SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

z dne 11. septembra 2008

Zadeva F-127/07

Juana Maria Coto Moreno

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Splošni natečaj – Nevpis na rezervni seznam – Ocenjevanje pisnih in ustnih preizkusov“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero J. M. Coto Moreno v bistvu predlaga, naj se razglasi ničnost odločbe natečajne komisije natečaja EPSO/AD/28/05 z dne 12. februarja 2007, s katero je ta zavrnila vpis njenega imena na rezervni seznam, naj se razsodi, da morajo pristojni organi vpisati njeno ime na navedeni rezervni seznam, in naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine za poklicno, finančno in nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpela.

Odločitev: Tožba tožeče stranke se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Natečaj – Ocena sposobnosti kandidatov

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 5)

2.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Spoštovanje tajnosti dela

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 6)

1.      Presoje, ki jih opravi natečajna komisija pri ocenjevanju znanj in sposobnosti kandidatov, so izvzete iz nadzora sodišča Skupnosti. Navedeno ne velja za skladnost številčne in opisne ocene natečajne komisije. Navedena skladnost, ki dejansko zagotavlja enako obravnavanje kandidatov, je eno od pravil za delo natečajne komisije, katerih spoštovanje mora sodišče preverjati. Poleg tega lahko sodišče Skupnosti preveri skladnost številčne in opisne ocene, pri čemer je ta nadzor skladnosti neodvisen od ocenjevanja uspešnosti kandidatov, ki ga je opravila natečajna komisija in ga sodišče Skupnosti ne opravlja, če je ta nadzor skladnosti omejen na preverjanje, ali gre za očitno neskladnost. Zato mora sodišče Skupnosti preveriti, ali je glede na opisno oceno na ocenjevalnem listu preizkusa natečajna komisija z ocenitvijo tega preizkusa storila očitno napako pri presoji.

Dejstvo, da je kandidat dobil najnižjo oceno, ki mu je omogočila udeležbo pri ustnem preizkusu, medtem ko so bili njegovi pisni odgovori skupaj ocenjeni bolje kot zadostno, ne kaže na očitno neskladnost med to oceno in opisno oceno. Zato na podlagi primerjave med oceno preizkusa zainteresirane stranke in opisno oceno, ki jo je podala natečajna komisija o tem preizkusu, ni mogoče sklepati, da gre v obravnavani zadevi za očitno napako pri presoji.

(Glej točke 33, 34 in 38.)

2.      Obveznost obrazložitve odločbe natečajne komisije mora biti po eni strani v skladu s tajnostjo, ki velja za njeno delo. Spoštovanje te tajnosti preprečuje razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani natečajnih komisij, in razkritje vseh elementov, ki se nanašajo na posamezno in primerjalno oceno kandidatov. Po drugi strani obveznost obrazložitve ne sme nevzdržno otežiti dela natečajnih komisij in kadrovske službe. Zato je posredovanje ocen različnih preizkusov na natečaju z veliko udeležbo zadostna obrazložitev odločb natečajne komisije v zvezi z vsakim kandidatom.

(Glej točke od 55 do 57.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. februar 1980, Bonu proti Svetu, 89/79, Recueil, str. 553, točka 6; 4. julij 1996, Parlament proti Innamoratiju, C‑254/95 P, Recueil, str. I‑3423, točki 24 in 31; 28. februar 2008, Neirinck proti Komisiji, C‑17/07 P, povzetek v ZOdl., str. I‑36*, točka 58.