Zadeva T-348/07

Stichting Al-Aqsa

proti

Svetu Evropske unije

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu – Zamrznitev sredstev – Skupno stališče 2001/931/SZVP in Uredba (ES) št. 2580/2001 – Ničnostna tožba – Prilagoditev predlogov – Sodni nadzor – Pogoji za izvajanje ukrepa Unije o zamrznitvi sredstev“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Akt, ki med postopkom, ki poteka, razveljavlja in nadomešča izpodbijani akt – Zahtevek za prilagoditev predlogov za razglasitev ničnosti

(člen 230, peti odstavek, ES)

2.      Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Posebni omejevalni ukrepi zoper nekatere osebe in subjekte v okviru boja proti terorizmu – Pojem osebe v smislu člena 1(2), prva alinea, Skupnega stališča 2001/931

(Skupno stališče Sveta 2001/931, člen 1(2))

3.      Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Posebni omejevalni ukrepi zoper nekatere osebe in subjekte v okviru boja proti terorizmu – Sklep o zamrznitvi sredstev

(Skupno stališče Sveta 2001/931, uvodna izjava 1 in člen 1(4); Uredba Sveta št. 2580/2001, člen 2(3))

4.      Evropska unija – Skupna zunanja in varnostna politika – Posebni omejevalni ukrepi zoper nekatere osebe in subjekte v okviru boja proti terorizmu – Sklep o zamrznitvi sredstev

(Skupno stališče Sveta 2001/931, člen 1(6); Uredba Sveta št. 2580/2001, člen 2(3))

1.      Rok dveh mesecev, določen v členu 230, peti odstavek, ES, načeloma velja, kadar se razglasitev ničnosti akta predlaga s tožbo in v postopku, ki poteka, z zahtevkom za prilagoditev predlogov za razglasitev ničnosti predhodnega akta, ki je razveljavljen in nadomeščen z zadevnim aktom. Pravila, ki se nanašajo na roke za vložitev tožbe, so namreč predmet javnega reda in jih mora sodišče uporabiti tako, da se zagotovi pravna varnost in enakost posameznikov pred zakonom, pri čemer se izogne kakršni koli diskriminaciji ali samovoljnemu obravnavanju pri vodenju sodnega postopka.

Vendar se kot izjema od tega načela navedeni rok ne uporablja v postopku, ki poteka, prvič, če imata zadevni akt in akt, ki ga razveljavlja in nadomešča, enak predmet glede na zadevno osebo, temeljita zlasti na enakih razlogih in imata v bistvu enako vsebino ter se tako razlikujeta le glede področja uporabe ratione temporis in, drugič, če zahtevek za prilagoditev predlogov ne temelji na nobenem drugem tožbenem razlogu, novem dejstvu oziroma dokazu, kot le sprejetju samega zadevnega akta, ki razveljavlja in nadomešča ta predhodni akt.

V takem primeru, glede na to, da pri predmetu in okviru spora, kot sta določena v prvotni tožbi, nastane samo sprememba, ki se nanaša na njeno časovno dimenzijo, okoliščina, da je zahtevek za prilagoditev predlogov vložen po izteku dvomesečnega roka, določenega v členu 230, peti odstavek, ES, nikakor ne posega v pravno varnost. V teh okoliščinah bi bilo v nasprotju z dobrim delovanjem sodnega organa in zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi morala tožeča stranka v postopku vložiti zahtevek za prilagoditev predlogov v dvomesečnem roku, določenemu v členu 230, peti odstavek, ES, ker sicer ne bi bil dopusten.

(Glej točke od 32 do 35 in 44.)

2.      Izraz „oseba“ v svojem običajnem pravnem pomenu, na katerega se je treba sklicevati, kadar ni izrecne nasprotne navedbe zakonodajalca, označuje osebo, ki ima pravno osebnost, torej tako fizično kot pravno osebo.

Osebe iz člena 1(2), prva alinea, Skupnega stališča 2001/931 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu lahko torej označujejo tako fizične kot pravne osebe, medtem ko lahko skupine in subjekti iz člena 1(2), druga alinea, navedenega skupnega stališča označujejo vse druge vrste družbenih organizacij, ki obstajajo v bolj kot ne določeni strukturirani obliki, čeprav nimajo pravne osebnosti.

Ta razlaga je podprta s členom 1(5) Skupnega stališča 2001/931, na podlagi katerega Svet deluje na način, ki zagotavlja, da so imena fizičnih ali pravnih oseb, skupin ali subjektov, naštetih v Prilogi, opremljena s podrobnostmi, ki omogočajo učinkovito prepoznavo posebnih posameznikov, pravnih oseb, subjektov ali teles.

Okoliščina, da so na seznamu, priloženem k Skupnemu stališču 2001/931, in tudi na seznamu, priloženem k Uredbi št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu, pod rubriko „Osebe“ navedene le fizične osebe, medtem kot je več pravnih oseb navedenih pod rubriko „Skupine in subjekti“, v zvezi s tem ni upoštevna. Ti seznami, ki so izdelani samo za to, da bi v posameznih naštetih primerih izvajali Skupno stališče 2001/931 in Uredbo št. 2580/2001, dejansko ne vplivajo na opredelitev oseb, skupin ali subjektov, ki je v navedenih aktih. Enako velja zato tudi glede morebitnih napak pri uvrščanju med osebe ter skupine in subjekte, ki bi jih ti seznami lahko vsebovali.

(Glej točke od 57 do 59 in 61.)

3.      Pri razlagi obsega določbe prava Skupnosti je treba hkrati upoštevati njeno besedilo, njen smisel in njene cilje. Ob upoštevanju besedila, smisla in ciljev zadevnih določb Skupnega stališča 2001/931 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (glej zlasti uvodno izjavo 1 tega skupnega stališča) in Uredbe št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu kot tudi bistvene vloge, ki jo imajo nacionalni organi v procesu zamrznitve sredstev, določenem v členu 2(3) navedene uredbe, mora biti odločitev o začetku preiskave ali kazenskega pregona, zato da bi se Svet lahko veljavno skliceval nanjo, sprejeta v okviru nacionalnega postopka, katerega neposreden in bistveni namen je naložitev preventivnih ali restriktivnih ukrepov zoper zadevno osebo, skupino ali subjekt na podlagi boja proti terorizmu in zaradi vpletenosti v terorizem.

Tak je primer glede sklepa v postopku za izdajo začasne odredbe, ki je ob upoštevanju njegove vsebine, obsega in konteksta, skupaj z nacionalno ureditvijo, v kateri se sprejemajo sankcije na področju terorizma, odločitev pristojnega nacionalnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001. Tak sklep, skupaj z navedeno ureditvijo, je mogoče obravnavati kot da izpolnjuje zahteve navedenega člena 1(4) Skupnega stališča in lahko zato načeloma kot tak utemeljuje sprejetje ukrepa zamrznitve sredstev na podlagi člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001.

(Glej točke 96, 97, 101 in 105.)

4.      Kadar želi Svet po ponovnem preverjanju sprejeti ali ohraniti ukrep zamrznitve sredstev iz naslova Uredbe št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu na podlagi nacionalne odločitve o začetku preiskave ali kazenskega pregona za teroristično dejanje, mora upoštevati poznejši razvoj teh preiskav ali pregonov. Obstaja namreč možnost, da je preiskava policijskih ali varnostnih organov končana, ne da bi se nadaljeval sodni postopek, ker ni bilo mogoče zbrati dovolj dokazov, ali ker je zaradi istih razlogov ustavljena sodna preiskava, ali celo ker se zaradi odločitve o kazenskem pregonu ta pregon opusti oziroma so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Bilo bi nedopustno, da Svet ne bi upošteval takih elementov, ki so del celote upoštevnih informacij, ki jih je treba upoštevati za presojo položaja. Drugačna odločitev bi Svetu in državam članicam ponovno vrnila neomejeno pooblastilo za zamrznitev sredstev osebe zunaj sodnega nadzora za nedoločen čas, in sicer ne glede na izid morebitnih temu sledečih sodnih postopkov.

Iste preudarke je treba uporabiti, če nacionalni upravni ukrep o zamrznitvi sredstev ali prepoved organizacije kot teroristične umakne organ, ki je to sprejel, ali če je ta ukrep oziroma prepoved razveljavljena s sodno odločbo.

Svet ravna izven svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku s tem, da osebo pri rednem ponovnem preverjanju njenega položaja na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu za nedoločen čas ohrani na seznamu iz Priloge k Uredbi št. 2580/2001 le z obrazložitvijo, da sklep, ki ga je v postopku za izdajo začasne odredbe sprejel pristojni sodni organ, v notranjem pravnem redu, in sicer v pritožbenem sodnem postopku zoper odredbo oziroma v meritornem sodnem postopku, ni izpodbijan, čeprav je upravno odločitev, glede katere je bila temu sodniku predlagana odložitev učinkov, organ, ki jo je sprejel, v vmesnem času razveljavil.

(Glej točke 164, 168, 169 in 180.)