SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 2. julija 2019(*)

„Nepogodbena odgovornost – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Islamski republiki Iran – Zamrznitev sredstev – Povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi vpisa in ohranitve imena tožeče stranke na seznamih oseb in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi – Premoženjska škoda – Nepremoženjska škoda“

V zadevi T‑405/15,

Fulmen s sedežem v Teheranu (Iran), ki jo zastopata A. Bahrami in N. Korogiannakis, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata R. Liudvinaviciute‑Cordeiro in M. Bishop, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki sta jo sprva zastopala A. Aresu in D. Gauci, nato A. Aresu in R. Tricot, agenti,

intervenientka,

zaradi predloga na podlagi člena 268 PDEU za povrnitev škode, ki naj bi jo tožeča stranka domnevno utrpela zaradi sprejetja Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL 2010, L 195. str. 39), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2010, L 195, str. 25), Sklepa Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2010, L 281, str. 81) in Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL 2010, L 281, str. 1), s katerimi je bilo ime tožeče stranke vpisano in ohranjeno na seznamih oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, V. Valančius in U. Öberg, sodnika,

sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 11. decembra 2018

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

1        Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ta ustavila jedrske dejavnosti, ki predstavljajo nevarnost z vidika širjenja jedrskega orožja, in razvoj sistemov za izstrelitev jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).

2        Tožeča stranka, družba Fulmen, je iranska družba, dejavna zlasti v sektorju električne opreme.

3        V okviru Evropske unije sta bila sprejeta Skupno stališče Sveta 2007/140/SZVP z dne 27. februarja 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2007, L 61, str. 49) in Uredba Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2007, L 103, str. 1).

4        Člen 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 je določal zamrznitev vseh sredstev in gospodarskih virov nekaterih kategorij oseb in subjektov. Seznam teh oseb in subjektov je bil v Prilogi II k Skupnemu stališču 2007/140.

5        Glede pristojnosti Evropske skupnosti je člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 določal zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, za katere je Svet Evropske unije v skladu s členom 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 ugotovil, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja. Seznam teh oseb, subjektov in organov je bil v Prilogi V k Uredbi št. 423/2007.

6        Skupno stališče 2007/140 je bilo razveljavljeno s Sklepom Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2010, L 195, str. 39).

7        Člen 20(1) Sklepa 2010/413 določa zamrznitev sredstev za več kategorij subjektov. Ta določba se med drugim nanaša na „osebe in subjekt[e], […] ki sodelujejo [pri] širjenj[u] jedrskega orožja, […] so z njim[…] neposredno povezani ali [ga] podpirajo, […] ali osebe in subjekt[e], ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih, ali subjekt[e], ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom, tudi na nezakonit način […]; te osebe in subjekti so navedeni v Prilogi II“.

8        Seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 je bil nadomeščen z novim seznamom, sprejetim s Sklepom Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2010, L 281, str. 81).

9        Svet je 25. oktobra 2010 sprejel Uredbo (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 (UL 2010, L 281, str. 1).

10      Svet je 26. julija 2010 s sprejetjem Sklepa 2010/413 tožečo stranko vključil na seznam oseb, subjektov in organov iz tabele I Priloge II k navedenemu sklepu.

11      Tožeča stranka je bila zato na podlagi Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe št. 423/2007 (UL 2010, L 195, str. 25) vpisana na seznam oseb, subjektov in organov iz tabele I Priloge V k Uredbi št. 423/2007. Posledica sprejetja Izvedbene uredbe št. 668/2010 je bila zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke.

12      Svet je v Sklepu 2010/413 v zvezi s tožečo stranko navedel naslednje razloge: „Družba Fulmen je sodelovala pri vgradnji električne opreme na lokaciji Qom/Fordoo [Iran] še v času pred razkritjem njenega obstoja.“ V Izvedbeni uredbi št. 668/2010 je bila uporabljena naslednja formulacija: „Fulmen je sodeloval pri vgradnji električne opreme na lokaciji Qom/Fordoo v času pred njenim razkritjem.“

13      Svet je z dopisom z dne 28. julija 2010 tožečo stranko obvestil o tem, da je bila uvrščena na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in na seznam Priloge V k Uredbi št. 423/2007.

14      Tožeča stranka je Svet v dopisu z dne 14. septembra 2010 prosila, naj prekliče njeno uvrstitev na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in na seznam iz Priloge V k Uredbi št. 423/2007. Prav tako je Svet pozvala, naj ji sporoči elemente, na katere se je oprl pri sprejetju omejevalnih ukrepov proti njej.

15      Sprejetje Sklepa 2010/644 ni vplivalo na vpis imena tožeče stranke na seznam v Prilogi II k Sklepu 2010/413.

16      Ker je bila Uredba št. 423/2007 razveljavljena z Uredbo št. 961/2010, je Svet ime tožeče stranke vključil v točko 13 tabele B Priloge VIII k zadnjenavedeni uredbi. Posledično so bila sredstva tožeče stranke od tedaj zamrznjena v skladu s členom 16(2) Uredbe št. 961/2010.

17      Svet je z dopisom z dne 28. oktobra 2010 odgovoril na dopis tožeče stranke z dne 14. septembra 2010 in navedel, da je po ponovni preučitvi zavrnil njen predlog, naj jo izbriše s seznama v Prilogi II k Sklepu 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, in seznama v Prilogi VIII k Uredbi št. 961/2010, s katero je bila nadomeščena Priloga V k Uredbi št. 423/2007. V zvezi s tem je pojasnil, da se morajo za tožečo stranko še naprej uporabljati omejevalni ukrepi, določeni v navedenih besedilih, ker spis ne vsebuje novih elementov, ki bi upravičevali spremembo stališča Sveta. Svet je navedel tudi, da njegov sklep o ohranitvi imena tožeče stranke na teh seznamih ni temeljil na drugih dokazih od tistih, ki so navedeni v obrazložitvi navedenih seznamov.

18      Splošno sodišče je s sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), Sklep 2010/413, Izvedbeno uredbo št. 668/2010, Sklep 2010/644 in Uredbo št. 961/2010 v delu, v katerem so se nanašali na Fereydouna Mahmoudiana in tožečo stranko, razglasilo za nične.

19      V zvezi s časovnimi učinki razglasitve ničnosti aktov, ki so se izpodbijali v okviru tožbe, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), je Splošno sodišče v točki 106 navedene sodbe glede Uredbe št. 961/2010 opozorilo, da začnejo v skladu s členom 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije z odstopanjem od člena 280 PDEU odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se uredba razglasi za nično, veljati šele z datumom izteka roka za pritožbo iz člena 56, prvi odstavek, tega statuta, ali če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve. V obravnavanem primeru je presodilo, da tveganje, da bi se resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 961/2010, glede na pomembno posledico, ki jo imajo ti ukrepi za pravice in svoboščine tožečih strank, ni dovolj veliko, da bi se utemeljila ohranitev učinkov navedene uredbe glede tožečih strank v obdobju, daljšem od obdobja, določenega v členu 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

20      Poleg tega je Splošno sodišče v točki 107 sodbe z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), ohranilo učinke Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, do začetka učinkovanja razglasitve ničnosti Uredbe št. 961/2010.

21      Svet je 4. junija 2012 pri Sodišču vložil pritožbo zoper sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142). Ta pritožba je bila vpisana pod opravilno številko C‑280/12 P. Svet je v podporo navedeni pritožbi med drugim trdil, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je menilo, da bi ta moral predložiti dokaze o tem, da je bila tožeča stranka dejavna na lokaciji Qom/Fordoo (Iran), in to ne glede na to, da lahko predloženi dokazi izvirajo iz zaupnih virov, ter da se je to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, nanašalo na dva vidika posredovanja teh dokazov, prvega v zvezi s posredovanjem dokazov Svetu od držav članic in drugega v zvezi s posredovanjem zaupnih dokazov sodišču.

22      Sodišče je s sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian (C‑280/12 P, EU:C:2013:775), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer je potrdilo ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 103 sodbe z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), in sicer, da Svet ni predložil dokaza, da je bila tožeča stranka dejavna na lokaciji Qom/Fordoo.

23      Svet je na podlagi sodbe z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian (C‑280/12 P, EU:C:2013:775), z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1361/2013 z dne 18. decembra 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2013, L 343, str. 7) ime tožeče stranke izbrisal s seznamov oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, v Prilogi II k Sklepu 2010/413 in Prilogi IX k Uredbi št. 267/2012 z učinkom od 19. decembra 2013. Od takrat ime tožeče stranke ni bilo znova vpisano na noben seznam.

II.    Postopek in predlogi strank

24      Tožeča stranka je 25. julija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Zadeva je bila dodeljena prvemu senatu Splošnega sodišča.

25      Svet je 9. novembra 2015 vložil odgovor na tožbo.

26      Evropska komisija je 9. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Sveta.

27      Tožeča stranka je 2. decembra 2015 predložila stališče glede predloga za intervencijo, ki ga je vložila Komisija. Svet stališča glede tega predloga ni vložil v za to določenem roku.

28      S sklepom predsednika prvega senata Splošnega sodišča z dne 10. decembra 2015, sprejetim v skladu s členom 144(4) Poslovnika Splošnega sodišča, je bila Komisiji dovoljena intervencija v tem sporu.

29      Komisija je 22. januarja 2016 vložila intervencijsko vlogo. Niti Svet niti tožeča stranka nista vložila stališča glede te vloge.

30      Tožeča stranka je 25. januarja 2016 vložila repliko.

31      Svet je 8. marca 2016 vložil dupliko.

32      Tožeča stranka je z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 29. marca 2016, v skladu s členom 106(1) Poslovnika predlagala, naj se opravi obravnava.

33      Splošno sodišče (prvi senat) je na predlog sodnice poročevalke sprejelo prvi ukrep procesnega vodstva, in sicer zaslišanje strank glede morebitne prekinitve postopka do izdaje odločbe Sodišča, s katero bo končan postopek v zadevi C‑45/15 P, Safa Nicu Sepahan/Svet. Svet je svoje stališče v zvezi s tem podal v za to določenem roku.

34      Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila sodnica poročevalka na podlagi člena 27(5) Poslovnika razporejena v prvi senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

35      Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 31. avgusta 2016 prekinil postopek v tej zadevi.

36      Splošno sodišče (prvi senat) je po izreku sodbe z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), na predlog sodnice poročevalke sprejelo drugi ukrep procesnega vodstva, in sicer zaslišanje strank glede posledic, ki po njihovem mnenju iz navedene sodbe izhajajo za to zadevo (v nadaljevanju: drugi ukrep procesnega vodstva). Glavni stranki in Komisija so svoja stališča v zvezi s tem podale v za to določenem roku.

37      Splošno sodišče (prvi senat) je na predlog sodnice poročevalke sprejelo tretji ukrep procesnega vodstva, in sicer je tožeči stranki postavilo več vprašanj (v nadaljevanju: tretji ukrep procesnega vodstva). Tožeča stranka je na njih odgovorila v za to določenem roku.

38      Komisija je z dopisom z dne 28. novembra 2018 Splošno sodišče obvestila, da sicer še najprej podpira stališče Sveta, vendar meni, da se ji ni treba udeležiti obravnave v tej zadevi.

39      Glavni stranki sta na obravnavi 11. decembra 2018 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

40      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

–        Svetu naloži, naj ji plača 11.009.560 EUR za premoženjsko škodo, ki jo je utrpela, in 100.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

41      Svet in Komisija Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

A.      Pristojnost Splošnega sodišča

42      Svet v dupliki na podlagi sodbe z dne 18. februarja 2016, Jannatian/Svet (T‑328/14, neobjavljena, EU:T:2016:86), ugovarja, da je tožeča stranka odškodninski zahtevek oprla na nezakonitost vpisa njenega imena na seznam v Prilogi II k Sklepu 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, zato Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o tej tožbi, ker člen 275, drugi odstavek, PDEU Splošnemu sodišču ne podeljuje pristojnosti za odločanje o odškodninskem zahtevku, ki temelji na nezakonitosti akta, ki spada v okvir skupne zunanje in varnostne politike (SZVP).

43      Tožeča stranka je v odgovoru na vprašanje, s katerim jo je Splošno sodišče na obravnavi pozvalo, naj predstavi svoje stališče glede ugovora nedopustnosti, ki ga je podal Svet, pojasnila, da s to tožbo zahteva odškodnino za škodo, povzročeno le z uredbama, ki ju je sprejel Svet, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave. Glede na navedeni odgovor je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v bistvu spremenila drugi tožbeni predlog, tako da nazadnje predlaga le, naj Splošno sodišče Svetu naloži, naj ji plača 11.009.560 EUR za premoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi nezakonitega vpisa njenega imena na seznama, priložena Izvedbeni uredbi št. 668/2010 in Uredbi št. 961/2010 (v nadaljevanju: sporna seznama), in 100.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi navedenega vpisa.

44      Vsekakor je treba spomniti, da lahko Splošno sodišče v skladu s členom 129 Poslovnika po uradni dolžnosti po opredelitvi strank kadar koli odloči, ali morda niso izpolnjene absolutne procesne predpostavke, med katerimi je v skladu s sodno prakso pristojnost sodišča Unije za odločanje o tožbi (glej v tem smislu sodbi z dne 18. marca 1980, Ferriera Valsabbia in drugi/Komisija, 154/78, 205/78, 206/78, od 226/78 do 228/78, 263/78, 264/78, 31/79, 39/79, 83/79 in 85/79, EU:C:1980:81, točka 7, in z dne 17. junija 1998, Svenska Journalistförbundet/Svet, T‑174/95, EU:T:1998:127, točka 80).

45      V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da odškodninska tožba za povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi sprejetja akta s področja SZVP, sicer ni v pristojnosti Splošnega sodišča (sodba z dne 18. februarja 2016, Jannatian/Svet, T‑328/14, neobjavljena, EU:T:2016:86, točki 30 in 31), vendar se je Splošno sodišče vedno izreklo za pristojno za odločanje o zahtevku za povrnitev škode, ki naj bi osebi ali subjektu nastala zaradi omejevalnih ukrepov, ki so bili proti njemu sprejeti v skladu s členom 215 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, neobjavljena, EU:T:2007:207, točke od 232 do 251, in z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točke od 45 do 149).

46      Enako mora veljati za zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi jo oseba ali subjekt utrpel zaradi omejevalnih ukrepov, ki so bili proti njemu sprejeti v skladu s členom 291(2) PDEU.

47      V skladu s sodno prakso namreč nobena določba Pogodbe DEU ne določa, da se njen šesti del, ki vsebuje določbe o institucijah in finančne določbe, ne more uporabiti na področju omejevalnih ukrepov. Uporaba člena 291(2) PDEU – v skladu s katerim se, „[č]e so potrebni enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije, […] s temi akti na Komisijo, ali v ustrezno utemeljenih posebnih primerih in v primerih iz členov 24 in 26 Pogodbe o Evropski uniji, na Svet, prenesejo izvedbena pooblastila“ – torej ni izključena, če so pogoji iz te določbe izpolnjeni (sodba z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet, C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točka 35).

48      V obravnavani zadevi so se omejevalni ukrepi, ki so bili proti tožeči stranki sprejeti s Sklepom 2010/413, ki je bil nato spremenjen s Sklepom 2010/644, izvajali z Izvedbeno uredbo št. 668/2010, sprejeto v skladu s členom 291(2) PDEU, in Uredbo št. 961/2010, sprejeto v skladu s členom 215 PDEU.

49      Iz tega sledi, da Splošno sodišče sicer ni pristojno za odločanje o odškodninskem zahtevku tožeče stranke v delu, v katerem želi pridobiti povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi sprejetja Sklepa 2010/413, ki je bil nato spremenjen s Sklepom 2010/644, je pa pristojno za obravnavo tega zahtevka v delu, v katerem se nanaša na povračilo škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi izvajanja tega sklepa z Izvedbeno uredbo št. 668/2010 in Uredbo št. 961/2010 (v nadaljevanju: sporna akta).

50      Zato je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče pristojno za preučitev te tožbe, kakor je bila spremenjena na obravnavi, to je v delu, v katerem se z njo želi doseči povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker so se omejevalni ukrepi, ki so bili proti njej sprejeti v Sklepu 2010/413, kakor je bil nato spremenjen s Sklepom 2010/644, izvajali s spornima aktoma (v nadaljevanju: sporni ukrepi).

B.      Vsebinska presoja

51      V skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU Unija „[v] primeru nepogodbene odgovornosti […] v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti“. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU zaradi nezakonitega ravnanja institucij izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, dejanskost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in uveljavljano škodo (glej sodbi z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 106 in navedena sodna praksa, in z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 47).

52      V utemeljitev te tožbe tožeča stranka trdi, da so trije zgoraj navedeni pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni.

53      Svet ob podpori Komisije predlaga zavrnitev te tožbe kot neutemeljene, ker tožeča stranka ni predložila, kot bi morala, dokaza, da so vsi pogoji za nepogodbeno odgovornost Unije v tem primeru izpolnjeni.

54      V skladu z ustaljeno sodno prakso so pogoji za nepogodbeno odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU, kot so že bili našteti zgoraj v točki 51, kumulativni (sodba z dne 7. decembra 2010, Fahas/Svet, T‑49/07, EU:T:2010:499, točki 92 in 93, in sklep z dne 17. februarja 2012, Dagher/Svet, T‑218/11, neobjavljen, EU:T:2012:82, točka 34).  Iz tega sledi, da je treba, če eden od teh pogojev ni izpolnjen, tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (sodba z dne 26. oktobra 2011, Dufour/ECB, T‑436/09, EU:T:2011:634, točka 193).

55      Preveriti je torej treba, ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi predložila, kot bi morala, dokaz o nezakonitosti ravnanja, ki ga očita Svetu, to je sprejetje spornih aktov in ohranitev njenega imena na spornih seznamih, o dejanskosti premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala, ter o obstoju vzročne zveze med sprejetjem spornih aktov in škodo, ki jo uveljavlja.

1.      Zatrjevana nezakonitost

56      Tožeča stranka trdi, da je pogoj glede nezakonitosti ravnanja institucije izpolnjen, saj sprejetje spornih aktov in ohranitev njenega imena na spornih seznamih v bistvu pomenita, da je Svet storil dovolj resno kršitev pravnih pravil, s katerimi so posameznikom podeljene pravice, da se v skladu s sodno prakso lahko uveljavlja nepogodbena odgovornost Unije.

57      V zvezi s tem, prvič, tožeča stranka opozarja, da iz sodbe z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), in sodbe z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian (C‑280/12 P, EU:C:2013:775), ki jo je Sodišče izdalo v pritožbenem postopku in s katero je zavrnilo navedeno pritožbo (glej točko 22 zgoraj), izhaja, da sta sporna akta nezakonita.

58      Na eni strani namreč opozarja, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), menilo, da Svet ni imel nobenega dokaza zoper njo, s katerim bi podprl vpis njenega imena na sporna seznama, in meni, da to dejstvo pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, da se lahko uveljavlja nepogodbena odgovornost Unije. V odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru drugega ukrepa procesnega vodstva, navaja, da je ob upoštevanju podobnosti dejstev, ki so razlog za to zadevo in za zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), vse ugotovitve glede teže nezakonitosti ravnanja Sveta v zadnjenavedeni zadevi mogoče smiselno prenesti na to zadevo. Dodaja, da bi Splošno sodišče moralo ugotoviti, da zgolj razglasitev ničnosti spornih aktov ne more biti zadostno povračilo za njeno nepremoženjsko škodo.

59      Na drugi strani tožeča stranka meni, da odločitev Sveta, da kljub očitni nezakonitosti, ki jo je Splošno sodišče ugotovilo v sodbi z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), vloži pritožbo zoper to sodbo, pomeni zlorabo pooblastil, zaradi katere se je povečala škoda, ki jo je utrpela.

60      Drugič, tožeča stranka trdi, da sta bili zaradi spornih ukrepov kršeni njena svoboda ustanavljanja in lastninska pravica, ki ju ima na podlagi členov 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Ta kršitev teh temeljnih pravic naj bi poslabšala nezakonitost, ki jo je storil Svet, tako da gre za resno kršitev.

61      V odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru drugega ukrepa procesnega vodstva, Svet ob podpori Komisije ne izpodbija več nezakonitosti, ki izhaja iz sprejetja spornih ukrepov, in priznava, da so ugotovitve, do katerih je Sodišče prišlo v sodbi z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), v zvezi z obstojem dovolj resne kršitve pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, upoštevne v tej zadevi, ker je bila tožeča stranka uvrščena na seznama v okoliščinah, ki so podobne kot v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba. Vendar pa ugovarja trditvam tožeče stranke o zlorabi pooblastil in kršitvi členov 16 in 17 Listine ter meni, da sodba z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), ne vsebuje nobene upoštevne informacije v zvezi s tem.

62      V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v sodbi z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), ugotovilo nezakonitost spornih aktov.

63      Vendar je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošnega sodišča ugotovitev nezakonitosti pravnega akta, ne glede na to, koliko je ta nezakonitost obžalovanja vredna, ne zadošča, da bi se štelo, da je pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, izpolnjen (sodba z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 50; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 6. marca 2003, Dole Fresh Fruit International/Svet in Komisija, T‑56/00, EU:T:2003:58, točke od 71 do 75, in z dne 23. novembra 2011, Sison/Svet, T‑341/07, EU:T:2011:687, točka 31). Morebitna razglasitev ničnosti enega ali več aktov Sveta, iz katerih izvira škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka – tudi če je bilo o taki ničnosti odločeno s sodbo Splošnega sodišča, razglašeno pred vložitvijo odškodninske tožbe – torej ne pomeni neovrgljivega dokaza za dovolj resno kršitev te institucije, ki bi ipso jure omogočala ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije.

64      Pogoj glede obstoja nezakonitega ravnanja institucij Unije zahteva dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice (glej sodbo z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 29 in navedena sodna praksa).

65      Namen zahteve po dovolj resni kršitvi pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, je, da se ne glede na naravo zadevnega nezakonitega akta izogne tveganju, da obveznost plačila škode, ki jo zatrjujejo zadevne osebe, povzroči oviranje zmožnosti zadevne institucije, da v celoti izvršuje svoje pristojnosti v splošnem interesu, tako v okviru svoje normativne dejavnosti in dejavnosti, ki zajemajo odločitve ekonomske politike, kot tudi glede svoje upravne pristojnosti, pri čemer pa posamezniki ne nosijo posledic očitnih in neopravičljivih kršitev (glej sodbi z dne 23. novembra 2011, Sison/Svet (T‑341/07, EU:T:2011:687, točka 34 in navedena sodna praksa, in z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 51).

66      Glede na sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah od 63 do 65, je treba preučiti, ali je namen pravnih pravil, na katerih kršitev se v obravnavani zadevi sklicuje tožeča stranka, posameznikom podeliti pravice in ali je Svet storil dovolj resno kršitev teh pravil.

67      Tožeča stranka se v podporo odškodninskemu zahtevku v bistvu sklicuje na dve nezakonitosti, in sicer, prvič, sprejetje spornih aktov in ohranitev njenega imena na spornih seznamih, čeprav Svet ni imel nobenega dokaza, s katerim bi to lahko podprl, pri čemer naj bi se posledice še poslabšale zaradi zlorabe pooblastil, ki jo je Svet storil s tem, da je vložil pritožbo zoper sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), in drugič, kršitev členov 16 in 17 Listine.

68      Prvič, glede nezakonitosti, ker je Svet sprejel sporna akta in njeno ime ohranil na spornih seznamih, čeprav ni imel nobenega dokaza, s katerim bi to podprl, je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točkah 68 in 69 sodbe z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet (T‑384/11, EU:T:2014:986), odločilo, da bi morala običajno pozorna in skrbna uprava ob sprejetju akta, izpodbijanega v tej zadevi, razumeti, da mora zbrati informacije oziroma dokaze, ki utemeljujejo omejevalne ukrepe, ki se nanašajo na tožečo stranko v navedeni zadevi, da bi bilo mogoče ob izpodbijanju dokazati utemeljitev navedenih ukrepov s predložitvijo navedenih informacij ali navedenih dokazov sodišču Unije. Na podlagi tega je sklenilo, da Svet ni ravnal tako, zato je v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 63 in 64, odgovoren za dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice. Sodišče je v točki 40 sodbe z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), ki jo je izdalo v okviru pritožbe zoper sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet (T‑384/11, EU:T:2014:986), in s katero je navedeno pritožbo zavrnilo, odločilo, da je Splošno sodišče zlasti v točkah 68 in 69 svoje sodbe upravičeno presodilo, da skoraj triletna kršitev obveznosti Sveta, da v primeru izpodbijanja predloži informacije ali dokaze, ki utemeljujejo razloge za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper fizične ali pravne osebe, pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice.

69      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti – kot izhaja iz sodbe z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), kakor je bila potrjena s sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet//Fulmen in Mahmoudian (C‑280/12 P, EU:C:2013:775) – da ima kršitev, ki jo je storil Svet, ne le enak predmet, temveč je tudi trajala približno šest mesecev dlje kot kršitev, ki jo je Svet storil v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet (T‑384/11, EU:T:2014:986).

70      Iz tega sledi, da je na eni strani pravno pravilo, katerega kršitev se zatrjuje v obravnavani zadevi, pravno pravilo, ki podeljuje pravice posameznikom, med katerimi je tožeča stranka kot pravna oseba, na katero se nanašata sporna akta. Na drugi strani je kršitev navedenega pravila dovolj resna kršitev v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 64.

71      Poleg tega je iz stališč, ki so jih stranke predložile na podlagi drugega ukrepa procesnega vodstva, v zvezi s posledicami, ki jih za to zadevo izpeljujejo iz sodbe z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), razvidno, da se zdaj strinjajo o tem, da zatrjevana nezakonitost pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice.

72      Vendar trditve, da je zadnjenavedena kršitev v bistvu toliko resnejša, ker jo je poslabšalo dejstvo, da je Svet z vložitvijo pritožbe zoper sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), zlorabil pooblastila, ni mogoče sprejeti.

73      V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, mogoče govoriti, le če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev razvidno, da je bil akt sprejet z izključnim oziroma vsaj odločilnim namenom, da se dosežejo drugi cilji od tistih, na katere se sklicuje, ali za izognitev postopku, ki je za obravnavanje okoliščin predmetnega primera posebej določen s Pogodbo (glej sodbo z dne 29. novembra 2017, Montel/Parlament, T‑634/16, neobjavljena, EU:T:2017:848, točka 161 in navedena sodna praksa).

74      V zvezi s tem je treba na eni strani spomniti, da je pravica do vložitve pritožbe zoper sodbe Splošnega sodišča določena v členu 256(1), drugi pododstavek, PDEU in je sestavni del pravnih sredstev sodnega sistema Unije. Na podlagi tega člena je pritožba pred Sodiščem omejena na pravna vprašanja. Poleg tega lahko v skladu s členom 56, drugi odstavek, prvi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožbo vloži katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi predlogi. Iz določb primarnega prava Unije izhaja, da lahko vsaka stranka – ob spoštovanju omejitev, ki jih to pravo določa – svobodno ne le vloži pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča, ampak poleg tega navede kateri koli pritožbeni razlog, ki se ji zdi koristen za uveljavljanje njenih zahtev in njihov uspeh. Tako na tej zadnji podlagi v nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke Svetu ni mogoče očitati, da je vložil pritožbo zoper sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), da bi, kot pojasnjuje v odgovoru na tožbo, imel na voljo „ustaljeno sodno prakso v zvezi z geografskimi omejevalnimi ukrepi“, saj se taka trditev očitno nanaša na pravno vprašanje v smislu člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU.

75      Na drugi strani, trditve tožeče stranke, da je Svet vložil pritožbo zoper sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), le zato, da bi pritiskal na Islamsko republiko Iran, da ustavi svoj jedrski program, s čimer bi torej ohranil učinke spornih aktov za tožečo stranko, ni mogoče sprejeti. Ne le, da ta trditev ni potrjena z nobenim dokazom ali informacijo, ampak je treba vsekakor ugotoviti, da je ohranitev navedenih učinkov povezana z odločitvijo za vložitev pritožbe, in to na podlagi člena 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije. Tako v skladu s tem členom „[z] odstopanjem od člena 280 [PDEU] začnejo odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se neka uredba razglasi za nično, veljati šele z datumom poteka roka iz prvega odstavka člena 56 tega statuta ali, če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve“.

76      Poleg tega je treba spomniti (glej točko 19 zgoraj), da je Splošno sodišče v zvezi s časovnimi učinki razglasitve ničnosti Uredbe št. 961/2010 v točki 106 sodbe z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), odločilo, da v obravnavanem primeru tveganje, da bi se resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 961/2010, ni dovolj veliko, da bi se utemeljila ohranitev učinkov navedene uredbe glede tožečih strank v obdobju, daljšem od obdobja, določenega v členu 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije. V točki 107 navedene sodbe (glej točko 20 zgoraj) je odločilo tudi, da se učinki Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, ohranijo do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Uredbe št. 961/2010.

77      Iz zgornjih preudarkov izhaja, da ohranitev učinkov, ki jih imata sporna akta za tožečo stranko, po razglasitvi ničnosti teh aktov s sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), izhaja iz uporabe določb Statuta Sodišča Evropske unije in suverene presoje Splošnega sodišča, ne pa iz ravnanja, ki ga tožeča stranka očita Svetu, ker je vložil pritožbo zoper navedeno sodbo.

78      Posledično, ker tožeča stranka ni predložila nobenega objektivnega elementa, s katerim bi lahko dokazala, da je Svet pritožbo zoper sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), vložil zato, da bi ji škodil ali pritiskal na Islamsko republiko Iran, da ustavi svoj jedrski program, je treba trditev, da je Svet zlorabil pooblastila, s čimer je okrepil kršitev pravnega pravila, obravnavanega v tej zadevi, zavrniti kot neutemeljeno.

79      V zvezi z drugo nezakonitostjo, ki se nanaša na kršitev členov 16 in 17 Listine, je treba poudariti, da tožeča stranka le opozarja na potrebne pogoje za obstoj kršitve uresničevanja pravic in svoboščin, priznanih v Listini, in trdi, da so bile cilj oziroma posledica spornih ukrepov, ki so bili sprejeti v zvezi z njo, velike omejitve njene lastninske pravice in svobode opravljanja gospodarske dejavnosti, kot sta priznani v členih 16 in 17 Listine.

80      Čeprav je v skladu z ustaljeno sodno prakso lastninska pravica zagotovljena s členom 17 Listine, pa se ji v pravu Unije ne zagotavlja absolutno varstvo, temveč se presoja glede na njeno funkcijo v družbi. Zato je mogoče izvrševanje te pravice omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jim sledi Unija, in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, ki bi ogrožal bistvo tako zagotovljene pravice (glej sodbo z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, EU:T:2013:431, točka 97 in navedena sodna praksa). To sodno prakso je mogoče po analogiji prenesti na svobodo gospodarske pobude, ki je zagotovljena s členom 16 Listine.

81      Prvič, v obravnavani zadevi je treba poudariti, da se je s sprejetjem spornih aktov v zvezi s tožečo stranko v delu, v katerem sta določala zamrznitev njenih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov, uresničeval cilj preprečevanja širjenja jedrskega orožja in s tem izvajanja pritiska na Islamsko republiko Iran, da ustavi zadevne dejavnosti. Ta cilj je spadal v širši okvir prizadevanj za ohranjanje miru in mednarodne varnosti in je bil zato legitimen in primeren (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, EU:T:2013:431, točki 100 in 101 ter navedena sodna praksa).

82      Drugič, sporni ukrepi so tudi potrebni, ker alternativni in manj zavezujoči ukrepi, kot sta sistem pridobitve predhodnega dovoljenja ali obveznost utemeljitve po uporabi nakazanih sredstev, niso bili enako učinkoviti za doseganje želenega cilja, in sicer preprečevanja širjenja jedrskega orožja in izvajanja pritiska na Islamsko republiko Iran, da ustavi zadevne dejavnosti, zlasti zaradi možnosti obidenja postavljenih omejitev (glej po analogiji sodbo z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, EU:T:2013:431, točka 101 in navedena sodna praksa).

83      Posledično tožeča stranka ni dokazala, da sta bili s spornima aktoma kršeni pravici, ki ju ima na podlagi členov 16 in 17 Listine.

84      Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da le prva nezakonitost, ki izhaja iz tega, da je Svet sprejel sporna akta in njeno ime ohranil na spornih seznamih, čeprav ni imel nobenega dokaza, s katerim bi to podprl, pomeni nezakonitost, zaradi katere lahko nastane odgovornost Unije v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 64.

2.      Zatrjevana škoda in obstoj vzročne zveze med nezakonitostjo očitanega ravnanja in to škodo

85      Tožeča stranka meni, da je dokazala dejanskost in gotovost premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi spornih aktov, in vzročno zvezo med nezakonitostjo očitanega ravnanja in zatrjevano škodo. Ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve meni, da se s sodbo z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), ne more podvomiti o utemeljenosti njenega odškodninskega zahtevka.

86      V repliki trdi, da Svet v nasprotju s členom 340 PDEU poskuša naložiti pogoje, ki bi v praksi posameznikom onemogočili ali pretirano otežili uresničevanje njihove pravice do povrnitve škode.

87      Tožeča stranka v odgovor na trditev Sveta o neobstoju vzročne zveze ob upoštevanju omejevalnih ukrepov, ki so bili leta 2011 proti njej sprejeti v Združenih državah (v nadaljevanju: ameriški ukrepi), ugotavlja, da so bili ameriški ukrepi sprejeti leto in pol po spornih aktih in da se sklicujejo nanju kot na „dokaz“. Posledično naj ji navedeni ukrepi, ki izhajajo iz navedenih aktov, ne bi mogli povzročiti samostojne škode, tako da naj bi eventualno nastala škoda izhajala neposredno iz nezakonitega ravnanja Sveta in ta naj bi jo moral povrniti. Poleg tega tožeča stranka opozarja, da so odnosi med Islamsko republiko Iran in Združenimi državami prekinjeni od leta 1980 in da so Združene države od leta 1995 prepovedale vse dejavnosti in transakcije z iranskimi družbami. Posledično naj ji ameriški ukrepi ne bi povzročili škode, ker ni imela odnosov z družbami s sedežem v Združenih državah in v tej državi ni imela sredstev.

88      Svet ob podpori Komisije nasprotuje trditvam tožeče stranke. Meni, da so ugotovitve Sodišča v sodbi z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), v zvezi s pogoji za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode upoštevne in podpirajo njegove trditve v tej zadevi. Poleg tega Svet v zvezi s premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožeča stranka domnevno utrpela v Iranu, ugotavlja, da so zanjo v obdobju izvajanja spornih ukrepov veljali tudi ameriški ukrepi, ki so lahko imeli enak in celo škodljivejši učinek ter ki še vedno veljajo. V dupliki trdi, da so ameriški ukrepi dejansko vplivali na gospodarsko dejavnost tožeče stranke.

89      Preučiti je treba, ali je tožeča stranka predložila dokaz o zatrjevani škodi in obstoju vzročne zveze med nezakonitostjo očitanega ravnanja in to škodo.

90      Glede pogoja dejanskosti škode je v skladu s sodno prakso nepogodbena odgovornost Unije podana, le če je tožeči stranki res nastala dejanska in gotova škoda (glej v tem smislu sodbi z dne 27. januarja 1982, De Franceschi/Svet in Komisija, 51/81, EU:C:1982:20, točka 9, in z dne 16. januarja 1996, Candiotte/Svet, T‑108/94, EU:T:1996:5, točka 54). Tožeča stranka mora dokazati, da je ta pogoj izpolnjen (glej sodbo z dne 9. novembra 2006, Agraz in drugi/Komisija, C‑243/05 P, EU:C:2006:708, točka 27 in navedena sodna praksa), in, natančneje, predložiti prepričljive dokaze tako o obstoju kot obsegu škode (glej sodbo z dne 16. septembra 1997, Blackspur DIY in drugi/Svet in Komisija, C‑362/95 P, EU:C:1997:401, točka 31 in navedena sodna praksa).

91      Natančneje, v vsakem odškodninskem zahtevku, pa naj gre za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, za simbolično odškodnino ali za pridobitev znatne odškodnine, mora biti navedena narava škode, ki se zatrjuje v zvezi z očitanim ravnanjem, in – čeprav približno – podana ocena celotne škode (glej sodbo z dne 26. februarja 2015, Sabbagh/Svet, T‑652/11, neobjavljena, EU:T:2015:112, točka 65 in navedena sodna praksa).

92      Glede pogoja, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in škodo, mora biti ta škoda dovolj neposredna posledica zatrjevanega ravnanja, pri čemer mora biti to ravnanje odločilni vzrok za škodo, vendar ne obstaja obveznost, da se popravi vsaka, tudi oddaljena, škodljiva posledica nezakonitega položaja (glej sodbo z dne 10. maja 2006, Galileo International Technology in drugi/Komisija, T‑279/03, EU:T:2006:121, točka 130 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 4. oktobra 1979, Dumortier in drugi/Svet, 64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, EU:C:1979:223, točka 21). Tožeča stranka mora predložiti dokaz o obstoju vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (glej sodbo z dne 30. septembra 1998, Coldiretti in drugi/Svet in Komisija, T‑149/96, EU:T:1998:228, točka 101 in navedena sodna praksa).

93      Glede na zgoraj navedeno sodno prakso je treba preučiti, ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi dokazala dejanskost in gotovost premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja spornih aktov in ohranitve njenega imena na spornih seznamih, ter obstoj vzročne zveze med sprejetjem teh aktov in to škodo.

a)      Zatrjevana premoženjska škoda in obstoj vzročne zveze

94      Tožeča stranka ob opiranju na poročilo z dne 21. julija 2015, ki ga je pripravila računovodska družba, vpisana pri računovodski zbornici regije Paris Île‑de‑France (Francija), in je v Prilogi A.2 k tožbi (v nadaljevanju: računovodsko poročilo), trdi, da je zaradi sprejetja spornih aktov utrpela dve vrsti premoženjske škode v Iranu in dve vrsti premoženjske škode v Evropi. Na podlagi celotne škode predlaga, naj se Svetu naloži, da ji plača odškodnino v skupnem znesku 11.009.560 EUR.

95      V odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru tretjega ukrepa procesnega vodstva, v zvezi z neskladjem med celotnim zneskom premoženjske škode, navedenim v tožbenem predlogu, to je 11.009.560 EUR, in vsoto zneskov, povezanih z različnimi zatrjevanimi premoženjskimi škodami, kot so navedene v obrazložitvi tožbe, tožeča stranka navaja, da je to neskladje posledica očitne administrativne napake, ki jo je storila in ki jo mora Splošno sodišče upoštevati. Medtem ko je pod naslovi E.1.1.2, E.1.1.3 in E.1.1.4 tožbe navedla znesek vsake finančne in operativne škode, nastale v Iranu, naj bi to namreč pozabila storiti za finančno in operativno škodo, nastalo v Iranu, na katero se je nanašal naslov E.1.1.1. Vendar pojasnjuje, da je znesek zadnjenavedene premoženjske škode, ki se nanaša na „[z]manjšanje čistega poslovnega izida“, ki ga ocenjuje na 2.932.367 EUR, vključen v skupni znesek premoženjske škode, za katero potrjuje znesek „11.009.560 EUR[,] kakor je naveden [v] operativnem delu tožbe in Prilogi A.2, stran 35, k tožbi“.

96      Ugotoviti je treba, da se tožeča stranka za dokaz obstoja škode in vzročne zveze opira predvsem na računovodsko poročilo. To je jasno razvidno iz primerjave točk od 60 do 101 tožbe pod naslovom E, „Premoženjska škoda in obstoj vzročne zveze“, in strani od 8 do 27 navedenega poročila. V teh točkah tožbe so dobesedno povzeti celi odlomki z navedenih strani računovodskega poročila. Tožeča stranka je tu in tam kvečjemu poskusila povzeti nekatere dele navedenega poročila, tako da je zgolj črtala nekatere odlomke.

97      V teh okoliščinah in ker velik del zahtev tožeče stranke v zvezi s premoženjsko škodo, na katero se sklicuje, temelji na ocenah iz računovodskega poročila, je treba pred preučitvijo premoženjske škode, ki jo je tožeča stranka domnevno utrpela v Iranu in Evropi, in obstoja vzročne zveze najprej preučiti dokazno vrednost računovodskega poročila.

1)      Preučitev dokazne vrednosti računovodskega poročila

98      Ker ni predpisov Unije o pojmu dokaza je sodišče Unije določilo načelo prostega predlaganja dokazov ali svobode glede dokaznih sredstev, ki ga je treba razumeti kot možnost, da se določeno dejstvo dokaže s kakršnimi koli dokaznimi sredstvi, kot so pričanja, listinski dokazi, priznanja itd. (glej v tem smislu sodbi z dne 23. marca 2000, Met‑Trans in Sagpol, C‑310/98 in C‑406/98, EU:C:2000:154, točka 29, in z dne 8. julija 2004, Dalmine/Komisija, T‑50/00, EU:T:2004:220, točka 72, ter sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi Archer Daniels Midland/Komisija, C‑511/06 P, EU:C:2008:604, točki 113 in 114). Soodnosno s tem je sodišče Unije določilo načelo proste presoje dokazov, v skladu s katerim je odločitev o verodostojnosti ali dokazni vrednosti dokaza prepuščena prepričanju sodišča (sodba z dne 8. julija 2004, Dalmine/Komisija, T‑50/00, EU:T:2004:220, točka 72, in sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi Archer Daniels Midland/Komisija, C‑511/06 P, EU:C:2008:604, točki 111 in 112).

99      Za ugotovitev dokazne vrednosti dokumenta je treba upoštevati več elementov, kot so izvor dokumenta, okoliščine njegovega nastanka, njegov prejemnik in vsebina, ter se vprašati, ali se zdi glede na te elemente informacija, ki jo dokument vsebuje, razumna in zanesljiva (sodbi z dne 15. marca 2000, Cimenteries CBR in drugi/Komisija, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, EU:T:2000:77, točka 1838, in z dne 7. novembra 2002, Vela in Tecnagrind/Komisija, T‑141/99, T‑142/99, T‑150/99 in T‑151/99, EU:T:2002:270, točka 223).

100    V tem okviru je sodišče Unije že ocenilo, da analize, ki jo je predložila tožeča stranka, ni bilo mogoče šteti za nevtralno in neodvisno strokovno mnenje, saj jo je naročila in financirala tožeča stranka sama in je bila narejena na podlagi baz podatkov, ki jih je ta dala na voljo, ne da bi bili pravilnost in upoštevnost teh podatkov kakor koli neodvisno preverjeni (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2011, Siemens/Komisija, T‑110/07, EU:T:2011:68, točka 137).

101    Sodišče Unije je prav tako že imelo priložnost potrditi, da ima lahko izvedensko poročilo dokazno vrednost le zaradi svoje objektivne vsebine in da zgolj nedokazana navedba v takem dokumentu sama po sebi ni dokaz (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2004, Valmont/Komisija, T‑274/01, EU:T:2004:266, točka 71).

102    Dokazno vrednost računovodskega poročila v obravnavani zadevi je treba presoditi na podlagi načel, navedenih zgoraj v točkah od 98 do 101.

103    V zvezi s tem je treba omeniti, da je računovodsko poročilo pripravila računovodska družba, vpisana v računovodsko zbornico regije Paris Île‑de‑France. Iz dopisa na straneh 2 in 3 navedenega poročila, ki ga je navedena družba poslala tožeči stranki in je datirano z 21. julijem 2015, je razvidno, da je v skladu s pogoji, določenimi na sestanku 18. junija 2015, tožeča stranka tej družbi zaupala nalogo, da oceni škodo, ki je tožeči stranki in njenemu večinskemu delničarju, F. Mahmoudianu, zaradi spornih ukrepov nastala v Iranu in Evropi. V zvezi z izvedbo te naloge je v tem dopisu posebej navedeno, da je bilo „[to] poročilo […] pripravljeno na podlagi dokumentov, ki nam jih je predložila družba Fulmen, in informacij, ki so jih zagotovile iranske institucije“. Iz besedila navedenega dopisa je razvidno, da je bilo računovodsko poročilo pripravljeno na zahtevo tožeče stranke, da bi v okviru tega spora dokazala obstoj in obseg zatrjevane premoženjske škode, in da temelji predvsem na dokumentih, ki jih je zagotovila tožeča stranka. Poudariti je treba, da navedeni dokumenti, na katere včasih napotujejo opombe, računovodskemu poročilu niso priloženi.

104    Zaradi okoliščin, v katerih je bilo računovodsko poročilo pripravljeno, in na podlagi načel, navedenih zgoraj v točkah od 98 do 101, je treba dokazno vrednost tega poročila relativizirati. Tega poročila ni mogoče šteti za zadosten dokaz tega, kar vsebuje, zlasti glede obstoja in obsega zatrjevane škode. Kvečjemu lahko velja kot dokaz prima facie, pod pogojem, da je potrjeno z drugimi dokazi.

105    V zvezi z okoliščino, navedeno zgoraj v točki 96, in sicer, da se tožeča stranka za dokaz obstoja škode in vzročne zveze opira predvsem in celo izključno na računovodsko poročilo, je glede na načelo prostega predlaganja dokazov ali svobode glede dokaznih sredstev, navedeno zgoraj v točki 98, taka uporaba tovrstnega dokumenta sama po sebi dovoljena.

106    Kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 104, pa glede na okoliščine, v katerih je bilo računovodsko poročilo pripravljeno, čeprav ima „pečat“ računovodje, in v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 98 do 101 tega poročila, ker ni podprto z drugimi dokazi, ni mogoče šteti za zadosten dokaz tega, kar je v njem navedeno, zlasti v zvezi z obstojem in obsegom zatrjevane škode.

2)      Premoženjska škoda, ki je domnevno nastala v Iranu, in obstoj vzročne zveze

107    Tožeča stranka trdi, da je zaradi uvedbe spornih ukrepov v Iranu utrpela premoženjsko škodo, ki jo razvršča v dve kategoriji, in sicer finančno in operativno škodo na eni strani ter poslovno ali strukturno škodo na drugi.

108    Takoj je treba ugotoviti, da tožeča stranka v točkah 78, 80 in 81 tožbe izrecno trdi, da škodo sicer razvršča v dve kategoriji premoženjske škode, omenjeni zgoraj v točki 107, vendar v ta odškodninski zahtevek ni vključila škode, ki se nanaša na pogodbene kazni, ki jih mora plačati strankam zaradi zamude pri dokončanju gradbenih del, na izgubo svojega mednarodnega obsega ter na odhod ključnih oseb in vodstva.

i)      Finančna in operativna škoda

109    Tožeča stranka trdi, da so sporni ukrepi vplivali na izvedbo tekočih projektov, ker ni mogla kupiti določene opreme iz Evrope, ker v nekaterih primerih ni mogla zamenjati te opreme in posledično ni mogla izvesti zadevnih projektov ter ker so v primerih, ko ji je navedeno opremo uspelo zamenjati, nastale velike zamude pri izvedbi projektov, zaradi katerih je izgubila dobiček. Iz tega naj bi izhajale tri vrste škode, to je zmanjšanje letnega čistega poslovnega izida, nezmožnost dokončanja štirih pogodb, ki so se med letoma 2010 in 2014 izvajale v Iranu, in nezmožnost pridobitve novih pogodb v Iranu v spornem obdobju.

110    Svet ob podpori Komisije nasprotuje trditvam tožeče stranke, ki se nanašajo na njen zahtevek za povrnitev različne finančne in operativne škode, ki naj bi jo domnevno utrpela v Iranu.

111    Na prvem mestu, tožeča stranka v zvezi s škodo zaradi zmanjšanja njenega čistega poslovnega izida trdi, da so se promet, čisti dobiček in profitna marža od leta 2011 zelo zmanjšali. Zmanjšanje razmerja „čisti poslovni izid glede na promet“ (z 2,14 % v obdobju 2007–2011 na -4,35 % v obdobju 2011–2014) naj bi bilo neposredno povezano z vpisom njenega imena na sporna seznama. To zmanjšanje naj bi bilo posledica naslednjih petih elementov: zvišanja finančnih in bančnih stroškov, pogodbenih kazni za zamudo pri izvedbi projektov, dolgovanih strankam, zvišanja nakupne cene surovin zaradi uporabe posrednikov pri njihovem nakupu v tujini, odpovedi pogodb o distribuciji z visoko maržo, kot je pogodba o distribuciji z družbo Omicron, in dodatnih stroškov, nastalih zaradi spornih ukrepov, kot so posledično preverjanje študij in predlaganih naprav, iskanje morebitnih novih dobaviteljev in prerazporeditev zaposlenih za obvladovanje spornih ukrepov. Tožeča stranka je v repliki predložila shematično zbirno preglednico, ki vsebuje metodo za izračun njene škode zaradi zmanjšanja njenega čistega poslovnega izida.

112    Glede dokaza o obstoju škode, nastale zaradi zmanjšanja njenega neto računovodskega rezultata, je treba najprej ugotoviti, da tožeča stranka v tožbi, kot poudarja Svet, ne navaja nobenega številčnega odškodninskega zahtevka za to škodo v celoti.

113    Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 95, tožeča stranka v odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru tretjega ukrepa procesnega vodstva, pojasnjuje ta neobstoj številčnega odškodninskega zahtevka za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja njenega čistega poslovnega izida, z očitno administrativno napako, ki jo je naredila in ki naj bi jo zato Splošno sodišče moralo upoštevati.

114    Vendar je treba ugotoviti, prvič, da neobstoj ocene premoženjske škode iz naslova E.1.1.1 tožbe sicer je objektivna resničnost, vendar ta neobstoj vseeno ne razkriva, kot trdi tožeča stranka, očitne administrativne napake.

115    Ugotoviti je namreč treba, da na podlagi petih elementov, ki naj bi bili vzrok za škodo iz naslova E.1.1.1, obrazložitev drugega elementa, ki se nanaša na „zamudne obresti, plačane strankam“, in tretjega elementa, ki se nanaša na „zvišanje stroškov nakupa surovin“, ne vsebuje nobene ocene. V teh okoliščinah je dopustno sklepati, da je neobstoj ocene skupnega zneska škode iz naslova E.1.1.1 mogoče pojasniti z neobstojem ocene vsakega od navedenih dejavnikov, katerih rezultat naj bi ta znesek bil. Posledično administrativna napaka, ki jo je naredila tožeča stranka, ni tako očitna, da bi jo Splošno sodišče lahko upoštevalo.

116    Drugič, spomniti je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj sicer lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, vendar splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so priložena tožbi, ne more nadomestiti manjkajočih bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti zajeti v tožbi. Poleg tega Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati tožbenih razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, saj imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej sodbo z dne 14. decembra 2005, Honeywell/Komisija, T‑209/01, EU:T:2005:455, točka 57 in navedena sodna praksa).

117    V obravnavani zadevi je res, da tožeča stranka v odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru tretjega ukrepa procesnega vodstva, kot je navedeno zgoraj v točki 95, nikakor ne omenja, da bi bilo očitno administrativno napako, na katero se sklicuje, mogoče ugotoviti ob branju računovodskega poročila.

118    Vendar je treba poudariti, da so v točkah od 62 do 74 tožbe pod naslovom E.1.1.1 skoraj dobesedno povzete strani od 9 do 13 računovodskega poročila, ki so pod naslovom „Odstavek 1: Zmanjšanje neto poslovnega izida“ navedenega poročila. Iz primerjave teh točk tožbe in teh odlomkov računovodskega poročila pa je mogoče ugotoviti, da to prepisovanje, ki ga je opravila tožeča stranka, ni bilo izčrpno. Tožeča stranka namreč ni prepisala niti preglednice 6 na straneh 12 in 13 navedenega poročila, naslovljene „Vpliv zmanjšanja stopnje čistega izida glede na [promet], ustvarjen [med letoma 2011 in 2014]“, niti sklepne ugotovitve na strani 13 istega poročila, s katero je zadevna premoženjska škoda ocenjena na 2.932.367 EUR.

119    Glede na sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 116, pa Splošnemu sodišču ni treba presojati, ali je to, da tožeča stranka ni prepisala niti preglednice niti sklepne ugotovitve, omenjenih zgoraj v točki 118, posledica njene namerne odločitve na podlagi njene svobode volje pri pripravi utemeljitve in pisanj, ali zgolj pozabljivosti, ki pomeni očitno administrativno napako, ki bi jo Splošno sodišče lahko upoštevalo.

120    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila dokaza o obstoju zatrjevane škode, tako da je treba odškodninski zahtevek za škodo, ki izhaja iz „zmanjšanja njenega čistega poslovnega izida“, zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba preučiti vzročno zvezo.

121    Na drugem mestu, glede škode, ki se nanaša na odpoved štirih pogodb v izvajanju, in sicer za projekte Kamyaran & Shaked, Mahyar, 6 Trans Khouzestan in GIS Tehran, ki jo tožeča stranka ocenjuje na 771.577 EUR, zadostuje ugotoviti, da tožeča stranka očitno ni predložila dokaza o vzročni zvezi med zatrjevanim ravnanjem in škodo.

122    Tožeča stranka namreč trdi le, prvič, da so njeni poslovni partnerji zavrnili dobavo opreme, ki jo je morala zagotoviti, zato je bila prisiljena ustaviti izvajanje štirih projektov v Iranu med letoma 2010 in 2014, in drugič, da je sprejetje spornih aktov edini odločilni element, zaradi katerega so bile pogodbe odpovedane.

123    V podporo tema trditvama se tožeča stranka sklicuje le na Prilogo A.6 k tožbi, ki vsebuje „[k]opij[o] dokumentov za projekte Kamyaran, Trans, Mahyar, GIS Tehran“. V repliki je v prilogah C.5, C.6 in C.7 predložila tri dokumente z izračunom marže za tri od teh štirih projektov in s tem povezan finančni načrt.

124    Ugotoviti je treba, da ni niti za trditve iz tožbe, ki so omejene na nekaj vrstic, in replike niti za dokumente, priložene tema pisanjema, mogoče šteti, da vsebujejo kakršen koli – niti najmanjši – dokaz o vzročni zvezi med zatrjevanim ravnanjem in škodo.

125    Niti tožba niti replika namreč ne vsebujeta kakršnega koli elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da so bili sporni ukrepi, kot trdi tožeča stranka, odločilen razlog za prekinitev štirih projektov, omenjenih v tožbi. Tožeča stranka tudi v zvezi z domnevno zavrnitvijo njenih poslovnih partnerjev, da ji dobavijo opremo, ki jo je potrebovala za izvedbo navedenih projektov, ni predložila prav nobenega dokaza o takih zavrnitvah.

126    Kvečjemu v repliki pojasnjuje, da zatrjevane škode niso mogli povzročiti ameriški ukrepi, prvič, ker ni imela nobenih odnosov z ameriškimi družbami in nobene dobave iz Združenih držav, in drugič, ker so na področju opreme največji svetovni dobavitelji tri evropske družbe, in sicer Schneider, ABB in Siemens.

127    Vendar takih trditev nikakor ni mogoče šteti za dokaz, da je zatrjevano ravnanje odločilni razlog za to škodo, in sicer odpoved štirih pogodb, ki so se izvajale v Iranu.

128    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da tožeča stranka ni predložila dokaza o vzročni zvezi, zato je treba odškodninski zahtevek za škodo, nastalo zaradi odpovedi štirih pogodb, zavrniti kot neutemeljen.

129    Na tretjem mestu, tožeča stranka v zvezi s škodo zaradi izgube novih pogodb v Iranu trdi, da v spornem obdobju ni mogla pridobiti novih naročil v tej državi, ker je ostala brez virov preskrbe in nekaterih zaposlenih. Ugotoviti je treba, da ima tožeča stranka s „spornim obdobjem“ v mislih obdobje med prvim vpisom njenega imena 26. julija 2010 (glej točko 10 zgoraj) in izbrisom njenega imena s spornih seznamov 19. decembra 2013 (glej točko 23 zgoraj) (v nadaljevanju: sporno obdobje). Tako nastalo škodo ocenjuje na 2.838.897 EUR. Znova je treba takoj ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o vzročni zvezi med zatrjevanim ravnanjem in škodo.

130    V zvezi s tem namreč trdi le, da glede na statistične podatke o naložbah v sektorju električne energije v Iranu in razvoj njenega tržnega deleža v navedenem sektorju, ki se je z 10,69 %, kakršen je bil v osemletnem obdobju pred spornimi ukrepi, zmanjšal na 2,70 % v spornem obdobju, „je očitno, da so sankcije povzročile zelo veliko zmanjšanje tržnega deleža tožeče stranke“.

131    Vendar je iz podatkov v preglednici 9 v računovodskem poročilu najprej razvidno, da so se naložbe v sektorju električne energije v Iranu, potem ko so se s 786.000.000 EUR v poslovnem letu 2007‑2008 zvišale na 1.070.785.714 EUR v poslovnem letu 2008‑2009, že v poslovnem letu 2009‑2010 zmanjšale za približno 16,6 %, nato v poslovnem letu 2010‑2011 za približno 10 %, nato v poslovnem letu 2011‑2012 za približno 33,44 % in nazadnje v poslovnem letu 2012‑2013 za približno 52,7 %. Na podlagi teh podatkov je tako mogoče ugotoviti, da so se že v poslovnem letu 2009‑2010, to je pred sprejetjem spornih aktov, naložbe v sektorju električne energije v Iranu začele znatno zmanjševati.

132    Poleg tega je iz preglednice 10 v računovodskem poročilu razvidno, da tožeča stranka v poslovnih letih 2012‑2013 in 2013‑2014 sicer res ni sklenila nobene nove pogodbe. Vendar je iz iste preglednice razvidno tudi, da je tožeča stranka v poslovnem letu 2011‑2012, to je eno leto po sprejetju spornih aktov, uspela skleniti pogodbe v vrednosti, ki je bila več kot dvakrat večja od vrednosti pogodb, ki jih je sklenila v poslovnem letu 2010‑2011.

133    Posledično s podatki v preglednicah 9 in 10 v računovodskem poročilu ni mogoče dokazati vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in zadevno škodo.

134    Dalje, poudariti je treba tudi, da se s spornimi ukrepi, ker so se izvajali le v Uniji, tožeči stranki torej ni prepovedovalo, da poskuša pridobiti nova naročila v Iranu. Vendar tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je vsaj oddala ponudbe za pridobitev takih naročil in da so bile njene ponudbe zavrnjene zlasti zaradi, kot trdi, nezadostnosti njenih tehničnih zmogljivosti in usposobljenosti. Nazadnje ne zatrjuje niti, da je oddala ponudbo za pridobitev katerega koli naročila v Iranu, ampak le trdi, da med letoma 2012 in 2014 ni sklenila nobenega naročila.

135    Nazadnje, tožeča stranka ne pojasnjuje, brez katerih virov preskrbe z električnimi napravami in katerih zaposlenih, ki so imeli zahtevane poklicne izkušnje za izvajanje teh vrst pogodb, je ostala zaradi sprejetja spornih aktov.

136    Glede na zgornje preudarke tožeča stranka ni predložila dokaza, da sprejetje spornih ukrepov pojasnjuje zmanjšanje njenega tržnega deleža v sektorju električne energije v Iranu. Težave, ki jih je navedeni sektor imel v zvezi z zmanjšanjem naložb, in neobstoj dokaza, da je oddala ponudbe za naročila v navedenem sektorju, namreč lahko pojasnijo tako zmanjšanje tržnega deleža.

137    Ker tožeča stranka ni predložila dokaza o vzročni zvezi, je treba zahtevek za povrnitev škode, nastale zaradi izgube novih pogodb v Iranu, zavrniti kot neutemeljen.

138    Glede na vse navedeno je treba zahtevek za povrnitev finančne in operativne škode zavrniti kot neutemeljen.

ii)    Poslovna ali strukturna škoda

139    Tožeča stranka v zvezi s poslovno ali strukturno škodo, katere povrnitev zahteva, v bistvu trdi, prvič, da so bili zaradi vpisa njenega imena na sporna seznama prekinjeni njeni odnosi z bankami in prednostnimi partnerji. Drugič, da bi se izognila „vrsti sankcij“, je bilo zaradi vpisa njenega imena na sporna seznama potrebno strukturno zmanjšanje skupine s prisilno prodajo njenih deležev, od tega treh večinskih, v šestih drugih iranskih družbah.

140    Svet ob podpori Komisije predlaga zavrnitev zahtevka za povrnitev poslovne ali strukturne škode, domnevno nastale v Iranu.

141    Na prvem mestu, glede prekinitve njenih poslovnih odnosov z banko Tejarat in šestimi prednostnimi partnerji, to je družbo Omicron na eni strani in petimi drugimi družbami na drugi, ki naj bi jo povzročila sporna akta, tožeča stranka res priznava, da je odpoved teh različnih partnerstev vplivala na njeno dejavnost, kar je že vključeno v izračun zmanjšanja njenega čistega poslovnega izida, ki je navedeno že v kategoriji finančne in operativne škode. Vendar se v okviru tu zatrjevane škode sklicuje tudi na škodo, ki je nastala po odpravi sankcij in se v bistvu nanaša na možnosti ponovne vzpostavitve teh prednostnih partnerstev. Izguba teh prednostnih partnerstev naj bi ji neodvisno od neustvarjenega dobička v spornem obdobju povzročila škodo, ki jo ocenjuje na 1.026.974 EUR.

142    Tožeča stranka je v odgovoru na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo najprej v okviru tretjega ukrepa procesnega vodstva in nato na obravnavi, izjavila, da se odpoveduje odškodninskemu zahtevku za škodo, povezano s prekinitvijo odnosov z banko Tejarat, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave. Posledično je preučitev škode, nastale zaradi prekinitve poslovnih odnosov, omejena na šest prednostnih partnerstev, na katere se sklicuje tožeča stranka.

143    V zvezi s tem, prvič, tožeča stranka glede prekinitve odnosov z družbo Omicron – v zvezi s katero navaja, da je bila od leta 2003 izključni distributer te družbe, ki je po sprejetju spornih aktov pravice do izključne distribucije dodelila drugi iranski družbi – škodo ocenjuje na 526.974 EUR, kar ustreza letni marži, ki bi bila ustvarjena v treh letih po stopnji 22 %, uporabljeni za letno povprečje redne prodaje, ocenjene na 798.449 EUR.

144    Glede dokaza o škodi je treba ugotoviti, da tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva nadomestilo za prihodnjo izgubo dobička, ki ga je izračunala za triletno obdobje.

145    Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o dobičku, ki ni bil ustvarjen zaradi prekinitve zadevnega poslovnega odnosa. Kvečjemu se sklicuje na uporabo 22‑odstotne stopnje neto profitne marže, uporabljene za letno povprečje redne prodaje, ki jo ocenjuje na 798.449 EUR.

146    Na eni strani pa niti iz tožbe niti iz računovodskega poročila ali informacij, ki jih je predložila, ni razvidno, kako je bil izračunan znesek „redne prodaje za letno povprečje 798.449 EUR“, na katero se sklicuje tožeča stranka. Vendar je ta znesek podlaga za njen izračun zatrjevane škode. Na drugi strani tožeča stranka prav tako ni predložila nobenega elementa, s katerim bi lahko dokazala, da je dejansko imela 22‑odstotno stopnjo neto profitne marže, kot zatrjuje. Kvečjemu trdi, da je bila taka marža, kot je razvidno iz opombe pod točko 86 tožbe, „izračunana […] na podlagi največje prodaje in ob upoštevanju 30 % stroškov“, ne da bi bilo mogoče ugotoviti, na katere dokumente se tožeča stranka opira za predložitev dokaza o obstoju zadevne škode.

147    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožeča stranka v zvezi s prekinitvijo njenih poslovnih odnosov z družbo Omicron ni predložila dokaza o dejanski in gotovi škodi.

148    Posledično je treba, ne da bi bilo treba preveriti, ali je bil predložen dokaz o vzročni zvezi, kot neutemeljen zavrniti odškodninski zahtevek za škodo, povezano s prekinitvijo njenih poslovnih odnosov z družbo Omicron.

149    Drugič, glede prednostnih partnerstev s petimi drugimi družbami tožeča stranka stroške ponovne vzpostavitve takih poslovnih odnosov ocenjuje na 100.000 EUR na posamezno družbo.

150    V zvezi s tem je najprej glede dokaznega bremena dovolj poudariti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o obstoju in naravi odnosov, ki jih je imela z zadevnimi petimi družbami že pred sprejetjem spornih aktov. Poleg tega je treba ugotoviti, da se tožeča stranka znova sklicuje na prihodnje in hipotetične stroške, katerih ocena je povsem samovoljna in pavšalna. Zato zatrjevana škoda, ki se nanaša na prekinitev poslovnih odnosov s petimi družbami, navedenimi zgoraj v točki 141, ni niti dejanska niti gotova.

151    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba odškodninski zahtevek za škodo, ki izhaja iz prekinitve odnosov med tožečo stranko ter družbo Omicron in petimi drugimi prednostnimi partnerji, zavrniti kot neutemeljen.

152    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je morala prodati svoje deleže v več iranskih družbah, da bi se izognila „vrsti sankcij“. Trdi, da ne more oceniti zneska finančne izgube, ki je posledica teh prisilnih odsvojitev, in zmanjšanja svoje zmogljivosti, zato ocenjuje le stroške, potrebne za ponovno pridobitev navedenih deležev. V zvezi s tem ocenjuje, da stroški predhodne revizije in stroški za pravne zadeve znašajo 30.000 EUR za večinske deleže in 5000 EUR za manjšinske deleže, kar je skupaj 105.000 EUR. Repliki je priložila predračun za storitve preverjanja teh družb za ponovno oblikovanje enako velike skupine.

153    Glede dokaza o škodi je treba znova ugotoviti, da je tu zatrjevana škoda povsem hipotetična in prihodnja. Tožeča stranka namreč ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi lahko utemeljila dve vrsti zneskov, zahtevanih iz naslova stroškov predhodne revizije in stroškov za pravne zadeve, ki bi morali nastati zaradi obnovitve večinskih in manjšinskih deležev. Poleg tega je očitno, da tožeča stranka v zvezi s tem v točki 11 tožbe sama priznava, da ne more oceniti niti zneska finančne izgube zaradi zadevnih prisilnih odsvojitev niti zmanjšanja svoje zmogljivosti. Vendar je ocena deležev družb, za katere trdi, da jih je morala prodati, bistvena za presojo domnevno nastale škode. Tudi ob domnevi, da se je tožeča stranka odločila prodati svoje deleže v več iranskih družbah, da bi se izognila „vrsti sankcij“, to namreč samo po sebi ne more biti zadosten dokaz o obstoju škode. V preostalem tožeča stranka nikakor ne pojasnjuje, zakaj naj ne bi mogla opraviti take ocene škode, na katero se sklicuje.

154    V zvezi z vzročno zvezo je treba poudariti, da tožeča stranka ni predložila dokaza, da je bila odsvojitev deležev, ki jih je imela v več iranskih družbah, posledica kakršnega koli ukrepa, povezanega s sprejetjem spornih aktov. Poleg tega ne pojasnjuje, kakšna znanja in tehnologije so imela podjetja, v katerih je imela deleže, ki naj bi lahko povzročila tveganje „vrste sankcij“. Iz besedila pod preglednico 16 na strani 22 računovodskega poročila, to je stran poročila, na katero tožeča stranka napotuje v točki 91 tožbe, je kvečjemu razvidno, da je odsvojene deleže prvotno pridobila ali za razširitev svoje ponudbe na proizvode in storitve, ki so dopolnjevali njeno ponudbo, ali za izvajanje vpliva v podjetjih, ki bi lahko ustvarila priložnosti na trgu. Vendar čeprav ta splošen opis njenih naložbenih odločitev odseva razmeroma običajne ekonomske strategije podjetja, iz teh odločitev ni mogoče razbrati, zakaj tožeča stranka trdi, da je morala odsvojiti deleže v zadevnih iranskih podjetjih.

155    Glede na zgornje preudarke je treba zahtevek za povrnitev škode, nastale zaradi prisilne odsvojitve deležev tožeče stranke v več iranskih družbah, da bi se tožeča stranka izognila „vrsti sankcij“, zavrniti kot neutemeljen, ker tožeča stranka ni predložila dokaza o škodi in vzročni zvezi.

156    Iz celotne zgornje presoje izhaja, da je treba zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki je domnevno nastala v Iranu, zavrniti kot neutemeljen.

3)      Premoženjska škoda, ki je domnevno nastala v Evropi, in obstoj vzročne zveze

157    Tožeča stranka v zvezi s premoženjsko škodo, domnevno nastalo v Evropi, trdi, da je zaradi uvedbe spornih ukrepov utrpela škodo, ki je povezana najprej z njenim neposrednim deležem v kapitalu družbe francoskega prava Codefa Connectique S.A.S. (v nadaljevanju: Codefa), nato z izgubo sredstev, ki jih je zaupala avstrijski družbi SED, in nazadnje z zamrznitvijo več raziskovalnih in razvojnih projektov, ki jih je od leta 2007 začela v sodelovanju z več evropskimi družbami.

158    Svet nasprotuje trditvam tožeče stranke v zvezi s premoženjsko škodo, ki je domnevno nastala v Evropi.

159    Na prvem mestu, tožeča stranka zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi odsvojitve deleža v njeni hčerinski družbi v Franciji, to je družbi Codefa, ocenjuje na 244.109 EUR na podlagi zneska odsvojitve, ki mu je prištela stroške transakcije v višini 30.000 EUR. V repliki pojasnjuje, da je ta odsvojitev lahko drugim delničarjem omogočila omejitev njihove škode, povezane z družbo Codefa. V zvezi s tem je repliki priložila račun za stroške, ki so domnevno povezani z revizijo, opravljeno pred odsvojitvijo.

160    Prvič, tožeča stranka glede dokaza o škodi res navaja finančne težave, ki jih je imela družba Codefa in so domnevno nastale zaradi spornih aktov ter naj bi utemeljevale njeno odločitev za odsvojitev deležev v navedeni družbi. Zaradi te odsvojitve naj bi tožeča stranka imela kapitalsko izgubo, katere povrnitev zahteva. Vendar je treba na eni strani ugotoviti, da tožeča stranka sicer trdi, da je v nakup delnic te družbe vložila 232.490 EUR, vendar je iz besedila tožbe razvidno, da od leta 2010 prodajalcu ni plačala preostalih 155.000 EUR za ta nakup. Na drugi strani, glede računa za stroške, ki ga je tožeča stranka priložila repliki za utemeljitev stroškov transakcije v višini 30.000 EUR, katerih povrnitev zahteva, je treba ugotoviti, da se ta nedatiran dokument, kot je tožeča stranka sama priznala na obravnavi in je bilo zabeleženo v zapisniku, nanaša na računovodske stroške, ki so bili plačani za ocenitev „priložnosti za naložbo v družbo Codefa Connectique“, naložbo, ki se je uresničila, ko je tožeča stranka to družbo kupila leta 2009, to je eno leto pred sprejetjem spornih ukrepov. Tako se stroški transakcije, na katere se sklicuje tožeča stranka, nikakor ne nanašajo na odsvojitev njenih deležev v družbi Codefa novembra 2010, to je odsvojitev, za katero zahteva povrnitev škode, temveč se nanašajo na njihovo pridobitev leta 2009. Zato je treba to prilogo, ne da bi bila potrebna odločitev o dopustnosti zgoraj navedene priloge, ker je bila v spis vložena šele v fazi replike, zavrniti kot neupoštevno glede tu obravnavane škode. Iz zgornjih preudarkov izhaja, da tožeča stranka ni predložila dokaza o zatrjevani škodi.

161    Drugič, tožeča stranka vsekakor ni predložila niti dokaza o vzročni zvezi. Ugotoviti je namreč treba, da tožeča stranka le v točkah 94 in 97 tožbe, v katerih so opredeljena različna dejstva, na podlagi katerih naj bi bilo mogoče ugotoviti, da so bile težave družbe Codefa posledica sprejetja spornih aktov, napotuje na strani 24 in 25 računovodskega poročila in Prilogo A.19 k tožbi. Za to ugotovitev se v opombah na straneh 24 in 25 navedenega poročila sklicuje na več dokazov. Vendar ti dokazi niso priloženi navedenemu poročilu. Poleg tega tožeča stranka ne pojasnjuje, ali jih je predložila v okviru tega postopka. Zato tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med zatrjevano škodo in očitanim ravnanjem.

162    Dodatno je treba ugotoviti, da Priloga A.19 sicer vsebuje „[k]opije dokumentov v zvezi z družbo CODEFA“, kot je razvidno iz naslova na seznamu prilog k tožbi, vendar tožeča stranka ne napotuje na nobenega od teh dokumentov, čeprav zajemajo skupaj 114 strani v spisu s prilogami k tožbi.

163    Vendar, prvič, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 116, Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati tožbenih razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo. To toliko bolj velja, če je priloga povezana s spisom, v katerem je zbranih več dokumentov, ki se nanašajo na predmet ali osebo, in zajemajo zelo veliko strani. Če v takem primeru stranka, ki te dokumente predloži, ne napotuje natančno na dele in odlomke navedenih prilog, ki jih želi poudariti, da bi dokazala utemeljenost svojih trditev, je glede na sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 116, dokazna in pomožna vrednost takih prilog močno zmanjšana.

164    To v obravnavani zadevi očitno velja za Prilogo A.19 k tožbi, ki glede na to, kako jo je poimenovala tožeča stranka, vsebuje „[k]opije dokumentov v zvezi z družbo CODEFA“ na straneh od 390 do 503 spisa s prilogami k tožbi, kar je skupaj 114 strani. Ker tožba ne vsebuje natančnega sklicevanja na elemente, ki so navedeni na teh 114 straneh Priloge A.19, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti zadevnih trditev v obravnavani zadevi.

165    Drugič, tudi ob domnevi, da Splošno sodišče, ne da bi iskalo ali opredelilo take elemente v Prilogi A.19 k tožbi, analizira le prvi priloženi dokument v navedeni prilogi, ki je na strani 390 prilog k tožbi, to je dokument, ki vsebuje priporočeno pismo s povratnico, ki ga je banka Société générale 2. septembra 2010 poslala družbi Codefa, se res zdi, da se predmet tega pisma, ki ima v zadevi „60‑dnevni odpovedni rok za zaprtje računa; Odpoved odprte kreditne linije C.T. C. Številka računa: […]“, in njegova vsebina nanašata na prekinitev odnosa med navedeno banko in navedeno družbo, na katero se tožeča stranka sklicuje v točki 95 tožbe. Vendar je treba ugotoviti, da iz besedila navedenega pisma nikakor ni razvidno, da sta bila zaprtje računa družbe Codefa, odprtega pri banki Société générale, in preklic dovoljene prekoračitve v višini 80.000 EUR, ki jo je družba Codefa imela pri tej banki, posledica sprejetja spornih aktov.

166    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da tožeča stranka ni predložila dokaza o škodi in vzročni zvezi, tako da je treba zahtevek za povrnitev škode, ki se nanaša na domnevno prisilno odsvojitev deleža v njeni hčerinski družbi Codefa, zavrniti kot neutemeljen.

167    Na drugem mestu, zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela, ker ni mogla dobiti nazaj predujma v višini 2.828.370,44 EUR, ki naj bi ga dala avstrijski družbi SED, da bi ta kupila opremo in proizvode iz različnih evropskih držav, ki so bili nujno potrebni za nadaljevanje dejavnosti tožeče stranke, tožeča stranka ocenjuje na znesek tako danega predujma, povečanega za 262.266 EUR po diskontni stopnji 3 % za tri leta, kar je skupaj 3.090.636 EUR.

168    Prvič, v zvezi z dokazom o škodi je iz prvega odstavka naslova E.2.2.1 tožbe, „Izgube sredstev v Avstriji“, in točke 98 tožbe razvidno, da tožeča stranka, ki je le prepisala skoraj vse upoštevne odlomke s strani 25 in 26 računovodskega poročila, trdi, da so na datum vpisa njenega imena na sporna seznama predujmi, ki jih je plačala družbi SED, znašali 2.828.370,44 EUR.

169    Na strani 25 računovodskega poročila je v zvezi z zneskom, navedenim zgoraj v točki 168, v opombi napotitev na „priznanje terjatev družbe SED in prijave terjatev družbe Fulmen“. Vendar ti dokumenti niso priloženi navedenemu poročilu in tožeča stranka ne pojasnjuje, ali jih je predložila v okviru te zadeve.

170    Res ni mogoče izključiti, da so ti elementi lahko v Prilogi A.4 k tožbi, na katero tožeča stranka na splošno napotuje v opombi pod naslovom naslova E.2.2.1 tožbe.

171    Kot pa je bilo navedeno zgoraj v točki 116, Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati tožbenih razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo. Vendar tudi Priloga A.4 k tožbi, ki je na seznamu prilog k tožbi naslovljena „Dokumenti v zvezi z družbo SED“, vsebuje več dokumentov, ki so na straneh od 36 do 71 spisa s prilogami k tožbi. Ker tožba ne vsebuje natančnega sklicevanja na elemente in odlomke navedene priloge, ki jih želi tožeča stranka poudariti za dokaz utemeljenosti svojih trditev, je treba zlasti glede na sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 116, ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila dokaza o utemeljenosti zadevnih trditev v obravnavani zadevi.

172    Glede na zgornje preudarke je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala resničnosti svoje terjatve do družbe SED in zato ni dokazala škode.

173    Drugič, v zvezi z dokazom o vzročni zvezi je vsekakor treba ugotoviti, da v nasprotju s trditvijo tožeče stranke iz spisa zadeve ni razvidno, da je dogodek, ki je razlog za zatrjevano škodo, in sicer nezmožnost izterjati predujem, dan družbi SED, vpis imena tožeče stranke na sporna seznama. Kot namreč tožeča stranka sama navaja v prvem odstavku naslova E.2.2.1 tožbe, je „[p]red odpravo sankcij proti tožeči stranki […] družba SED prijavila plačilno nesposobnost in predujem, ki ga je plačala tožeča stranka, je postal neizterljiv zaradi likvidacije družbe SED“. Zato tožeča stranka nikakor ni predložila dokaza o vzročni zvezi med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.

174    Glede na zgornje preudarke tožeča stranka ni predložila dokaza o škodi in vzročni zvezi, tako da je treba zahtevek za povrnitev škode, ki izhaja iz nezmožnosti izterjave predujma, plačanega avstrijski družbi SED, zavrniti kot neutemeljen.

175    Na tretjem mestu, v zvezi z zatrjevano škodo zaradi zamrznitve raziskovalnih in razvojnih dejavnosti tožeče stranke, ki jih je od leta 2007 izvajala v sodelovanju z več evropskimi družbami, ki jo je v tožbi ocenila na 2.179.125 EUR, je treba ugotoviti naslednje. Splošno sodišče je v okviru tretjega ukrepa procesnega vodstva tožečo stranko pozvalo, naj pojasni, kako na eni strani v točki 117 replike vztraja pri trditvah, predstavljenih v točkah od 60 do 101 tožbe, čeprav ve, da se točki 99 in 101 te tožbe nanašata na škodo zaradi zamrznitve njenih raziskovalnih in razvojnih dejavnosti, medtem ko v točki 116 replike izrecno trdi, da se je „odločila, da je ne bo vključila v škodo, katere povrnitev zahteva“. Ker je Splošno sodišče menilo, da odgovor tožeče stranke na to vprašanje ni jasen, ji je na obravnavi postavilo isto vprašanje. Tožeča stranka je takrat priznala, da je bila na strani 117 replike storjena napaka pri sklicevanju na točke tožbe. Tako je trdila, da je treba navedeno točko razumeti tako, da „torej vztraja pri trditvah, predstavljenih v točkah od 60 do 98 tožbe“, in ne „v točkah od 60 do 101 tožbe“, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave. Zato je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka odločila odpovedati se zahtevku za povrnitev škode, nastale zaradi zamrznitve njenih raziskovalnih in razvojnih dejavnosti.

176    Iz celotne zgornje presoje izhaja, da je treba zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki je domnevno nastala v Evropi, zavrniti kot neutemeljen.

177    Glede na ugotovitve iz točk 156 in 176 zgoraj je treba zahtevek za povrnitev domnevno nastale premoženjske škode zavrniti kot neutemeljen.

b)      Zatrjevana nepremoženjska škoda in obstoj vzročne zveze

178    Tožeča stranka trdi, da sta ji sprejetje spornih aktov in ohranitev njenega imena na spornih seznamih, ker sta vplivala na njene osebnostne pravice in zlasti njen ugled, povzročila veliko nepremoženjsko škodo, ki jo ex æquo et bono ocenjuje na 100.000 EUR.

179    V odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru drugega ukrepa procesnega vodstva, v zvezi s posledicami sodbe z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), za to zadevo meni, da je v obravnavani zadevi ob upoštevanju obteževalnih okoliščin, ki se nanašajo zlasti na zlorabo pooblastil Sveta, za povrnitev njene celotne nepremoženjske škode potreben višji znesek od zneska v zgoraj navedeni sodbi.

180    Svet ob podpori Komisije predlaga zavrnitev zahtevka za povrnitev zatrjevane nepremoženjske škode.

181    Svet v zvezi s tem najprej meni, da se tožeča stranka ne sklicuje na noben škodljiv učinek na njeno gospodarsko dejavnost, razen na tiste, ki so že zajeti z njenimi odškodninskimi zahtevki iz naslova premoženjske škode. Negativni učinki spornih ukrepov na ugled tožeče stranke, ker je bila stigmatizirana kot udeleženka v programu širjenja jedrskega orožja, naj bi bili zadostno izravnani z razglasitvijo ničnosti spornih ukrepov in objavo te razglasitve ničnosti tako v Uradnem listu Evropske unije kot, med drugim, v reportaži oddaje „sept à huit“ na francoskem televizijskem programu TF1. Ker naj bi tožeča stranka priznala, da je njena gospodarska dejavnost po odpravi spornih ukrepov oživela, naj bi to dokazovalo, da ugledu tožeče stranke ni bila storjena škoda, ki bi trajala še po razglasitvi ničnosti spornih aktov, tako da naj bi bila ta razglasitev ničnosti zadostno povračilo.

182    Dalje, tožeča stranka naj v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki naj bi presegala področje njenih običajnih poslovnih interesov, ne bi navedla trditve ali predložila dokaza, s katerim bi lahko dokazala tako dejanskost in gotovost take škode kot neposredno zvezo med navedeno škodo in spornima aktoma.

183    Nazadnje, tožeča stranka naj v zvezi z obsegom zatrjevane škode ne bi pojasnila, na katera merila ali elemente se je oprla pri izračunu zneska odškodnine, ki jo zahteva, in kaj naj bi bilo s tem zneskom povrnjeno. Vendar naj bi bilo treba upoštevati dejstvo, da v nasprotju s tožečo stranko v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), za tožečo stranko v obravnavani zadevi še vedno veljajo ameriški ukrepi.

184    Na prvem mestu, poudariti je treba, da imajo sporni ukrepi precejšnje negativne posledice in pomembno vplivajo na pravice in svoboščine oseb, na katere se nanašajo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 70). Kadar se na subjekt zaradi podpore, ki jo je domnevno nudil v okviru širjenja jedrskega orožja, nanašajo omejevalni ukrepi, je ta javno povezan z ravnanjem, ki se šteje za resno grožnjo miru in mednarodni varnosti, kar tako posega v njegov ugled in mu je zato povzročena nepremoženjska škoda (sodba z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 80).

185    Na eni strani se okrnitev ugleda zadevnega subjekta zaradi omejevalnih ukrepov, kot so sporni ukrepi, ne nanaša na njegove gospodarske in trgovinske zmogljivosti, temveč na njegovo voljo, da je vpleten v dejavnosti, ki jih mednarodna skupnost šteje za vprašljive. Vpliv na zadevni subjekt zato presega sfero njegovih tekočih trgovinskih interesov (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 82).

186    Na drugi strani je navedena okrnitev ugleda še toliko bolj resna, ker ni posledica izraženega osebnega mnenja, temveč posledica uradnega stališča institucije Unije, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije, ki ga spremljajo zavezujoče pravne posledice (sodba z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 83).

187    Glede na navedeno je treba šteti, da sta v obravnavani zadevi sprejetje spornih aktov in ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih tej povzročila nepremoženjsko škodo, ki je ločena od premoženjske škode, nastale zaradi vpliva na njene trgovinske odnose. Zato ji je treba zaradi te škode priznati pravico do odškodnine (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 85).

188    Glede dejanskosti domnevno nastale nepremoženjske škode je treba opozoriti, da se sicer, natančneje, predložitev dokazov ali podaja dokaznih predlogov v zvezi s tako škodo ne šteje nujno za pogoj za priznanje take škode, vendar mora tožeča stranka vsaj dokazati, da bi ji ravnanje, ki se očita zadevni instituciji, lahko povzročilo tako škodo (glej sodbo z dne 16. oktobra 2014, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑297/12, neobjavljena, EU:T:2014:888, točka 31 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 28. januarja 1999, BAI/Komisija, T‑230/95, EU:T:1999:11, točka 39).

189    Poleg tega, čeprav je Sodišče v sodbi z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331), presodilo, da razglasitev ničnosti nezakonitih omejevalnih ukrepov lahko pomeni obliko nadomestila za nastalo nepremoženjsko škodo, pa iz tega ne izhaja, da ta oblika nadomestila v vseh primerih nujno zadošča za zagotovitev polnega nadomestila za to škodo, saj je treba vsako odločitev v zvezi s tem sprejeti na podlagi presoje okoliščin konkretnega primera (sodba z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 49).

190    V obravnavani zadevi je res, da je razglasitev ničnosti spornih aktov s sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), v kateri je bilo ugotovljeno, da povezovanje tožeče stranke s širjenjem jedrskega orožja ni utemeljeno in da posledično ni zakonito, lahko oblika povračila nepremoženjske škode, ki jo je ta utrpela in za katero zahteva povračilo v tej zadevi. Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve ta razglasitev ničnosti ne more pomeniti polnega nadomestila za navedeno škodo.

191    Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 184, sta sprejetje spornih aktov in na tej podlagi trditev o vpletenosti tožeče stranke v širjenje jedrskega orožja vplivala na njen ugled in posledično na to, kako so se do nje vedli tretji subjekti (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 88).

192    Vendar teh učinkov, ki so trajali skoraj tri leta in pol ter so izvor nepremoženjske škode, ki je nastala tožeči stranki, ni mogoče v celoti izravnati z – v obravnavani zadevi naknadno – ugotovitvijo nezakonitosti spornih aktov, in to iz naslednjih razlogov.

193    Prvič, sprejetje omejevalnih ukrepov glede subjekta pritegne več pozornosti in izzove več reakcij, zlasti zunaj Unije, kot poznejša razglasitev njihove ničnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 88).

194    Drugič, trditev Sveta zoper tožečo stranko je še posebej resna, ker jo povezuje s širjenjem jedrskega orožja, ki je po mnenju Sveta dejavnost, ki je nevarna za mir in mednarodno varnost (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 89).

195    Tretjič, ta trditev, kot je razvidno iz točke 22 zgoraj, ni bila podkrepljena niti z eno upoštevno informacijo ali dokazom (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 90).

196    Četrtič in vsekakor, čeprav bi Svet lahko kadar koli izbrisal ime tožeče stranke, ki je bilo objavljeno v Uradnem listu, oziroma vsaj spremenil ali dopolnil ta vpis njenega imena, da bi odpravil morebitne nezakonitosti tega vpisa, je ta vpis ohranil skoraj tri leta in pol, kljub ugovarjanju tožeče stranke med drugim glede neobstoja dokazov v zvezi s to trditvijo zoper njo. V zvezi s tem v spisu ni elementov, ki bi kazali na to, da je Svet kadar koli ali na kateri koli podlagi na lastno pobudo ali v odgovor na ugovarjanje tožeče stranke preveril utemeljenost navedene trditve, da bi omejil škodljive posledice, ki so iz te izhajale za tožečo stranko (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točka 91).

197    Tako preverjanje je bilo v obravnavani zadevi vsekakor posebej utemeljeno po izreku sodbe z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), glede na težo nezakonitosti, ki je bila v njej ugotovljena na podlagi ustaljene sodne prakse. Čeprav je ta sodba lahko pomenila vsaj delno nadomestilo za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, pa nikakor ni mogla imeti nobenega takega učinka v zvezi z obdobjem po njenem izreku, ki je trajalo približno eno leto in devet mesecev in v katerem vpis imena tožeče stranke ni bil spremenjen.

198    Ne da bi se kakor koli izpodbijala pravica zadevne institucije do vložitve pritožbe zoper odločbo Splošnega sodišča, s katero se je končal postopek, in odlog učinkov take odločbe, kot izhaja iz določb člena 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, je treba ugotoviti, da mora zadevna institucija v Uniji, ki temelji na vladavini prava, glede na težo nezakonitega ravnanja, ki ga je ugotovilo Splošno sodišče, pa čeprav vzporedno z vložitvijo pritožbe, preveriti presoje, ki jih je Splošno sodišče sankcioniralo. Namen take zahteve ni zadevni instituciji naložiti obveznost, da takoj izvrši sodbo Splošnega sodišča, temveč da preveri, kot izhaja iz točke 91 sodbe z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet (T‑384/11, EU:T:2014:986), ali bi glede na ugotovitve Splošnega sodišča izpodbijani akti lahko bili ali celo morali biti odpravljeni, nadomeščeni ali spremenjeni, da bi se omejile njihove škodljive posledice.

199    Tako povzročena nepremoženjska škoda zaradi ohranitve imena tožeče stranke na seznamu po izreku sodbe z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), kot jo tožeča stranka izrecno zatrjuje v tožbi, se namreč razlikuje od nepremoženjske škode, ki je nastala pred izrekom te sodbe. Tako je Splošno sodišče v navedeni sodbi formalno ugotovilo, kot je trdila tožeča stranka, nezakonitost vpisa njenega imena na seznam glede na ustaljeno sodno prakso, ker ni bilo dokazov v podporo trditvi zoper njo.

200    V obravnavani zadevi bi Svet torej zlasti ob upoštevanju presoj in ugotovitev Splošnega sodišča v sodbi z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), lahko preučil, ali je nespremenjena ohranitev imena tožeče stranke na seznamu, in sicer brez vsakršnih dokazov v podporo trditvi zoper njo, utemeljena, ne da bi tvegal, da bi še povečal škodo, ki jo je ta že utrpela na dan izreka navedene sodbe.

201    Te ugotovitve ni mogoče spremeniti glede na sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian (C‑280/12 P, EU:C:2013:775). V navedeni sodbi Sodišče, ki je zgolj preučilo in zavrnilo pritožbo, ki jo je Svet vložil zoper ničnostno sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), namreč ni moglo odločiti o povračilu nepremoženjske škode, nastale zaradi ohranitve imena tožeče stranke na spornih seznamih po izreku zadnjenavedene sodbe.

202    Glede na zgornje preudarke in vsekakor glede na preudarke v točkah od 196 do 200 zgoraj je treba ugotoviti, da razglasitev ničnosti vpisa imena tožeče stranke na seznam s sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), ni pomenila popolnega nadomestila za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka.

203    Na drugem mestu, preučiti je treba, ali bi nekateri dodatni dejavniki, kot trdi tožeča stranka, lahko povečali nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, in bi se zato morali upoštevati pri oceni odškodnine za škodo, ki jo je utrpela.

204    Najprej, glede domnevnega podaljšanja in povečanja nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, ker naj bi Svet na eni strani izčrpal pravna sredstva, ki jih ima na voljo na podlagi Pogodbe DEU, zlasti z vložitvijo pritožbe zoper sodbo z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet (T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142), in na drugi strani šele pred Sodiščem prvič navedel nekatere razloge ali trditve v podporo navedeni pritožbi, vključno z navajanjem zaupnih informacij, ki naj bi podpirale sporna akta, ne da bi jih sicer predložil, te trditve ni mogoče sprejeti. Na enak način in iz istih razlogov, kot je bilo v točkah od 72 do 78 zgoraj odločeno, da take okoliščine ne morejo biti dejavnik, ki poveča nezakonitost, ki jo je storil Svet, namreč prav tako načeloma ne morejo biti vzrok za kakršno koli nepremoženjsko škodo, zaradi katere bi lahko nastala nepogodbena odgovornost Unije.

205    Dalje, ni mogoče trditi, da bi bila v reportaži, objavljeni v oddaji „sept à huit“ na francoskem televizijskem programu TF1, kot zatrjuje tožeča stranka, zaradi njene vsebine predstavljena velika nepremoženjska škoda, ki naj bi jo utrpela, prav nasprotno, ta oddaja, ki je na voljo na internetu, prispeva k povrnitvi ugleda tožeče stranke. Med drugim je v njej namreč objavljeno, da je sodišče Unije sporna akta razglasilo za nična. Vendar glede na posebej resno trditev Sveta zoper tožečo stranko ni mogoče šteti, kot trdi Svet, da objava te oddaje lahko izravna negativne učinke spornih ukrepov na ugled tožeče stranke.

206    Nazadnje, glede zatrjevane nepremoženjske škode, ki naj bi izhajala iz ameriških ukrepov in za katero naj bi bila odgovorna Unija, ker so bili ti ukrepi sprejeti na podlagi spornih aktov, take utemeljitve ni mogoče sprejeti. Ugotoviti je namreč treba, da ameriški ukrepi, kot so predloženi v prilogi k repliki, ne vsebujejo nobenih sklicevanj na sporna akta niti na kateri koli ukrep, ki bi ga Unija sprejela proti tožeči stranki. Zato ima vsak od omejevalnih ukrepov, ki so jih sprejele Unija in Združene države, samostojne učinke. Tako tudi če bi ameriški ukrepi lahko povzročili škodo tožeči stranki, Unija glede na neodvisnost teh ukrepov od spornih aktov ne more biti odgovorna za morebitno nepremoženjsko škodo, ki bi jo ti ukrepi lahko povzročili tožeči stranki. Vendar prav tako glede na neodvisnost ameriških ukrepov Svet napačno meni, da bi se pri oceni zneska nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, moralo upoštevati, da so po razglasitvi ničnosti spornih aktov za tožečo stranko še veljali ameriški ukrepi.

207    Glede na navedeno Splošno sodišče pri presoji nepremoženjske škode, nastale tožeči stranki, ex aequo et bono ocenjuje, da znesek 50.000 EUR pomeni primerno odškodnino.

208    Zato je tej odškodninski tožbi treba ugoditi in na tej podlagi tožeči stranki dodeliti odškodnino v višini 50.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpela. Njen zahtevek za povrnitev premoženjske škode pa se zavrne.

IV.    Stroški

209    Člen 134(2) Poslovnika določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov.

210    V obravnavani zadevi Svet ni uspel v zvezi z odškodninskim zahtevkom za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožeči stranki, medtem ko ta ni uspela z odškodninskim zahtevkom za premoženjsko škodo. V teh okoliščinah je treba odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške.

211    V skladu s členom 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Svetu Evropske unije se naloži, da mora družbi Fulmen plačati odškodnino v višini 50.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Družba Fulmen, Svet in Evropska komisija krijejo vsak svoje stroške.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. julija 2019.

Podpisi

Kazalo

I. Dejansko stanje

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Pristojnost Splošnega sodišča

B. Vsebinska presoja

1. Zatrjevana nezakonitost

2. Zatrjevana škoda in obstoj vzročne zveze med nezakonitostjo očitanega ravnanja in to škodo

a) Zatrjevana premoženjska škoda in obstoj vzročne zveze

1) Preučitev dokazne vrednosti računovodskega poročila

2) Premoženjska škoda, ki je domnevno nastala v Iranu, in obstoj vzročne zveze

i) Finančna in operativna škoda

ii) Poslovna ali strukturna škoda

3) Premoženjska škoda, ki je domnevno nastala v Evropi, in obstoj vzročne zveze

b) Zatrjevana nepremoženjska škoda in obstoj vzročne zveze

IV. Stroški

*      Jezik postopka: francoščina.