ali ukrepa upravičuje samo del dodeljene finančne pomoči, „Komisija ustrezno preuči primer“.
124 Vendar bi bila razlaga, v skladu s katero bi iz te formulacije izvedli za Komisijo obveznost, da zahtevane preglede opravi izključno sama, preozka, saj bi pomenila podvajanje pregledov in povzročitev izgub sredstev Skupnosti, kar bi bilo v nasprotju z načelom dobrega upravljanja.
125 Poleg tega ni sporno, da ima Komisija pri izvajanju svoje naloge nadzora nad uporabo skladov Skupnosti pravico uporabiti različne vire informacij. Splošno sodišče je že priznalo, da zadostuje preprosto sklicevanje na dokaze, ki so jih pridobili nacionalni organi. Tako se sme Komisija, kot je bilo navedeno v sodbi Splošnega sodišča z dne 26. septembra 2002 v zadevi Sgaravatti Mediterranea proti Komisiji (T‑199/99, Recueil, str. II‑3731, točka 45), če so nacionalni organi opravili poglobljen nadzor nad tem, ali upravičenec do pomoči Skupnosti spoštuje svoje finančne obveznosti, legitimno opreti na njihove podrobne dejanske ugotovitve in ugotoviti, ali te ugotovitve omogočajo, da se dokaže obstoj nepravilnosti, ki upravičujejo sankcijo na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, kakor je bila spremenjena. To sodno prakso je Splošno sodišče potrdilo v sodbi z dne 17. decembra 2008 v zadevi Italija proti Komisiji (T‑154/06, neobjavljena v ZOdl., točka 42).
126 Nasprotno pa je treba zagotoviti, da državam članicam ne nastane postopkovna ali materialna škoda glede na izbiro načina ali izvajalcev preverjanja. Tako je treba preveriti, ali so procesna jamstva in praktične posledice preverjanj, ki jih opravita Računsko sodišče in Komisija, enakovredni.
127 Glede procesnih jamstev je treba opozoriti, da sta vrsti pregledov – ki ju opravita Komisija in Računsko sodišče – primerljivi. V obeh primerih je treba spoštovati pravico do izjave, uporabljajo se visoki revizijski standardi, država članica mora biti obveščena, preden se opravi pregled na kraju samem, agenti nacionalnih organov lahko prisostvujejo pregledu in zadevno državo članico je treba povabiti k predložitvi pripomb na rezultate pregleda.
128 Po drugi strani pa predvidljive praktične posledice obeh vrst pregledov niso primerljive, ker poročilo Računskega sodišča ni zavezujoče in ker finančnih popravkov ni mogoče naložiti neposredno na njegovi podlagi.
129 Vloga Računskega sodišča in Komisije v proračunskem postopku Skupnosti je namreč ločena. Računsko sodišče v skladu s členom 246 ES opravlja revizije. Na podlagi člena 248(1) ES izvaja revizije vseh prihodkov in odhodkov Skupnosti in predloži Evropskemu parlamentu in Svetu izjavo o zanesljivosti poslovnih knjig ter zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov. Iz tega je razvidno, da mora Računsko sodišče med drugim preveriti, kako Komisija upravlja sredstva skladov Skupnosti. Računsko sodišče ugotovi stanje in oblikuje priporočila za finančno poslovodenje. Funkcija Komisije je dopolnilna, in sicer povračilo sredstev, če so bile pri izvajanju projektov ugotovljene nepravilnosti.
130 Zato vlogi obeh institucij s sistemskega vidika nista identični in Komisija ne sme samodejno prevzeti sklepov Računskega sodišča.
131 V splošnem iz tega izhaja, da ni nujno, da preglede, zahtevane s členom 24(1) Uredbe št. 4253/88, opravijo uradniki ali uslužbenci Komisije. Kljub temu pa se mora Komisija, po eni strani, prepričati, da popravki, ki jih je izvedla na podlagi pregledov, ki jih je opravil tretji, niso samodejni, ampak temeljijo na analizi podatkov in rezultatov, opravljeni v sodelovanju z zadevno državo članico, in po drugi strani, sprejeti svojo odločitev na podlagi navedenih pregledov in naknadnih posvetovanj.
132 Preučiti je torej treba, ali je Komisija v upravnem postopku v okviru sodelovanja z nacionalnimi organi zadevni državi članici realno omogočila, da se izreče o ugotovitvah Računskega sodišča in popravkih, ki jih je nameravala naložiti na podlagi teh ugotovitev.
133 Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, so službe Komisije med podaljšanjem revizije v skladu s členom 24(1) Uredbe št. 4253/88 preučile podlago za ugotovitve Računskega sodišča in od nemških organov zahtevale, naj jim predložijo dodatne informacije in dokaze. Službe Komisije so poslale rezultate tega pregleda nemškim organom z dopisom z dne 19. oktobra 2006. Nemški organi so odgovorili z dopisom z dne 5. januarja 2007, pri čemer so nasprotovali uporabi ekstrapoliranih finančnih popravkov v okviru operativnih programov za obdobje 1994–1999. Komisija je z dopisom z dne 23. aprila 2007 povabila nemške organe na dvostransko srečanje, ki je bilo 8. maja 2007 v Bruslju. Pogovori o uporabi ekstrapoliranega finančnega popravka niso privedli do soglasja. Vendar pa so se nemški organi zavezali, da bodo v dveh tednih po sestanku predložili druge dokaze, ki potrjujejo upravičenost nekaterih postavk in aktivnosti. Te informacije so bile Komisiji posredovane z dopisom z dne 22. junija 2007.
134 Iz tega je razvidno, da je Komisija Zvezni republiki Nemčiji v zadostni meri omogočila, da se izreče o sklepih Računskega sodišča in da je ustrezno preučila zadevo v okviru sodelovanja v smislu člena 24(1) Uredbe št. 4253/88 s tem, ko je bistveno zmanjšala znesek prvotno predvidenih finančnih popravkov (glej točko 13 zgoraj).
135 Tako je Komisija po koncu tega postopka dejansko uporabila rezultate preverjanj, ki jih je opravilo Računsko sodišče, procesna jamstva države članice pa so bila vsekakor spoštovana.
136 Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev načel zaupanja v pravo, pravne varnosti in sodelovanja, ker Komisija ni izrazila pridržkov glede nepravilnega knjiženja podjetij, ki niso MSP
Trditve strank
137 Zvezna republika Nemčija ugotavlja, da Komisija v odločbah z dne 5. avgusta 1994, 10. oktobra 1996 ali 20. decembra 1999 ni izrazila nobenega pridržka glede knjiženja podjetij, ki zaposlujejo več kot 500 delavcev, kot MSP, zaradi česar so lahko nemški organi upravičeno verjeli, da Komisija v zvezi s tem nima nobenega ugovora. S tem naj bi bila Komisija delno odgovorna za točke, ki jih graja. Dejstvo, da je zaradi sistemskih pomanjkljivosti, ki jih pomeni nepravilno knjiženje finančne pomoči za MSP, ne da bi se upoštevala njena odgovornost, očitno krši načeli pravne varnosti in lojalnega sodelovanja.
138 Zvezna republika Nemčija ugotavlja, da je opustitev Komisije toliko pomembnejša, ker je Komisija med letoma 1997 in 1999 prejela letna poročila o vrednotenju pomoči ESRR, v katerih so bila podjetja, ki zaposlujejo 500 ali več delavcev, knjižena pod naloge ukrepa MSP, pa to ni bilo deležno graje. Tudi v končnem poročilu za leto 2002 ni bilo očitka glede te točke.
139 Komisija izpodbija te trditve.
Presoja Splošnega sodišča
140 Kot je bilo opozorjeno v okviru presoje prejšnjih tožbenih razlogov (glej točki 37 in 39 zgoraj), so prvenstveno države članice tiste, ki morajo zagotoviti pravilno izvajanje aktivnosti, ki jih financira ESRR.
141 Poleg tega je treba ugotoviti, da v Uredbi št. 4253/88 ni določeno nobeno postopkovno pravilo, s katerim bi bila pravica Komisije, da zmanjša ali ukine finančno pomoč, pogojena s tem, da izrazi dvom glede dobrega upravljanja načrta pred zaključkom pomoči, kot to izhaja iz točke 79 Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Sviluppo Italia Basilicata proti Komisiji (T‑176/06, neobjavljena v ZOdl.).
142 Poleg tega je treba spomniti, da morajo biti za uveljavljanje pravice do sklicevanja na legitimna pričakovanja izpolnjeni trije pogoji. Prvič, uprava Unije mora upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo legitimna pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 30. junija 2005 v zadevi Branco proti Komisiji, T‑347/03, ZOdl., str. II‑2555, točka 102 in navedena sodna praksa, in z dne 23. februarja 2006 v zadevi Cementbouw Handel & Industrie proti Komisiji, T‑282/02, ZOdl., str. II‑319, točka 77).
143 Najprej je treba ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija ni dokazala, da ji je Komisija dala zagotovilo, da bodo podjetja, ki zaposlujejo 500 ali več delavcev, obravnavana kot MSP in zato upravičena do finančne pomoči. Zato ni bilo kršeno načelo pravne varnosti.
144 Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso toleranca do preteklih nepravilnosti na podlagi načela pravne varnosti ali načela zaupanja v pravo zadevni državi članici ne daje nikakršne pravice zahtevati enako obravnavanje sedanjih nepravilnosti (zgoraj navedena sodba Irska proti Komisiji, točka 68).
145 Četrti tožbeni razlog je treba torej zavrniti.
Peti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ker je Komisija pretirano zmanjšala pomoč
Trditve strank
146 Zvezna republika Nemčija trdi, da je Komisija s tem, ko je pomoč pretirano zmanjšala, kar je temeljilo na ekstrapolaciji za vse programsko obdobje, kršila splošno načelo sorazmernosti. Napake, ki jih je ugotovilo Računsko sodišče, po njenem mnenju ne morejo upravičiti splošnega očitka o nedelovanju sistemov upravljanja in nadzora dežele Turingije med letoma 1994 in 1999. Ta ugotovitev naj bi nasprotovala ocenam Komisije iz let 1998 in 2002 ter dokončni oceni revizorske družbe, v zvezi s katero Komisija ni dala nobenega ugovora. Če je bilo končno plačilo z dne 23. junija 2003 izvedeno, je bilo to storjeno prav zato, ker Komisija ni izrazila vsebinskih pridržkov glede sistema upravljanja in nadzora.
147 Poleg tega, tudi če bi bila lizing in najem z možnostjo poznejšega odkupa enakovredna, Zvezna republika Nemčija trdi, da bi lahko Komisija pomoč za lizing podvrgla omejeni ureditvi šele od 1. maja 1997.
148 Zvezna republika Nemčija meni, da ekstrapolacija ni sprejemljiva niti glede družbe Tralag Landmaschinen GmbH, ker je navedeno podjetje prejelo dodatno pomoč v višini 15 % na podlagi 24. okvirnega načrta, pri čemer naj bi bil ta uporabljen šele od 17. marca 1995.
149 Komisija izpodbija te trditve.
Presoja Splošnega sodišča
150 V zvezi s prvo trditvijo, v skladu s katero naj Komisija pred sprejetjem izpodbijane odločbe ne bi izrazila vsebinskih pridržkov glede sistema upravljanja in nadzora, je treba poudariti, da se ta trditev dejansko nanaša na načelo zaupanja v pravo. Pravico sklicevanja na varstvo legitimnih pričakovanj je v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče izvrševati, če so izpolnjeni trije pogoji. Prvič, uprava Unije mora upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo legitimna pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi (glej zgoraj navedeni sodbi Branco proti Komisiji, točka 102 in navedena sodna praksa, in Cementbouw Handel & Industrie proti Komisiji, točka 77).
151 Iz spisa v zadevi ali trditev tožeče stranke ne izhaja, da je od Komisije prejela tovrstna natančna, brezpogojna in skladna zagotovila. To trditev je torej treba zavrniti.
152 Glede načela sorazmernosti je treba spomniti, da se z njim zahteva, da akti institucij Unije ne smejo prekoračiti tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev želenega cilja. Zlasti lahko z vidika tega načela kršitev obveznosti, katerih spoštovanje je temeljnega pomena za dobro delovanje sistema Skupnosti, pomeni sankcioniranje z izgubo že odobrenih pravic na podlagi zakonodaje Unije, kakršna je pravica do finančne pomoči (zgoraj navedena sodba Sgaravatti Mediterranea proti Komisiji, točki 134 in 135).
153 V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse na področju EKUJS, ki se smiselno uporablja tudi v obravnavanem primeru, razvidno, da lahko Komisija celo zavrne, da sklad poravna vse priglašene izdatke, če ugotovi, da ne obstajajo zadostni mehanizmi nadzora (sodba Sodišča z dne 20. septembra 2001 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑263/98, Recueil, str. I‑6063, točka 125). Kljub temu mora Komisija spoštovati načelo sorazmernosti, ki zahteva, da akti institucij Unije ne smejo prekoračiti tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev želenega cilja (sodba Sodišča z dne 17. maja 1984 v zadevi Denkavit Nederland, 15/83, Recueil, str. 2171, točka 25). Če si Komisija v okviru naloge potrditve obračuna namesto zavrnitve financiranja vseh izdatkov prizadeva uvesti pravila za razlikovanje glede na to, kakšno nevarnost pomenijo različne ravni opustitve nadzora, mora država članica dokazati, da so ta merila samovoljna in nepravična (sodba Sodišča z dne 4. julija 1996 v zadevi Grčija proti Komisiji, C‑50/94, Recueil, str. I‑3331, točka 28).
154 Komisiji torej ni bilo prepovedano, da naloži finančne popravke.
155 Poleg tega je Komisija prek točke 6 Notranjih smernic navedla, da mora, kadar namerava uporabiti ekstrapolacijo, upoštevati specifičnost administrativne strukture, vpletene v nepravilno ravnanje, verjetni obseg zlorab, njihovo pogostnost in njihove učinke.
156 Kot je bilo že ugotovljeno (glej točko 85 zgoraj), ima Komisija določeno diskrecijsko pravico, ki ji je dana na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 4253/88 in ji omogoča sprejemanje odločitev, ki lahko zagotovijo spoštovanje načela dobrega finančnega poslovodenja iz člena 274 ES in tudi načela sorazmernosti.
157 Kot je bilo prav tako navedeno zgoraj, je Komisija analizirala rezultate preverjanj, ki jih je opravilo Računsko sodišče, in dejansko zmanjšala znesek prvotno predvidenih popravkov.
158 V obravnavanem primeru velik del nepravilnosti, ki so bile ugotovljene tudi po posvetovanjih z nemškimi organi – kot so nepravilno knjiženje podjetij, ki niso MSP, ali nedovoljeni izdatki, prijavljeni v zvezi z najemnimi pogodbami – potrjuje sistemsko pomanjkljivost upravljanja, nadzora in revizije v zvezi z ukrepom 2.1 v celotnem programskem obdobju 1994–1999. In zelo verjetno je, da bi se ta pomanjkljivost našla v več podobnih primerih. Komisija je pravilno uporabila metodo ekstrapolacije, zlasti ob upoštevanju pomena, ki je dan pravilnemu delovanju nacionalne uprave, katere naloga je, da najprej zagotovi pravilno izvajanje projektov, ki jih financirajo skladi (glej točki 37 in 39 zgoraj), in za katero se, kot je večkrat poudarjeno v okviru Uredbe št. 4253/88, pri tem šteje, da sodeluje s Komisijo.
159 Torej je treba zavrniti peti tožbeni razlog in tožbo v celoti.
Stroški
160 Spomniti je treba, da se v skladu s členom 87(2) Poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
161 Zvezna republika Nemčija ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
162 V skladu s členom 87(4) Poslovnika intervenientke nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
3. Kraljevina Španija, Francoska republika in Kraljevina Nizozemska nosijo svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. septembra 2012.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, ker niso bili izpolnjeni potrebni pogoji za zmanjšanje
Prvi del prvega tožbenega razloga: upravnih napak, ki jih je mogoče pripisati nacionalnim organom, ni mogoče opredeliti kot nepravilnosti v smislu člena 24(2) Uredbe št. 4253/88
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Drugi, podredni del prvega tožbenega razloga: dvom glede obstoja nepravilnosti, ki jih je v izpodbijani odločbi ugotovila Komisija
– Napake Komisije pri opredelitvi v zvezi z neupravičenostjo izdatkov v projektih, ki se nanašajo na podjetja, ki niso MSP
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
– Razlikovanje med najemom z možnostjo poznejšega odkupa in lizingom ter neuporaba delovnih listov in mednarodnih računovodskih standardov 17
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
– S strani Komisije nepravilna opredelitev nekaterih nepravilnosti kot sistemskih nepravilnosti
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
– S strani Komisije nepravilna opredelitev pregledov na 5‑odstotnem vzorcu kot nezadostnih ter zmanjšanje zaradi obstoja pomanjkljivosti v sistemih upravljanja in nadzora
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 24(2) Uredbe št. 4253/88 zaradi izračuna zneska zmanjšanja z ekstrapolacijo
Prvi del drugega tožbenega razloga: nezakonitost metode ekstrapolacije za izračun zneska zmanjšanja na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 4253/88
– Člen 24 Uredbe št. 4253/88 ne daje pravice do ekstrapolacije
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
– Neobstoj pravice do ekstrapolacije na podlagi Notranjih smernic
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Drugi, podredni del drugega tožbenega razloga: Komisija v obravnavanem primeru ne bi smela opraviti ekstrapolacije
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
3. Tretji tožbeni razlog: Komisija pred zmanjšanjem ni opravila pregleda na kraju samem
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev načel zaupanja v pravo, pravne varnosti in sodelovanja, ker Komisija ni izrazila pridržkov glede nepravilnega knjiženja podjetij, ki niso MSP
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Peti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ker je Komisija pretirano zmanjšala pomoč
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Stroški