Language of document : ECLI:EU:C:2020:872

Zadeva C243/19

A proti Veselības ministriji

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Augstākā tiesa (Senāts))

 Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. oktobra 2020

„Predhodno odločanje – Socialna varnost – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člen 20(2) – Direktiva 2011/24/EU – Člen 8(1), (5) in (6)(d) – Zdravstveno zavarovanje – Bolnišnična oskrba v drugi državi članici, kot je država članica zdravstvenega zavarovanja – Zavrnitev predhodne odobritve – Bolnišnično zdravljenje, ki ga je mogoče učinkovito zagotoviti v državi članici zdravstvenega zavarovanja – Člen 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Različno obravnavanje na podlagi vere“

1.        Socialna varnost – Delavci migranti – Zdravstveno zavarovanje – Storitve, opravljene v drugi državi članici – Obveznost pristojnega nosilca, da izda predhodno odobritev – Pogoji – Zdravljenje, ki ga v državi članici prebivališča ni mogoče zagotoviti pravočasno – Upoštevanje izključno zdravstvenega stanja pacienta

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, člen 20)

(Glej točke 24, 25, 29 in 30.)

2.        Socialna varnost – Delavci migranti – Zdravstveno zavarovanje – Storitve, opravljene v drugi državi članici – Bolnišnično zdravljenje – Zavrnitev predhodne odobritve – Bolnišnično zdravljenje, ki ga je mogoče učinkovito zagotoviti v državi članici stalnega prebivališča – Verska prepričanja zavarovanca, ki nasprotujejo metodi zdravljenja, ki se uporablja v tej zadnjenavedeni državi članici – Različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri – Nedopustnost – Utemeljitev – Ogrozitev finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti – Dopustnost

(Listina o temeljnih pravicah, člen 21(1); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, člen 20(2))

(Glej točke 42, 43, 46, 47, od 52 do 56 in točko 1 izreka.)

3.        Javno zdravje – Čezmejno zdravstveno varstvo – Direktiva 2011/24 – Bolnišnično zdravljenje – Zavrnitev predhodne odobritve – Bolnišnično zdravljenje, ki ga je mogoče učinkovito zagotoviti v državi članici stalnega prebivališča – Verska prepričanja zavarovanca, ki nasprotujejo metodi zdravljenja, ki se uporablja v tej zadnjenavedeni državi članici – Nedopustnost – Utemeljitev z zasledovanjem legitimnega cilja – Spoštovanje načela sorazmernosti – Preverjanje, ki ga opravi nacionalno sodišče

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 21(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/24, člena 8(5) in 6(d))

(Glej točke od 72 do 74, od 77 do 79 in od 82 do 85 ter točko 2 izreka.)


Povzetek

Zavrnitev države članice zavarovanja pacienta, da mu izda predhodno odobritev za povračilo stroškov čezmejnega zdravstvenega varstva, kadar je v tej državi na voljo učinkovito bolnišnično zdravljenje, vendar pa verska prepričanja zavarovanca nasprotujejo uporabljeni metodi zdravljenja, vzpostavlja različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri

Ta zavrnitev ni v nasprotju s pravom Unije, če je objektivno utemeljena z legitimnim ciljem ohranitve zmogljivosti zdravljenja ali zdravstvene stroke ter predstavlja ustrezen in nujen ukrep, ki omogoča doseganje tega cilja

Sin tožeče stranke iz postopka v glavni stvari bi moral biti operiran na odprtem srcu. Ta operacija je bila na voljo v državi članici zdravstvenega zavarovanja tožeče stranke, in sicer v Latviji, vendar je ni bilo mogoče izvesti brez transfuzije krvi. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari pa je tej metodi zdravljenja nasprotovala, ker je Jehovova priča, in je zato Nacionālais Veselības dienests (nacionalna zdravstvena služba, Latvija) zaprosila za izdajo odobritve, ki bi njenemu sinu omogočila načrtovano zdravstveno varstvo na Poljskem, kjer bi se operacija lahko izvedla brez transfuzije krvi. Ker je bila njena prošnja zavrnjena, je tožeča stranka vložila tožbo zoper zavrnilno odločbo zdravstvene službe. Ta tožba je bila zavrnjena s sodbo na prvi stopnji, ki je bila potrjena v pritožbenem postopku. Medtem je bil sin tožeče stranke iz postopka v glavni stvari na Poljskem operiran na srcu brez transfuzije krvi.

Augstākā tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče, Latvija), pri katerem je bila vložena kasacijska pritožba, sprašuje, ali so lahko latvijske zdravstvene službe zavrnile izdajo obrazca, ki bi omogočal to kritje stroškov, izključno na podlagi zdravstvenih meril, ali pa bi morale v zvezi s tem upoštevati tudi verska prepričanja tožeče stranke iz postopka v glavni stvari. Predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti sistema predhodne odobritve, kot je zadevni, s pravom Unije, in je zato na Sodišče naslovilo dve vprašanji za predhodno odločanje, ki se nanašata, prvič, na razlago člena 20(2) Uredbe št. 883/2004,(1) ki določa pogoje, pod katerimi mora država članica stalnega prebivališča zavarovane osebe, ki zaprosi za odobritev odhoda v drugo državo članico, zaradi medicinskega zdravljenja odobritev izdati in, posledično, kriti stroške zdravstvenega varstva, prejetega v drugi državi članici, in drugič, člena 8 Direktive 2011/24,(2) ki se nanaša na sisteme predhodne odobritve za povračilo stroškov čezmejnega zdravstvenega varstva, glede na člen 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki med drugim prepoveduje vsako diskriminacijo na podlagi vere.

Sodišče (drugi senat) je v sodbi z dne 29. oktobra 2020 na prvem mestu razsodilo, da člen 20(2) Uredbe št. 883/2004, razlagan glede na člen 21(1) Listine, ne nasprotuje temu, da država članica stalnega prebivališča zavarovanca temu zavrne odobritev iz člena 20(1) te uredbe, če je v tej državi članici na voljo bolnišnično zdravljenje, o katerega medicinski učinkovitosti ni nobenega dvoma, vendar pa verska prepričanja tega zavarovanca nasprotujejo uporabljeni metodi zdravljenja.

V zvezi s tem je Sodišče med drugim ugotovilo, da zavrnitev predhodne odobritve iz Uredbe št. 883/2004 uvaja različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri ali verskih prepričanjih. Pacientom, pri katerih se medicinski poseg opravi s transfuzijo krvi, namreč ustrezajoče stroške pokrije socialno varstvo države članice stalnega prebivališča, medtem ko tisti, ki se iz verskih razlogov ne odločijo za tak poseg v tej državi članici in se v drugi državi članici podvržejo zdravljenju, ki mu njihova verska prepričanja ne nasprotujejo, niso deležni takega kritja teh stroškov v prvi državi članici.

Tako različno obravnavanje je utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu in je sorazmerno z zastavljenim ciljem. Sodišče je menilo, da gre v obravnavani zadevi za tak primer. Najprej je ugotovilo, da če so stroški storitev, opravljenih v drugi državi članici, višji kot stroški storitev, ki bi bile opravljene v državi članici stalnega prebivališča zavarovanca, obveznost celotnega povračila zadnjenavedeni državi članici lahko povzroči dodatne stroške. Nato je ugotovilo, da če bi bil pristojni nosilec dolžan upoštevati verska prepričanja zavarovanca, bi taki dodatni stroški glede na njihovo nepredvidljivost in njihovo morebitno velikost lahko povzročili tveganje v zvezi s potrebo po zaščiti finančne stabilnosti sistema zdravstvenega zavarovanja, ki je legitimen cilj, ki ga priznava pravo Unije.

Iz tega je Sodišče sklepalo, da bi bila država članica zdravstvenega zavarovanja, če ne bi bilo sistema predhodne odobritve, ki temelji izključno na zdravstvenih merilih, izpostavljena dodatnemu finančnemu bremenu, ki bi bilo težko predvidljivo in bi lahko povzročilo tveganje za finančno stabilnost njenega sistema zdravstvenega zavarovanja. Zato se neupoštevanje verskih prepričanj zadevne osebe izkaže za ukrep, ki je upravičen glede na zgoraj navedeni cilj, ki izpolnjuje zahtevo po sorazmernosti.

Sodišče je v sodbi na drugem mestu presodilo, da člen 8(5) in (6)(d) Direktive 2011/24 v povezavi s členom 21(1) Listine nasprotuje temu, da država članica zavarovanja pacienta temu zavrne odobritev iz člena 8(1) te direktive, če je v tej državi članici na voljo bolnišnično zdravljenje, o katerega medicinski učinkovitosti ni nobenega dvoma, vendar pa verska prepričanja tega zavarovanca nasprotujejo uporabljeni metodi zdravljenja. Drugače bi bilo, če bi bila ta zavrnitev objektivno utemeljena z legitimnim ciljem, ki se nanaša na ohranitve zmogljivosti zdravljenja ali zdravstvene stroke in bi pomenila primeren in potreben ukrep, ki se nanaša na ohranitev zdravstvene zmogljivosti ter predstavlja ustrezen in nujen ukrep, ki omogoča doseganje tega cilja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

V zvezi s tem je Sodišče najprej poudarilo, da se latvijska vlada ne more sklicevati na cilj v zvezi s potrebo po zaščiti finančne stabilnosti sistema socialne varnosti, da bi upravičila zavrnitev odobritve iz člena 8(1) Direktive 2011/24 v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari. Sistem povračila, vzpostavljen z Uredbo št. 883/2004, se namreč razlikuje od sistema, določenega z Direktivo 2011/24, v tem, da se povračilo, določeno s to direktivo, prvič, izračuna na podlagi tarif, ki veljajo za zdravstveno varstvo v državi članici zdravstvenega zavarovanja, in drugič, ne presega dejanskih stroškov prejetega zdravstvenega varstva, kadar so stroški zdravljenja v državi članici gostiteljici nižji od stroškov zdravljenja v državi članici zdravstvenega zavarovanja. Glede na to dvojno omejitev za zdravstveni sistem države članice zdravstvenega zavarovanja ne obstaja tveganje dodatnih stroškov v zvezi s kritjem čezmejnega varstva in ta država načeloma v primeru čezmejnega varstva ne bo izpostavljena dodatni finančni obremenitvi.

Dalje, glede legitimnega cilja ohranitve zmogljivosti zdravljenja ali zdravstvene stroke je Sodišče ugotovilo, da zavrnitev predhodne odobritve iz člena 8(1) Direktive 2011/24, ker niso izpolnjene zahteve iz odstavkov 5 in 6 istega člena, uvaja različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri. Pojasnilo je, da mora predložitveno sodišče za presojo, ali je to različno obravnavanje sorazmerno z zastavljenim ciljem, preučiti, ali upoštevanje verskih prepričanj pacientov pri izvajanju člena 8(5) in (6) Direktive 2011/24 lahko povzroči tveganje za načrtovanje bolnišničnega zdravljenja v državi članici zdravstvenega zavarovanja.


1      Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72).


2      Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL 2011, L 88, str. 45).