Pritožba, ki jo je 12. februarja 2010 vložila France Télécom SA zoper sodbo Sodišča prve stopnje (tretji senat) z dne 30. novembra 2009 v združenih zadevah T-427/04 in T-17/05, Francoska republika in France Télécom proti Komisiji

(Zadeva C-81/10 P)

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Pritožnica: France Télécom SA (zastopniki: S. Hautbourg, L. Olza Moreno, L. Godfroid in M. van der Woude, odvetniki)

Drugi stranki v postopku: Evropska komisija, Francoska republika

Predlogi

Izpodbijano sodbo naj se razveljavi;

v skladu s členom 61 Statuta Sodišča naj se dokončno odloči o zadevi in ugodi tožbenim predlogom, ki jih je France Télécom podal na prvi stopnji;

podredno naj se zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica v podporo svoji pritožbi navaja pet pritožbenih razlogov.

S prvim pritožbenim razlogom France Télécom zatrjuje kršitev pojma državne pomoči, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo s tem, ko se je v obravnavani zadevi odločilo za tako opredelitev, čeprav po drugi strani priznava, da obstoj (ali neobstoj) morebitne ugodnosti v obravnavani zadevi ni bil odvisen od objektivnih značilnosti zadevne ureditve, ampak od zunanjih dejavnikov same ureditve, katerih učinke je bilo mogoče ugotoviti le naknadno. Splošno sodišče naj bi s tem kršilo samo naravo sistema predhodnega nadzora državnih pomoči, ki ga določata člena 107 in 108 PDEU, torej sistema, ki vnaprej temelji na objektivni analizi značilnosti ureditev, ki se jo opravi na podlagi predhodne priglasitve nacionalnih organov..

Z drugim pritožbenim razlogom pritožnica zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo pojem ugodnosti, saj naj ne bi hotelo opraviti celovite analize vseh določb posebne davčne ureditve. Ta ureditev, ki jo vzpostavlja zakon št. 90-568, naj bi namreč določala dva posebna načina obdavčitve, in sicer "pavšalno dajatev" med letoma 1991 in 1993, ki naj bi povzročila previsoko odmero obdavčitve pritožnice glede na splošno pravo, ter obdavčitev po splošnem pravu v obdobju 1994-200, ki naj bi za pritožnico bila davčno ugodna. S tem ko Splošno sodišče za zadevni obdobji ni hotelo opraviti celovite primerjave med splošnim pravom in učinki posebne davčne ureditve, naj bi večkrat nepravilno uporabilo pravo.

S tretjim pritožbenim razlogom pritožnica zatrjuje kršitev načelo legitimnega pričakovanja, saj naj bi se Splošno sodišče ne strinjalo, da bi molk Komisije v njen odločbi z dne 8. februarja 2005 glede La Poste v zvezi z vzpostavljeno davčno ureditvijo, lahko pri pritožnici vzbudilo pričakovanje o skladnosti zadevnih ukrepov glede pravil o državnih pomočeh. Poleg tega naj bi Splošno sodišče ne upoštevalo nekaterih izjemnih okoliščin, lastnih obravnavani zadevi, ki naj bi upravičevale uporabo načela legitimnega pričakovanja.

S četrtim pritožbenim razlogom France Télécom zatrjuje nepravilno obrazložitev sodbe, saj naj bi Splošno sodišče svojo obrazložitev nadomestilo z obrazložitvijo Komisije, ki jo je podala na njene trditve glede kršitve načela zastaranja ureditve pomoči. Tako naj bi po mnenju pritožnice desetletni rok za zastaranje, ki ga določa člen 15(1) Uredbe (ES) št. 659/1999¹, bilo treba izračunati od datuma 2. julija 1990, ko je bila z zakonom št. 90-568 določena zadevna posebna ureditev, in ne od dneva, ko je bila pomoč dejansko dodeljena prejemniku pomoči.

S petim in zadnjim pritožbenim razlogom pritožnica zatrjuje, da je Splošno sodišče nepravilno uporabilo pravo, s tem ko je presodilo, da bi Komisija - ne da bi to pomenilo kršitev načela pravne varnosti - pomoč lahko opredelila na podlagi "lestvice" in odredila njeno vrnitev, čeprav je bilo nemogoče določiti dejansko ugodnost, ki bi je bila lahko deležna. Poleg tega naj bi Splošno sodišče ne odgovorilo na vse trditve glede kršitve načela pravne varnosti.

____________

¹ - Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1).