Zadeva C‑270/16

Carlos Enrique Ruiz Conejero

proti

Ferroser Servicios Auxiliares SA

in

Ministerio Fiscal

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Social no 1 de Cuenca)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Člen 2(2)(b)(i) – Prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti – Nacionalna zakonodaja, s katero je pod nekaterimi pogoji dovoljena odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi prekinjenih, čeprav upravičenih odsotnosti – Odsotnosti delavca zaradi bolezni, ki so posledica njegove invalidnosti – Različno obravnavanje zaradi invalidnosti – Posredna diskriminacija – Upravičenost – Boj proti absentizmu na delovnem mestu – Primernost – Sorazmernost”

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 18. januarja 2018

1.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti – Pojem hendikepiranost – Debelost delavca, ki ne more ali lahko le omejeno opravlja svoje delo v dolgem obdobju – Vključitev

(Direktiva Sveta 200/78)

2.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti – Nacionalna zakonodaja, s katero je pod nekaterimi pogoji dovoljena odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi prekinjenih, čeprav upravičenih odsotnosti – Odsotnosti delavca zaradi bolezni, ki so posledica njegove invalidnosti – Nedopustnost – Izjema – Uresničevanje cilja boja proti absentizmu – Spoštovanje načela sorazmernosti – Presoja s strani nacionalnega sodišča

(Direktiva Sveta 2000/78, člen 2(2)(b)(i)))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 28 do 30.)

2.      Člen 2(2)(b)(i) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da delodajalec delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi njegovih prekinjenih, vendar upravičenih, odsotnosti z dela, kadar so te odsotnosti posledica bolezni zaradi invalidnosti tega delavca, razen če ta ureditev z uresničevanjem legitimnega cilja boja proti absentizmu na delovnem mestu ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja, kar pa mora presoditi predložitveno sodišče.

3.      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je invalidni delavec načeloma bolj izpostavljen nevarnosti, da se zanj uporabi člen 52(d) zakona o delovnih razmerjih, kot delavec, ki ni invaliden. Invalidni delavec je namreč v primerjavi z delavcem, ki ni invaliden, izpostavljen dodatni nevarnosti, da je odsoten zaradi bolezni, povezane s njegovo invalidnostjo. Tako je izpostavljen povečani nevarnosti kopičenja dni odsotnosti zaradi bolezni in zato doseganju mej, določenih v členu 52(d) zakona o delovnih razmerjih. Pravilo iz te določbe lahko torej invalidne delavce očitno postavi v manj ugoden položaj in tako povzroči različno obravnavanje, ki posredno temelji na invalidnosti v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78 (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2013, HK Danmark, C‑335/11 in C‑337/11, EU:C:2013:222, točka 76).

4.      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je boj proti absentizmu na delovnem mestu mogoče priznati kot legitimen cilj v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78, ker gre za ukrep, ki spada na področje politike zaposlovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2013, HK Danmark, C‑335/11 in C‑337/11, EU:C:2013:222, točka 82).

5.      Preveriti pa je treba, ali so načini, določeni z nacionalno zakonodajo, primerni za dosego tega cilja in ali ne presegajo tega, kar je potrebno za njegovo izpolnitev.

(Glej točke 39, 44, 45, 57 in izrek.)