SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)
z dne 10. oktobra 2006(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava besedne znamke Skupnosti map&guide – Absolutni razlogi za zavrnitev – Opisnost – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) in (c) Uredbe (ES) št. 40/94“
V zadevi T-302/03,
PTV Planung Transport Verkehr AG, s sedežem v Karlsruheju (Nemčija), ki jo zastopa F. Nielsen, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), ki ga zastopata B. Müller in G. Schneider, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi tožbe proti odločbi drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 1. julija 2003 (zadeva R 1046/2001-2), v zvezi z zahtevo za registracijo besedne znamke map&guide kot znamke Skupnosti,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi J. Pirrung, predsednik, A. W. H. Meij, sodnik, in I. Pelikánová, sodnica,
sodni tajnik: I. Natsinas, administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 4. septembra 2003,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 26. novembra 2003,
na podlagi obravnave z dne 7. decembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka je 15. februarja 2001 na Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: Urad) vložila prijavo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994 L 11, str. 1), kot je bila spremenjena.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak map&guide.
3 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, so iz razredov 9, 41 in 42 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo naslednjemu opisu:
– „računalniški programi“ iz razreda 9,
– „organiziranje izobraževanj s področja računalniških programov“ iz razreda 41,
– „računalniško programiranje“ iz razreda 42.
4 Z odločbo z dne 19. oktobra 2001 je preizkuševalec na podlagi člena 38 Uredbe št. 40/94 zavrnil zahtevo za registracijo „računalniških programov“ in storitev „računalniškega programiranja“ kot znamke Skupnosti, ker je bila prijavljena znamka za omenjene proizvode in storitve opisne narave v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 in brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. V nasprotju z začetnimi predvidevanji ni zavrnil zahteve za registracijo za storitev „organiziranje izobraževanj s področja računalniških programov“.
5 19. decembra 2001 je tožeča stranka na Urad zoper odločbo preizkuševalca vložila pritožbo na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94.
6 Z odločbo z dne 1. julija 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki je bila tožeči stranki vročena 4. julija 2003, je drugi odbor za pritožbe to pritožbo zavrnil, ker je bila prijavljena znamka brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, pri čemer je navedel, da se mu ni treba opredeliti o obstoju absolutnega razloga za zavrnitev, ki temelji na členu 7(1)(c) Uredbe št. 40/94.
Predlogi strank
7 Tožeča stranka predlaga Sodišču prve stopnje, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– naloži Uradu plačilo stroškov.
8 Urad Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Trditve strank
9 Tožeča stranka navaja samo en tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
10 V podporo svoji trditvi najprej navaja, da iz besedila člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, ki se nanaša na „znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“, izhaja, da zadostuje majhen razlikovalni učinek za zavrnitev absolutnega razloga za zavrnitev iz te določbe.
11 Nadalje zatrjuje, da iz sodbe Sodišča prve stopnje z dne 3. julija 2003 v zadevi Best Buy Concepts proti UUNT (BEST BUY) (T-122/01, Recueil, str. II-2235, točka 21) izhaja, da je znamka razlikovalna v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, če jo je mogoče takoj zaznati kot označbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov ali storitev, tako da lahko upoštevna javnost razlikuje proizvode ali storitve imetnika znamke od proizvodov in storitev drugega trgovskega izvora. V tej zadevi znak map&guide to nalogo izpolnjuje, saj omogoča označbo gospodarskega izvora „računalniških programov“ in storitve „računalniškega programiranja“.
12 V zvezi s tem tožeča stranka najprej zatrjuje, da je Urad nepravilno menil, da ima znak map&guide neposredno in konkretno zvezo z „računalniškimi programi“ in storitvijo „računalniškega programiranja“.
13 Po njenem mnenju Urad ni dovolj upošteval tega, da proizvodi in storitve iz prijave znamke Skupnosti niso zemljevidi mest ali turistični vodniki, temveč „računalniški programi“ in storitve „računalniškega programiranja“, ki lahko zajemajo katero koli tematiko. Zato je zveza med temi in znakom map&guide nujno splošna in hipotetična. Tako za razliko od turističnega vodnika v obliki knjige, ki bi mu vsak priznal veljavo turističnega vodnika, nihče ne uporablja izraza „map&guide“ za označbo „računalniških programov“. Znak map&guide skoraj ne daje več neposredne označbe za storitev „računalniškega programiranja“. Tako naj bi zadevna javnost zaznala znak map&guide kot fantazijski izraz, ki označuje gospodarski izvor. Zveza med znakom map&guide ter zadevnimi proizvodi in storitvami kot taka torej ne obstaja. Zveza med pomensko vsebino znaka map&guide ter „računalniškimi programi“ in storitvijo „računalniškega programiranja“ bi v skrajnem primeru lahko izhajala iz deduktivne obrazložitve. Zato predpogoj, da se znaku map&guide zanika vsaka zmožnost biti varovan na podlagi odsotnosti razlikovalnega učinka, ni izpolnjen.
14 Tožeča stranka še trdi, da je posledica pristopa v izpodbijani odločbi, da se nobena znamka, sestavljena iz „konkretnega izraza“, ne more uporabiti za „računalniške programe“ ali storitev „računalniškega programiranja“, saj bi bilo vedno mogoče ugotoviti zvezo med pomensko vsebino, izpeljano iz tega izraza – na primer „lev“ ali „orel“ –, in namenom ali področjem uporabe zadevnega proizvoda ali storitve.
15 Drugič, tožeča stranka trdi, da je treba zadevni znak, gledan v celoti in v zvezi z navedenimi proizvodi in storitvami, obravnavati kot razlikovalen.
16 Tretjič, tožeča stranka trdi, da ima znak map&guide nujno določen razlikovalni učinek, ker je preizkuševalec, ki je v začetku predlagal zavrnitev prijave znamke za storitev „organiziranje izobraževanj s področja računalniških programov“, naknadno sprejel registracijo zadevnega znaka za to storitev. Če namreč znak map&guide ne bi imel nobenega razlikovalnega učinka, preizkuševalec ne bi mogel spremeniti svoje prvotne ocene.
17 Četrtič, tožeča stranka navaja, da čeprav je treba vsak primer obravnavati posamezno in so prejšnje registracije starejših znamk brez pomena za presojo, ali je lahko neka znamka varovana, pa mora Urad vendarle skrbeti za enotno uporabo prava. Iz tega dejansko izhaja, da nič ne opravičuje izpodbijane odločbe, če so bile lahko določene znamke registrirane za proizvode ali storitve, s katerimi imajo te znamke tesnejšo zvezo, kot je zveza med znakom map&guide in „računalniškimi programi“ ali storitvijo „računalniškega programiranja“. Kot primer tožeča stranka navaja registracijo znamk LEICHT (lahko) za pohištvo za vgradne kuhinje, PRO CARE za proizvode za nego telesa in lepotno nego, POLY COLOR za proizvode za lase, šampone in barve za lase, GOLDEN CARE za zavarovanja in finančne storitve, Safetytech za instalacije v industriji embalaže in tudi RAPID za vrtalne stroje.
18 Končno se tožeča stranka v tožbi na splošno sklicuje na svoje dokumente, predložene v okviru postopka pred Uradom. Vendar pa je na obravnavi navedla, da se v okviru tega postopka ne bo sklicevala na dokumente, predložene pred Uradom.
19 Urad trdi, da je znak map&guide brez kakršnega koli razlikovalnega učinka in nasprotuje trditvam tožeče stranke.
20 Prvič, trdi, da razlikovalni učinek prijavljene znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 temelji na konkretni sposobnosti te znamke, da označi gospodarski izvor proizvodov in storitev, opredeljenih v prijavi. V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da je odločilni element, ki ga je treba upoštevati, domnevna zaznava povprečnega potrošnika, ki je normalno osveščen ter razumno pozoren in preudaren ter je del zadevne javnosti (sodba Sodišča z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, C-342/97, Recueil, str. I-3819, točka 26).
21 V tej zadevi je stališče angleško govorečega potrošnika tisto, ki ga je treba upoštevati pri presoji razlikovalnega učinka prijavljene znamke. Dejansko je znak map&guide sestavljen iz angleških besed, iz člena 7(2) Uredbe št. 40/94 pa izhaja, da je registracija znaka kot znamke Skupnosti izključena, če je zadevni znak brez slehernega razlikovalnega učinka v katerem koli od jezikov, ki se uporabljajo v javnosti na ozemlju Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. marca 2000 v zadevi Ford Motor proti UUNT (OPTIONS), T-91/99, Recueil, str. II-1925, točke 25 in naslednje).
22 Drugič, Urad trdi, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke med znakom map&guide ter proizvodi in storitvami, za katere je zahtevana registracija tega znaka, obstaja neposredna in konkretna zveza, ki navedenemu znaku odvzame ves razlikovalni učinek, kar zadeva zadevne proizvode in storitve.
23 V zvezi s tem trdi, kot je to menil odbor za pritožbe, da sta obe besedi, „map“ in „guide“, ki pomenita zemljevid ali načrt mesta oziroma vodnik ali potovalni vodnik, brez slehernega razlikovalnega učinka, kolikor označujeta le sam namen proizvoda, opisanega kot „računalniški programi“ ali storitev „računalniškega programiranja“. Kot je poudarjeno v izpodbijani odločbi, povprečni potrošnik v kategoriji zadevnih proizvodov ali storitev kupuje računalniške programe, da bi raziskal njihovo vsebino ter bi brez razmišljanja in sklepanja razumel, da računalniški programi ali s tem povezane storitve vsebujejo zemljevide, načrte mest ali potovalne vodnike.
24 Nadalje, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, preprosta kombinacija besed „map“ in „guide“ v izrazu „map&guide“ ne predstavlja drugega kot vsoto teh elementov brez razlikovalnega učinka. Zveza med dvema besedama s tiskarskim znakom „&“, ki pomeni „in“, ni nič posebnega na slovnični ravni. Zgradba znaka map&guide tako ne predstavlja zaznavnega odmika glede na uporabljano terminologijo v vsakdanjem jeziku, ki bi ji lahko dal razlikovalni učinek v smislu sodbe Sodišča z dne 20. septembra 2001 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT (C-383/99 P, Recueil, str. I-6251). Soočen z znakom map&guide v kontekstu z računalniško opremo in računalniškim programiranjem, bo potrošnik takoj ugotovil pomen in brez intelektualnega naprezanja neposredno in konkretno zvezo med navedenim znakom ter proizvodi in storitvami, ki naj bi jih označeval.
25 Dalje je preizkuševalec ustrezno ugotovil stališče upoštevne javnosti, ko je navedel in s primeri podprl, da je računalniški program, predstavljen v obliki zemljevida z vodnikom in ki ponuja možnosti, kot je izdelava individualnega potovalnega načrta, ki presega okvir vodnika v papirni obliki, na trgu običajen, še posebej v obliki CD-ROM-a. Tožeča stranka tem dejanskim ugotovitvam ne nasprotuje.
26 Glede trditve tožeče stranke, da nihče ne označuje računalniških programov z izrazom „map&guide“, medtem ko se potovalni vodnik v obliki knjige označuje z izrazom „potovalni vodnik“, Urad v bistvu trdi, da lahko računalniški program nadomesti knjigo, če obstajajo v angleško govorečih regijah Skupnosti priročniki, ki obstajajo tako v obliki knjig kot v obliki CD-ROM-ov. Dodaja, da potrošnik, soočen z napisom „map&guide“ na knjigi, pomisli neposredno na potovalni vodnik z zemljevidom ali načrtom mest in zato izrazi „potovalni vodnik“, „zemljevid“, „vodnik“ ali celo „map&guide“ ne morejo biti varovani kot tiskovine iz razreda 16. Posledično enako velja za ustrezajoče računalniške programe.
27 Glede kritike tožeče stranke, da, sledeč pristopu iz izpodbijane odločbe, nobeno konkretno ime, kot sta „lev“ ali „orel“, ne more biti predmet varstva za računalniške programe ali s temi povezane storitve, Urad odgovarja, da je stališče potrošnika tisto, ki je merodajno, in da je to stališče posebej ugotovljeno s konkretno prakso zadevnega sektorja. Večini javnosti, ki je v tem primeru zadevna javnost, ne uide dejstvo, da se zemljevidi ali načrti mest z vodniki tržijo v obliki računalniških programov. Tako, kot je ugotovil odbor za pritožbe, bo povprečni potrošnik, soočen z napisom „map&guide“ na embalaži računalniških programov ali v kontekstu ustreznih storitev, glede na tržno prakso pomislil na računalniški program v obliki elektronskega potovalnega vodnika z načrtom mesta ali zemljevidom. Nasprotno Urad meni, da upoštevna javnost, soočena z računalniškimi programi, z imenom „lev“ ali „orel“ (ali „jabolko“), ne bo pomislila, da gre za označitev vsebine računalniškega programa, ampak bo zaznala to ime kot znamko.
28 Urad še dodaja, da če tožeča stranka želi z znamko map&guide tržiti računalniške programe, ki ne vsebujejo zemljevidov in vodnikov, ji je dovoljeno, da zoži seznam proizvodov in storitev, za katere je zahtevala registracijo, kot ji to omogoča člen 44(1) Uredbe št. 40/94. V tej zadevi se zahteva za registracijo nanaša na celotno nerazlikovalno kategorijo proizvodov, imenovanih „računalniški programi“, in nerazlikovalno kategorijo storitev, imenovanih „računalniško programiranje“. V teh okoliščinah je treba potrditi presojo odbora za pritožbe za te kategorije v celoti (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 7. junija 2001 v zadevi DKV proti UUNT (EuroHealth), T-359/99, Recueil, str. II-1645, točka 33, in z dne 27. februarja 2002 v zadevi Ellos proti UUNT (ELLOS), T-219/00, Recueil, str. II-753, točka 36].
29 Tretjič, Urad trdi, da je dejstvo, da si je preizkuševalec premislil glede očitkov, ki jih je sprva imel zoper prijavljeno znamko v delu, ki zajema storitev „organiziranja izobraževanj s področja računalniških programov“ iz razreda 41, v tej zadevi brez pomena.
30 Četrtič, Urad navaja, da je trditev, da naj bi v preteklosti registriral znamke, ki so imele veliko tesnejšo zvezo s proizvodi in storitvami, ki so jih zajemale, kot je zveza med znakom map&guide ter spornimi proizvodi in storitvami, brez pomena za ta spor. V zvezi s tem je treba na podlagi sodbe Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 2002 v zadevi Streamserve proti UUNT (STREAMSERVE) (T-106/00, Recueil, str. II-723, točke od 66 do 67) ugotoviti, da tožeča stranka ne more navajati napake, ki jo je morebiti storil Urad, ko je registriral primerljive znamke v drugih primerih.
31 Iz vsega navedenega izhaja, da znak map&guide ni primeren za označevanje izvora „računalniških programov“ in storitve „računalniškega programiranja“.
Presoja Sodišča prve stopnje
32 V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 se znamke – ki so brez slehernega razlikovalnega učinka, in v skladu s členom 7(1)(c) znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga oziroma opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga oziroma storitve – ne registrirajo.
33 Vsak od razlogov za zavrnitev, ki so našteti v členu 7(1) Uredbe št. 40/94, je neodvisen od drugih in zahteva ločen preizkus. Po drugi strani je treba omenjene razloge za zavrnitev razlagati v smislu splošnega interesa, ki je podlaga za vsakega od njih. Splošni interes, ki se upošteva med preizkusom vsakega od teh razlogov za zavrnitev, lahko izraža, celo mora izražati, različne ugotovitve o zadevnih razlogih za zavrnitev (sodbe Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevah Henkel proti UUNT, C-456/01 P in C-457/01 P, Recueil, str. I 5089, točki 45 in 46; z dne 16. septembra 2004 v zadevi SAT.1 proti UUNT, C-329/02 P, ZOdl., str. I-8317, točka 25, in z dne 15. septembra 2005, BioID proti UUNT, C-37/03 P, ZOdl., str. I-7975, točka 59).
34 Vendar obstaja očitno prekrivanje področij uporabe razlogov, navedenih v členu 7(1)(b) in (c) (sodbi Sodišča z dne 12. februarja 2004 v zadevi Campina Melkunie, C-265/00, Recueil, str. I-1699, točka 18, in v zadevi Koninklijke KPN Nederland, C-363/99, Recueil, str. I-1619, točka 67). Zlasti iz sodne prakse izhaja, da je besedna znamka, ki je opisna glede lastnosti proizvodov ali storitev v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94, zaradi tega dejstva nujno brez slehernega razlikovalnega učinka glede teh proizvodov ali storitev v smislu člena 7(1)(b) iste Uredbe (zgoraj navedeni sodbi Campina Melkunie, točka 19, in Koninklijke KPN Nederland, točka 86).
35 V primeru, kot je ta, ko je z izpodbijano odločbo zavrnjena registracija prijavljene znamke zaradi obstoja absolutnega razloga za zavrnitev, določenega v členu 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, je treba preučiti, ali je Urad dokazal, da je ta znamka brez kakršnega koli razlikovalnega učinka.
36 S tega vidika je treba opozoriti, da se pojem splošnega interesa, na katerem temelji člen 7(1)(b), ne loči od glavne naloge znamke, ki je zagotavljanje potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto izvora proizvoda ali storitve, ki ju označuje znamka, in mu omogočati, da brez mogoče zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od proizvodov ali storitev drugega izvora (sodbi SAT.1 proti UUNT, točka 33 zgoraj, točki 23 in 27, in BioID proti UUNT, točka 33 zgoraj, točka 60).
37 Glede znamke, sestavljene iz besed in tiskarskega znaka, kot je znamka v tej zadevi, je mogoče morebitni razlikovalni učinek preizkusiti za vsakega od njenih izrazov ali elementov, vzetih posamezno, vendar mora biti v vsakem primeru del preizkusa celote, ki jo sestavljajo. To pomeni, da samo dejstvo, da je vsak od elementov, vzetih posamezno, brez razlikovalnega učinka, ne izključuje možnosti, da ima lahko njihova kombinacija razlikovalni učinek (sodbe Campina Melkunie, točka 34 zgoraj, točki 40 in 41; Koninklijke KPN Nederland, točka 34 zgoraj, točki 99 in 100, in SAT.1 proti UUNT, točka 33 zgoraj, točka 28).
38 Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je odbor za pritožbe zavrnil pritožbo zlasti zato, ker bi potrošnik glede na „računalniške programe“ in „računalniško programiranje“ znak map&guide gotovo zaznal kot označbo za proizvode in storitve same po sebi in ne kot označbo izvora, ki omogoča razlikovanje proizvodov in storitev enega podjetja od proizvodov in storitev drugega podjetja.
39 Iz tega izhaja, da je odbor za pritožbe, čeprav je navedel, da ni nujno preizkusiti absolutnega razloga za zavrnitev glede razlikovalnega učinka zadevnega znaka, ugotovil, da znak map&guide ni razlikovalen v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, ker bi ga upoštevna javnost zaznala kot opisnega za zadevne proizvode in storitve.
40 Zato je treba preveriti, ali je vez, ki jo je ugotovil odbor za pritožbe, med vsebino prijavljenega znaka ter zadevnimi proizvodi in storitvami dovolj konkretna in neposredna za dokaz, da bo upoštevna javnost na podlagi tega znaka takoj prepoznala navedene proizvode in storitve ter da je torej znak opisne narave (glej v tem smislu sodbo EuroHealth, točka 28 zgoraj, točki 35 in 36).
41 V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso opisno naravo znaka, kot njegov razlikovalni učinek, presojati glede na proizvode in storitve, za katere je zahtevana njegova registracija, ter glede na to, kako ga zaznava upoštevna javnost (sodba Procter & Gamble proti UUNT, točka 24 zgoraj, točka 39, in sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2004 v zadevi UUNT proti Erpo Möbelwerk, C-64/02 P, ZOdl., str. I-10031, točka 43).
42 Tožeča stranka ne nasprotuje presoji odbora za pritožbe, da je upoštevna javnost glede proizvodov in storitev, za katere je zahtevana registracija znamke, sestavljena iz povprečnih potrošnikov iz širše javnosti. Dalje, kot trdi Urad, je na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 40/94 upoštevna ciljna javnost, z vidika katere je treba presojati absolutni razlog za zavrnitev, povprečno angleško govoreči potrošnik, saj je zadevni znak sestavljen iz angleških besed.
43 V zvezi s tem je odbor za pritožbe navedel in tožeča stranka temu ni nasprotovala, da je zadevni znak sestavljen predvsem iz dveh samostalnikov v angleškem jeziku, in sicer „map“ in „guide“, ki pomenita načrt ali načrt mesta oziroma vodnik ali potovalni vodnik.
44 Dalje je izrecno navedel, da preprosta kombinacija besed „map“ in „guide“ s tiskarskim znakom „&“, ki pomeni „in“, na slovnični ravni nikakor ni izvirna, zaradi česar ostaja pomen tako kombiniranih izrazov nespremenjen. Iz tega je zaključil, da prijavljeni znak, gledano v celoti, ne predstavlja drugega kot vsoto elementov, ki ga sestavljajo.
45 Poleg tega je treba, kot trdi Urad, ugotoviti, da zgradba znaka map&guide, gledano v celoti, ne pomeni zaznavnega odmika glede na uporabljano terminologijo v vsakdanjem jeziku upoštevne javnosti, ki bi ji lahko dal razlikovalni učinek v smislu sodbe Procter & Gamble proti UUNT, točka 24 zgoraj (točka 40).
46 Treba je torej ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno menil, da znak, gledano v celoti, pomeni „zemljevid in vodnik“, torej načrt (mesta) in vodnik (potovalni).
47 Glede razmerja med vsebino znaka map&guide ter zadevnimi proizvodi in storitvami je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je s tem znakom le opisan namen določenih proizvodov („računalniški programi“) in določenih storitev („računalniško programiranje“). Dejansko bi se na angleško govorečem področju Skupnosti ta znak lahko uporabljal za označevanje proizvodov ali storitev v zvezi z računalniškimi programi in računalniškim programiranjem, ki ponujajo načrte (mest) in vodnike (potovalne). Iz tega izhaja, da lahko na podlagi vsebine znaka map&guide upoštevna javnost takoj in brez razmišljanja ugotovi neposredno in konkretno zvezo z „računalniškimi programi“ in s storitvijo „računalniškega programiranja“, ki ponujata vlogo zemljevida (mest) in vodnika (potovalnega).
48 Ker se zahteva za registracijo nanaša na nerazlikovalno kategorijo „računalniških programov“ in na nerazlikovalno kategorijo storitev „računalniškega programiranja“, je treba potrditi presojo odbora za pritožbe, kolikor se nanaša na celoto teh proizvodov in storitev (glej v tem smislu sodbo EuroHealth, točka 28 zgoraj, točka 33).
49 V nasprotju s trditvami tožeče stranke okoliščina, da lahko „računalniški programi“ in storitve „računalniškega programiranja“ zajemajo katero koli tematiko, ne nasprotuje ugotovitvi, da vsebina zadevnega znaka opisuje namen določenih proizvodov in storitev iz zahteve za registracijo. Dejansko tožeča stranka s trditvijo, da zadevni proizvodi in storitve iz te prijave zajemajo katero koli tematiko, implicitno priznava, da je vloga nekaterih „računalniških programov“ in storitev „računalniškega programiranja“ ponujati načrte (mest) in vodnikov (potovalnih).
50 Dalje pristop, kot ga ima odbor za pritožbe, nima za posledico, kot to navaja tožeča stranka, da se ne dovoli več registracija znamk, sestavljenih iz „konkretnega izraza“ za „računalniške programe“ in storitve „računalniškega programiranja“, ker bi bilo vedno mogoče ugotoviti zvezo med vsebino znaka in zadevnimi proizvodi in storitvami. Le če je ta zveza neposredna in konkretna, namreč člen 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 nasprotuje registraciji takega znaka.
51 Iz navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno menil, da je za upoštevno javnost, sestavljeno iz povprečnih potrošnikov iz širše angleško govoreče javnosti, znak map&guide opisen za proizvode in storitve iz zahteve za registracijo. Zato je v skladu s sodno prakso – v skladu s katero je vsak opisni znak brez razlikovalnega učinka (sodbe Campina Melkunie, točka 34 zgoraj, točka 19, in Koninklijke KPN Nederland, točka 34 zgoraj, točka 86) – odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da znak map&guide ni razlikovalen.
52 Poleg tega, če je odbor za pritožbe poskušal utemeljiti izpodbijano odločbo z ugotovitvijo, da se lahko znak, gledano v celoti, splošno uporablja v trgovini za označevanje zadevnih proizvodov in storitev (točke 15 in 16 navedene odločbe), je pomembno spomniti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ta kriterij ni tisti, na podlagi katerega je treba razlagati člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, in da splošni interes, na katerem temelji ta določba, ne zahteva, da lahko vsi prosto uporabljajo zadevne znake (sodba SAT.1 proti UUNT, točka 33 zgoraj, točka 36).
53 Vendar ker izpodbijana odločba temelji na pravilni presoji, po kateri znak map&guide ni razlikovalen zaradi obstoja neposredne in konkretne zveze med njegovo vsebino ter zadevnimi proizvodi in storitvami, je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni storil napake z ugotovitvijo obstoja absolutnega razloga za zavrnitev registracije tega znaka.
54 Dalje iz sodne prakse, navedene v točki v točki 41 zgoraj, izhaja, da je treba razlikovalni učinek znamke presojati glede na proizvode ali storitve, za katere je zahtevana registracija. Zato v nasprotju s trditvami tožeče stranke dejstvo, da je preizkuševalec potrdil razlikovalni učinek znaka map&guide glede storitev „organiziranja izobraževanj s področja računalniških programov“, ni pomembno za presojo razlikovalnega učinka tega znaka glede drugih proizvodov in storitev, ki predstavljajo „računalniške programe“ in storitve „računalniškega programiranja“.
55 Končno, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, tudi če se domneva, da je Urad že sprejel registracijo znamk za proizvode in storitve, ki imajo s temi znamkami tesnejšo zvezo, kot jo ima znak map&guide s proizvodi in storitvami, za katere je zahtevana registracija, iz tega nikakor ne izhaja, da enotna uporaba Uredbe št. 40/94 narekuje, naj se navedeni znak registrira kot znamka Skupnosti za zadevne proizvode in storitve. Dejansko odbori za pritožbe sprejemajo odločbe v skladu z Uredbo št. 40/94 glede registracije znaka kot znamke Skupnosti na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti, ne pa pravice do prostega preudarka. Tako je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati le na podlagi te Uredbe, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi predhodne prakse odločitev odborov za pritožbe (sodba BioID proti UUNT, točka 33 zgoraj, točka 47, in tam navedena sodna praksa). Poleg tega navedene znamke ter z njimi povezani proizvodi in storitve niso podobne ne zadevnemu znaku ne zadevnim proizvodom in storitvam v tej zadevi. Zato je glede na sodno prakso, navedeno v točki 41 zgoraj, registracija znamk, ki jih navaja tožeča stranka, nepomembna za presojo razlikovalnega učinka znaka map&guide za zadevne proizvode in storitve v tej zadevi.
56 Iz vsega navedenega je treba skleniti, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je znak map&guide brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
57 Zato je treba tožbo zavrniti.
Stroški
58 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi tožene stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. oktobra 2006.
Sodni tajnik Predsednik
E. Coulon J. Pirrung