SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 13. januarja 2017(*)

„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Dokumenti, ki jih hrani ECHA in vsebujejo informacije, predložene v postopku v zvezi s prošnjo za avtorizacijo uporabe snovi di(2‑etilheksil)ftalata (DEHP) – Odločba o razkritju nekaterih informacij, ki jih tožeča stranka šteje za zaupne – Izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov – Pojem zasebnosti – Lastninska pravica – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑189/14,

Deza, a.s. s sedežem v Valašské Meziříčíju (Češka republika), ki jo zastopa P. Dejl, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski agenciji za kemikalije (ECHA), ki so jo sprva zastopali A. Iber, T. Zbihlej in M. Heikkilä, agenti, nato M. Heikkilä, C. Buchanan in W. Broere, agenti, skupaj z M. Maškovo, odvetnico,

tožena stranka,

ob sodelovanju

Evropske komisije, ki jo zastopajo F. Clotuche-Duvieusart, P. Ondrůšek in K. Talabér-Ritz, agenti,

in

ClientEarth s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo),

European Environmental Bureau (EEB) s sedežem v Bruslju (Belgija),

Vereniging Health Care Without Harm Europe s sedežem v Rijswijku (Nizozemska),

ki jih zastopa B. Kloostra, odvetnik,

intervenientke,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Odločbe ECHA z dne 24. januarja 2014 v zvezi z razkritjem nekaterih informacij, ki jih je tožeča stranka predložila v postopku v zvezi z vlogo za avtorizacijo uporabe snovi di(2‑etilheksil)ftalata (DEHP),

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi M. Prek (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, in V. Kreuschitz, sodnik,

sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. junija 2016

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Snov di(2‑etilheksil)ftalat (DEHP) (v nadaljevanju: DEHP) se uporablja za mehčanje plastike iz polivinilklorida (PVC). DEHP je bil vključen v Prilogo XIV k Uredbi (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1, popravek UL 2007, L 136, str. 3). Zaradi vključitve te snovi v zgoraj navedeno prilogo se od 21. februarja 2015 za njeno uporabo zahteva avtorizacija Evropske agencije za kemikalije (ECHA).

2        Tožeča stranka, družba Deza a.s., je, da bi lahko po 21. februarju 2015 brez prekinitve nadaljevala proizvodnjo DEHP, pri ECHA v skladu s členom 62 Uredbe št. 1907/2006 vložila prošnjo za avtorizacijo. V zvezi s tem je k prošnji za avtorizacijo priložila zaupno in nezaupno različico zahtevanih dokumentov, med drugim poročilo o kemijski varnosti, analizo alternative in socialno-ekonomsko analizo. Družbe Arkema France, Grupa Azoty Zakłady Azotowe Kędzierzyn S.A. in Vinyloop Ferrara SpA (v nadaljevanju: nekdanje tožeče stranke) so prav tako vložile prošnjo za avtorizacijo, da bi nadaljevale proizvodnjo DEHP.

3        ECHA je na podlagi člena 64(2) Uredbe št. 1907/2006 od 13. novembra 2013 do 8. januarja 2014 organizirala javno posvetovanje glede prošenj v zvezi z DEHP. V tem okviru je dala javnosti na voljo več dokumentov v zvezi z navedeno snovjo.

4        Organizaciji ClientEarth in European Environmental Bureau (EEB) sta 5. decembra 2013 na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) pri ECHA vložili prošnjo za dostop do poročila o kemijski varnosti in analize alternative, vključenih v prošnjo za avtorizacijo uporabe DEHP, ker sta menili, da dokumenti, ki so bili razkriti v postopku javnega posvetovanja, niso bili popolni.

5        ECHA je z dopisom z dne 18. decembra 2013 tožečo stranko obvestila o prošnji organizacij ClientEarth in EEB za dostop do poročila o kemijski varnosti in analize alternative, vključenih v prošnjo za avtorizacijo. ECHA je tožečo stranko prav tako obvestila, da ji po elektronskih sredstvih pošilja različico zgoraj navedenih dokumentov s prikritimi informacijami ter da jo poziva, naj jasno identificira informacije, za katere ne želi, da se razkrijejo, in navede razloge, iz katerih za te informacije velja ena od izjem, določenih v členu 4 Uredbe št. 1049/2001.

6        ECHA je 24. januarja 2014 tožeči stranki poslala dopis z referenčno številko AFA‑C‑0000004274‑77‑09/F, nekdanjim tožečim strankam pa dopise z referenčnimi številkami AFA‑C‑0000004280‑84‑09/F, AFA‑C‑0000004275‑75‑09/F in AFA‑C‑0000004151‑87‑08/F, s katerimi jim je sporočila odločitev o razkritju delov zahtevanih dokumentov v smislu Uredbe št. 1049/2001 (v nadaljevanju: izpodbijane odločbe).

7        ECHA je z dopisom z dne 7. februarja 2014 obvestila organizaciji ClientEarth in EEB o odločitvi, da jim odobri delni dostop do zaprošenih informacij, in o odložitvi razkritja, ker je bil pred Splošnim sodiščem začet postopek za preprečitev tega razkritja. K temu dopisu je bil priložen dopis z dne 24. januarja 2014, to je dopis, poslan družbi Arkema France, ki je podoben dopisu, poslanemu tožeči stranki.

 Postopek in predlogi strank

8        Tožeča stranka in nekdanje tožeče stranke so 24. marca 2014 zoper izpodbijane odločbe vložile ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU. Z ločenim aktom z istega dne so vložile predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 278 PDEU z namenom odloga izvršitve izpodbijanih odločb.

9        Nekdanje tožeče stranke so z dopisom z dne 8. aprila 2014 obvestile Splošno sodišče, da umikajo tožbo, in predsednik Splošnega sodišča je glede tega izdal sklep o delnem izbrisu z dne 11. aprila 2014.

10      S sklepom z dne 25. julija 2014, Deza/ECHA (T‑189/14 R, neobjavljen, EU:T:2014:686), je bilo odrejeno, da se izvršitev odločbe z referenčno številko AFA‑C‑0000004274‑77‑09/F odloži, ECHA pa naloženo, naj ne razkrije poročil o kemijski varnosti in analiz alternative DEHP, ki so jih predložile nekdanje tožeče stranke in so predmet odločb z referenčnimi številkami AFA‑C‑0000004280‑84‑09/F, AFA‑C‑0000004275‑75‑09/F in AFA‑C‑0000004151‑87‑08/F.

11      Organizacije ClientEarth, EEB in Vereniging Health Care Without Harm Europe (v nadaljevanju: HCWH Europe) so 1. avgusta 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile predlog za intervencijo v podporo predlogom ECHA. Poleg tega so predlagale, naj se jim omogoči uporaba angleščine, primarno v pisnem in ustnem delu postopka in podredno v ustnem delu postopka.

12      Navedeni predlogi so bili vročeni tožeči stranki in ECHA v skladu s členom 116(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991.

13      S sklepom predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 25. septembra 2014 je bila Evropski komisiji dovoljena intervencija v podporo predlogom ECHA.

14      ECHA je 3. oktobra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za zaupno obravnavanje priloge D1 k dupliki v razmerju do organizacij ClientEarth, EEB in HCWH Europe.

15      Tožeča stranka je 10. oktobra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za zaupno obravnavanje v razmerju do organizacij ClientEarth, EEB in HCWH Europe, ki se je nanašala na nekatere informacije v tožbi.

16      Tožeča stranka je 31. oktobra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila popravek predloga za zaupno obravnavanje nekaterih elementov v tožbi in njenih prilogah ter v odločbah ECHA in njihovih prilogah, predlagala pa je tudi zaupnost priloge D1 k dupliki v razmerju do organizacij ClientEarth, EEB in HCWH Europe.

17      S sklepom predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 16. januarja 2015 je bila organizacijam ClientEarth, EEB in HCWH dovoljena intervencija v podporo predlogom ECHA. Predlog intervenientk za odstopanje od jezikovne ureditve je bil zavrnjen v delu, v katerem se je nanašal na pisni del postopka, odločitev o predlogu za odstopanje od jezikovne ureditve v ustnem delu postopka pa je bila pridržana.

18      Organizacije ClientEarth, EEB in HCWH Europe so 20. februarja 2015 podale ugovore zoper predlog za zaupno obravnavanje priloge D1 k dupliki.

19      Splošno sodišče je 14. aprila 2015 sprejelo ukrep procesnega vodstva, s katerim je tožeči stranki postavilo vprašanja v zvezi s popravljenim predlogom za zaupno obravnavanje.

20      Tožeča stranka je 29. aprila 2015 odgovorila na vprašanja Splošnega sodišča.

21      S sklepom predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 12. junija 2015 je bilo ugodeno predlogu za zaupno obravnavo v razmerju do organizacij ClientEarth, EEB in HCWH Europe v delu, v katerem se je na eni strani nanašal na informacije v poročilu o kemijski varnosti, vsebovane v prilogi 3 k zaupni različici izpodbijanih odločb (na straneh od 941 do 1503 tožbe) in na straneh od 353 do 915 priloge A.4.5 k zaupni različici tožbe, in na drugi strani na informacije v analizi alternative, vsebovani v prilogi 4 k zaupni različici izpodbijanih odločb (na straneh od 1504 do 1819 tožbe) in na straneh od 37 do 352 priloge A.4.4 k zaupni različici tožbe. Predlog za zaupno obravnavanje je bil v preostalem zavrnjen.

22      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijane odločbe razglasi za nične;

–        ECHA naloži plačilo stroškov.

23      ECHA ob podpori organizacij ClientEarth, EEB in HCWH Europe Splošnemu sodišču predlaga naj:

–        tožbo razglasi za nedopustno v delu, v katerem se nanaša na odločbe, vsebovane v dopisih, ki niso bili neposredno naslovljeni na tožečo stranko;

–        v preostalem tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

24      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, in sicer se prvi nanaša na kršitev člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 v povezavi s členom 118 Uredbe št. 1907/2006, drugi na kršitev Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) z dne 15. aprila 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 305, v nadaljevanju: Sporazum TRIPS), ki je Priloga 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82), zlasti njegov člen 39(2), tretji na kršitev člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), člena 1 dodatnega protokola k EKČP in člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, četrti pa na kršitev člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001.

25      ECHA prereka trditve tožeče stranke v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb in se sklicuje na nedopustnost tožbe v delu, v katerem se nanaša na odločbe, vsebovane v dopisih z referenčnimi številkami AFA‑C‑0000004280‑84‑09/F, AFA‑C‑0000004275‑75‑09/F in AFA‑C‑0000004151‑87‑08/F.

26      Splošno sodišče v teh okoliščinah ugotavlja, da dober potek sojenja, kot je razvidno iz preudarkov v nadaljevanju, upravičuje zavrnitev te tožbe kot neutemeljene, ne da bi bilo predhodno odločeno o ugovoru nedopustnosti, ki ga je v odgovoru na tožbo podala ECHA, v delu, v katerem se nanaša na odločbe, navedene zgoraj v točki 25 (glej v tem smislu sodbe z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točke od 50 do 52; z dne 23. oktobra 2007, Poljska/Svet, C‑273/04, EU:C:2007:622, točka 33, in z dne 10. oktobra 2014, Marchiani/Parlament, T‑479/13, neobjavljena, EU:T:2014:866, točka 23).

27      Najprej je treba poudariti, da mora v skladu z Uredbo št. 1907/2006 prosilec, ki želi uporabljati nekatere kemične snovi, izvesti analizo razpoložljivosti alternativnih snovi, preučiti tveganja, ki jih te snovi pomenijo, ter preveriti tehnično in ekonomsko izvedljivost njihove uporabe. Tožeča stranka je v ta namen v okviru prošnje za avtorizacijo uporabe DEHP med drugim ECHA v zaupni in nezaupni različici predložila ta dokumenta: poročilo o kemijski varnosti in analizo alternative. Ta dokumenta sta bila v nezaupni različici objavljena na internetnem mestu ECHA. ECHA je po prošnji za dostop, ki sta jo vložili organizaciji ClientEarth in EEB, tožečo stranko pozvala, naj znova premisli o svojem stališču in ponovno preuči informacije, ki jih je treba šteti za zaupne. Tožeča stranka je posredovala spremenjeno različico zaupnih dokumentov. ECHA je kljub temu menila, da nekatere od informacij, ki jih tožeča stranka ni želela razkriti, niso zaupne in da bi jih bilo treba posredovati prosilcem za dostop do dokumentov. ECHA je zato pripravila drugo različico dokumentov, v kateri je bilo več odlomkov prikritih, da bi ostali zaupni, drugi pa so bili ohranjeni, da bi se razkrili. Tožeča stranka je menila, da bi moralo več informacij (v nadaljevanju: sporne informacije), ki jih je ECHA nameravala razkriti, ostati zaupnih. V ničnostni tožbi je izčrpno naštela sporne informacije v zadnji različici dokumentov, ki jo je pripravila ECHA. Predmet tega spora je zato dostop do teh izčrpno naštetih spornih informacij.

28      Tožeča stranka pa v okviru drugega tožbenega razloga v bistvu zagovarja načelno stališče, da se splošne domneve za zavrnitev dostopa, ki veljajo za nekatere vrste dokumentov, nanašajo tudi na sporne informacije, predložene v okviru postopka avtorizacije, ki je določen z Uredbo št. 1907/2006, in da bi zato razkritje teh dokumentov v bistvu oslabilo poslovne interese. Splošno sodišče ugotavlja, da ta očitek pomeni ločen tožbeni razlog, ki ga je treba preučiti najprej.

1.     Ločeni tožbeni razlog: obstoj splošne domneve zaupnosti informacij, predloženih v postopku avtorizacije, določenem z Uredbo št. 1907/2006

29      Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga v bistvu zatrjuje, da so s poslovno skrivnostjo zajete vse sporne informacije v celoti.

30      ECHA zatrjuje, da ta pristop tožeče stranke ni enak njenemu pristopu v postopku posvetovanja s tretjimi, saj v njem ni navedla nobene trditve, v skladu s katero bi bilo treba zadevne informacije obravnavati kot celoto, in je, nasprotno, v utemeljitev svoje zahteve za nerazkritje spornih informacij predložila nekatere ločene razloge, ki med seboj niso povezani. ECHA vsebinsko prereka, da naj bi obstajala splošna domneva zaupnosti spornih informacij.

31      Najprej je treba poudariti, da tudi ob predpostavki, da ta pristop, ki ga zagovarja tožeča stranka, ni enak stališču, ki ga je imela v upravnem postopku, kot to zatrjuje ECHA, to ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla navesti tega tožbenega razloga.

32      Tožeča stranka namreč v bistvu zagovarja načelno stališče, da se splošne domneve za zavrnitev dostopa, ki veljajo za nekatere vrste dokumentov, nanašajo tudi na sporne informacije, predložene v okviru postopka avtorizacije, ki je določen z Uredbo št. 1907/2006, in da bi zato razkritje teh dokumentov v bistvu oslabilo poslovne interese. Ker gre za vprašanje razlage Uredbe št. 1049/2001 in Uredbe št. 1907/2006, ga je mogoče zakonito postaviti pred Splošnim sodiščem, tudi če se nanj ni sklicevalo in se a fortiori ni preučilo v fazi upravnega postopka. Zato ga je treba preučiti.

33      Za preučitev tega vprašanja je treba opozoriti, da se v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 1049/2001 določbe o dostopu javnosti do dokumentov ECHA uporabljajo za vse dokumente te agencije, to je za vse dokumente, ki jih pripravi ali prejme in so v njeni posesti, na vseh področjih delovanja Evropske unije. Čeprav je namen te uredbe zagotoviti javnosti pravico do čim širšega dostopa do dokumentov institucij, za to pravico veljajo nekatere omejitve na podlagi javnega ali zasebnega interesa (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 85).

34      Poudariti je treba tudi, da je Sodišče zadevnim institucijam in agencijam priznalo možnost, da se oprejo na splošne domneve, ki veljajo za določeno vrsto dokumentov, saj lahko podobne splošne ugotovitve veljajo za prošnje za razkritje, ki se nanašajo na dokumente iste vrste (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 50).

35      Sodišče in Splošno sodišče sta tako priznala obstoj splošnih domnev za zavrnitev dostopa do dokumentov v več primerih, kot so med drugim upravni spis v postopku nadzora nad državnimi pomočmi, dokumenti, izmenjani v postopku nadzora nad koncentracijami podjetij, dokumenti v postopku izvajanja člena 101 PDEU in dokumenti, sestavljeni v okviru presoje vpliva, ki jo opravi Komisija in se nanaša na postopek odločanja na področju okolja, ki poteka.

36      Iz sodne prakse na eni strani izhaja, da morajo biti, da se je mogoče veljavno sklicevati na splošno domnevo proti osebi, ki prosi za dostop do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1049/2001, zaprošeni dokumenti del iste kategorije dokumentov oziroma istovrstni (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 50, in z dne 17. oktobra 2013, Svet/Access Info Europe, C‑280/11 P, EU:C:2013:671, točka 72).

37      Na drugi strani iz te sodne prakse izhaja, da uporabo takih splošnih domnev narekuje zlasti nujna potreba po zagotovitvi pravilnega delovanja zadevnih postopkov in tega, da se ne ogrozijo njihovi cilji. Tako lahko priznavanje splošne domneve temelji na nezdružljivosti dostopa do dokumentov nekaterih postopkov z učinkovitim potekom teh postopkov in na nevarnosti, da bi bili ti oslabljeni, glede na to, da splošne domneve omogočajo ohranitev celovitosti poteka postopka z omejitvijo vpletanja tretjih oseb (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Watheleta v združenih zadevah LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:528, točke 66, 68, 74 in 76). Uporaba posebnih pravil, določenih v pravnem aktu, ki se nanaša na postopek pred institucijo Unije, za potrebe katerega so bili predloženi zaprošeni dokumenti, je eno od meril, ki lahko upravičijo priznavanje splošne domneve (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2015, McCullough/Cedefop, T‑496/13, neobjavljena, EU:T:2015:374, točka 91, in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Svet/Access Info Europe, C‑280/11 P, EU:C:2013:325, točka 75).

38      Sodišče Unije tako ugotavlja, da izjem od pravice do dostopa do dokumentov iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001 ni mogoče razlagati brez upoštevanja posebnih pravil, s katerimi se ureja dostop do dokumentov in ki so določena z zadevnimi uredbami. Sodišče je v tem smislu poudarilo, da se v postopku izvajanja člena 101 PDEU z nekaterimi določbami Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81) uporaba dokumentov iz spisa v zvezi z navedenim postopkom ureja restriktivno, saj je določeno, da stranke postopka izvajanja člena 101 PDEU nimajo pravice do neomejenega dostopa do dokumentov iz spisa Komisije in da tretje osebe, z izjemo pritožnikov, v okviru takega postopka nimajo pravice do dostopa do dokumentov iz spisa Komisije. Sodišče je ugotovilo, da bi lahko zagotovitev splošnega dostopa na podlagi Uredbe št. 1049/2001 do dokumentov iz spisa v zvezi s postopkom izvajanja člena 101 PDEU ogrozila ravnotežje, ki ga je zakonodajalec Unije v uredbah št. 1/2003 in št. 773/2004 želel zagotoviti med obveznostjo zadevnih podjetij, da Komisiji posredujejo poslovne informacije, ki so morda občutljive, da bo lahko ugotovila obstoj omejevalnega sporazuma in presojala njegovo združljivost z navedenim členom na eni strani in jamstvom okrepljenega varstva informacij, ki so bile tako posredovane Komisiji, iz naslova poklicne tajnosti in poslovne skrivnosti na drugi. Sodišče je iz tega sklepalo, da lahko Komisija za namene uporabe izjem iz člena 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 upravičeno domneva – ne da bi opravila konkreten in posamičen preizkus vsakega dokumenta iz spisa v zvezi s postopkom izvajanja člena 101 PDEU – da bi razkritje teh dokumentov načeloma oslabilo varstvo poslovnih interesov podjetij, ki so vključena v ta postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točke 86, 87, 90 in 93).

39      V nasprotju s položaji, za katere sta Sodišče in Splošno sodišče priznali, da se uporabijo splošne domneve zavrnitve dostopa do dokumentov, Uredba št. 1907/2006 izrecno določa razmerje med to uredbo in Uredbo št. 1049/2001. Člen 118 Uredbe št. 1907/2006 namreč določa, da se za dokumente, ki jih hrani ECHA, uporabi Uredba št. 1049/2001. Uporabe dokumentov iz spisa v zvezi s postopkom avtorizacije uporabe kemične snovi ne ureja restriktivno. Navedena uredba dejansko ne določa omejitve dostopa do spisa na „zadevne stranke“ ali „pritožnike“. Kvečjemu v svojem členu 118(2) natančno določa nekatere informacije, katerih razkritje ogroža poslovne interese zadevne osebe. Nasprotno pa so v členu 119(1) navedene uredbe naštete druge informacije, ki so javnosti dostopne po internetu.

40      Splošna domneva torej ne izhaja iz določb Uredbe št. 1907/2006. Tako ni mogoče priznati, da bi se v postopku avtorizacije, določenem z Uredbo št. 1907/2006, za dokumente, posredovane ECHA, štelo, da so v celoti očitno zajeti z izjemo v zvezi z varstvom poslovnih interesov prosilcev za avtorizacijo.

41      Čeprav se po potrebi ta izjema uporabi za nekatere dokumente, posredovane ECHA, to ne velja nujno za vse dokumente ali za celoto teh dokumentov. ECHA se mora o tem vsaj prepričati s konkretnim in dejanskim preizkusom vsakega dokumenta, kot to zahteva člen 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001.

42      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je ECHA opravila konkreten in dejanski preizkus vsakega dokumenta v skladu z določbami uredb št. 1049/2001 in št. 1907/2006.

43      Iz navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na obstoj splošne domneve zaupnosti informacij, predloženih v postopku avtorizacije, določenem z Uredbo št. 1907/2006, zavrniti.

2.     Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001

44      Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 v povezavi s členom 118 Uredbe št. 1907/2006, v bistvu navaja štiri očitke. S prvim očitkom tožeča stranka zatrjuje, da so sporne informacije zaupne, ker izhajajo iz njenega strokovnega znanja in so zajete s poslovno skrivnostjo. Tožeča stranka v okviru drugega očitka ob sklicevanju na člen 39(2) Sporazuma TRIPS, ki je za Unijo zavezujoč, zatrjuje, da bi razkritje spornih informacij tretjemu privedlo do tega, da bi bilo ogroženo varstvo njenih poslovnih interesov in varstvo njenih pravic do intelektualne lastnine, torej varstvo njene poslovne skrivnosti. Tretji očitek temelji na tem, da za „prevladujoč javni interes“, ki utemeljuje razkritje spornih informacij, ni mogoče šteti niti, da je velik, niti, da se uresničuje z navedenim razkritjem. Poleg tega naj ECHA ne bi jasno in konkretno navedla, v čem je javni interes, ki bi utemeljeval razkritje spornih informacij. Četrti očitek se nanaša na kršitev člena 296 PDEU, pri čemer tožeča stranka ECHA očita, da ni obrazložila, ali so sporne informacije poslovna skrivnost v smislu člena 39(2) Sporazuma TRIPS, in a fortiori da ni navedla morebitnega prevladujočega javnega interesa, ki bi utemeljeval njeno odločbo o razkritju teh zaupnih informacij.

 Prvi očitek: zaupnost spornih informacij, ker so poslovne in ker izhajajo iz strokovnega znanja tožeče stranke

45      Tožeča stranka v okviru prvega očitka zatrjuje, da so sporne informacije zaupne, ker pomenijo poslovni interes v smislu člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001.

46      V utemeljitev prvega očitka na prvem mestu zatrjuje, da te informacije izhajajo iz njenega strokovnega znanja in njene poslovne skrivnosti, ki ju ni enostavno pridobiti, ki ju je mogoče poslovno izkoriščati in katerih pridobitev in organizacija, ki omogoča pridobitev avtorizacije dajanja na trg in poznejše uporabe DEHP, zahteva znatna finančna sredstva in napor.

47      Na drugem mestu izpodbija to, da bi se lahko podatki – ki se nanašajo na mejne vrednosti, primerjane z vrednostmi izpostavljenosti in koncentracije, pri katerih, če niso dosežene, ni škodljivih učinkov za zdravje ljudi (DNEL) in okolje (PNEC) (v nadaljevanju: vrednosti DNEL in PNEC), na katere se sklicuje – šteli za javne v smislu člena 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006.

48      ECHA prereka vse te trditve.

49      Najprej je treba opozoriti, da imajo na podlagi člena 15(3) PDEU vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije ob upoštevanju načel in pogojev, ki se določijo v skladu z rednim zakonodajnim postopkom. V skladu z uvodno izjavo 4 in členom 1 Uredbe št. 1049/2001 je namen te uredbe javnosti zagotoviti čim širšo pravico dostopa do dokumentov institucij (sodbe z dne 28. junija 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob, C‑404/10 P, EU:C:2012:393, točka 111; z dne 28. junija 2012, Komisija/Agrofert Holding, C‑477/10 P, EU:C:2012:394, točka 53, in z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 40).

50      Poleg tega je postopek s prošnjo za avtorizacijo urejen z Uredbo št. 1907/2006, ki določa postopek Unije za avtorizacijo uporabe kemičnih snovi. Člen 118 Uredbe št. 1907/2006 določa, da se za dokumente, ki jih hrani ECHA, uporabi Uredba št. 1049/2001. Iz tega izhaja, da je treba, kar zadeva dokumente, ki jih hrani ECHA, praviloma spoštovati načelo čim širšega dostopa javnosti do dokumentov.

51      Za načelo čim širšega dostopa javnosti do dokumentov pa kljub temu veljajo nekatere omejitve, ki temeljijo na javnem ali zasebnem interesu. Uredba št. 1049/2001, zlasti v uvodni izjavi 11 in členu 4, namreč določa ureditev izjem, s katero je institucijam, uradom in agencijam naloženo, da ne razkrijejo dokumentov, kadar bi to razkritje oslabilo katerega od teh interesov (glej v tem smislu sodbe z dne 28. junija 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob, C‑404/10 P, EU:C:2012:393, točka 111; z dne 28. junija 2012, Komisija/Agrofert Holding, C‑477/10 P, EU:C:2012:394, točka 53, in z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 40).

52      Ker izjeme, določene s členom 4 Uredbe št. 1049/2001, odstopajo od načela čim širšega dostopa javnosti do dokumentov, jih je treba razlagati in uporabljati restriktivno (glej v tem smislu sodbo z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 75). V zvezi s tem je treba dokazati, da bi lahko zadevni dostop konkretno in dejansko oslabil interes, ki se varuje z izjemo, ter da je nevarnost oslabitve tega interesa razumno predvidljiva in ne le hipotetična (sodbi z dne 13. aprila 2005, Verein für Konsumenteninformation/Komisija, T‑2/03, EU:T:2005:125, točka 69, in z dne 22. maja 2012, Sviluppo Globale/Komisija, T‑6/10, neobjavljena, EU:T:2012:245, točka 64).

53      Opozoriti je treba tudi, da ureditev izjem iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, zlasti v odstavku 2 tega člena, temelji na uravnoteženju interesov, ki so v danem položaju nasprotni, in sicer na eni strani interesov, ki bi jim razkritje zadevnih dokumentov koristilo, in na drugi interesov, ki bi jih to razkritje ogrozilo. Odločitev o prošnji za dostop do dokumentov je odvisna od tega, kateremu interesu je treba v obravnavanem primeru dati prednost (sodbi z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 42, in z dne 23. septembra 2015, ClientEarth in International Chemical Secretariat/ECHA, T‑245/11, EU:T:2015:675, točka 168).

54      Poudariti je treba, da za utemeljitev zavrnitve dostopa do dokumenta načeloma ne zadostuje, da se ta dokument nanaša na dejavnost ali interes, naveden v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, saj mora zadevna institucija tudi pojasniti, kako bi dostop do tega dokumenta lahko konkretno in dejansko oslabil interes, ki se varuje z izjemo iz tega člena (sodbe z dne 28. junija 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob, C‑404/10 P, EU:C:2012:393, točka 116; z dne 28. junija 2012, Komisija/Agrofert Holding, C‑477/10 P, EU:C:2012:394, točka 57, in z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 64).

55      V zvezi s poslovnimi interesi iz sodne prakse izhaja, da ni mogoče za vsako informacijo v zvezi z družbo in njenimi poslovnimi odnosi šteti, da je zajeta z varstvom, ki mora biti v skladu s členom 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 zagotovljeno poslovnim interesom, saj bi bila onemogočena uporaba splošnega načela, da se javnosti zagotovi čim širši dostop do dokumentov, ki jih imajo institucije (sodbi z dne 15. decembra 2011, CDC Hydrogene Peroxide/Komisija, T‑437/08, EU:T:2011:752, točka 44, in z dne 9. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, T‑516/11, neobjavljena, EU:T:2014:759, točka 81).

56      Tako je treba za uporabo izjeme iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 dokazati, da sporni dokumenti vsebujejo elemente, ki bi lahko z razkritjem oslabili poslovne interese pravne osebe. Za to gre zlasti, kadar zaprošeni dokumenti vsebujejo občutljive poslovne podatke, zlasti v zvezi s poslovnimi strategijami zadevnih podjetij in njihovimi poslovnimi odnosi, ali kadar ti dokumenti vsebujejo podatke podjetja, iz katerih je razvidno njegovo strokovno znanje (sodba z dne 9. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, T‑516/11, neobjavljena, EU:T:2014:759, točke od 82 do 84).

57      Trditve tožeče stranke je treba preučiti ob upoštevanju teh elementov.

 Kršitev člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001

58      Preučiti je treba, ali je ECHA, kot to zatrjuje tožeča stranka, kršila člen 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, ker je sprejela izpodbijane odločbe in s tem omogočila razkritje spornih informacij.

59      Na prvem mestu je treba v zvezi s poročilom o kemijski varnosti najprej poudariti, da gre za te sporne informacije iz navedenega poročila:

–        omemba imena znanstvenih študij in poročila Unije – namreč poročila o oceni tveganj iz leta 2008 – ter vsebine teh študij in tega poročila (točke 5.5.2.2, 5.5.3, 5.6.2, 5.6.3, 5.7.3, 5.8.2, 5.8.3, 5.9.1.2, 5.9.2.2, 5.9.3, 5.10.1.1, 5.10.3 in 9.0.1 poročila o kemijski varnosti);

–        omemba zgolj imen in datumov nekaterih znanstvenih študij (točki 5.1.1.2 in 5.10.1.2 ter razpredelnice št. 43, 45, od 52 do 54, 59, 70 in 73 poročila o kemijski varnosti);

–        omemba imena študije v zvezi z vrednostmi „no observed adverse effect level“, to je raven brez opaženega škodljivega učinka (v nadaljevanju: vrednosti izpostavljenosti NOAEL) (točka 5.11.2 poročila o kemijski varnosti);

–        nekateri podatki o scenarijih izpostavljenosti DEHP in o opredelitvi tveganj (točke 9.1.1, 9.2.1, 9.3.1, 10.1.1, 10.1.2, 10.2.1, 10.2.2, 10.3.1, 10.4.2 in razpredelnice št. 141, od 143 do 154 in od 177 do 179 poročila o kemijski varnosti).

60      Prvič, v zvezi s spornimi informacijami, ki se nanašajo na znanstvene študije in na njihovo vsebino, je treba najprej poudariti, da se nanašajo na podatke, ki so bili objavljeni in ki so zato javnosti dostopni. Enako velja za sporne informacije iz poročila o oceni tveganj iz leta 2008. Gre namreč za dokument Unije, ki je bil prav tako objavljen. Te sporne informacije so torej zbir odlomkov iz zgoraj navedenih študij in poročil, iz katerih je tako razvidna njihova vsebina. Ni razvidno, da bi razkritje zgolj zbira teh opisnih podatkov, ki so javnosti dostopni, lahko zadostovalo za oslabitev varstva poslovnih interesov tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka ni dokazala, kako bi v obravnavanem primeru navedeni zbir znanstvenih podatkov bil občutljiv poslovni podatek in da bi se z njegovim razkritjem oslabili njeni poslovni interesi. Šele če bi presoje, ki bi jih tožeča stranka izvedla pri tem opravilu izbora podatkov, pomenile dodano vrednost, namreč če bi privedle na primer do novih znanstvenih ugotovitev ali preudarkov, ki se nanašajo na iznajdljivo strategijo, ki bi lahko za družbo pomenili poslovno prednost v razmerju do konkurentov (glej v tem smislu sklepa z dne 13. februarja 2014, Luxembourg Pamol (Cyprus) in Luxembourg Industries/Komisija, T‑578/13 R, neobjavljen, EU:T:2014:103, točka 60, in z dne 25. julija 2014, Deza/ECHA, T‑189/14 R, neobjavljen, EU:T:2014:686, točka 54), bi spadale med poslovne interese, katerih varstvo se zagotavlja s členom 4(2) Uredbe št. 1049/2001.

61      Dalje, poudariti je treba, da je ECHA v odločbi, ki je vsebovana v dopisu z referenčno številko AFA-C‑0000004274‑77‑09/F, navedla, da se lahko te informacije razkrijejo „brez podrobne in temeljite presoje“. Natančneje, prikrila je ravno presoje, ki jih je tožeča stranka opravila z vidika teh študij (glej zlasti informacije, ki jih je ECHA prikrila v točkah 5.7.3, 5.8.3, 5.9.1.2, 5.9.2.2, 5.9.3, 5.10.1.1 in 5.10.1.2). Tako je razlikovala med informacijami, ki povzemajo vsebino objavljenih študij in ki so tako v bistvu opisne – ki se lahko razkrijejo –, in informacijami, ki izhajajo iz kritične presoje teh študij, ki jo je opravila tožeča stranka, in ki torej niso bile dostopne javnosti – ki so a priori zajete s poslovnim interesom in jih je ECHA prikrila. V obravnavanem primeru „objektivnih“ informacij ni mogoče a priori šteti za podatke podjetja, iz katerih je razvidno njegovo strokovno znanje, v smislu sodne prakse iz točke 56 zgoraj.

62      Poleg tega je tožeča stranka, da bi dokazala, da bi lahko sporne informacije, sestavljene iz odlomkov študij, ki so dostopne javnosti, imele zatrjevane posledice, torej poseg v njeno strokovno znanje in poslovne skrivnosti, predstavila le nejasna in splošna pojasnila. Natančna in konkretna pojasnila bi bila še toliko potrebnejša, saj se morajo, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 52, izjeme iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001 uporabljati restriktivno, ker odstopajo od načela čim širšega dostopa javnosti do dokumentov.

63      V tem okviru tudi ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da naj bi ti podatki konkurentom omogočali ugotovitev, kako bo usmerila svojo prihodnjo poslovno strategijo glede poznejše uporabe te snovi in kako se bo odločila glede prihodnje proizvodnje glede DEHP ali njenih alternativ. Kompilacija objektivnih podatkov sama po sebi namreč ne more zadostovati za razkritje vsebine poslovne strategije ali prihodnjih izbir tožeče stranke glede proizvodnje DEHP.

64      Zavrniti je treba tudi trditev tožeče stranke, da del spornih informacij temelji na zaupnih podatkih, izmenjanih med njo in tretjimi, zlasti njenimi dobavitelji in kupci. Tožeča stranka na eni strani namreč ne izpostavlja nobenega podatka iz spornih dokumentov, ki bi bil posledica take izmenjave. Na drugi strani ni predložila nobenega dokumenta, s katerim naj bi se dokazal obstoj sporazumov s tretjimi, s katerimi bi se zavezala, da v prihodnosti ne bo razkrila dokumentov.

65      Nazadnje, trditve, da bi morala tožeča stranka za kompilacijo študij, ki so dostopne javnosti, opraviti intelektualno raziskovalno in razlagalno delo, ki naj bi imelo poslovno vrednost in naj bi zato bilo zajeto s poslovnim interesom, ni mogoče sprejeti. Ali gre za zaupne ali nezaupne informacije, se namreč ne ugotavlja glede na delo, ki je potrebno za to, da se naredi kompilacija podatkov iz študij, ki so dostopne javnosti. Tožeča stranka bi morala dokazati, da dokument, ki je izid kompilacije javno dostopnih informacij, vsebuje presoje, ki so dodana vrednost v smislu točke 60 zgoraj, in da so te informacije tako zajete s poslovnim interesom iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001.

66      V nasprotju s tem, kar v bistvu zatrjuje tožeča stranka, pa to ne pomeni, da se z razkritjem konkurentu dovoljuje, da se v prošnji za avtorizacijo uporabe kemične snovi zgolj sklicuje na spis tožeče stranke, v katerem je kompilacija teh študij, in da bi bil s tem upravičen do konkurenčne prednosti. V členu 63(1) Uredbe št. 1907/2006 je namreč poudarjeno, da „[č]e je bila za uporabo snovi že oddana vloga, se lahko naknadni vlagatelj sklicuje na ustrezne dele predhodne vloge […], če ima kasnejši vlagatelj privoljenje prejšnjega vlagatelja, da se sklicuje na te dele vloge“. Ta določba tako varuje imetnika dokumenta pred uporabo navedenega dokumenta, kadar bi se po prošnji za dostop do njega razkrile informacije iz tega dokumenta. Preprečuje, da bi se sporne informacije uporabile za nelojalno konkuriranje imetniku dokumenta in da bi se s tem dajala konkurentom nezakonita konkurenčna prednost.

67      Tudi če je treba ugotoviti, da bi lahko imela sistemizacija javnih informacij, ki jo je opravila tožeča stranka, neko poslovno vrednost, bi bilo treba dokazati še, da je bila ob sistemizaciji navedenih informacij opravljena presoja, ki je privedla do novih znanstvenih spoznanj ali do ugotovitev v zvezi z iznajdljivo strategijo, tako da bi za podjetje pomenila poslovno prednost v razmerju do konkurentov in bi bila zato seveda zaupna (glej točko 60 zgoraj), česar pa tožeči stranki ni uspelo storiti. V teh okoliščinah je treba na eni strani opozoriti, da mora biti poročilo o kemijski varnosti v obliki, določeni v točki 7 priloge I k Uredbi št. 1907/2006, kar nakazuje težnjo po standardizaciji načina sistemizacije informacij. Na drugi strani je treba upoštevati, da je način iskanja informacij, ki so dostopne javnosti, olajšana z informacijskimi orodji, kot so iskalniki. S tema ugotovitvama se do neke mere relativizira poslovna vrednost kompilacije informacij, ki so dostopne javnosti.

68      Drugič, v zvezi s točkama 5.1.1.2 in 5.10.1.2 ter razpredelnicami št. 43, 45, od 52 do 54, 59, 70 in 73 je treba spomniti, da so v njih navedeni naslovi in datumi več študij, za katere tožeča stranka šteje, da so zaupni, ECHA pa jih želi razkriti. Vendar tožeča stranka ne pojasni, zakaj bi njihovo razkritje oslabilo njene poslovne interese in dalo prednost njenim konkurentom. Ne navaja namreč natančneje, zakaj bi razkritje teh študij bilo sporno, medtem ko ne nasprotuje razkritju skoraj vseh preostalih študij, ki so navedene v teh istih razpredelnicah.

69      Tretjič, ECHA je v zvezi s spornimi informacijami iz točke 5.11.2 poročila o kemijski varnosti v izpodbijanih odločbah poudarila, da vrednosti izpostavljenosti NOAEL, vsebovane v pristopih, metodah in preudarkih, ne morejo oslabiti poslovnega interesa tožeče stranke. Navedla je, da je ta vrsta informacije bistvena za to, da je javnost seznanjena s tveganji, povezanimi z uporabo DEHP, in da torej obstaja velik interes javnosti, da se te informacije razkrijejo. Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni omajala te ugotovitve niti a fortiori natančneje navedla, zakaj bi sklicevanje na zgoraj navedene podatke iz poročila o kemijski varnosti oslabilo njen poslovni interes.

70      Četrtič, v zvezi s podatki o scenarijih izpostavljenosti DEHP in o opredelitvi tveganj, navedenimi zgoraj v točki 59, zadnja alinea, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni navedla nobene trditve, s katero bi želela dokazati njihovo zaupnost.

71      Poleg tega je iz spisa razvidno, da je ECHA črtala veliko večino informacij v zvezi s scenariji izpostavljenosti in da so navedeni le uvodni podatki o navedenih scenarijih. Tožeča stranka bi morala navesti, zakaj so taki podatki zaupni.

72      V zvezi z informacijami o opredelitvi tveganj je iz spisa razvidno, da se te informacije nanašajo na podatke o vrednosti DNEL in na podatke v zvezi s stopnjo opredelitve tveganj (RCR). Kot pa poudarja ECHA v izpodbijanih odločbah, je treba podatke o vrednosti DNEL objaviti v skladu s členom 119(1) Uredbe št. 1907/2006, podatki v zvezi z RCR, ki so kombinacija vrednosti DNEL, PNEC in izpostavljenosti, pa ne morejo oslabiti poslovnega interesa tožeče stranke in so bistveni za to, da se lahko javnost seznani s tveganji, povezanimi z uporabo DEHP.

73      Na drugem mestu je treba v zvezi z analizo alternative najprej ugotoviti:

–        sporne informacije, ki so navedene v razpredelnicah št. 4.6, 4.7, 4.12, 4.13, 4.18, 4.19, 4.23, 4.24, 4.27, 4.28, 4.33, 4.34, 4.37, 4.38, 4.41, 4.42, 4.46, 4.47, 4.51, 4.52, 4.56 in 4.57, so številčni podatki v okviru primerjav vrednosti DNEL in PNEC, opravljenih med DEHP in drugimi kemičnimi snovmi;

–        v razpredelnicah št. 25 in 26 iz dokumenta z naslovom „Ocena nevarnosti in tveganj alternativ DEHP“ (Hazard and Risk Evaluation for DEHP Alternatives) je primerjalna ocena nevarnosti za zdravje ljudi in nevarnosti za okolje. Sporne informacije v razpredelnicah se nanašajo na imena alternativnih snovi, na vrednosti DNEL in PNEC vsake od teh snovi in na kratke opombe o nekaterih od teh snovi;

–        sporne informacije iz razpredelnice št. 27 iz zgoraj navedenega dokumenta se nanašajo na tri številčne podatke, ki predstavljajo stopnjo migracije DEHP in neke druge snovi v slini, sporna informacija v razpredelnici št. 28 pa je številčni podatek, ki predstavlja stopnjo migracije DEHP v znoju;

–        sporne informacije, ki se v točki 5.5 zgoraj navedenega dokumenta nanašajo na splošne ugotovitve, so preudarki o vrednosti PNEC, ki se nanaša na drugo snov.

74      Dalje, pojasniti je treba, da je tožeča stranka v svojih stališčih, ki jih je navedla v postopku posvetovanja s tretjimi, v zvezi z razpredelnicami, navedenimi zgoraj v točki 73, prva alinea, zatrjevala, da vsebujejo informacije, ki so podobne informacijam iz poročila o kemijski varnosti, in sicer zlasti vrednosti DNEL in PNEC, in da so te informacije intelektualna lastnina prosilca za avtorizacijo. Tožeča stranka je poudarila, da bi se ji z razkritjem takih informacij povzročila poslovna škoda, ker bi se zanje lahko dobilo denarno nadomestilo. Poudarila je, da bi se moralo za dostop do analize alternative plačati denarno nadomestilo in da bi se torej moralo zanj pogajati, da bi se zagotovila porazdelitev stroškov.

75      Opozoriti je treba, da je ECHA v izpodbijanih odločbah menila, da se vrednosti DNEL in PNEC, izidi študij in ugotovitve iz razvrstitve, vsebovane v analizi alternative, ne štejejo za zaupne, ker za te izide in ugotovitve brez podrobne in temeljite ocene ni mogoče šteti, da resno oslabijo poslovni interes tožeče stranke, nekdanjih tožečih strank ali tretje osebe. ECHA je poudarila tudi, da to vrsto informacije mora objaviti v skladu s členom 119(1)(c), (e) in (f) Uredbe št. 1907/2006.

76      Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni dokazala, zakaj naj bi razkritje podatkov iz analize alternative, na katere se nanaša njen predlog za nerazkritje, oslabilo njen poslovni interes. Gre namreč za objektivne številčne podatke, ugotovljene pri primerjavi vrednosti DNEL in PNEC, opravljeni med DEHP in drugimi kemičnimi snovmi, ki v bistvu izhajajo iz objavljenih študij. Ni pa mogoče šteti, da so ti številčni podatki iz objavljenih študij zajeti s poslovnim interesom tožeče stranke. Kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 61, je ECHA prikrila „subjektivne“ opombe tožeče stranke o teh podatkih, kar je poleg tega poudarjeno v izpodbijanih odločbah, ko je pojasnjeno, da za izide in ugotovitve „brez podrobne in temeljite ocene“ ni mogoče šteti, da resno slabijo poslovni interes tožeče stranke ali nekdanjih tožečih strank.

77      V teh okoliščinah zgolj kompilacija objektivnih podatkov, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 63, ne more razkriti vsebine poslovne strategije niti prihodnjih izbir tožeče stranke glede proizvodnje DEHP in zanjo prav tako ni mogoče šteti, da se nanaša na podatke podjetja, iz katerih je razvidno njeno strokovno znanje, v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 56.

78      Enake preudarke je mogoče navesti za sporne informacije iz razpredelnic št. od 25 do 28 dokumenta z naslovom „Ocena nevarnosti in tveganj alternativ DEHP“. Tožeča stranka poleg tega ni navedla nobenega pojasnila, s katerim bi utemeljila, zakaj bi bili štirje od enajstih številčnih podatkov iz razpredelnic št. 27 in 28, primerni za to, da se ne razkrijejo.

79      V zvezi z razpredelnico 25 je treba pojasniti, da je ECHA med informacije, ki naj bi se razkrile, vključila stolpec z naslovom „Opombe“. Ugotoviti je treba, da so te opombe opisne. V zvezi z informacijami, vsebovanimi v stolpcu z naslovom „Opombe“ v razpredelnici št. 26, tožeča stranka ni navedla nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da gre za presoje, ki pomenijo dodano vrednost v smislu, kot je naveden zgoraj v točki 60.

80      Kar zadeva sporne informacije iz dela 5.5 analize alternative, tožeča stranka prav tako ni predložila nobene utemeljitve, na podlagi katere bi bilo mogoče šteti, da bi njihovo razkritje oslabilo njen poslovni interes. Zaupnost teh informacij je še toliko težje doumeti, ker gre za navedbo drugih snovi, ki bi imele učinke na okolje, ki so enakovredni učinkom DEHP ali vzbujajo večjo skrb od njih. Ni razvidno, da bi te informacije zadostovale, da bi se razkrili vsebina poslovne strategije tožeče stranke in usmeritev njenih raziskav in razvoja na področju kemičnih snovi, ali da bi izhajale iz njenega strokovnega znanja oziroma da se to z njimi razkriva v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 56.

81      Na tretjem mestu, tožeča stranka zatrjuje da je predložila več informacij, za katere pri prošnji za avtorizacijo ni obvezno, da se predložijo. Natančneje, poudarja, da ob upoštevanju, da DEHP z Uredbo št. 1907/2006 ni bil opredeljen kot snov, ki ima vpliv na okolje, ampak kot snov, ki ima morebitne strupene vplive na ljudi, ni bila zavezana predložiti podatkov v zvezi z vrednostmi PNEC. ECHA sicer priznava, da v obravnavanem primeru ni bilo treba predložiti vrednosti PNEC, vendar poudarja, da to nikakor ni vplivalo na njeno obveznost, da razkrije podatke, ki jih ima na voljo.

82      Najprej je treba opozoriti, da so v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 1049/2001 in členom 118(1) Uredbe št. 1907/2006 s področjem uporabe Uredbe št. 1049/2001 zajeti vsi dokumenti institucij, torej dokumenti, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo in so v njihovi posesti, na vseh področjih delovanja Unije.

83      Zato je načeloma mogoče razkriti informacijo, ki je bila instituciji ali agenciji Unije predložena v okviru upravnega postopka, kot je postopek za avtorizacijo uporabe kemične snovi ali za dovoljenje za dajanje zdravila v promet, čeprav te informacije v zadevnem postopku ni bilo treba obvezno predložiti in jo je imetnik posredoval prostovoljno. Edine izjeme od tega razkritja so tiste, določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001. Nobena od teh izjem pa se ne nanaša na informacije, vsebovane v dokumentih, ki jih je tožeča stranka popolnoma prostovoljno posredovala ECHA.

84      Iz tega izhaja, da je ECHA neobvezne sporne informacije, ki jih je tožeča stranka posredovala prostovoljno, pravilno obravnavala enako kot tiste, ki se za prošnjo za avtorizacijo zahtevajo z Uredbo št. 1907/2006, in da je zato pravilno menila, da jih mora razkriti.

85      Dalje, ker je področje uporabe Uredbe št. 1049/2001 jasno določeno, se fizična ali pravna oseba, ki predloži informacijo, ne more uspešno sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj, namreč da dokumentov, ki so bili predloženi prostovoljno, ni mogoče razkriti v skladu z Uredbo št. 1049/2001. Trditve tožeče stranke je treba torej zavrniti tudi v zvezi s tem.

86      Tožeča stranka je poleg tega na obravnavi navedla, da je te informacije posredovala, da bi predložila celovit spis alternativ, ki nimajo posledic niti za ljudi niti za okolje. S tem je bil namen predložitve teh informacij, čeprav niso bile obvezne, podpreti spis prošnje za avtorizacijo in tako povečati možnosti za pridobitev avtorizacije Komisije in ECHA.

87      Nazadnje, tožeča stranka ne pojasnjuje, zakaj naj bi objektivne vrednosti PNEC, na katere se sklicuje v analizi alternative, oslabile njen poslovni interes. Poleg tega, ker se za DEHP ne šteje, da je snov, ki je nevarna za okolje, tožeča stranka a priori ne bi imela poslovnega interesa za prikritje teh informacij, s katerimi se potrjuje odsotnost vplivov DEHP na okolje in ki bi bile torej zanjo ugodne.

88      Iz tega izhaja, da ECHA ni kršila člena 4(2) Uredbe št. 1907/2006.

 Vprašanje obveznosti razkritja informacij v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 oziroma vprašanje v zvezi s tem, da so te informacije že javne

89      Treba je preučiti trditve ECHA, v skladu s katerimi člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 ni mogoče uporabiti na eni strani za informacije, za katere se v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 šteje, da so javne, niti na drugi strani za informacije, ki so javnosti že dostopne.

–       Dopustnost izpodbijanja napačne uporabe člena 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006

90      Opozoriti je treba, da ECHA v odgovor na prvi tožbeni razlog zatrjuje, da so bile nekatere informacije v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC javne v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006. Tožeča stranka v repliki zatrjuje, da je ECHA storila napako pri presoji, ker je za podatke v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC, ki so predmet postopka avtorizacije, uporabila to določbo. ECHA zatrjuje, da je ta očitek nov in prepozen ter da zato ni dopusten. Zatrjuje, da naj bi bilo v izpodbijanih odločbah v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC ter izidi študij jasno navedeno, da je treba te podatke razkriti v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 in da zato zanje veljajo pravne domneve iz te določbe.

91      Glede tega je treba opozoriti, da na podlagi člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika z dne 2. maja 1991 navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Tožbeni razlog, ki je neposredna ali posredna ponovitev prej navedenega tožbenega razloga in ki je tesno povezan s slednjim, je treba razglasiti za dopusten (sodbi z dne 10. aprila 2003, Travelex Global and Financial Services in Interpayment Services/Komisija, T‑195/00, EU:T:2003:111, točki 33 in 34, in z dne 24. maja 2007, Duales System Deutschland/Komisija, T‑151/01, EU:T:2007:154, točka 71). Poleg tega se prepoved iz člena 48(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991 nanaša le na nove tožbene razloge, ne nasprotuje pa temu, da tožeče stranke navajajo nove trditve v utemeljitev tožbenih razlogov, ki so vsebovani že v tožbi (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2001, Wirtschaftsvereinigung Stahl in drugi/Komisija, T‑16/98, EU:T:2001:117, točka 49).

92      V obravnavanem primeru je iz odstavka 6 v dopisih, ki vsebujejo izpodbijane odločbe, razvidno, da po mnenju ECHA za informacije (vrednosti, študije, izidi in ugotovitve iz razvrstitve) v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC ni mogoče šteti, da slabijo poslovni interes tožeče stranke, in da se zato izjema iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 za te informacije ne uporabi. V izpodbijanih odločbah je pojasnjeno, da je ta ugotovitev potrjena tudi s tem, da je treba take informacije objaviti v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006.

93      Tako je iz izpodbijanih odločb jasno razvidno, da je ugotovitev, da člen 119(1) Uredbe št. 1907/2006 določa objavo informacij v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC, navedena v utemeljitev temeljne ugotovitve, da te informacije ne morejo resno ogroziti poslovnega interesa tožeče stranke. Iz tega je tako razvidno, da je tožeča stranka s tem, da je zatrjevala, da so te informacije zajete z izjemo, določeno v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001, implicitno, vendar vsekakor izpodbijala ugotovitev, da je treba te informacije objaviti v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006.

94      Tožeča stranka je v repliki zgolj odgovorila na trditve ECHA, s katerimi je ta opozarjala na obveznost, da objavi informacije v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC v skladu s členom 119(1) Uredbe št. 1907/2006, s katero se utemeljuje temeljna ugotovitev v zvezi z neobstojem poslovnega interesa.

95      Očitek v zvezi z napačno uporabo člena 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 je zato treba razglasiti za dopusten.

–       Obstoj obveznosti objave nekaterih informacij v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 in vprašanje, ali so druge informacije že javne

96      Na prvem mestu je treba preučiti, ali se člena 118 in 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006, kot to zatrjuje tožeča stranka, nanašata le na podatke v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC, ki so predmet postopka registracije iz naslova II navedene uredbe, in ne na podatke v zvezi s konkretno uporabo vrednosti DNEL in PNEC v postopku avtorizacije, določenem v naslovu VII Uredbe št. 1907/2006.

97      Kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 50, člen 118 Uredbe št. 1907/2006 določa, da se za dokumente, ki jih hrani ECHA, uporabi Uredba št. 1049/2001. Iz tega izhaja, da se načelo čim širšega dostopa javnosti do dokumentov načeloma uporabi za dokumente, iz katerih je sestavljen spis prošnje za avtorizacijo kemične snovi. To, da je prosilec za avtorizacijo informacije predložil v postopku ali da so bile predložene že v drugem postopku, kot je postopek registracije, ki ga določa ista Uredba št. 1907/2006, torej ni pomembno. Zato ni na podlagi ničesar mogoče šteti, da se v nobenem primeru ne bi uporabilo načelo dostopa do dokumentov, določeno v členu 118 Uredbe št. 1907/2006 v povezavi s členom 2 Uredbe št. 1049/2001.

98      Člen 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 določa:

„Naslednje informacije, ki jih ima [ECHA] o snoveh kot takih, v pripravkih ali v izdelkih, so javnosti dostopne brezplačno na internetu v skladu s členom 77(2)(e): […] (f) […] izpeljan DNEL (mejna vrednost, pod katero snov nima učinka) ali predvidena koncentracija brez učinka (PNEC), določena v skladu s Prilogo I“.

99      Člen 119(1) tako določa posebno odstopanje od ureditve dostopa do dokumentov, določene v členu 118(1) Uredbe št. 1907/2006 v povezavi s členom 2 Uredbe št. 1049/2001. Člen 119(1) Uredbe št. 1907/2006 zavezujoče določa, da je treba javnosti omogočiti dostop do več vrst informacij. Namen te določbe je, da se posredujejo minimalne informacije, ki so nepogrešljive za primeren nadzor nad snovjo, torej bistvene informacije o nevarnosti snovi, navodila za varno uporabo, elementi iz varnostnega lista, ki niso zaupni, in podatki, potrebni za identifikacijo snovi (glej dokument Komisije COM(2003) 644 final z dne 23. oktobra 2003). Med informacijami, ki se dajo na voljo javnosti, so v členu 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 navedene vrednosti DNEL in PNEC.

100    Pojasniti je treba, da vrednost DNEL ustreza ravni izpostavljenosti snovem – navadno izračunani na podlagi deskriptorjev odmerka, ki so na voljo na podlagi študij na živalih – pod katero ni pričakovati škodljivih učinkov za ljudi. Vrednost PNEC pa ustreza koncentraciji snovi, pod katero se naj ne bi pojavili škodljivi učinki na zadevno področje okolja. Tako vsak prosilec za avtorizacijo, ki lahko dokaže, da je izpostavljenost učinkom snovi, ki vzbujajo veliko skrb glede zdravja ljudi ali okolja, pod zahtevanimi vrednostmi DNEL in PNEC, ob tem dokaže tudi, da pri uporabi teh snovi ni pričakovati škodljivih učinkov za ljudi, da se ne bi smeli pojavljati škodljivi učinki na zadevnem področju okolja in da je tveganje, ki ga pomeni snov za zdravje ljudi ali okolje, pod ustreznim nadzorom v skladu s členom 60(2) Uredbe št. 1907/2006.

101    Najprej, člen 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 ne določa izrecno, da je obveznost objave informacije po internetu omejena zgolj na vrednosti DNEL in PNEC, predložene v postopku registracije, in da se torej ne nanaša na vrednosti, na katere se sklicuje prosilec v postopku avtorizacije.

102    Dalje, člen 64 Uredbe št. 1907/2006, ki se nanaša na postopek za sprejetje odločitev o avtorizaciji, v odstavkih 2 in 6 izrecno določa, da se objava informacij na internetnem mestu ECHA opravi ob upoštevanju členov 118 in 119 iste uredbe.

103    Poleg tega je v Prilogi I, na katero napotuje člen 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006, navedeno, da se v oceni kemijske varnosti proizvajalca obravnava proizvodnja snovi in vse opredeljene uporabe. V tej prilogi je določeno tudi, da se v oceni upoštevajo vse stopnje življenjskega ciklusa snovi, kot izhajajo iz proizvodnje in opredeljenih uporab (glej točko 0.3 navedene priloge). Za določitev vrednosti DNEL je pojasnjeno, da glede na scenarije izpostavljenosti lahko zadostuje enotna vrednost DNEL ali da se lahko zahteva ugotovitev različnih vrednosti DNEL za vsako zadevno populacijo ljudi (na primer delavce, potrošnike, občutljive populacije) oziroma za različne načine izpostavljenosti. V Prilogi I k Uredbi št. 1907/2006 je tako določeno, da se, če bi lahko obstajalo več načinov izpostavljenosti, vrednost DNEL določi za vsak način izpostavljenosti in za izpostavljenost iz vseh načinov skupaj (glej točko 1.4.1 navedene priloge). V Prilogi I k Uredbi št. 1907/2006 je navedeno tudi, da se vrednost PNEC določi za vsako okoljsko področje (glej točko 3.3.1 navedene priloge).

104    V Prilogi I k Uredbi št. 1907/2006 je prav tako določen del, ki je namenjen opredelitvi tveganja, ki med drugim vključuje primerjavo izpostavljenosti zadevnih populacij z ustreznimi vrednostmi DNEL in primerjavo predvidenih okoljskih koncentracij na vsakem okoljskem področju z vrednostmi PNEC (glej točki 6.2 in 6.3 navedene priloge). V točki 6.4 te priloge je navedeno, da se lahko za vsak scenarij izpostavljenosti obvladovanje tveganja za ljudi in okolje med celotnim življenjskim ciklusom snovi, ki izhaja iz proizvodnje ali opredeljenih uporab, obravnava kot ustrezno, če ravni izpostavljenosti, predvidene z opredelitvijo tveganja, ne presegajo ustreznih vrednosti DNEL ali PNEC.

105    Tako iz člena 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 kot tudi iz Priloge I k tej uredbi izhaja, da se morajo ob upoštevanju pomembnosti podatkov v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC za varstvo zdravja ljudi in okolja ocena kemijske varnosti snovi in podatki, ki iz nje izhajajo, nanašati na vse opredeljene uporabe in zajemati vse stopnje življenjskega ciklusa navedene snovi ter da je treba te podatke objaviti. Tako se razlikovanje, ki ga je tožeča stranka opravila med podatki v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC glede „registrirane snovi“ in konkretno uporabo podatkov v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC v postopku avtorizacije, določenem v naslovu VII Uredbe št. 1907/2006, izkaže za umetno. Obveznost objave v skladu z zgoraj navedeno določbo vsekakor velja za vrednosti DNEL in PNEC, vsebovane v poročilu o kemijski varnosti, ki je priloženo prošnji za avtorizacijo. V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitev ECHA ter organizacij ClientEarth, EEB in HCWH Europe, da se vrednosti DNEL in PNEC za neko snov od njihove navedbe (v postopku registracije ali avtorizacije) v bistvu ne spremenijo in da ni pomembno, kdo je prosilec, ki je v teh postopkih napravil seznam vrednosti. Brez nadaljnjih pojasnil je namreč navedla le, da so bile v poročilu o kemijski varnosti navedene druge vrednosti DNEL in PNEC ter da so bile ugotovljene z drugačnimi metodami in namenom.

106    Nazadnje, ECHA pojasnjuje, da lahko v postopku avtorizacije prejme vrednosti DNEL in PNEC, ki se razlikujejo od referenčnih vrednosti DNEL in PNEC, ki jih je objavila sama. Navaja, da se lahko te vrednosti, potem ko jih preuči odbor za oceno tveganja in ona potrdi, priznajo kot nove referenčne vrednosti in se od takrat uporabljajo za vse prihodnje prosilce za avtorizacijo. Iz tega izhaja, da je treba te vrednosti obvezno dati na voljo javnosti.

107    V teh okoliščinah ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da je ECHA že izpolnila svojo obveznost zagotavljanja informacij, ko je na svojem informacijskem portalu objavila podatke v zvezi z ustreznimi vrednostmi DNEL in PNEC glede „registrirane snovi“ oziroma dokument z dne 12. aprila 2013, naslovljen „Avtorizacija, določitev referenčne vrednosti DNEL za DEHP“. Kot pravilno poudarja ECHA, ni bila nikakor zavezana objaviti referenčne vrednosti DNEL in PNEC za snovi z mejnimi vrednostmi. Ker pa morajo vsi prosilci za avtorizacijo te vrednosti DNEL in PNEC uporabiti enako, je ECHA menila, da jih je treba zaradi preglednosti in enakega obravnavanja objaviti, da se navedenim prosilcem omogoči seznanitev z merili presoje. Takega ravnanja ji ni mogoče očitati in ga ni mogoče šteti za obvezno. S tako objavo referenčnih vrednosti ECHA nikakor ni oproščena od tega, da v skladu s členom 64(2) Uredbe št. 1907/2006 in ob upoštevanju členov 118 in 119 iste uredbe objavi splošne informacije, ki jih je posredovala tožeča stranka v zvezi z uporabami, na katere se je nanašala prošnja za avtorizacijo DEHP.

108    V zvezi z obsegom obveznosti objave informacij, določene s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006, je treba sprejeti ugotovitev ECHA, da so s to obveznostjo zajete minimalne informacije o metodi izpeljave ali napovedi vrednosti DNEL in PNEC ter o korelaciji z drugimi vrednostmi. Te minimalne informacije so namreč nepogrešljive za razumevanje, kaj pomenijo vrednosti DNEL in PNEC, in za ugotovitev, na kaj se nanašajo. Priznati je treba torej, da bi se, kot poudarja ECHA, če bi se objavile zgolj vrednosti brez katere koli obrazložitve njihovega pomena, zgoraj navedeni določbi odvzel polni učinek.

109    Na drugem mestu, kar zadeva trditev, da so bile nekatere informacije javnosti že na voljo, je očitno, poleg tega pa med strankami niti ni sporno, da se je del informacij, ki je javnosti že bil na voljo, smel razkriti. Dejansko je treba preučiti, ali je treba razkriti kompilacijo poznanih – in s tem javnosti že dostopnih – znanstvenih podatkov in znanstvenih podatkov, ki so tajni. Tožeča stranka zatrjuje, da se s tako povezavo ustvari kompleksna celota informacij, ki kot taka ni enostavno dostopna in jo je torej treba obravnavati kot zaupno.

110    Ugotoviti je treba, da tožeča stranka na seznamu spornih informacij ni izpostavila informacij, ki bi bile tajni znanstveni podatki, združeni z informacijami, ki so javnosti že na voljo. Poleg tega iz presoje, navedene v točki 58 zgoraj in naslednjih, izhaja, da te informacije niso zajete s poslovno skrivnostjo.

111    Iz tega izhaja, da ECHA ni storila napake, ko je v izpodbijanih odločbah presodila, da je del spornih informacij javnosti že na voljo, ker je bil že objavljen, in da je treba neki drug del dati javnosti na voljo v skladu s členom 119 Uredbe št. 1907/2006.

112    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi očitek zavrniti.

 Drugi očitek: kršitev varstva pravic intelektualne lastnine, ki utemeljuje uporabo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001

113    Tožeča stranka zatrjuje, da ECHA neupravičeno posega v njeno pravico do zaupne obravnave informacij, ki so del njene intelektualne lastnine in ki so njena poslovna skrivnost. V zvezi s tem se sklicuje na opredelitev poslovne skrivnosti v členu 39(2) Sporazuma TRIPS.

114    ECHA ta očitek prereka.

115    Predhodno je treba opozoriti, da člen 39(2) Sporazuma TRIPS določa:

„Fizične in pravne osebe morajo imeti možnost preprečiti, da se informacija, ki je zakonito pod njihovim nadzorom, brez njihovega privoljenja ne objavi ali da jo drugi pridobijo ali uporabijo brez njihovega privoljenja v nasprotju s pošteno trgovinsko prakso, samo če:

(a)      je ta informacija skrivnost v tem smislu, da ni njena celota ali natančna konfiguracija in sestava njenih komponent splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

(b)      ima ta informacija trgovinsko vrednost, zato je skrivnost […]“.

116    Najprej je treba poudariti, da so določbe Sporazuma TRIPS, ki je del sporazumov STO, ki jih je Evropska skupnost podpisala in nato potrdila s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80), sestavni del pravnega reda Unije. Če za področje, na katero se nanaša Sporazum TRIPS, obstaja ureditev Unije, se uporablja pravo Unije, kar pomeni obveznost, da se razlaga čim bolj v skladu s tem sporazumom, vendar pa zadevni določbi tega sporazuma ni mogoče pripisati neposrednega učinka (glej sodbo z dne 11. septembra 2007, Merck Genéricos – Produtos Farmacêuticos, C‑431/05, EU:C:2007:496, točka 35 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da se za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb ni mogoče sklicevati zgolj na člen 39(2) Sporazuma TRIPS.

117    Če je treba trditve tožeče stranke razumeti tako, da obstaja načelo po vzoru opredelitve iz člena 39(2) Sporazuma TRIPS, da bi zgolj to, da ima oseba, ki je predložila dokument, na tem dokumentu pravico intelektualne lastnine, zadostovalo, da bi se uporabila izjema iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, je treba te trditve zavrniti.

118    Tak pristop namreč ni v skladu z vsebino člena 39(2) Sporazuma TRIPS, po katerem se zgleduje tožeča stranka. Dejansko ta člen določa, da morajo biti zadevne informacije, da se ne razkrijejo, „skrivnosti“. Zgolj to, da imajo poslovno vrednost, ne pomeni, da so te informacije skrivnosti.

119    Poleg tega bi stališče, ki ga zastopa tožeča stranka, privedlo do ugotovitve, da bi imelo varstvo, ki se zagotavlja glede pravic intelektualne lastnine, sistematično prednost pred domnevo v prid razkritju informacij, določeno v Uredbi št. 1049/2001 in členu 118(1) Uredbe št. 1907/2006. Kot poudarja ECHA, člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 ni mogoče razlagati tako, da to, da je dokument varovan z avtorsko pravico, pomeni, da je ta dokument poslovna skrivnost, in da se lahko imetnik te pravice sklicuje na izjemo iz te določbe.

120    V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 16 Uredbe št. 1049/2001 določa, da „[navedena] uredba ne posega v obstoječe predpise o avtorskih pravicah, ki lahko omejijo pravico tretje stranke do razmnoževanja ali izkoriščanja objavljenih dokumentov“. Prav tako člen 63(1) Uredbe št. 1907/2006, kot je bilo opozorjeno v točki 66 zgoraj, določa, da mora naknadni prosilec za uporabo snovi, da se lahko sklicuje na ustrezne dele prejšnje prošnje, pridobiti privoljenje prejšnjega prosilca. Te določbe tako varujejo imetnika dokumenta pred posegom v avtorsko pravico in poslovno vrednost navedenega dokumenta, kadar bi se na podlagi prošnje za dostop do njega razkrile informacije iz tega dokumenta. Te določbe namreč preprečujejo, da bi konkurenti sporne informacije uporabili v poslovne namene in da bi ti s tem pridobili konkurenčno prednost.

121    Iz tega izhaja, da je treba drugi očitek zavrniti.

 Tretji očitek: neobstoj jasne navedbe javnega interesa, ki utemeljuje razkritje spornih informacij

122    Tožeča stranka s tretjim očitkom zatrjuje, da za „prevladujoč javni interes“, ki utemeljuje razkritje spornih informacij, ni mogoče šteti, niti da je velik niti da se uresničuje z navedenim razkritjem. Meni, da interes, povezan z varstvom njenih temeljnih pravic (ali njenih poslovnih interesov), prevlada nad javnim interesom, ki utemeljuje razkritje spornih informacij, in dodaja, da ECHA ni pojasnila, v čem naj bi bil javni interes za razkritje spornih informacij.

123    Opozoriti je treba, da člen 4(2), zadnji stavek, Uredbe št. 1049/2001 določa, da institucije Unije ne zavrnejo dostopa do dokumenta, kadar prevladujoč javni interes utemeljuje njegovo razkritje, četudi bi to lahko oslabilo varstvo poslovnih interesov fizične ali pravne osebe ali varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij institucij Unije (sodba z dne 7. oktobra 2014, Schenker/Komisija, T‑534/11, EU:T:2014:854, točka 74). V tem okviru je treba tehtati na eni strani poseben interes, ki ga je treba varovati z nerazkritjem zadevnega dokumenta, in na drugi strani zlasti javni interes, da se omogoči dostop do dokumenta, ob upoštevanju prednosti, ki izhajajo, kot je navedeno v uvodni izjavi 2 Uredbe št. 1049/2001, iz povečane preglednosti, to je tesnejšega sodelovanja državljanov v postopku odločanja in večje legitimnosti v upravi ter njeno učinkovitejše in odgovornejše ravnanje v razmerju do državljanov v demokratičnem sistemu (sodba z dne 21. oktobra 2010, Agapiou Joséphidès/Komisija in EACEA, T‑439/08, neobjavljena, EU:T:2010:442, točka 136).

124    Čeprav ni nujno, da se prevladujoči javni interes, ki lahko upraviči razkritje dokumenta, razlikuje od načel, na katerih temelji Uredba št. 1049/2001 (sodba z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 92), je iz sodne prakse vendarle razvidno, da zgolj s splošnimi ugotovitvami ni mogoče dokazati, da je načelo javnosti imelo kakršen koli poseben pomen, ki bi lahko prevladal nad razlogi za zavrnitev razkritja zadevnih dokumentov, in da mora prosilec konkretno navesti okoliščine, na katerih temelji prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje zadevnih dokumentov (glej v tem smislu sodbi z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, tožki 93 in 94, ter z dne 23. septembra 2015, ClientEarth in International Chemical Secretariat/ECHA, T‑245/11, EU:T:2015:675, točka 193).

125    V obravnavani zadevi je ECHA, kot je to sama poudarila, ugotovila, da zadevnih informacij ni treba varovati s posebno ureditvijo, kot je določena s členom 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Zato ji ni bilo treba ugotoviti ali oceniti javnega interesa za razkritje informacij, niti slednjega tehtati glede na interes tožeče stranke, da ostanejo navedene informacije zaupne.

126    Iz tega izhaja, da so trditve tožeče stranke brezpredmetne.

127    Poleg tega je treba v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC, vsebovanimi v poročilu o kemijski varnosti in v analizi alternative, opozoriti, da tudi če bi se predpostavilo, da so te vrednosti zajete s poslovnim interesom tožeče stranke, člen 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 določa, da se dajo javnosti na voljo po uradni dolžnosti. Ta obveznost dajanja na voljo je v uvodni izjavi 117 iste uredbe utemeljena s potrebo po tem, da se državljanom Unije omogoči dostop do informacij o snoveh, katerim so lahko izpostavljeni, da lahko sprejemajo ozaveščene odločitve v zvezi z njihovo uporabo.

128    Kot ECHA v bistvu pravilno poudarja, iz člena 119(1) Uredbe št. 1907/2006 in iz njene uvodne izjave 117 izhaja, da je zakonodajalec Unije menil, da je razkritje informacij, ki je v njiju navedeno, vprašanje prevladujočega interesa. Navedeni zakonodajalec je že izvedel tehtanje interesov in ugotovil, da je interes za razkritje informacij v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC pomembnejši od interesa tožeče stranke za njihovo nerazkritje, ker se te informacije nanašajo na najpomembnejše interese, ki obstajajo, torej tiste, ki se nanašajo na zdravje ljudi in okolje. Ti preudarki omogočajo ugotovitev, da ima načelo preglednosti poseben pomen, ki bi lahko prevladal nad morebitnimi razlogi, ki utemeljujejo zavrnitev razkritja navedenih spornih informacij.

129    Enako velja glede vrednosti izpostavljenosti NOAEL, torej vrednosti izpostavljenosti, s katerimi se navaja raven brez opaženega škodljivega učinka, vsebovanih v pristopih, metodah in preudarkih. Tudi če se namreč predpostavi, da lahko njihovo razkritje oslabi poslovne interese tožeče stranke, česar pa tej ni uspelo dokazati, so te informacije vsekakor bistvene za to, da je javnost seznanjena s tveganji, povezanimi z uporabo DEHP. ECHA zato s tem, da je menila, da obstaja velik interes javnosti za razkritje teh informacij, ni storila napake.

130    Trditev tožeče stranke, da naj ECHA ne bi jasno in konkretno navedla, v čem je javni interes, ki bi utemeljeval razkritje spornih informacij, je treba zavrniti. Kot je razvidno iz točk 69, 92, 128 in 129 zgoraj, je bil obstoj prevladujočega javnega interesa na razkritju nekaterih spornih informacij na eni strani obrazložen s sklicevanjem na člen 119 Uredbe št. 1907/2006 – ki je utemeljen v uvodni izjavi 117 iste uredbe – kar zadeva sklicevanja na vrednosti DNEL in PNEC, ter na drugi z obrazložitvami izpodbijanih odločb, kar zadeva vrednosti izpostavljenosti NOAEL.

131    Tretji očitek, ki se nanaša na neobstoj jasne navedbe javnega interesa, ki utemeljuje razkritje spornih informacij, je treba zato zavrniti.

 Četrti očitek: kršitev obveznosti obrazložitve

132    Tožeča stranka zatrjuje, da je ECHA kršila člen 296 PDEU, ker ni podala obrazložitve, s katero bi se ugotavljalo, ali so sporne informacije poslovna skrivnost v smislu člena 39(2) Sporazuma TRIPS, in a fortiori ker ni navedla morebitnega prevladujočega javnega interesa, ki bi utemeljeval njeno odločbo o razkritju teh zaupnih informacij.

133    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki je zahtevana v členu 296 PDEU, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, naravo podanih razlogov in interes za obrazložitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker se to, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ne presoja zgolj na podlagi njegovega besedila, temveč tudi na podlagi njegovega okvira in vseh pravnih predpisov, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 7. julija 2011, Valero Jordana/Komisija, T‑161/04, neobjavljena, EU:T:2011:337, točka 48 in navedena sodna praksa).

134    ECHA v obravnavanem primeru v izpodbijanih odločbah najprej navaja, da je treba več informacij iz poročila o kemijski varnosti razkriti, ker so že dostopne javnosti: gre za informacije, ki so že na voljo po internetu (na primer v poglavju 9.0.1 povzemalna razpredelnica uporab, ki so predmet deskriptorjev in ki so že bile objavljene na internetnem mestu ECHA kot splošne informacije o uporabah, potrebne za posvetovanje z javnostjo glede alternativ), informacije iz objav, ki so jih ocenili enakovredni organi (na primer poglavje 5.10.1.2), povzetke eksperimentalnih ekotoksikoloških študij in ocen, objavljenih v revijah, ki so jih potrdili enakovredni organi, kot tudi poglavja, ki so bila prilagojena ali kopirana neposredno iz ocene tveganja, ki jo je leta 2008 predstavila Unija in ki je dostopna javnosti (na primer poglavja 5.6.3, 5.7.3, 5.10.3 ter strani od 141 do 142 in od 168 do 175).

135    Ugotoviti je treba, da je razlog, iz katerega zgoraj navedene informacije ne morejo biti zajete z izjemo iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, jasno razviden iz izpodbijanih odločb, torej zato, ker so te informacije javnosti že dostopne.

136    ECHA nato v zvezi z analizo alternative in poročilom o kemijski varnosti poudarja, da se vrednosti DNEL in PNEC, izidi študij in ugotovitve iz razvrstitev ne štejejo za zaupne, ker za te izide in ugotovitve brez podrobne in temeljite ocene ni mogoče šteti, da resno slabijo poslovni interes tožeče stranke ali tretje osebe. Na prvem mestu je iz te obrazložitve razvidno, da je ECHA razlikovala med na eni strani „objektivnimi“ podatki in enostavnimi ugotovitvami, ki jih je mogoče iz njih preprosto izpeljati, za katere se šteje, da niso zaupni, in na drugi strani podrobnimi presojami, ki jih je opravila tožeča stranka na podlagi teh podatkov in za katere se šteje, da so zaupne. Na drugem mestu je v izpodbijanih odločbah navedeno tudi, da mora ECHA to vrsto informacije objaviti v skladu s členom 119(1)(c), (e) in (f) Uredbe št. 1907/2006.

137    Zato je treba v zvezi z informacijami glede vrednosti DNEL in PNEC ugotoviti, da je ECHA zadostno obrazložila, zakaj je menila, da razkritje teh informacij ne more povzročiti oslabitve poslovnega interesa tožeče stranke, in zakaj je menila, da mora razkriti informacije in da torej obstaja obveznost iz člena 119(1)(c), (e) in (f) Uredbe št. 1907/2006.

138    Poleg tega je v izpodbijanih odločbah navedeno, da vrednosti izpostavljenosti NOAEL, vsebovane v pristopih, metodah in preudarkih, ne morejo oslabiti poslovnega interesa tožeče stranke in da zato tudi razkritje stopnje opredelitve tveganja (RCR), ki pomeni kombinacijo podatkov v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC ter vrednostmi izpostavljenosti, ne slabi navedenega poslovnega interesa. ECHA poudarja, da za to vrsto informacije ni mogoče uporabiti izjeme iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001. Poudarja, da je ta vrsta informacije bistvena za to, da je javnost seznanjena s tveganji, povezanimi z uporabo DEHP, in da torej obstaja velik interes javnosti, da se te informacije razkrijejo.

139    Iz tega izhaja, da je ECHA jasno navedla razloge, iz katerih je treba po njenem mnenju zadevne informacije dati na voljo javnosti, iz katerih so bile zavrnjene trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na uporabo izjem iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, in iz katerih je menila, da nekaterih informacij ni mogoče razkriti.

140    Nazadnje, v izpodbijanih odločbah je navedeno, da čeprav imena avtorjev neobjavljenih poročil o študijah niso bila razkrita na podlagi člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, nobena izjema ni veljala za datume in naslove študij.

141    Tudi glede tega je treba šteti, da je v izpodbijanih odločbah obrazloženo, zakaj je bilo mogoče razkriti le datume in naslove študij, ki še niso dostopne javnosti.

142    Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti, saj je ECHA pravno zadostno obrazložila izpodbijane odločbe.

143    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, zavrniti.

3.     Drugi in tretji tožbeni razlog, pri čemer se drugi nanaša na kršitev obveznosti Unije iz Sporazuma TRIPS in kršitev pravice do varstva zaupnih informacij (poslovnih skrivnosti), tretji pa na kršitev obveznosti Unije iz člena 8 EKČP in člena 17 Listine o temeljnih pravicah ter kršitev lastninske pravice in pravice do varstva lastnine

144    Splošno sodišče meni, da je treba drugi in tretji tožbeni razlog, pri čemer se drugi nanaša na kršitev obveznosti Unije iz Sporazuma TRIPS in na iz nje izhajajočo kršitev pravice do varstva zaupnih informacij (poslovnih skrivnosti), tretji pa na kršitev obveznosti Unije iz člena 8 EKČP in člena 17 Listine o temeljnih pravicah ter kršitev lastninske pravice in pravice do varstva lastnine, preučiti skupaj.

145    Najprej, določbe Sporazuma TRIPS so, kot je bilo opozorjeno v točki 116 zgoraj, sestavni del pravnega reda Unije, ni pa jim mogoče pripisati katerega koli neposrednega učinka. Iz tega izhaja, da se za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb ni mogoče sklicevati zgolj na člen 39(2) Sporazuma TRIPS.

146    Na prvem mestu je treba preučiti trditve ECHA, v skladu s katerimi bi se morala tožeča stranka, da bi lahko utemeljila, da se z izpodbijanimi odločbami krši EKČP, Listino o temeljnih pravicah in Sporazum TRIPS, sklicevati na nezdružljivost posameznih določb Uredbe št. 1907/2006, to je člena 119(1)(c), (e) in (f) navedene uredbe, ki določa pravne domneve nezaupnosti, s primarnim pravom Unije, ali z določbami navedenih sporazumov z višjo pravno veljavo.

147    V zvezi s trditvijo, ki se nanaša na kršitev EKČP in Listine o temeljnih pravicah, je treba ugotoviti, da se tožeča stranka sklicuje na temeljno pravico do varstva informacij, ki je določena v členu 339 PDEU. Opozoriti je treba tudi, da je varstvo poslovnih skrivnosti v skladu s sodno prakso priznano kot splošno načelo (glej v tem smislu sodbe z dne 24. junija 1986, AKZO Chemie in AKZO Chemie UK/Komisija, 53/85, EU:C:1986:256, točka 28; z dne 19. maja 1994, SEP/Komisija, C‑36/92 P, EU:C:1994:205, točka 37, in z dne 14. februarja 2008, Varec, C‑450/06, EU:C:2008:91, točka 49). Postavlja se torej vprašanje, ali se je člen 119 Uredbe št. 1907/2006 razlagal tako, da bi ECHA z njegovo uporabo posegla v temeljno pravico do varstva informacij. Kot v bistvu poudarja tožeča stranka, njene trditve niso navedene zoper to posebno določbo Uredbe št. 1907/2006, ampak zoper način, na katerega je ECHA razlagala to določbo, in zato zoper način, na katerega jo je uporabila. Tožeči stranki torej ni mogoče očitati, da se ni sklicevala na neuporabljivost uredbe v skladu s členom 277 PDEU, ker je domnevno v nasprotju s primarnim pravom Unije.

148    V zvezi s trditvijo, ki se nanaša na kršitev Sporazuma TRIPS, je trditev ECHA, da bi morala tožeča stranka uveljavljati ugovor nezakonitosti ustreznih določb zadevnih uredb v razmerju do Sporazuma TRIPS, iz razlogov, na katere je bilo opozorjeno v točki 145 zgoraj, brezpredmetna.

149    Na drugem mestu je treba preučiti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti Unije iz Sporazuma TRIPS in na iz nje izhajajočo kršitev pravice do varstva poslovnih skrivnosti. Tožeča stranka zatrjuje, da sporne informacije vsebujejo poslovne skrivnosti (zaupne informacije) v smislu člena 39(2) Sporazuma TRIPS, ker njihova celota ali natančna konfiguracija in sestava njihovih komponent ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s takimi informacijami.

150    Kot je bilo opozorjeno v točki 116 zgoraj, iz sodne prakse izhaja, da če za področje, na katero se nanaša Sporazum TRIPS, obstaja ureditev Unije, se uporablja pravo Unije, kar pomeni obveznost, da se razlaga karseda v skladu s tem sporazumom.

151    Uredbi št. 1049/2001 in št. 1907/2006 je treba zato razlagati tako, da se zagotovi njuna skladnost z vsebino člena 39(2) in (3) Sporazuma TRIPS. Zadnjenavedena določba pa ne more pomeniti, da varstvo, ki se priznava pravicam intelektualne lastnine, absolutno prevlada nad domnevo v korist razkritju informacij, predloženih v okviru prošnje za avtorizacijo uporabe kemične snovi. Tako bi pristop, ki ga zagovarja tožeča stranka, privedel do tega, da se člen 119 Uredbe št. 1907/2006 ne bi uporabil. Takega pristopa pa ni mogoče sprejeti, saj bi dejansko privedel do tega, da bi se izpodbijala zakonitost te določbe glede na člen 39(2) in (3) Sporazuma TRIPS (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, EU:T:2007:289, točka 800).

152    V obravnavanem primeru ni razvidno, da bi ECHA uporabila uredbi št. 1049/2001 in št. 1907/2006 na način, ki ne bi bil v skladu s členom 39(2) in (3) Sporazuma TRIPS.

153    Kot je razvidno iz točk od 60 do 67 zgoraj, so se namreč objavljene – in zato javnosti dostopne – študije lahko razkrile. To velja še toliko bolj, ker je ECHA prikrila ugotovitve – do katerih je prišla tožeča stranka z vidika teh študij –, ki niso dostopne javnosti in za katere je v bistvu menila, da so dodana vrednost v smislu, kot je naveden v točki 60 zgoraj. Te ugotovitve so drugačne tako od objektivne vsebine študij kot tudi od preprostih ugotovitev, do katerih lahko na podlagi teh študij pride kateri koli strokovnjak z zadevnega področja.

154    Razlikovanje, ki ga je tako opravila ECHA med objektivno vsebino študij in enostavnimi ugotovitvami, ki jih je mogoče iz njih izvesti, na eni strani ter edinstvenimi in osebnimi presojami, ki pomenijo dodano vrednost, na drugi, izhaja iz uporabe uredb št. 1049/2001 in št. 1907/2006, ki je v skladu s členom 39(2) in (3) Sporazuma TRIPS.

155    V zvezi s študijami, navedenimi v točki 68 zgoraj, je treba opozoriti, da tožeča stranka ni predložila elementov, ki bi omogočali ugotoviti, zakaj bi bilo njihovo razkritje nezakonito. Ugotoviti je treba torej, da prav tako ni dokazala, zakaj naj ECHA ne bi uporabila prava Unije v skladu s členom 39(2) in (3) Sporazuma TRIPS.

156    Nazadnje, v zvezi z vrednostmi DNEL in PNEC ter vrednostmi izpostavljenosti NOAEL je bilo zlasti v točkah 129 in 151 zgoraj poudarjeno, da skladna uporaba uredb št. 1049/2001 in št. 1907/2006 ter člena 39(2) in (3) Sporazuma TRIPS ne more privesti do tega, da se člen 119 Uredbe št. 1907/2006 ne bi uporabil, niti do tega, da bi se prezrl interes javnega zdravja. Dodati je treba, da sam člen 39 Sporazuma TRIPS v odstavku 3 določa možnost razkritja, če je to potrebno za varstvo javnosti.

157    Iz tega izhaja, da drugi tožbeni razlog ni utemeljen.

158    V zvezi s tretjim tožbenim razlogom je treba poudariti, kot je bilo opozorjeno v točki 147 zgoraj, da se tožeča stranka ne sklicuje na nezdružljivost posameznih določb Uredbe št. 1907/2006, to je člena 119(1)(c), (e) in (f) navedene uredbe, ki določa pravne domneve nezaupnosti, s primarnim pravom Unije, ali z določbami sporazumov z višjo pravno veljavo, ampak zatrjuje, da način, na katerega je ECHA razlagala te določbe, in zato način, na katerega jih je uporabila, nista bila v skladu s členom 8 EKČP, členom 1 Dodatnega protokola k EKČP in členom 17 Listine o temeljnih pravicah.

159    Poudariti je treba, da člen 8 EKČP, čeprav v odstavku 1 določa načelo nevmešavanja javnih organov v izvrševanje pravice do zasebnosti, v odstavku 2 dopušča tako vmešavanje, če je to „določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi“.

160    Ugotoviti je treba, da se tožeča stranka v svojih vlogah moti glede obsega člena 8 EKČP, ko poudarja, da je s to določbo varovana njena lastninska pravica. Predložila ni nobenih posebnih trditev, s katerimi bi se želelo dokazati, da je bilo poseženo v načelo nevmešavanja javnih organov v izvrševanje pravice do zasebnosti, kot je določeno v tem členu. Vendar njen očitek kljub tej zmoti in neobstoju trditev v zvezi z njim ostaja razumljiv. Glede na to je morda treba, kot je Sodišče ob napotitvi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice priznalo v svoji sodbi z dne 14. februarja 2008, Varec (C‑450/06, EU:C:2008:91, točki 47 in 48), prepovedati razkritje informacij, opredeljenih kot zaupnih, da se ohrani temeljna pravica podjetja do spoštovanja zasebnosti, ki je določena v členu 8 EKČP in v členu 7 Listine o temeljnih pravicah, pri čemer je pojasnjeno, da se pojem „zasebno življenje“ ne sme razlagati tako, da izključuje poslovne dejavnosti pravne osebe.

161    Člen 17(1) Listine o temeljnih pravicah pa določa, da ima vsakdo pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist pod pogoji in v primerih, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa. V skladu s sodno prakso se varstvo, ki ga določa ta člen, nanaša na pravice, ki imajo premoženjsko vrednost in iz katerih glede na pravni red izhaja pridobljen pravni položaj, ki imetniku teh pravic omogoča izvajanje teh pravic v njegovo korist (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 34).

162    Iz sodne prakse prav tako izhaja, da je varstvo zasebnosti, kot je določeno s členom 8 EKČP, sestavni del splošnih pravnih načel, spoštovanje katerih zagotavlja sodišče Unije. Vendar to načelo ni absolutna pravica, temveč ga je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi. Lahko zajema omejitve, če te dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih želi doseči Unija, ter če ob upoštevanju želenega cilja ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posredovanja, ki bi posegalo v bistvo tega načela (sodbi z dne 5. oktobra 1994, X/Komisija, C‑404/92 P, EU:C:1994:361, točki 17 in 18, in z dne 24. septembra 2008, M/Evropski varuh človekovih pravic, T‑412/05, neobjavljena, EU:T:2008:397, točka 126). Enako velja v skladu s sodno prakso v zvezi z lastninsko pravico, kot je določena s členom 17 Listine o temeljnih pravicah (sodba z dne 12. julija 2005, Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C‑155/04, EU:C:2005:449, točka 126).

163    Iz tega izhaja, da člena 8 EKČP in člena 17 Listine o temeljnih pravicah ni mogoče razlagati tako, da določata samodejno izjemo od načela razkritja za dokumente, pripravljene v okviru poslovne dejavnosti zasebnega subjekta. V primeru prošnje za dostop, ki jo vloži tretja oseba za to vrsto dokumentov, se namreč zahteva konkreten in dejanski preizkus vsakega od teh dokumentov, razen v primerih, za katere sta Sodišče in Splošno sodišče priznali obstoj splošne domneve zavrnitve dostopa do zadevnih dokumentov. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah od 33 do 42, ne obstaja splošna domneva zavrnitve dostopa do dokumentov, predloženih v okviru postopka avtorizacije, ki je določen z Uredbo št. 1907/2006.

164    ECHA je torej v obravnavanem primeru opravila konkreten preizkus različnih podatkov, na katere se je nanašala prošnja za dostop do dokumentov. Poudariti je treba, da je bil ta preizkus opravljen v skladu z lastninsko pravico in pravico do zasebnosti.

165    Najprej, kot je v bistvu razvidno iz točke 60 zgoraj in naslednjih, je treba navesti, da je več spornih informacij kompilacija javno dostopnih študij, vendar pa to, da ima poročilo, s katerim je konkretizirano to intelektualno delo, premoženjsko vrednost, ne pomeni, da so vse informacije, ki jih vsebuje, zajete s poslovnim interesom in da bi njihovo razkritje samodejno ogrožalo ta interes. Oslabitev varstva poslovnih interesov osebe, kot je določeno v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001, se ne ugotavlja nujno glede na premoženjsko vrednost informacije, ki je predmet razkritja.

166    Dalje, v zvezi z informacijami glede vrednosti DNEL in PNEC je treba ugotoviti, da njihovo razkritje ne bi posegalo v pravico do zasebnosti in lastninsko pravico. Poseg ECHA v izvajanje teh pravic je namreč dovoljen, če je določen s členom 119 Uredbe št. 1907/2006 in če je nujen za varovanje zdravja in okolja.

167    Nazadnje, kar zadeva vrednosti izpostavljenosti NOAEL, je njihovo razkritje prav tako bistveno za to, da je javnost seznanjena s tveganji, povezanimi z uporabo DEHP. Obstaja torej velik interes javnosti, da se te informacije razkrijejo. Tudi če se predpostavi, da razkritje teh spornih informacij pomeni omejitev pravice do zasebnosti in lastninske pravice, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni dokazala, to razkritje vsekakor ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih želi doseči Unija, in ob upoštevanju želenega cilja nikakor ne pomeni nesorazmernega in nedopustnega posredovanja, ki bi posegalo v bistvo teh pravic.

168    Ob upoštevanju vsega navedenega je treba drugi in tretji tožbeni razlog zavrniti.

4.     Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001

169    Tožeča stranka navaja četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001, s katerim se varuje postopek odločanja institucij Unije pred neupravičenimi in nezakonitimi zunanjimi posegi in vplivi. Najprej zatrjuje, da je nerazkritje informacij v zvezi s postopki, v katerih zadevna institucija še ni odločila, načelo in da izhaja iz logike Uredbe št. 1049/2001. ECHA naj bi tako z razkritjem teh dokumentov resno oslabila navedeni postopek. Dalje poudarja, da lahko morebitno razkritje spornih informacij vpliva na odbor za oceno tveganja in odbor za socialno-ekonomsko analizo, ko podajata mnenje, ker te informacije omogočajo, da so tudi prosilci za dostop do informacij udeleženi pri njunih razpravah. Nasprotno pa naj prosilec za avtorizacijo ne bi imel dostopa do sej navedenih odborov in naj ne bi imel pravice do izjave v vseh fazah postopka. Nazadnje tožeča stranka poudarja, da ni prevladujočega javnega interesa, ki bi utemeljeval razkritje zadevnih informacij.

170    ECHA te trditve prereka.

171    Opozoriti je treba, da je v uvodni izjavi 11 Uredbe št. 1049/2001 poudarjeno, da bi morale institucije imeti pravico varovati svoja notranja posvetovanja in razprave, kadar je to potrebno za varovanje svoje sposobnosti opravljanja nalog. Člen 4(3), prvi pododstavek, iste uredbe v tem smislu določa, da „[se dostop] do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, […] zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje“.

172    Iz sodne prakse izhaja, da se za uporabo te izjeme zahteva, da je dokazano, da utegne dostop do zadevnega dokumenta, ki ga je institucija pripravila za notranjo uporabo, konkretno in dejansko oslabiti varstvo postopka odločanja institucije in da je ta nevarnost oslabitve razumno predvidljiva in ne le hipotetična (sodba z dne 18. decembra 2008, Muñiz/Komisija, T‑144/05, neobjavljena, EU:T:2008:596, točka 74).

173    Poleg tega mora biti, da bi se uporabila izjema iz člena 4(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1049/2001, oslabitev postopka odločanja resna. To zlasti velja, kadar razkritje zadevnega dokumenta znatno vpliva na postopek odločanja. Presoja resnosti je odvisna od vseh okoliščin zadeve, zlasti od negativnih učinkov tega razkritja na postopek odločanja, na katere se institucija sklicuje (sodbi z dne 18. decembra 2008, Muñiz/Komisija, T‑144/05, neobjavljena, EU:T:2008:596, točka 75, in z dne 7. junija 2011, Toland/Parlament, T‑471/08, EU:T:2011:252, točka 71).

174    Četrti tožbeni razlog je treba preučiti ob upoštevanju teh ugotovitev.

175    Najprej je treba zavrniti pristop tožeče stranke, s katerim se želi izjemo od razkritja iz člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001 opredeliti kot načelo. Načelo dostopa do dokumentov, določeno v členu 2 iste uredbe, namreč ostaja načelo, ki se uporabi za informacije v zvezi s postopki, v katerih zadevna institucija še ni odločila. Izjeme od tega načela so določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, kot je razložen v sodni praksi. Do odstopanja od načela dostopa do dokumentov na podlagi zgoraj navedenega člena 4(3) lahko torej pride le pod pogoji, določenimi s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah 172 in 173 zgoraj.

176    Dalje, preučiti je treba, ali bi lahko dostop do spornih informacij resno oslabil postopek odločanja ECHA. Tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da prosilcem za avtorizacijo ni zagotovljena pravica do izjave v vseh fazah postopka odločanja in da nimajo možnosti podati stališč o nepravilnostih in napakah. Poleg tega naj bi odbor za oceno tveganja in odbor za socialno-ekonomsko analizo omogočala prosilcem za dostop do informacij udeležbo pri njunih razpravah. Prosilci za avtorizacijo pa naj ne bi imeli pravice do udeležbe pri navedenih razpravah.

177    Na eni strani je treba opozoriti, da člen 64(5) Uredbe št. 1907/2006 določa, da ECHA osnutka mnenj odbora za oceno tveganja in odbora za socialno-ekonomsko analizo pošlje prosilcu za avtorizacijo in da lahko prosilec, če želi, predloži pisne pripombe v dveh mesecih po prejemu osnutkov mnenj. Ta določba tako prosilcu za avtorizacijo zagotavlja pravico, da odboroma predloži pisne pripombe, preden ta sprejmeta dokončni mnenji o prošnji za avtorizacijo.

178    Na drugi strani tožeča stranka ni dokazala, zakaj bi lahko prosilci za dostop do informacij, ki bi se jim priznal položaj opazovalca, resno oslabili postopek odločanja ECHA.

179    Člena 6 postopkovnih pravil odbora za oceno tveganja in odbora za socialno-ekonomsko analizo (referenčna številka MB/09/2009 final, v nadaljevanju: postopkovna pravila odborov), ki imata enako besedilo, določata, da se opazovalcem (stakeholder representatives) „lahko“ dovoli udeležba na sejah odborov, tako da ima ECHA glede tega diskrecijsko pravico. Poleg tega je njihova udeležba na sejah ECHA strogo omejena. V skladu s členom 6(6) teh postopkovnih pravil morajo opazovalci ravnati v skladu s „kodeksom ravnanja za opazovalce zainteresiranih organizacij na sejah ECHA“ (referenčna številka ED/62/2008, v nadaljevanju: kodeks ravnanja), sprejetim z odločbo izvršnega direktorja ECHA z dne 9. oktobra 2008.

180    Ta kodeks ravnanja določa, da zainteresirane organizacije za opazovalce ne smejo imenovati oseb, ki imajo v primeru, ki ga preučujeta odbora, neposreden interes, in da morajo, če bi se tak interes pojavil, to prijaviti na začetku seje (točka 6). V njem je tudi poudarjeno, da se opazovalci na sejah ne morejo vmešavati tako, da bi šlo za zastraševanje ali da bi ovirali delo organa (točka 7), in da o njihovi udeležbi na sejah odloča predsednik (točka 8). V kodeksu ravnanja je prav tako navedeno, da morajo opazovalci navadno vnaprej, najpozneje do začetka seje, predsednika obvestiti o točkah, pri katerih želijo intervenirati, ter da morajo biti intervencije kratke in časovno omejene (točka 9). V kodeksu ravnanja je nazadnje pojasnjeno, da lahko opazovalci predložijo dokumente, da pa razdelitev teh dokumentov ne pomeni, da ECHA potrdi ali odobri njihovo vsebino (točka 15).

181    Iz navedenega izhaja, da se tožeča stranka moti o vlogi opazovalcev na sejah odborov in da je njihova vloga strogo omejena, da se prepreči resna oslabitev postopka odločanja.

182    ECHA sicer ne prereka, da prosilec za avtorizacijo načeloma nima možnosti, da se kot opazovalec udeleži sej odborov in da torej nima pravice izjaviti se na njih, vendar je treba ugotoviti, kot je bilo poudarjeno v točki 177 zgoraj, da mu člen 64(5), tretji pododstavek, Uredbe št. 1907/2006 daje možnost za predložitev obrazloženih pisnih pripomb in dodeljuje dvomesečni rok, ki se šteje od prejema osnutka mnenja, da to stori. Ob tej priložnosti mu je dovoljeno odgovoriti na morebitne pripombe opazovalcev.

183    Navesti je treba tudi, da se je ECHA v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča strankam v zvezi z vlogo opazovalcev, kot je določena s kodeksom ravnanja, sklicevala na smernice z dne 14. decembra 2012, v katerih je opisan njen pristop v okviru postopka s prošnjo za avtorizacijo (v nadaljevanju: smernice). ECHA poudarja, da bi lahko prisotnost opazovalcev in odsotnost prosilcev za avtorizacijo privedla do zaslišanja, ki ne bi bilo pravično, saj je le prvonavedenim dovoljeno, da podajo stališča o obravnavani zadevi. Zato je v smernicah pojasnila, da opazovalci pri tej vrsti postopka na sejah odborov nimajo nobene pravice do izjave. Poudariti je treba, da je ta usmeritev v skladu s kodeksom ravnanja, s katerim je ECHA priznana diskrecijska pravica, ko je navedeno, da se opazovalcem „lahko“ dovoli udeležba na sejah odborov, in določeno, da ima predsednik diskrecijsko pravico glede poteka sej. ECHA je prav tako, da bi zagotovila skladnost s kodeksom ravnanja in postopkovnimi pravili odborov, določila, da opazovalci nimajo dostopa do zaupnih poslovnih informacij in da ne morejo biti prisotni ob delih sej, na katerih se razpravlja o teh informacijah.

184    Nazadnje, tožeča stranka ni predložila nobenega konkretnega elementa, ki bi omogočal ugotoviti, da bi v obravnavanem primeru dostop do spornih informacij, ki se nanašajo na prošnjo za avtorizacijo uporabe DEHP, znatno vplival na postopek odločanja ECHA in Komisije ter ga tako resno oslabil.

185    Ob upoštevanju na eni strani mehanizma, določenega z Uredbo št. 1907/2006 in konkretiziranega s postopkovnimi pravili odborov, kodeksom ravnanja in smernicami, in na drugi strani neobstoja katerega koli konkretnega elementa, ki bi omogočal sum o tem, da bi v obravnavanem primeru dostop do spornih informacij ogrozil postopek odločanja ECHA, je treba ugotoviti, da razkritje spornih informacij ne more imeti negativnih učinkov na postopek odločanja, tako da bi bil ta postopek resno ogrožen.

186    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001, zavrniti.

187    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o ugovoru, ki ga je v obrambo navedla ECHA.

 Stroški

188    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru ni uspela, ji je treba v skladu s predlogi ECHA naložiti plačilo njenih stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

189    Komisija nosi svoje stroške na podlagi člena 138(1) Poslovnika.

190    Organizacije ClientEarth, EEB in HCWH Europe nosijo svoje stroške na podlagi člena 138(3) Poslovnika.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Deza, a.s. poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki jih je priglasila Evropska agencija za kemikalije (ECHA), vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

3.      Evropska Komisija nosi svoje stroške.

4.      Organizacije ClientEarth, European Environmental Bureau (EEB) in Vereniging Health Care Without Harm Europe nosijo svoje stroške.

Prek Labucka Kreuschitz

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. januarja 2017.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

1.  Ločeni tožbeni razlog: obstoj splošne domneve zaupnosti informacij, predloženih v postopku avtorizacije, določenem z Uredbo št. 1907/2006

2.  Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001

Prvi očitek: zaupnost spornih informacij, ker so poslovne in ker izhajajo iz strokovnega znanja tožeče stranke

Kršitev člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001

Vprašanje obveznosti razkritja informacij v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 oziroma vprašanje v zvezi s tem, da so te informacije že javne

–  Dopustnost izpodbijanja napačne uporabe člena 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006

–  Obstoj obveznosti objave nekaterih informacij v skladu s členom 119(1)(f) Uredbe št. 1907/2006 in vprašanje, ali so druge informacije že javne

Drugi očitek: kršitev varstva pravic intelektualne lastnine, ki utemeljuje uporabo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001

Tretji očitek: neobstoj jasne navedbe javnega interesa, ki utemeljuje razkritje spornih informacij

Četrti očitek: kršitev obveznosti obrazložitve

3.  Drugi in tretji tožbeni razlog, pri čemer se drugi nanaša na kršitev obveznosti Unije iz Sporazuma TRIPS in kršitev pravice do varstva zaupnih informacij (poslovnih skrivnosti), tretji pa na kršitev obveznosti Unije iz člena 8 EKČP in člena 17 Listine o temeljnih pravicah ter kršitev lastninske pravice in pravice do varstva lastnine

4.  Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001

Stroški

* Jezik postopka: češčina.