Pritožba, ki jo je BdM Banca SpA, prej Banca Popolare di Bari SpA vložila 26. februarja 2024 zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 20. decembra 2023 v zadevi T-415/21, Banca Popolare di Bari/Komisija
(Zadeva C-145/24 P)
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Pritožnica: BdM Banca SpA, prej Banca Popolare di Bari SpA (zastopniki: A. Zoppini, D. Gallo, G. Parisi, avvocati)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predlogi
Pritožnica predlaga, naj Sodišče:
(i) sodbo Splošnega sodišča z dne 20. decembra 2023 v zadevi T-415/21, EU:T:2023:833, razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče:
a) tožbo razglasilo za nedopustno glede škode, povezane z zmanjšanjem števila zaposlenih;
b) nezakonitega ravnanja Komisije ni opredelilo kot dovolj resno kršitev;
c) se ni izreklo o obstoju škode, nastale Banki, niti ni opredelilo njene višine, ter je ugotovilo, da ni vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem Komisije in škodo, nastalo banki;
(ii) posledično, v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije:
a) dokončno odloči o sporu in na podlagi vseh razlogov, navedenih v pisanjih, vloženih na prvi stopnji, tudi o obstoju škode in opredelitvi njene višine; Uniji, ki jo zastopa Komisija, naloži, naj pritožnici plača znesek EUR 203,3 milijona EUR iz naslova odškodnine za materialno škodo ter ustrezen znesek iz naslova odškodnine za nematerialno škodo, ocenjeno ex aequo et bono, ki sta nastali zaradi Sklepa, poleg stroškov postopka na obeh stopnjah;
b) podredno, zadevo vrne Splošnemu sodišču, da to odloči o tožbi pritožnice.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja naslednje pritožbene razloge.
I Kršitev člena 46(1), drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije v delu, v katerem je Splošno sodišče tožbo razglasilo za nedopustno glede škode, povezane z zmanjšanjem števila zaposlenih. Splošno sodišče je zlasti napačno uporabilo to določbo, ker za škodo, ki jo je uveljavljala družba BdM Banca SpA, očitno ni bilo mogoče šteti, da je bila povzročena takoj, saj je ta nastala postopoma, vzporedno s tem, kako se je konkretno zmanjševalo število zaposlenih kreditne institucije.
II Kršitev člena 340(2) PDEU v delu, v katerem Splošno sodišče ni ugotovilo, da nezakonito ravnanje Komisije pomeni dovolj resno kršitev. Splošno sodišče bi moralo zlasti upoštevati neobstoj vsakršnega polja proste presoje Komisije pri uporabi člena 107(1) PDEU ter posledično ugotoviti in razglasiti obstoj „dovolj resne kršitve“ te določbe s strani Komisije. Splošno sodišče za presojo obstoja dovolj resne kršitve nikakor ne bi smelo uporabiti merila dejanske in pravne zapletenosti dejanskega stanja, na katerega se je nanašal Sklep1 , na eni strani zato, ker se merilo glede navedene zapletenosti trajno uporablja samo v sodni praksi glede preučitve tožb, s katerimi se izpodbijajo sklepi Komisije, medtem ko je dvomljivo, ali se lahko uporabi glede tožbe iz naslova nepogodbene odgovornosti, in se tudi ne zdi, da bi ga Sodišče kadar koli uporabilo v takih okoliščinah. Na drugi strani in predvsem, če bi se te trditve lahko razširile tudi na področje tožbe iz naslova nepogodbene odgovornosti, pa je treba poudariti, da je najprej Splošno sodišče s sodbo z dne 19. marca 2019 in nato Sodišče s sodbo z dne 2. marca 2021 že zavrnilo navedeno domnevno zapletenost.
III Kršitev člena 340(2) PDEU ter členov 91(e) in 96 Poslovnika Splošnega sodišča Evropske unije, v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da ni vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem Komisije in škodo, nastalo družbi BdM Banca SpA. Zlasti je Splošno sodišče s tem, da je obstoj vzročne zveze izključilo zato, ker naj družba BdM Banca SpA ne bi imela ločenega kroga strank kot družba Tercas, kršilo člen 340(2) PDEU, ker ta okoliščina ni upoštevna v obravnavani zadevi, ker po pripojitvi družbe Tercas k družbi BdM Banca SpA (tedaj Banca Popolare di Bari) ni mogoče razlikovati strank ene družbe od strank druge. Poleg tega je Splošno sodišče napačno uporabilo člen 340 PDEU s tem, da je štelo, da je bilo prostovoljno posredovanje FITD v korist družbe Tercas primerna okoliščina za izključitev vzročne zveze, ker so se alternativni ukrepi, ki so končno sledili, z vidika strank družbe BdM Banca SpA zdeli veliko bolj zapleteni kot scenarij, predviden v predhodnem poslovnem načrtu, in je zato položaj, ki je dejansko nastal, tudi zaradi velikega medijskega odziva, ki je sledil, vzbujal občutek negotovosti glede ugodnega izida postopka integracije družb Tercas in Caripe ter, bolj na splošno, glede sposobnosti družbe BdM Banca SpA, da svoje strateške cilje uresniči v okoliščinah gospodarskega in premoženjskega ravnotežja, kakor je to v sodnem postopku na prvi stopnji trdila in dokumentirala sama družba BdM Banca SpA. Splošno sodišče se je poleg tega napačno sklicevalo na svojo prejšnjo sodbo v zadevi Cassa di Risparmio di Pesaro, v kateri je bilo obravnavano dejansko stanje, v katerem se je Komisija zgolj spraševala o obstoju pomoči, vendar ni sprejela nobenega sklepa, medtem ko je v tej zadevi Komisija sprejela zavezujoč sklep. Dalje, Splošno sodišče je storilo napako s tem, da je trdilo, da naj bi poleg sklepa obstajali drugi dejavniki, ki naj bi prispevali k povzročitvi škode, nastale družbi BdM Banca SpA, saj obstoj drugih dogodkov, ki so lahko prispevali k nastanku škode, na katero se sklicuje družba BdM Banca SpA, ne izključuje odgovornosti Komisije in obstoja vzročne zveze, ampak lahko kvečjemu vpliva na opredelitev višine odškodnine. Nazadnje, trditev Splošnega sodišča, da se je omejilo na ugotovitev bistvene nezanesljivosti izvedenskih mnenj, ki jih je predložila pritožnica, ker naj bi ta temeljila na elementih, ki jih je predložila družba BdM Banca SpA, je apodiktična, ker je ob neobstoju drugih dokazov, ki bi jih predložila Komisija, in ker ni odredilo izdelave izvedenskega mnenja, kakor to določa Poslovnik, očitno, da bi se moralo Splošno sodišče opreti na izvedenska mnenja, ki jih je predložila pritožnica.
____________
1 Sklep Komisije (EU) 2016/1208 z dne 23. decembra 2015 o državni pomoči, ki jo je Italija dodelila banki Tercas (zadeva SA.39451 (2015/C) (ex 2015/NN)) (notificirano pod dokumentarno številko C(2015) 9526) (UL 2016, L 203, str. 1)