Language of document : ECLI:EU:F:2012:146

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 23. oktobra 2012

Zadeva F‑61/11

Daniele Possanzini

proti

Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Postopek za podaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca – Posredovanje negativnega mnenja ocenjevalca glede podaljšanja uslužbencu – Akt, ki posega v položaj – Neobstoj – Predlog za razglasitev ničnosti neugodnih ugotovitev o delovni uspešnosti, navedenih v letnih ocenjevalnih poročilih – Tožba, ki je očitno nedopustna“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero tožeča stranka v bistvu predlaga razglasitev ničnosti, prvič, „odločbe“ z dne 24. januarja 2011, s katero je bila seznanjena na ustnem razgovoru s svojim ocenjevalcem, med katerim ji je ta povedal, da ne namerava predlagati podaljšanja njene pogodbe, drugič, dela ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. avgusta 2006 do 31. decembra 2008, ki je bilo pripravljeno leta 2009, in, tretjič, dela ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2009, ki je bilo pripravljeno leta 2010.

Odločitev: Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeča stranka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasil Frontex.

Povzetek

1.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Opredelitev predmeta spora – Jasna in natančna navedba tožbenih razlogov – Nejasnost in nenatančnost – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člena 19, tretji odstavek, in 21, prvi odstavek, ter Priloga I, člen 7(1) in (3); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(e))

2.      Tožba uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pripravljalni akt – Dopis, s katerim je uslužbencu sporočeno negativno mnenje ocenjevalca glede podaljšanja pogodbe – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

1.      Na podlagi člena 35(1)(e) Poslovnika Sodišča za uslužbence mora tožba obsegati tožbene razloge in dejanske in pravne trditve. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotavljanje pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, dosledno in razumljivo razvidne iz besedila same tožbe.

To še toliko bolj velja, ker v skladu s členom 7(3) Priloge I k Statutu Sodišča pisni del postopka pred Sodiščem za uslužbence načeloma obsega le eno izmenjavo vlog, razen če navedeno sodišče ne odloči drugače. Ta posebnost postopka pred Sodiščem za uslužbence pojasnjuje, da v nasprotju s tem, kar je v členu 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča predvideno za postopke pred Sodiščem ali Splošnim sodiščem, tožbeni razlogi in trditve v tožbi ne smejo biti navedeni v povzetku. Poznejše posebno pravilo iz Priloge I k Statutu Sodišča bi zaradi take prožnosti v praksi izgubilo velik del koristnosti.

Člen 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča, ki se uporablja za postopek pred Sodiščem za uslužbence v skladu s členom 7(1) Priloge I k istemu statutu, določa, da mora stranke, ki niso države članice, institucije Unije, države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in Nadzorni organ Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA), naveden v tem sporazumu, zastopati odvetnik. Glavna vloga odvetnika kot pomočnika sodišču je omogočiti prav to, da so predlogi tožbe podprti z dovolj razumljivimi in doslednimi pravnimi utemeljitvami prav zato, ker pisni del postopka pred Sodiščem za uslužbence načeloma obsega le eno izmenjavo vlog.

Ker so predlogi iz tožbe navedeni le splošno in v nasprotju s pravilom iz člena 35(1)(e) Poslovnika Sodišča za uslužbence niso nikakor podprti z nobeno utemeljitvijo, jih je treba zavreči kot očitno nedopustne.

(Glej točke od 30 do 34.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 15. februar 2011, AH proti Komisiji, F‑76/09, točki 29 in 31.

2.      Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti, ki izhaja iz delovnega razmerja, ki povezuje uslužbenca z njegovo institucijo, je treba preučiti ob upoštevanju zahtev iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov. V tem oziru je obstoj akta, ki posega v položaj, v smislu členov 90(2) in 91(1) Kadrovskih predpisov, pogoj dopustnosti vsakega pravnega sredstva, ki ga vložijo uradniki zoper institucijo, v kateri so zaposleni. Negativne posledice v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov imajo le akti ali ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki vplivajo na interese uradnika, ker pomembno spremenijo njegov pravni položaj. Take akte lahko izda le organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, in morajo imeti naravo odločbe. Pri aktih ali odločbah, ki nastajajo v več fazah, zlasti po opravljenem notranjem postopku, so izpodbojni akti načeloma samo ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije ob koncu tega postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih cilj je pripraviti končno odločbo. Kar zadeva tožbe uradnikov, pripravljalni akti, na podlagi katerih se sprejme končna odločba, ne posegajo v položaj, zato jih je mogoče izpodbijati le posredno, v tožbi zoper izpodbojne akte. Čeprav lahko nekateri le pripravljalni ukrepi posegajo v položaj uradnika, ker lahko vplivajo na vsebino poznejšega izpodbojnega akta, zoper navedene ukrepe ni mogoče vložiti neodvisne tožbe in jih je treba izpodbijati z opiranjem na tožbo zoper navedeni akt.

Zato niti negativno mnenje ocenjevalca v zvezi s podaljšanjem pogodbe uslužbenca agencije Frontex niti dopis, s katerim izvršni direktor te agencije zavrne pritožbo uslužbenca v zvezi z navedenim negativnim mnenjem, nista akta, ki bi posegala v položaj.

(Glej točke od 40 do 43, 50, 60, 62 in 63.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 3. april 1990, Pfloeschner proti Komisiji, T‑135/89, točka 11; 25. oktober 1996, Lopes proti Sodišču, T‑26/96, točka 19 in navedena sodna praksa; 18. december 2003, Gómez-Reino proti Komisiji, T‑215/02, točka 47; 29. junij 2004, Hivonnet proti Svetu, T‑188/03, točka 16; 16. marec 2009, R proti Komisiji, T‑156/08 P, točka 49.