SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)

z dne 8. oktobra 2008

Zadeva T-23/05

Éric Gippini Fournier

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Ničnostna tožba – Odškodninska tožba – Javni uslužbenci – Napredovanje – Dodelitev prednostnih točk – Neizpodbojni akti – Pripravljalni akti – Nedopustnost“

Predmet: Tožba zaradi, prvič, predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero tožeči stranki niso bile dodeljene prednostne točke Generalnega direktorata v okviru napredovalnega obdobja 2003, ter odločb Komisije o zavrnitvi njenega ugovora pri Odboru za napredovanje v zvezi z dodelitvijo prednostnih točk, ne glede na to, kako so poimenovane, in o zavrnitvi dodelitve prednostnih točk za delo v interesu institucije ter, drugič, odškodninskega zahtevka.

Odločitev: Tožba se zavrže kot nedopustna. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Sistem napredovanja, ki ga je vzpostavila Komisija – Konec napredovalnega obdobja z aktom, ki vsebuje odločbo o sestavi seznama uradnikov, ki napredujejo, in odločbo o določitvi točk, ki se dodelijo uradnikom – Samostojni odločbi, zoper kateri je mogoče vložiti ločeni tožbi ali enotno tožbo

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 45, 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Predmet – Določitev z vlogo, s katero se postopek začne, ob upoštevanju okvira, opredeljenega s pritožbo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Predmet spora – Opredelitev pojma – Sprememba med postopkom – Prepoved – Odločba, s katero se med postopkom nadomesti izpodbijana odločba – Novo dejstvo

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 48(2); Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      V okviru sistema napredovanja, vzpostavljenega z notranjimi predpisi Komisije, ki temelji na upoštevanju skupne delovne uspešnosti, ki jo izkazujejo točke, ki se seštevajo iz leta v leto, in v katerem se napredovalno obdobje konča s kompleksnim aktom, saj obsega dve ločeni odločbi organa, pristojnega za imenovanja, in sicer odločbo o določitvi seznama uradnikov, ki napredujejo, in odločbo o določitvi skupnega števila točk za uradnike, na kateri temelji prva zgoraj navedena odločba, je ta odločba o določitvi skupnega števila točk samostojen akt, ki je kot tak lahko predmet pritožbe in po potrebi tožbe v okviru pravnih sredstev, ki so določena v Kadrovskih predpisih.

Uradnik, ki ne napreduje in ne želi izpodbijati svojega nenapredovanja v zadevnem obdobju, ampak le zavrnitev dodelitve določenega števila točk, s katerim ne bi mogel doseči praga za napredovanje, lahko vloži pritožbo in po potrebi tožbo zoper sam akt o dodelitvi točk, ki v zvezi z njim vključuje zavezujoče in dokončne pravne učinke.

Nasprotno pa pripravljalni predhodni akti, ki so nujni za končno odločbo, ne morejo biti predmet samostojne tožbe, vendar se njihova zakonitost lahko vseeno izpodbija v okviru tožbe zoper dokončno odločbo.

Odločbe o dodelitvi ali zavrnitvi dodelitve določenega števila točk za napredovanje zadevnemu uradniku so taki pripravljalni akti, ki jih je mogoče izpodbijati le v okviru tožbe zoper dokončno odločbo organa, pristojnega za imenovanja.

(Glej točke od 60 do 62, 64, 65 in 67.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 19. oktober 2006, Buendía Sierra proti Komisiji, T‑311/04, ZOdl., str. II‑4137, točke od 90 do 92, 97 in 98.

2.      Čeprav je upravna pritožba iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov nujna predpostavka za vložitev tožbe zoper akt, ki posega v položaj osebe, ki jo zadevajo Kadrovski predpisi, je vseeno akt, ki se razlikuje od tožbe iz člena 91(2), katere predmet in razlog omejuje samo negativno in tako preprečuje razširitev razloga ali predmeta pritožbe v tožbi, ne preprečuje pa njunega zmanjšanja v njej. Predmet tožbe je torej opredeljen samo v vlogi, s katero se postopek začne, če ta ne izstopa iz okvira, določenega v pritožbi. Iz tega sledi, da je vsebina pritožbe lahko vključena v tožbo le, če se nanjo nedvoumno sklicuje.

(Glej točko 70.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 17. oktober 1990, Hettrich in drugi proti Komisiji, T‑134/89, Recueil, str. II‑565, točka 16.

3.      Čeprav je s členom 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje v določenih okoliščinah dovoljeno navajanje novih razlogov med postopkom, te določbe v nobenem primeru ni mogoče razlagati tako, kot da tožeči stranki dovoljuje, da Sodišču prve stopnje predloži nove predloge in tako spremeni predmet spora.

V zvezi s tem v skladu z zahtevo po ekonomičnosti postopka akt, ki med postopkom nadomesti izpodbijani akt z istim predmetom, pomeni novo okoliščino, ki tožečim strankam omogoči prilagoditev njihovih predlogov in tožbenih razlogov.

Vendar v okviru napredovalnega obdobja, kadar zadevni akt nadomesti le pripravljalni akt, kot je odločba o dodelitvi točk za napredovanje, ne spremeni pa odločbe o določitvi skupnega števila točk, dodeljenih tožeči stranki v zadevnem napredovalnem obdobju, ki je edini akt, ki ga je mogoče izpodbijati v tej zadevi in ga tožeča stranka ni izpodbijala v prvotnih predlogih, s tem aktom ni mogoče razširiti predmeta spora na akt, zoper katerega tožba ni bila vložena, s čimer bi nedopustna tožba postala dopustna.

(Glej točke od 72 do 76.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 12. julij 2001, Banatrading proti Svetu, T‑3/99, Recueil, str. II‑2123, točka 28 in navedena sodna praksa.