SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 3. decembra 2003(*)
„Konkurenca – Distribucija motornih vozil – Člen 81(1) ES – Sporazum o cenah – Pojem sporazuma – Dokaz o obstoju sporazuma“
V zadevi T-208/01,
Volkswagen AG, s sedežem v kraju Wolfsburg (Nemčija), ki jo zastopa R. Bechtold, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa W. Mölls, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi, primarno, predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2001/711/ES z dne 29. junija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (zadeva COMP/F-2/36.693 – Volkswagen, UL L 262, str. 14), podredno pa predloga za znižanje globe, naložene tožeči stranki,
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi V. Tiili, predsednica, P. Mengozzi in M. Vilaras, sodnika,
sodna tajnica: D. Christensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in javne obravnave z dne 18. junija 2003
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Volkswagen AG (v nadaljevanju: Volkswagen ali tožeča stranka) je holdinška družba in največje podjetje skupine Volkswagen, ki deluje v sektorju avtomobilske proizvodnje. Motorna vozila tožeče stranke prodajajo v Skupnosti zastopniki, s katerimi je tožeča stranka sklenila zastopniško pogodbo, in sicer po sistemu selektivne in ekskluzivne distribucije.
2 V skladu z zastopniško pogodbo, v različicah iz septembra 1995 in januarja 1998, družba Volkswagen zastopniku prepusti pogodbeno območje za program dobave in storitve za kupce. Nasprotno se zastopnik zavezuje, da bo na ozemlju, ki mu je bilo dano z zastopniško pogodbo, pospeševal prodajo in storitve za kupce ter optimalno izrabljal tržno zmogljivost. Na podlagi člena 2(6) (različica iz januarja 1989) ali člena 2(1) (različici iz septembra 1995 in januarja 1998) zastopniške pogodbe se zastopnik zavezuje, „da bo varoval interese [družbe Volkswagen], organizacijo distribucije družbe Volkswagen in znamko Volkswagen ter da bo z vsemi sredstvi zagotavljal njeno pospeševanje“. Določeno je tudi, da „bo zastopnik za to izpolnjeval vse zahteve za izvajanje pogodbe, kar zadeva distribucijo novih avtomobilov Volkswagen, oskrbo z nadomestnimi deli, storitve za kupce, pospeševanje prodaje, reklamo in izobraževanje ter zagotavljanje storilnosti na različnih področjih poslovanja družbe Volkswagen“. Nazadnje, na podlagi člena 8(1) zastopniške pogodbe, „[družba Volkswagen] izdaja nezavezujoče priporočene cene za končne cene in popuste“.
3 Komisija je 17. julija 1997 in 8. oktobra 1998 po pritožbi enega od kupcev v skladu s členom 11 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), na družbo Volkswagen naslovila zahteve za informacije v zvezi s cenovno politiko in zlasti določitvijo prodajne cene avtomobila Volkswagen Passat v Nemčiji. Družba Volkswagen je 22. avgusta 1997 in 9. novembra 1998 odgovorila na te zahteve.
4 Komisija je 22. junija 1999 na podlagi prejetih informacij tožeči stranki poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem ji je očitala kršitev člena 81(1) ES, ker se je z nemškimi zastopniki v svojem distribucijskem omrežju dogovorila o strogi cenovni disciplini za prodajo avtomobila Volkswagen Passat.
5 Komisija je v tem obvestilu omenila zlasti tri okrožnice z dne 26. septembra 1996, 17. aprila in 26. junija 1997, ki jih je tožeča stranka naslovila na nemške zastopnike, ter pet dopisov, poslanih nekaterim od njih 24. septembra, 2. in 16. oktobra 1996, 18. aprila 1997 in 13. oktobra 1998 (v nadaljevanju skupno: sporni pozivi).
6 Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. septembra 1999 odgovorila na navedeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je navedla, da so bila dejstva, opisana v obvestilu, v bistvu pravilna. Zaslišanja ni predlagala.
7 Komisija je 15. januarja in 7. februarja 2001 na tožečo stranko naslovila novi zahtevi za informacije, na kateri je ta odgovorila 30. januarja in 21. februarja 2001.
8 Komisija je 6. julija 2001 tožeči stranki vročila Odločbo 2001/711/ES z dne 29. junija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (zadeva COMP/F-2/36.693 – Volkswagen, UL L 162, str. 14, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
9 Izpodbijana odločba določa:
„Člen 1
Volkswagen AG je s tem, da je določila prodajne cene avtomobila Volkswagen Passat tako, da je od svojih nemških pogodbenih zastopnikov zahtevala, naj pri prodaji tega avtomobila strankam ne odobrijo popusta ali naj odobrijo samo omejen popust, kršila določbe člena 81(1) Pogodbe ES.
Člen 2
Zaradi kršitve iz člena 1 se Volkswagen AG naloži globa 30,96 milijona eurov.
[...]
Člen 4
Naslovnica te odločbe je Volkswagen AG, D-38436 Wolfsburg [...]“
Postopek
10 Tožeča stranka je 10. septembra 2001 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
11 Komisija je 25. februarja 2002, torej štiri dni po izteku roka za predložitev duplike, v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila dupliko, ne da bi predhodno zahtevala oziroma ne da bi ji bilo odobreno podaljšanje navedenega roka in ne da bi navedla okoliščine, ki bi utemeljevale nespoštovanje navedenega roka. Zato je Sodišče prve stopnje to vlogo zavrglo kot prepozno.
12 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (četrti senat) odločilo začeti ustni postopek.
13 Stranki sta ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje predstavili na obravnavi 18. junija 2003.
Predlogi strank
14 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi izpodbijano odločbo za nično;
– podredno, zniža znesek globe iz člena 2 izpodbijane odločbe;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
15 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
16 Tožeča stranka primarno trdi, da bi bilo treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ker tožeča stranka ni kršila člena 81(1) ES. Na eni strani naj med njo in njenimi nemškimi zastopniki ne bi bilo nobenega sporazuma; na drugi strani pa naj sporni pozivi – ob domnevi, da so bili predmet sporazuma – ne bi mogli vplivati – še manj pa pomembno vplivati – na trgovino med državami članicami, tako da naj se člen 81(1) ES ne bi uporabljal. Podredno pa tožeča stranka predlaga znižanje zneska z odločbo naložene globe.
17 Najprej je treba preučiti primarni zahtevek za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in v tem okviru tožbeni razlog tožeče stranke, da sporni pozivi niso bili predmet sporazuma med njo in njenimi nemškimi zastopniki v smislu člena 81(1) ES.
Trditve strank
18 Tožeča stranka najprej navaja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso soglasje volj podjetij osrednji element pojma sporazuma v smislu člena 81(1) ES. Zato se ta določba ne uporablja za enostranske ukrepe brez soglasja njihovega naslovnika. Prepovedani naj bi bili samo izjemoma, če so samo navidezno enostranski in če se njihov naslovnik z njimi molče strinja. Tako naj bi bilo celo v kontekstu selektivne distribucije (sodbe Sodišča z dne 12. julija 1979 v združenih zadevah BMW Belgium proti Komisiji, 32/78, od 36/78 do 82/78, Recueil, str. 2435, v nadaljevanju: sodba BMW Belgium; z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG proti Komisiji, 107/82, Recueil, str. 3151, v nadaljevanju: sodba AEG; z dne 11. januarja 1990 v zadevi Sandoz prodotti farmaceutici proti Komisiji, C‑277/87, Recueil, str. I‑45, v nadaljevanju: sodba Sandoz, in z dne 8. februarja 1990 v zadevi Tipp-Ex proti Komisiji, C‑279/87, Recueil, str. I‑261, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Bayer proti Komisiji, T‑41/96, Recueil, str. II‑3383, točka 71 in naslednje ter točke 162, 167, 169 in 170, v nadaljevanju: sodba Bayer).
19 Komisija naj bi torej v uvodni izjavi 62 izpodbijane odločbe napačno navajala, da so enostranski pozivi naročitelja sporazum v smislu člena 81(1) ES, ker „se z njimi poskuša vplivati“ na zastopnika pri izvajanju pogodbe, ter naj bi na podlagi tega sklepala, da je v obravnavani zadevi tak sporazum obstajal. S tem naj bi Komisija želela uveljaviti nov pravni pristop, ki razširja pojem sporazuma, poleg tega pa tudi v njeno korist spreminja pravila o dokaznem bremenu. Ta pristop naj bi pomenil, da bi lahko od takrat naprej vsak poskus vplivanja kršil člen 81(1) ES. Dejansko pa niti sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji (T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, v nadaljevanju: sodba Volkswagen), na katero naj bi se opirala Komisija, niti sodbi Sodišča z dne 17. septembra 1985 v združenih zadevah Ford proti Komisiji (25/84 in 26/84, Recueil, str. 2725, v nadaljevanju: sodba Ford) in z dne 24. oktobra 1995 v zadevi Bayerische Motorenwerke proti ALD (C‑70/93, Recueil, str. I‑3439, v nadaljevanju: sodba BMW), na kateri naj bi se sklicevala sodba Volkswagen, ne bi vzbudile nobenih dvomov v sodno prakso, v skladu s katero naj bi bilo vse odvisno od vprašanja, ali obstaja soglasje izrecno ali molče.
20 Tožeča stranka navaja tudi, da naj bi se člen 81(1) ES – prav tako v skladu z ustaljeno sodno prakso – za navidezno enostranska ravnanja uporabljal samo, če so ta ravnanja „del“ pogodbenih razmerij, torej če so združljiva z obstoječimi pogodbenimi razmerji na podlagi usklajene razlage obeh strank pogodbe. Samo v tem primeru naj bi prišlo do „konkretizacije“ pogodbenih vezi, ki jih ugotavlja Komisija. Torej naj ne bi zadoščalo, da so pozivi naročitelja „del“ obstoječe pogodbene vezi in da se naročitelj v svojih pozivih sklicuje na zastopniško pogodbo.
21 Tožeča stranka trdi, da se lahko zastopnik, ki se pridruži distribucijskemu omrežju, strinja z distribucijsko politiko samo, če ta že obstaja. Poznejše spremembe te politike se lahko zgodijo samo, če pogodba predvideva ustrezen pridržek, in izključno v tem okviru. Če tega ni, morata pogodbo spremeniti obe stranki. Sporni pozivi – nekateri so izvirali samo od direktorja prodaje tožeče stranke in so bili napisani na papirju z njegovo osebno glavo – naj ne bi bili samo objektivno nezdružljivi z zastopniško pogodbo, še posebej z njenim členom 8(1), ki je določal samo priporočene cene, ampak naj bi jih kot take razumeli tudi zastopniki, kot naj bi bilo razvidno zlasti iz odzivov zastopnikov Binder in Rütz. Trditve Komisije, da navedena določba pogodbe ni zagotavljala, da tožeča stranka ne bo dajala zavezujočih navodil glede cen na podlagi člena 2(1) navedene pogodbe, ali da na podlagi dejstva, da je ravnanje v nasprotju s členom 81(1) ES, ni mogoče sklepati, da to ravnanje ne spada v okvir splošnega pogodbenega pridržka, naj ne bi bile združljive z metodami razlage pogodb. Iz istih razlogov naj Komisija ne bi mogla trditi, da je zastopniška pogodba vsebovala impliciten pridržek, ki je omogočal določanje cen. Poleg tega to, da naj bi določene sporne pozive spremljale grožnje z odpovedjo zastopniške pogodbe, nikakor ne pomeni, da je bila ta pogodba objektivna podlaga za navedene pozive.
22 Po mnenju tožeče stranke je torej Komisija napačno trdila, da na vprašanje, ali so zastopniki zaradi spornih pozivov dejansko spremenili določanje svojih cen, ni treba odgovoriti, in da natančnejše ugotovitve v zvezi s tem niso bile potrebne. Obstoj sporazuma je namreč mogoče potrditi samo, če so se zastopniki strinjali s spornimi pozivi in so, vsaj kot dokaz za tak sporazum, prav tako spremenili svoje ravnanje glede cen.
23 Nazadnje tožeča stranka v zvezi z domnevnim ravnanjem zastopnikov na podlagi spornih pozivov trdi, da čeprav sama ne more dokazati, da ti niso vplivali na ravnanje zastopnikov glede cen, pa številke, ki jih navaja Komisija v izpodbijani odločbi, ne izražajo precejšnjih sprememb tega ravnanja in nasprotno razkrivajo celo povečanje popustov. Tožeča stranka predlaga zaslišanje priče glede tega in se sklicuje na številke, ki naj bi dokazovale, da so se popusti zastopnikov povečali.
24 Komisija trdi, da so sporni pozivi postali sestavni del zastopniške pogodbe in so zato pomenili sporazume v smislu člena 81(1) ES.
25 Primarno Komisija najprej trdi, da v skladu s sodbami AEG, Ford, BMW in Volkswagen, vsaj glede selektivnih distribucijskih sistemov, kot je ta v obravnavanem primeru, ni potrebna privolitev zastopnika v poziv naročitelja v ravnanju zastopnika na podlagi tega poziva (na primer, potem ko ga je sprejel). Načeloma bi bilo treba šteti, da gre za privolitev že, ker je zastopnik vstopil v distribucijsko omrežje. Torej bi bilo treba šteti, da je zastopnik privolil v poziv že vnaprej. Komisija meni, da sodbe, ki jih navaja tožeča stranka, ne zmanjšujejo pomena navedene sodne prakse, na kateri temelji izpodbijana odločba, ampak nasprotno.
26 Komisija nato trdi, da za to, da poziv naročitelja postane del distribucijske pogodbe, ni treba, da ta pogodba vsebuje določbo o izrecnem pridržku. Najpomembnejši naj bi bil cilj navedenega poziva, in sicer vplivati na zastopnike pri izvajanju navedene pogodbe. Tako lahko torej protipravna politika naročitelja v okviru zakonite distribucijske pogodbe postane sestavni del te pogodbe, ne da bi le‑ta vsebovala izrecno določbo o pridržku v tem smislu. Dejansko naj bi se domnevalo, da zastopnik s pristopom k distribucijskemu sistemu vnaprej soglaša z distribucijsko politiko naročitelja, ki pa je seveda ob pristopu zastopnika ni mogoče podrobno predvideti. Ta načela naj bi veljala tudi za politiko naročitelja na področju prodajnih cen. To tezo naj bi potrjevali sodbi AEG in Ford.
27 Podredno in če bi bilo sprejeto stališče, da je izrecna določba o pridržku potrebna, pa bi bilo treba po mnenju Komisije za tako določbo šteti člen 2(1) ali (6) zastopniške pogodbe. Trditve tožeče stranke o področju uporabe člena 8(1) zastopniške pogodbe, da v tej pogodbi ni določbe o sankcijah za nespoštovanje priporočil proizvajalca in da je člen 2(1) ali (6) te pogodbe naveden le v nekaterih spornih pozivih, ne ogrožajo utemeljenosti te presoje.
28 Komisija nazadnje v zvezi z dejanskim ravnanjem strank na podlagi spornih pozivov v svojem odgovoru na tožbo meni, da to ravnanje potrjuje, da so sporni pozivi del zastopniške pogodbe. Trditve tožeče stranke v zvezi s pomenom, ki bi ga bilo treba pripisovati odzivom zastopnikov Binder in Rütz na sporne pozive, in v zvezi s tem, da naj bi sporni pozivi izvirali od nekega direktorja prodaje tožeče stranke, ki jih je napisal na osebnem dopisnem papirju, naj ne bi izpodbijale utemeljenosti te presoje.
29 Vendar pa Komisija opozarja, da z izpodbijano odločbo sankcionirani sporazum temelji izključno na spornih pozivih, saj je bilo soglasje zastopnikov dano že prej, in sicer z njihovim pristopom k distribucijskemu sistemu. Zato naj ne bi bilo pomembno, da zastopniki ponovno a posteriori z dejanskim ravnanjem glede cen soglašajo s spornimi pozivi. To vprašanje bi lahko ostalo brez odgovora (uvodna izjava 68 izpodbijane odločbe). Vse trditve tožeče stranke v zvezi s tem naj torej ne bi bile pomembne.
Presoja Sodišča prve stopnje
30 V skladu z ustaljeno sodno prakso za to, da gre za sporazum v smislu člena 81(1) ES, zadošča, da zadevna podjetja izrazijo svojo skupno voljo, da bodo na trgu ravnala na določen način (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točka 112, in z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah Van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 86, sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T-7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 256, in sodba Bayer, točka 67).
31 Glede oblike izražanja navedene skupne volje zadošča, da je ena določba izraz volje strank, da se je bodo pri ravnanju na trgu držale (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe ACF Chemiefarma proti Komisiji, točka 112, Van Landewyck in drugi proti Komisiji, točka 86, in Bayer, točka 68).
32 Iz tega sledi, da je osrednji element pojma sporazuma v smislu člena 81(1) ES, kot ga razlaga sodna praksa, obstoj soglasja volj med vsaj dvema strankama, katerega izrazna oblika ni pomembna, če izraža njuno resnično voljo (sodba Bayer, točka 69).
33 Iz sodne prakse izhaja tudi, da če odločitev izdelovalca pomeni enostransko ravnanje podjetja, ta odločitev ne spada v prepoved iz člena 81(1) ES (glej v tem smislu sodbi AEG, točka 38, in Ford, točka 21, sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 56, in sodbo Bayer, točka 66).
34 V nekaterih okoliščinah so se ukrepi, ki jih je proizvajalec v okviru trajnih poslovnih razmerij z distributerji sprejel ali naložil navidezno enostransko, šteli za sporazum v smislu člena 81(1) ES (sodba BMW Belgium, točke od 28 do 30, sodba AEG, točka 38, sodba Ford, točka 21, sodba Sandoz, točke od 7 do 12, sodba BMW, točki 16 in 17, in sodba Bayer, točka 70).
35 Iz navedene sodne prakse izhaja, da je treba primere, v katerih je podjetje sprejelo dejansko enostranski ukrep, to je brez izrecnega ali tihega sodelovanja drugega podjetja, razlikovati od tistih, v katerih je enostranskost samo navidezna. Medtem ko prvi ne spadajo pod člen 81(1) ES, je treba glede drugih šteti, da so sporazum med podjetji in zato lahko spadajo na področje uporabe tega člena. Tak je med drugim primer ravnanj in ukrepov, ki omejujejo konkurenco in jih proizvajalec v okviru pogodbenih razmerij s trgovci sprejme navidezno enostransko, vendar ti vanje vsaj tiho privolijo (sodba Bayer, točka 71).
36 Iz navedene sodne prakse pa izhaja tudi, da Komisija ne more zagovarjati stališča, da je neko navidezno enostransko ravnanje proizvajalca v okviru njegovih pogodbenih razmerij s prodajalci v resnici podlaga za sporazum med podjetji v smislu člena 81(1) ES, če ne dokaže obstoja izrecnega ali tihega strinjanja drugih partnerjev z ravnanjem proizvajalca (glej v tem smislu sodbo BMW Belgium, točke od 28 do 30, sodbo AEG, točka 38, sodbo Ford, točka 21, sodbo Sandoz, točke od 7 do 12, in sodbo Bayer, točka 72).
37 Na podlagi te sodne prakse je treba v zvezi s spornimi pozivi preučiti, ali je Komisija v izpodbijani odločbi dokazala sporazum v smislu člena 81(1) ES med tožečo stranko in njenimi zastopniki.
38 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da ni dokazano, da se je sporne pozive izvajalo v praksi. Komisija v uvodni izjavi 74 izpodbijane odločbe to priznava z navedbo:
„V okoliščinah obravnavane zadeve ni mogoče natančno ugotoviti ravnanja zastopnikov […]“
39 Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da kot je razvidno iz vsebine uvodne izjave 60 izpodbijane odločbe, Komisija za to, da bi se ugotovil obstoj sporazuma v smislu člena 81(1) ES, zatrjuje, da so zastopniki ob podpisu zastopniške pogodbe molče sprejeli sporno distribucijsko politiko tožeče stranke. Zato po mnenju Komisije na „vprašanje, ali in v kolikšni meri so nemški zastopniki družbe Volkswagen dejansko spremenili oblikovanje svojih cen na podlagi okrožnic in pozivov, ni treba odgovoriti“ (uvodna navedba 68 izpodbijane odločbe).
40 Komisija je svoje stališče potrdila v točki 8 odgovora na tožbo, v skladu s katero „vsaj glede selektivnih distribucijskih sistemov, kot je ta [v obravnavanem primeru], ni potrebna privolitev zastopnika v poziv naročitelja v ravnanju zastopnika na podlagi tega poziva (na primer, potem ko ga je sprejel)“. Po mnenju Komisije je „treba šteti, da gre za privolitev že, ker je zastopnik vstopil v distribucijsko omrežje proizvajalca“, „[t]orej bi bilo treba šteti, da je zastopnik privolil v poziv že vnaprej“. Komisija nadalje v bistvu meni, da to, ali pogodba vsebuje izrecno določbo o pridržku, s katero bi bil omogočen tak poziv, kot so sporni pozivi, ni upoštevno. Tak poziv bi lahko kljub neobstoju take določbe postal sestavni del pogodbe oziroma „del“ pogodbe. Odločilen naj bi bil cilj tega poziva, ki je vplivati na zastopnike pri izvajanju navedene pogodbe (točki 11 in 12 odgovora na tožbo).
41 Enaka teza je izražena v uvodni izjavi 62 izpodbijane odločbe, v kateri Komisija ob sklicevanju na sodbo Volkswagen (točka 236) navaja, da „pozivi proizvajalca motornih vozil pooblaščenim zastopnikom pomenijo sporazum, če ‚(se z njimi poskuša) […] vplivati na zastopnike […] pri izvajanju njihove pogodbe s (proizvajalcem ali uvoznikom)‘“.
42 Sodišče prve stopnje nazadnje ugotavlja, da Komisija nikjer ne trdi, da naj bi bila zastopniška pogodba, še posebej člen 2(1) ali (6) in člen 8(1), v nasprotju s pravom konkurence.
43 Iz navedenih ugotovitev je razvidno, da Komisija v točki 15 odgovora na tožbo jasno ponovi tezo, da se šteje, da je zastopnik, ki je podpisal zastopniško pogodbo v skladu s konkurenčnim pravom, ob tem podpisu in z njim vnaprej sprejel poznejši nezakonit razvoj te pogodbe, čeprav ta pogodba prav zaradi skladnosti s konkurenčnim pravom zastopniku ni mogla omogočiti, da bi predvidel tak razvoj.
44 Navedene teze Komisije, ki je glavni temelj izpodbijane odločbe in v skladu s katero je Komisija kot neupoštevno zavrnila vprašanje, ali so se zastopniki tožeče stranke dejansko strinjali s spornimi pozivi, ko so se z njimi seznanili, to je potem ko so jim bili poslani, ni mogoče upoštevati.
45 Sicer je res, da si je mogoče predstavljati, da je mogoče šteti, da je ob podpisu zakonite zastopniške pogodbe in zaradi takega podpisa vnaprej sprejet pogodbeni razvoj, če gre za zakonit pogodbeni razvoj, ki je predviden s pogodbo ali ga zastopnik glede na poslovne običaje ali predpise ne more zavrniti. Ni pa sprejemljivo, da bi se štelo, da je ob podpisu zakonite distribucijske pogodbe in zaradi tega podpisa vnaprej sprejet nezakonit pogodbeni razvoj. V tem primeru bi bilo namreč mogoče soglasje k protipravni spremembi pogodbe dati šele, potem ko bi se zastopnik seznanil s spremembo, ki jo želi naročitelj.
46 Zato je Komisija v obravnavani zadevi napačno domnevala, da je bila posledica dejstva, da so zastopniki Volkswagna podpisali zastopniško pogodbo, da so zastopniki sprejeli sporne pozive. Taka trditev je v nasprotju s členom 81(1) ES, kot se razlaga v navedeni sodni praksi v točkah od 30 do 36, v skladu s katero se zahteva dokaz o soglasju volj.
47 Sodišče prve stopnje meni, da Komisija napačno razlaga sodno prakso, ki jo navaja v podporo svoji tezi, ko trdi, da naj v skladu s sodbami AEG, Ford, BMW in Volkswagen, vsaj v primerih selektivnih distribucijskih sistemov, kot je ta v obravnavanem primeru, ne bi bila potrebna privolitev zastopnika v poziv naročitelja v ravnanju zastopnika na podlagi tega poziva (na primer, potem ko ga je sprejel) in da bi bilo treba načeloma šteti, da je zastopnik privolil v poziv že, ker je vstopil v distribucijsko omrežje.
48 Sodišče je namreč v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, v sodbi AEG, ko je navedlo, da „pri sprejetju distributerja odobritev temelji na izrecnem ali tihem strinjanju pogodbenikov s politiko AEG, ki med drugim zahteva izključitev iz distribucijske mreže vseh tistih distributerjev, ki bi bili lahko vanjo sprejeti, vendar niso pripravljeni pristopiti k tej politiki“ (točka 38 sodbe), ugotovilo prav to, da so se distributerji izrecno strinjali s protikonkurenčnim ravnanjem AEG.
49 Z drugimi besedami, Sodišče v sodbi AEG ni zagovarjalo stališča, da pomeni strinjanje distributerjev s protikonkurenčno politiko AEG vnaprejšnje strinjanje – ob podpisu pogodbe – s še neznano politiko proizvajalca.
50 Poleg tega je treba opozoriti na to, da navedba iz točke 38 sodbe AEG, da ravnanje AEG ni enostransko, ampak „je del pogodbenih razmerij podjetja s svojimi prodajalci“, ni brezpogojna, ampak temelji na predhodni ugotovitvi Sodišča o strinjanju distributerjev s takim ravnanjem, s katerim se je domnevno poskušalo vplivati na navedena pogodbena razmerja.
51 V sodbi Ford se spor ni nanašal na vprašanje, ali so se zastopniki strinjali s protikonkurenčno okrožnico, ki jim jo je poslal Ford. Ni bilo namreč sporno, da je Ford okrožnico izvajal v praksi in da so jo zastopniki kljub nasprotovanju spoštovali. Spor se je nanašal na vprašanje, ali bi bilo mogoče to okrožnico, ki so jo stranke izvajale, povezati z zastopniško pogodbo Forda za analizo te pogodbe v smislu člena 81(1) ES ter z vidika morebitnega odstopanja na podlagi člena 81(3) ES. Sodišče je v tem smislu, potem ko je ugotovilo, da je sporna okrožnica povezana z zastopniško pogodbo (priloga I k navedeni pogodbi), presodilo, da jo je Komisija upravičeno upoštevala pri analizi navedene pogodbe v smislu morebitnega odstopanja na podlagi člena 81(3) ES (sodba Ford, točke 20, 21 in 26).
52 Glede sodbe BMW, izdane na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, Sodišče prve stopnje meni, da ni neposredno upoštevna za obravnavano zadevo. Postavljeno vprašanje v navedeni zadevi namreč ni toliko zadevalo tega, ali je med BMW in njegovimi zastopniki dejansko prišlo do sporazuma o vsebini okrožnice, ki jo je BMW poslal zadevnim zastopnikom, ampak ali se za tak poziv – pri domnevi, da je bil sprejet in torej pomeni sporazum v smislu člena 81(1) ES – uporablja ustrezna uredba o odstopanju, to je Uredba Komisije (EGS) št. 123/85 z dne 12. decembra 1984 o uporabi člena [81](3) Pogodbe EGS za nekatere skupine sporazumov o distribuciji in servisiranju motornih vozil (UL 1985, L 15, str. 16).
53 Glede zadeve, v kateri je bila izdana sodba Volkswagen, tako iz odločbe Komisije kot sodbe Sodišča prve stopnje v navedeni zadevi (glej točko 236 sodbe Volkswagen v povezavi s točkami, na katere se sklicuje), ki jo je Sodišče potrdilo s sodbo z dne 18. septembra 2003 v zadevi Volkswagen proti Komisiji (C‑338/00 P, Recueil, str. I‑9189), jasno izhaja, da je pobudam proizvajalca sledilo tudi izvajanje v praksi, ker so ga italijanski zastopniki dejansko spoštovali in so torej zavračali prodajo strankam iz tujine. Strinjanje zastopnikov s protikonkurenčnimi pobudami družbe Volkswagen v navedeni zadevi je bilo torej gotovo.
54 Odločitev v sodbi Volkswagen o zavrnitvi tožbenega razloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije – domnevno enostranske pobude Volkswagna – je torej temeljila na obstoju strinjanja, ki je bilo razvidno iz izvajanja pobud proizvajalca v praksi.
55 Iz navedene analize sodb AEG, Ford, BMW in Volkswagen izhaja, da se Komisija nanje napačno sklicuje, da bi podprla tezo, da podpis pogodbe pomeni načelno in nepreklicno tiho strinjanje z morebitnimi protipravnimi spremembami pogodbe.
56 Poleg tega je treba opozoriti na to, da sodbe Sandoz, BMW Belgium, Bayer in Tipp-Ex proti Komisiji, ki jih navaja tožeča stranka, jasno dokazujejo neutemeljenost Komisijine teze. Te sodbe namreč potrjujejo, da je treba za ugotovitev obstoja sporazuma v smislu člena 81(1) ES dokazati soglasje volj. V skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 30 in 31, se mora poleg tega to soglasje volj nanašati na določeno ravnanje, ki ga morajo stranke ob njegovem sprejetju poznati.
57 Sicer pa v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz sodne prakse ne izhaja, da je odločilni element za vključitev določenega poziva v pogodbo ta, da se poskuša s tem pozivom vplivati na zastopnika pri izvajanju navedene pogodbe. Če bi bilo tako, potem bi dejstvo, da je proizvajalec svojim zastopnikom poslal poziv, sistematično vodilo v ugotovitev sporazuma, saj se s takim pozivom po definiciji poskuša vplivati na zastopnike pri izvajanju njihovih pogodb.
58 Nasprotno pa poziv postane vključen v predhodno pogodbo, torej postane sestavni del navedene pogodbe, kadar se s tem pozivom dejansko poskuša vplivati na zastopnike pri izvajanju pogodbe, predvsem pa takrat, kadar se zastopniki na tak ali drugačen način s takim pozivom strinjajo.
59 Komisija je v obravnavani zadevi navajala samo to – kar je očitno –, da se je s spornimi pozivi poskušalo vplivati na zastopnike pri izvajanju pogodbe. Ni se ji zdelo potrebno predložiti dokaza o dejanskem strinjanju zastopnikov s temi pozivi, ko so bili z njimi seznanjeni, ampak je napačno presodila, da podpis zakonite pogodbe pomeni vnaprejšnje tiho strinjanje z navedenimi pozivi. Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala obstoja sporazuma v smislu člena 81(1) ES.
60 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se uvodni izjavi 66 in 67 izpodbijane odločbe, ki sta namenjeni analizi ravnanja, pisanj in izjav strank, nikakor ne nanašata na dokazovanje, da so se zastopniki strinjali s spornimi pozivi, ko so se z njimi seznanili. S tema uvodnima izjavama je želela Komisija samo utemeljiti svojo razlago pogodbe, navedeno v uvodnih izjavah od 63 do 65 izpodbijane odločbe, ki je podredna trditev Komisije, analizirana spodaj, po kateri sporne pozive in zastopniško pogodbo v vsakem primeru povezuje organska vez, ki jo pomeni člen 2(1) ali (6) navedene pogodbe. V prav takem smislu je treba razumeti tudi trditev Komisije v točki 29 odgovora na tožbo, da naj bi zastopniki sporne pozive šteli za „del“ pogodbe.
61 Komisija podredno trdi, da če bi ocenili, da je za ugotovitev vključitve spornih pozivov v zastopniško pogodbo potreben pridržek v tej pogodbi, bi bilo treba šteti, da je člen 2(1) ali (6) navedene pogodbe tak pridržek. Komisija pojasnjuje, da naj člen 8(1) te pogodbe ne bi bil namenjen omejevanju člena 2(1) ali (6) v tem smislu, da se ne bi uporabljal za zavezujoče pozive v zvezi s prodajnimi cenami.
62 Te podredne trditve ni mogoče upoštevati.
63 Člen 2(1) ali (6) zastopniške pogodbe, v skladu s katerim se zastopnik zavezuje, „da bo varoval interese [družbe Volkswagen], organizacijo distribucije [družbe] Volkswagen in znamko Volkswagen ter da bo z vsemi sredstvi zagotavljal njeno pospeševanje“, se lahko razlaga le tako, da se nanaša samo na zakonita sredstva. Zagovarjanje nasprotnega bi pomenilo, da bi se iz take, nevtralno formulirane pogodbene določbe sklepalo, da so se zastopniki zavezali z nezakonito pogodbo.
64 Tudi člen 8(1) zastopniške pogodbe je zapisan nevtralno, celo bolj v smislu prepovedi možnosti, da bi družba Volkswagen izdajala zavezujoča cenovna priporočila.
65 To, da je Komisija v uvodni izjavi 65 izpodbijane odločbe ugotovila, da člen 8(1) zastopniške pogodbe „zastopnikom ne daje zagotovila, da se bo proizvajalec za vedno vzdržal zavezujočih navodil glede cen […]“, samo poudarja nevtralnost te določbe in to, da nikakor ne predvideva zavezujočih ukrepov.
66 Sodišče prve stopnje nazadnje ugotavlja, da ker se družba Volkswagen v spornih pozivih sklicuje na člen 2 zastopniške pogodbe, ta člen objektivno ni podlaga za te pozive. Obstoj morebitne organske povezave med členom 2 zastopniške pogodbe in spornimi pozivi je mogoče ugotoviti samo objektivno, z analizo zadevnih določb, neodvisno od tega, kaj pozneje navaja ena od pogodbenih strank. Kot je bilo navedeno zgoraj, pa iz besedila člena 2 izhaja, da ta določba nikakor ne predvideva protikonkurenčne spremembe pogodbe.
67 Iz navedenega je razvidno, da podredna trditev Komisije, da je člen 2(1) ali (6) zastopniške pogodbe upoštevna določba o pridržku, katere učinek je strinjanje s spornimi pozivi ob sklenitvi navedene pogodbe, ni pravilna.
68 Iz vsega navedenega je razvidno, da Komisija v izpodbijani odločbi ni dokazala soglasja volj tožeče stranke in zastopnikov v zvezi s spornimi pozivi. Iz tega sledi, da je bila izpodbijana odločba sprejeta v nasprotju s členom 81(1) ES in jo je zato treba razglasiti za nično, ne da bi se bilo treba opredeliti o drugem tožbenem razlogu tožeče stranke za razglasitev ničnosti oziroma o podrednem zahtevku za znižanje globe.
Stroški
69 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogom tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije 2001/711/ES z dne 29. junija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (zadeva COMP/F-2/36.693 – Volkswagen) se razglasi za nično.
2) Komisiji se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. decembra 2003.