SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 12. aprila 2013(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Avtorske pravice v zvezi z javnim izvajanjem glasbenih del po spletu, po satelitu in s kabelsko retransmisijo – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Razdelitev geografskega trga – Dvostranski sporazumi med nacionalnimi kolektivnimi organizacijami – Usklajeno ravnanje, ki izključuje možnost izdajanja večozemeljskih in večrepertoarnih dovoljenj – Dokaz – Domneva nedolžnosti“

V zadevi T‑401/08,

Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto ry s sedežem v Helsinkih (Finska), ki jo zastopa H. Pokela, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali E. Paasivirta, F. Castillo de la Torre in P. Aalto, nato E. Paasivirta in F. Castillo de la Torre, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 3435 final z dne 16. julija 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/C2/38.698 – CISAC),

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi H. Kanninen (poročevalec), predsednik, S. Soldevila Fragoso in M. van der Woude, sodnika,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnav z dne 4. oktobra 2011 in 29. junija 2012,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje in izpodbijana odločba

1        Odločba Komisije C(2008) 3435 final z dne 16. julija 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/C2/38.698 – CISAC) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) se nanaša na pogoje upravljanja pravic do javnega izvajanja glasbenih del in na pogoje izdajanja ustreznih dovoljenj izključno v zvezi z izkoriščanjem po spletu, satelitu in s kabelsko retransmisijo. Naslovljena je na 24 kolektivnih organizacij (v nadaljevanju: KO) s sedežem v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ki so članice Confédération internationale des sociétés d’auteurs et compositeurs (mednarodno združenje organizacij avtorjev in skladateljev, v nadaljevanju: CISAC), med katerimi je tudi tožeča stranka, Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto ry.

2        KO upravljajo pravice, ki jih imajo avtorji (pisci besedil in skladatelji) v zvezi z glasbenimi deli, ki so jih ustvarili. Te pravice praviloma obsegajo izključno pravico dovoliti ali prepovedati izkoriščanje varovanih del. Zlasti to velja za pravice do javnega izvajanja. KO te pravice pridobi bodisi na podlagi prenosa s strani prvotnih imetnikov pravic bodisi s prenosom s strani druge KO, ki upravlja enake kategorije pravic v drugi državi in v imenu svojih članov da dovoljenje za izvajanje komercialnim uporabnikom, kot so podjetja za radijsko oddajanje in organizatorji prireditev (v nadaljevanju: uporabniki).

3        Upravljanje avtorskih pravic od vsake KO zahteva, da zagotovi, da vsak imetnik pravic prejme plačilo, do katerega je upravičen zaradi izkoriščanja njegovih del, ne glede na to, na katerem ozemlju pride do tega izkoriščanja, in da nadzoruje, da ne pride do nikakršnega nedovoljenega izkoriščanja varovanih del.

4        CISAC je v okviru tega oblikovalo neobvezno vzorčno pogodbo, katere prvotna različica je iz leta 1936 in je bila večkrat spremenjena ter ki jo morajo sodelujoče KO izpolniti, zlasti kar zadeva opredelitev ozemlja delovanja (v nadaljevanju: vzorčna pogodba). KO so na podlagi vzorčne pogodbe sklenile sporazume o vzajemnem zastopanju, s katerimi si medsebojno priznavajo pravico izdajanja dovoljenj (v nadaljevanju: SVZ). SVZ poleg izvrševanja pravic za klasično „off‑line“ uporabo (brez povezave) (koncerti, radio, diskoteke in podobno) vključujejo tudi izkoriščanje po spletu, po satelitu in s kabelsko retransmisijo.

I –  Upravni postopek

5        RTL Group SA, skupina za radio- in teledifuzijo, je leta 2000 pri Komisiji Evropskih skupnosti vložila pritožbo proti KO, članici CISAC, ki ji ni hotela izdati dovoljenja za celotno Skupnost za potrebe njene dejavnosti radiodifuzije glasbenih del. Družba Music Choice Europe Ltd, ki zagotavlja storitve spletnega radia in televizijske storitve, je leta 2003 proti CISAC vložila drugo pritožbo v zvezi z vzorčno pogodbo. Komisija je zaradi teh pritožb sprožila postopek na podlagi pravil o konkurenci.

6        Tožeča stranka je 8. aprila 2005 Komisiji poslala odgovor na njeno zahtevo za informacije z dne 14. marca 2005, vključno z izvlečki iz njenih SVZ.

7        Komisija je 31. januarja 2006 na CISAC in na KO naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah), na katero je tožeča stranka odgovorila 10. aprila 2006.

8        Komisija je CISAC in večino KO, med njimi tudi tožečo stranko, zaslišala na zaslišanju, ki je potekalo 14., 15. in 16. junija 2006.

9        Komisija je 18. septembra 2006 tožeči stranki poslala še eno zahtevo za informacije, na katero je ta odgovorila z dopisom z dne 3. oktobra 2006.

10      Tožeča stranka in 17 KO ter CISAC je marca 2007 Komisiji na podlagi člena 9 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) predlagalo zaveze, ki so bile v skladu s členom 27(4) te uredbe objavljene v Uradnem listu Evropske unije (UL 2007, C 128, str. 12).

11      Komisija je v točki 72 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da ob upoštevanju prejetih pripomb zaveze iz točke 10 zgoraj niso zagotovile ustreznega odgovora na pomisleke v zvezi s konkurenco, izražene v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

II –  Upoštevne klavzule vzorčne pogodbe

12      Izpodbijana odločba se nanaša zlasti na klavzule, ki jih je vzorčna pogodba vsaj v nekem obdobju vsebovala glede, prvič, članstva imetnikov pravic v KO (v nadaljevanju: klavzula o članstvu) in ,drugič, izključnosti pooblastil, ki si jih KO medsebojno podeljujejo s SVZ, in njihove ozemeljske veljavnosti.

13      Kar zadeva klavzulo o članstvu, je člen 11(2) vzorčne pogodbe do 3. junija 2004 določal, da lahko KO sprejmejo za člana avtorja, ki je že član druge KO ali ima državljanstvo države, v kateri deluje druga KO, samo pod določenimi pogoji (točke od 18 do 21 in 27 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ni izključeno, da določeno število SVZ še vedno vsebuje tako klavzulo (točke 35, 125 in 260 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      Kar zadeva izključnost pooblastil in njihovo ozemeljsko veljavnost, je, prvič, člen 1(1) in (2) vzorčne pogodbe do maja 1996 določal, da KO dodelijo druga drugi izključno pravico za ozemlje, na katerem posamezna KO deluje, za izdajanje dovoljenj za kakršno koli javno izvajanje (v nadaljevanju: klavzula o izključnosti). Drugič, v členu 6(1) vzorčne pogodbe so vse KO pozvane k opredelitvi lastnega ozemlja delovanja, ne da bi bila v njem podana pojasnila v zvezi s tem. Odstavek 2 tega člena določa, da se mora vsaka KO vzdržati kakršnega koli posega na ozemlje druge organizacije, medtem ko ta izvaja pooblastilo, ki ji je bilo dodeljeno (v nadaljevanju: klavzula o neposeganju) (točke od 22 do 25 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      KO naj bi člen 6(1) vzorčne pogodbe izvajale tako, da so uvedle ozemeljske omejitve, torej da je bila ozemeljska veljavnost dovoljenj, ki jih je izdala posamezna organizacija, z nekaj minimalnimi izjemami omejena na ozemlje države EGP, v kateri ima ta organizacija sedež (v nadaljevanju: nacionalne ozemeljske omejitve) (točka 38 obrazložitve izpodbijane odločbe).

16      Dokazi, ki so jih KO predložile med upravnim postopkom, naj Komisiji ne bi omogočali, da brez zadržkov ugotovi, prvič, da je katera koli od teh 17 organizacij dejansko in popolnoma umaknila klavzulo o izključnosti iz svojih SVZ, in drugič, da so vse KO dejansko in popolnoma umaknile klavzulo o neposeganju iz navedenih sporazumov (točki 37 in 40 obrazložitve izpodbijane odločbe).

III –  Upoštevni trgi

17      Kolektivno upravljanje avtorskih pravic, na katero se nanaša vzorčna pogodba, zajema tri trge proizvodov: prvič, zagotavljanje storitev upravljanja avtorskih pravic za imetnike pravic, drugič, zagotavljanje storitev upravljanja avtorskih pravic za druge KO in, tretjič, izdajanje dovoljenj komercialnim uporabnikom za izkoriščanje po spletu, po satelitu in s kabelsko retransmisijo (točka 49 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      Z geografskega vidika naj bi bil prvi trg nacionalni trg, vendar bi lahko bil širši, če ne bi bilo omejitev članstva (točki 58 in 59 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Drugi trg naj bi bil nacionalni, vendar naj bi vseboval tudi čezmejne elemente. Ker dejavnosti prenosa po spletu niso omejene na eno samo državo EGP, potrebujejo podjetja iz tega sektorja večozemeljska dovoljenja, ki bi jih KO lahko izdale, če ne bi bilo omejitev iz SVZ. Podobno bi lahko v primeru satelitskega prenosa in kabelske retransmisije vsaka KO, ki je znotraj območja sprejema satelita, izdajala dovoljenja, ki bi zajemala to območje (točke od 60 do 62 obrazložitve izpodbijane odločbe).

20      Nazadnje, čeprav je bil tretji trg v preteklosti opredeljen kot nacionalni zaradi potrebe po lokalnem nadzoru, to ne velja nujno za izkoriščanje po spletu, satelitu in s kabelsko retransmisijo, saj je na teh področjih mogoč nadzor na daljavo (točki 63 in 64 obrazložitve izpodbijane odločbe).

IV –  Uporaba člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP

A –  Klavzule o članstvu, izključnosti in neposeganju

21      Za potrebe te zadeve naj bi, prvič, klavzula o članstvu pomenila kršitev člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP (točke od 123 do 137 obrazložitve izpodbijane odločbe).

22      Drugič, po preučitvi klavzule o izključnosti in klavzule o neposeganju naj bi se izkazalo, da je klavzula o izključnosti zaprla nacionalne trge KO, ki so imele izključnost, saj ni mogla nobena KO izdati dovoljenja za nacionalno ozemlje druge KO. Po mnenju Komisije je izključena celo možnost, da KO uporabniku neposredno izda dovoljenje, ki vključuje samo njen lasten repertoar za izvajanje na nacionalnem ozemlju druge KO (v nadaljevanju: neposredno dovoljenje).

23      Kar zadeva klavzulo o neposeganju, Komisija opozarja, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah v bistvu menila, da ta potrjuje klavzulo o izključnosti. Po pripombah nekaterih KO, da klavzula o neposeganju ne preprečuje izdajanja neposrednih dovoljenj, in ob upoštevanju dejstva, da so bili nekateri SVZ spremenjeni, da bi se navedena klavzula odpravila, se je Komisija odločila, da ne bo posredovala v zvezi s to določbo vzorčne pogodbe (točke od 138 do 152 obrazložitve izpodbijane odločbe).

B –  Usklajeno ravnanje v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami

24      Komisija meni, da so nacionalne ozemeljske omejitve posledica usklajenega ravnanja, ki omejuje konkurenco (točki 154 in 155 izpodbijane odločbe).

25      Nacionalnih ozemeljskih omejitev namreč ni mogoče preprosto pojasniti z neodvisnim ravnanjem, ki so ga spodbudile tržne sile. Tako naj bi KO nadomestile sodelovanje med seboj s tveganjem za konkurenco, da bi si v neki meri zagotovile ne le to, da bodo navedene omejitve vzajemno sprejele druge KO, temveč da se bodo te omejitve izvajale tudi v vseh SVZ (točki 156 in 157 obrazložitve izpodbijane odločbe).

26      Ta gotovost naj bi bila posledica medsebojne odvisnosti vseh KO, zlasti na področju aplikacij „off‑line“, za katere so potrebne lokalne nadzorne mreže. Za izdajanje dovoljenj in zbiranje licenčnin v tujini je torej v zvezi z najbolj tradicionalnimi aplikacijami brez zunanje povezave vsaka KO odvisna od drugih KO in naj bi tako tvegala povračilne ukrepe, če na področju pravic „on‑line“ (s povezavo) ne bi bila pripravljena ohranjati zgodovinske razdelitve trga (točka 157 obrazložitve izpodbijane odločbe).

27      Komisija meni, da je iz številnih dejavnikov razviden obstoj usklajenega ravnanja.

28      Prvič, Komisija poudarja, da so KO razpravljale o poenotenju vzorčnih pogodb v okviru dejavnosti CISAC (točka 158 obrazložitve izpodbijane odločbe).

29      Drugič, sporazum iz Santiaga (Čile), ki so ga KO priglasile Komisiji, da bi bile upravičene do izjeme na podlagi člena 81(3) ES, naj bi dokazoval, da je bilo vprašanje ozemeljske veljavnosti pooblastil iz SVZ, zlasti tistih, ki vključujejo nove oblike izkoriščanja, predmet večstranskih razprav med KO. Ta sporazum, s katerim naj bi se KO zavezale k izdajanju svetovnih dovoljenj, vendar samo za uporabnike, ki imajo sedež na njihovem nacionalnem ozemlju, naj ne bi bil podaljšan po izteku njegove veljavnosti leta 2004, potem ko je Komisija na KO naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zgoraj navedenem postopku za priznanje izjeme (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz Santiaga), kar naj bi povzročilo vrnitev k nacionalnim ozemeljskim omejitvam. Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da odstop od sporazuma iz Santiaga priča o tem, da so KO usklajevale svoja ravnanja glede veljavnosti dovoljenj za izkoriščanje po spletu (točki 158 in 169 obrazložitve izpodbijane odločbe).

30      Tretjič, podobnost ravnanj v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami bi bilo treba presojati ob upoštevanju predhodnega položaja, v katerem so SVZ vsebovali klavzulo o izključnosti. Torej naj bi dejstvo, da po odpravi klavzule o izključnosti ni prišlo do nikakršne spremembe ravnanja v zvezi z navedenimi omejitvami, pomenilo indic o usklajenem ravnanju. Vendar je glede tega v izpodbijani odločbi priznano, da to ne drži, če obstajajo drugi razlogi, iz katerih je lahko razvidno, da je razdelitev trga posledica posamičnega ravnanja (točka 170 obrazložitve izpodbijane odločbe).

31      Glede obstoja takih razlogov v obravnavanem primeru Komisija na prvem mestu sicer priznava, da sta v nacionalnih zakonodajah opredeljena avtorska pravica in obseg njenega varstva, vendar ugotavlja, da to ne pomeni, da mora vsa dovoljenja glede določene države izdati nacionalna KO. V zvezi s tem se njena teza opira na sporazum iz Santiaga (točki 159 in 160 obrazložitve izpodbijane odločbe).

32      Na drugem mestu Komisija zanika, da bi zakonodajni okvir na tem področju, zlasti Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 134), upravičeval ravnanje KO, kar zadeva satelitski prenos. Navedena direktiva naj bi namreč samo določala, katera zakonodaja se uporablja za izkoriščanje varovanih del po satelitu, in sicer zakonodaja države EGP, v kateri se pošljejo signali kot nosilci programa v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na Zemljo.

33      Vendar Direktiva 93/83 ne določa, da lahko dovoljenja, potrebna za tovrstno izkoriščanje avtorskih pravic, izda samo KO v tej državi EGP. Poleg tega, ker ta direktiva določa, da je treba šteti, da pride do priobčitve samo v navedeni državi, naj bi uporabniki potrebovali dovoljenje samo za to državo. Zato naj bi z Direktivo 93/83 postal zastarel sporazum iz Sydneyja (Avstralija), s katerim so KO leta 1987 v vzorčno pogodbo vnesle določbo o tem, da lahko KO s sedežem v državi, iz katere signali kot nosilci programa potujejo proti satelitu, izdaja dovoljenja, ki zajemajo celotno območje sprejema satelita, po potrebi po tem, ko se je posvetovala z ostalimi zadevnimi KO ali pridobila njihovo soglasje (točke od 163 do 165 obrazložitve izpodbijane odločbe).

34      Na tretjem mestu Komisija opozarja, da se KO med seboj zelo razlikujejo z vidika učinkovitosti, administrativnih stroškov in repertoarja. Zato bi lahko bilo v interesu posamezne organizacije, da KO s posebej dobrimi rezultati pooblasti za izdajanje dovoljenj za ozemlje, ki je širše od tistega, na katerem ima sedež, ali da na določenem območju pooblasti več KO, da bi povečala razširjanje svojega repertoarja in s tem dohodke svojih avtorjev (točki 167 in 168 obrazložitve izpodbijane odločbe).

35      Na četrtem mestu Komisija opozarja, da glede na to, da se izpodbijana odločba nanaša samo na zakonito uporabo del, varovanih z avtorsko pravico (točka 11 obrazložitve izpodbijane odločbe), potreba po lokalnem nadzoru ne pojasnjuje nacionalnih ozemeljskih omejitev. Za izkoriščanje po spletu, po satelitu in s kabelsko retransmisijo namreč obstajajo tehnične rešitve, ki omogočajo nadzorovanje prejemnika dovoljenja, čeprav se to dovoljenje uporablja zunaj nacionalnega ozemlja KO oziroma čeprav ima prejemnik sedež zunaj tega ozemlja. KO naj bi že vzpostavile prakse izdajanja dovoljenj, ki izkazujejo njihovo zmožnost, da nadzorujejo uporabo in uporabnike zunaj svojega domačega ozemlja, kot to dokazuje zlasti izdajanje neposrednih dovoljenj. Poleg tega naj sedanji sistem ne bi temeljil na načelu bližine prejemnika dovoljenja, saj ozemeljska razdelitev pooblastil pomeni, da vsaka KO izdaja dovoljenja za izkoriščanje pravic na svojem ozemlju delovanja, ne glede na sedež prejemnika (točke od 171 do 174 obrazložitve izpodbijane odločbe).

36      Komisija v točkah od 186 do 199 obrazložitve izpodbijane odločbe podaja dodatna pojasnila glede vsake od oblik izkoriščanja, na katere se odločba nanaša. Glede spleta se sklicuje zlasti na sporazum Simulcast za katerega velja izjema na podlagi Odločbe Komisije 2003/300/ES z dne 8. oktobra 2002 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/C2/38.014 – IFPI „Simulcast“) (UL 2003, L 107, str. 58). Ta sporazum naj bi radiodifuzijskim hišam, katerih signal izvira iz EGP, omogočal, da pristopijo h kateri koli KO, ki je pogodbenica tega sporazuma, za pridobitev večozemeljskega in večrepertoarnega dovoljenja za simulcast (sočasen spletni prenos zvočnih posnetkov radijskih in televizijskih postaj, ki so vključeni v njihove radijske in televizijske signale). Enako naj bi veljalo še za en sporazum, to je sporazum Webcasting (točka 191 obrazložitve izpodbijane odločbe).

37      Komisija se poleg tega sklicuje na „nordijski in baltski“ model sodelovanja (v nadaljevanju: model NBS), ki naj bi uporabniku omogočal, da pridobi eno samo večozemeljsko dovoljenje za izkoriščanje „on‑line“, ki zajema pravice mehanične reprodukcije in pravice javnega izvajanja, ter velja za Dansko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Finsko, Švedsko, Islandijo in Norveško (točka 179 obrazložitve izpodbijane odločbe).

38      Komisija poleg tega navaja dejstvo, da sta nemška KO in KO Združenega kraljestva, to sta Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte (GEMA) in Performing Rights Society Ltd (PRS), januarja 2006 ustanovili skupno podjetje Celas, ki naj bi delovalo kot vseevropski sistem „vse na enem mestu“ za izdajanje dovoljenj za „on‑line“ in mobilne pravice anglo-ameriškega repertoarja določene založbe (točka 193 obrazložitve izpodbijane odločbe).

39      Obstoj teh sporazumov naj bi dokazoval, da navzočnost na kraju ni potrebna (točka 190 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija v zvezi s tem navaja, da lahko KO, ki je izdala dovoljenje za ozemlje, ki ni ozemlje države članice, v kateri ima sedež – če bi se pri pregledu, opravljenem brez navzočnosti na kraju, ugotovile kršitve, ki jih je treba preganjati, ali če bi bilo treba opraviti revizijo računov na kraju samem – te naloge zaupa nekomu drugemu, na primer lokalni KO, ki je tam navzoča in ima potrebno poznavanje pravnega sistema zadevne države (točki 177 in 178 obrazložitve izpodbijane odločbe).

40      Potem ko je predložila te elemente, da bi dokazala, da je mogoče nacionalne ozemeljske omejitve iz SVZ pojasniti samo z obstojem usklajenega ravnanja, Komisija priznava, da je lahko v izjemnih okoliščinah odločitev, da se ne prizna pravica do izdajanja dovoljenj zunaj ozemlja, na katerem ima KO sedež, posledica tega, da druga KO nima tehničnih zmogljivosti za zagotovitev primernega nadzora in pregledovanja, ali tega, da je pravni sistem države članice EGP oblikovan tako, da bi bila pri izbiri pooblaščenca prva izbira domača KO, na primer zaradi posebnega statusa, ki ga ima v sodnih postopkih pred domačimi sodišči. Ozemeljska omejitev, ki je posledica teh dejavnikov, običajno ni usklajeno ravnanje, ki omejuje konkurenco. Sistematičnega izvajanja nacionalnih ozemeljskih omejitev v vseh SVZ pa, nasprotno, ni mogoče pojasniti s temi dejavniki (točki 182 in 183 obrazložitve izpodbijane odločbe).

41      Ker je Komisija tako ugotovila, da ravnanje KO pomeni usklajeno ravnanje, je obravnavala vprašanje, ali to ravnanje omejuje konkurenco. Menila je, da je tako, saj je to ravnanje vsaki od KO zagotavljalo, da je edina, ki lahko uporabnikom izdaja večrepertoarna dovoljenja za svojo državo sedeža v EGP (točke od 207 do 209 obrazložitve izpodbijane odločbe).

42      To naj bi povzročilo, da lahko vsaka KO zaračunava administrativne stroške za upravljanje pravic in izdajanje dovoljenj, ne da bi bila pri tem pod konkurenčnim pritiskom ostalih organizacij. Ta neobstoj konkurence naj bi imel negativne učinke tudi za avtorje, katerih dohodki se razlikujejo glede na družbo, ki upravlja njihove pravice (točki 134 in 210 obrazložitve izpodbijane odločbe).

43      Komisija je v odgovor na trditev, ki so jo nekatere KO navedle v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – da bi konkurenca med KO povzročila izravnavanje navzdol za honorarje imetnikov pravic – ob sklicevanju na Odločbo 2003/300 zatrjevala, da člen 81(3) ES omogoča uvedbo tarifnega mehanizma, s katerim se lahko omeji konkurenca glede cen dovoljenj samo za administrativne stroške, brez vpliva na plačilo imetnikom pravic. Vsekakor bi lahko KO, ki daje pooblastilo, samo določila raven prihodka za svoj repertoar v razmerju do drugih KO, ki izdajajo dovoljenja v tujini. Prejela bi torej zagotovljeno veleprodajno ceno za svoj repertoar, pri čemer bi KO, ki izdajajo dovoljenja za ta repertoar, lahko konkurirale za maržo, ki bi jo dodale tej veleprodajni ceni (točke od 217 do 219 obrazložitve izpodbijane odločbe).

44      Komisija v zvezi s tem poudarja, da nekatere spremembe tarifnega sistema KO spodbujajo k medsebojni konkurenci. Nov tržni trend namreč jasno potrjuje, da je lahko učinkovita strategija imetnikov pravic in zato tudi KO, da dodeljujejo svoje pravice več konkurenčnim KO. Neka založba naj bi že naznanila svoj namen določiti več KO, ki bi imele pooblastilo, da uporabnikom izdajajo vseevropska dovoljenja za izkoriščanje anglo‑ameriških mehaničnih pravic njenega repertoarja za „on‑line“ uporabo (točka 220 obrazložitve izpodbijane odločbe).

45      Poleg tega je v izpodbijani odločbi omenjena tudi Odločba Komisije C(2006) 4350 z dne 4. oktobra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/C2/38.681 – Sporazum o podaljšanju iz Cannesa) (UL 2007, L 296, str. 27) glede dovoljenj za mehanične pravice, s katero so bile naložene zavezujoče obveznosti, v skladu s katerimi je bil uveden mehanizem, ki omogoča izdajanje večozemeljskih dovoljenj z zagotovilom, da prihodki imetnikov pravic ne bodo ogroženi, in sicer zaradi določitve enotne stopnje za vse KO, pri čemer pa je mogoča določena raven konkurence z uvedbo možnosti, da KO glasbenim založbam ponudijo najvišje znižanje, omejeno na stroške upravljanja (točka 82 obrazložitve izpodbijane odločbe).

V –  Izrek

46      Komisija je zlasti na podlagi zgornjih navedb ter po tem, ko je ugotovila, da so zadevni dvostranski sporazumi prizadeli trgovino med državami članicami in da niso izpolnjeni pogoji za uporabo člena 81(3) ES in člena 53(3) Sporazuma EGP, ne da bi naložila globo, v izpodbijani odločbi odločila tako:

„Člen 1

Naslednj[ih] [24] podjet[ij] [je] kršil[o] člen 81 [ES] in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da so v svojih sporazumih o vzajemnem zastopanju uporabljala omejitve članstva, ki jih je vseboval člen 11[(2)] vzorčne pogodbe […], ali da so dejansko uporabljala omejitve članstva:

[…]

TEOSTO

[…]

Člen 2

Naslednjih 17 podjetij je kršilo člen 81 [ES] in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da so v svojih sporazumih o vzajemnem zastopanju dodeljevala izključne pravice, kakor je predvideno v členu 1[(1) in (2)] vzorčne pogodbe […]:

[…]

TEOSTO

[…]

Člen 3

Naslednj[ih] [24] podjet[ij] [je] kršil[o] člen 81 [ES] in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da [je] uskladil[o] ozemeljske razmejitve tako, da je bilo dovoljenje omejeno na domače ozemlje vsake [KO]:

[…]

TEOSTO

[…]

Člen 4

1.      Podjetja iz členov 1 in 2 nemudoma prenehajo s kršitvami iz teh členov, če tega še niso storila, in Komisiji sporočijo vse ukrepe, ki so jih sprejela za izvajanje tega odstavka.

2.      Podjetja iz člena 3 v 120 dneh od priglasitve te odločbe prenehajo s kršitvami iz tega člena in v istem roku Komisiji sporočijo vse ukrepe, ki so jih sprejela za izvajanje tega odstavka.

Še posebej podjetja iz člena 3 izvedejo ponovna dvostranska pogajanja o ozemeljski razmejitvi svojih pooblastil za satelit, kabelsko retransmisijo in spletno uporabo za vsakega od svojih dvostranskih sporazumov o zastopanju z drugimi podjetji, naštetimi v členu 3, in Komisiji predložijo kopije spremenjenih sporazumov.

3.      Naslovniki te odločbe se vzdržijo ponovitve vseh dejanj ali ravnanj, opisanih v členih 1, 2 in 3, ter vseh dejanj ali ravnanj, ki imajo enak ali podoben cilj ali učinek.

[…]“

 Postopek in predlogi strank

47      Tožeča stranka je 24. septembra 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

48      Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila istega dne, predlagala izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve člena 3 v povezavi s členom 4(2) in (3) izpodbijane odločbe. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. novembra 2008 v zadevi Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto proti Komisiji (T‑401/08 R, neobjavljen v ZOdl.) ta predlog zavrnil in odločil, da se odločitev o stroških pridrži.

49      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (šesti senat) začelo ustni postopek in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča stranke pozvalo, naj odgovorijo na več vprašanj. Stranke so to zahtevo izpolnile.

50      Stranki sta na obravnavi 4. oktobra 2011 ustno podali stališča in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

51      Ker je bil sodnik poročevalec zadržan, je predsednik Splošnega sodišča zadevo dodelil drugemu sodniku poročevalcu in v skladu s členom 32(3) Poslovnika določil drugega sodnika za dopolnitev šestega senata.

52      Splošno sodišče (šesti senat) je v novi sestavi s sklepom z dne 11. januarja 2012 znova začelo ustni postopek, stranki pa sta bili obveščeni, da bosta zaslišani na novi obravnavi.

53      Stranki sta ponovno ustno podali stališča in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 29. junija 2012.

54      Predsednik šestega senata je zato odločil, da konča ustni postopek.

55      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

56      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

57      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja tri tožbene razloge:

–        napačno uporabo člena 81(1) ES;

–        napačno uporabo člena 81(3) ES;

–        to, da je Komisija odločila ultra vires s tem, da je KO naložila, naj spremenijo ravnanje, ki ni bilo v nasprotju s členom 81 ES.

I –  Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba člena 81(1) ES

58      Prvi tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov, ki se nanašajo na kršitev člena 81(1) ES glede, prvič, klavzule o članstvu, drugič, klavzule o izključnosti in, tretjič, ozemeljskih omejitev.

A –  Prvi del prvega tožbenega razloga: klavzula o članstvu

59      Tožeča stranka na prvem mestu zatrjuje, da klavzulo o članstvu vsebuje samo pet od njenih 23 SVZ. V repliki navaja, da je bila klavzula o članstvu odpravljena v vseh njenih SVZ. Opozarja tudi, da se navedena klavzula v praksi ni nikoli uporabljala. Komisija naj ne bi dokazala, da je tožeča stranka klavzulo o članstvu dejansko uporabljala, niti naj ne bi natančno navedla, kaj se tožeči stranki očita, s čimer naj bi kršila obveznost obrazložitve.

60      Tožeča stranka na drugem mestu trdi, da omejevanje konkurence ni cilj klavzule o članstvu niti ni to njena posledica. Imetniki pravic naj bi se namreč naravno obrnili na KO s sedežem v njihovi državi, in sicer iz jezikovnih in kulturnih razlogov, pa tudi zaradi njenega poznavanja lokalnega trga. To naj bi še toliko bolj veljalo za finski repertoar, ki je namenjen zlasti lokalni uporabi.

61      Najprej je treba ugotoviti, da je cilj klavzule o članstvu protikonkurenčen, kot je Komisija navedla v točkah 127 in 130 obrazložitve izpodbijane odločbe. Njen namen je namreč omogočiti, da si KO porazdelijo avtorje glede na njihovo državljanstvo, ali vsaj otežiti včlanitev avtorja v KO, ki nima sedeža v državi, katere državljan je. KO si s to klavzulo porazdelijo notranji trg in povzročajo njegovo delitev. V skladu s sodno prakso spadajo taki omejevalni sporazumi med omejevalne sporazume, ki so v členu 81(1)(c) ES izrecno razglašeni za nezdružljive s skupnim trgom in jih je treba opredeliti kot očitno omejevanje konkurence. Ker tovrstne kršitve udeležence sporazumov zavezujejo k upoštevanju ločenih trgov, pogosto razmejenih z državnimi mejami, povzročajo izolacijo teh trgov, kar je povsem v nasprotju z glavnim ciljem Pogodb o povezovanju notranjega trga (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 18. julija 2005 v zadevi Scandinavian Airlines System proti Komisiji, T‑241/01, ZOdl., str. II‑2917, točka 85, in z dne 27. julija 2005 v združenih zadevah Brasserie nationale in drugi proti Komisiji, od T‑49/02 do T‑51/02, ZOdl., str. II‑3033, točki 173 in 174).

62      V zvezi s tem je treba glede razmejitve med omejevalnimi sporazumi, ki imajo protikonkurenčni cilj, in omejevalnimi sporazumi, ki imajo protikonkurenčno posledico, opozoriti, da protikonkurenčni cilj in posledica nista kumulativna pogoja, ampak alternativi za presojo, ali za ravnanje velja prepoved iz člena 81(1) ES. Zaradi možnosti izbire, ki jo vsebuje ta pogoj in jo označuje veznik „oziroma“, je treba najprej preučiti sam cilj omejevalnega sporazuma in pri tem upoštevati gospodarski okvir, v katerem ga je treba izvajati. Če pa analiza določb tega sporazuma ne izkaže zadostne škodljivosti za konkurenco, je treba preučiti njegove posledice; prepovedati ga je mogoče le na podlagi dejavnikov, ki izkazujejo, da je bila konkurenca dejansko preprečena ali znatno omejena oziroma izkrivljena (glej sodbo Sodišča z dne 4. junija 2009 v zadevi T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točka 28 in navedena sodna praksa).

63      Poleg tega je treba poudariti, da je za presojo, ali je neki omejevalni sporazum prepovedan s členom 81(1) ES, upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je njegov cilj omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Razlika med „kršitvami zaradi cilja“ in „kršitvami zaradi posledice“ se nanaša na dejstvo, da je mogoče nekatere oblike dogovorov med podjetji že zaradi njihove narave obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga (glej zgoraj navedeno sodbo T‑Mobile Netherlands in drugi, točka 29 in navedena sodna praksa).

64      Sicer pa dokaz o nameri, da se omeji konkurenca, ni dejavnik, ki bi bil nujno potreben za ugotovitev, ali je bil cilj sporazuma taka omejitev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2009 v zadevi Peugeot in Peugeot Nederland proti Komisiji, T‑450/05, ZOdl., str. II‑2533, točka 55 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi zgoraj navedeno sodbo T‑Mobile Netherlands in drugi, točka 27).

65      Prav tako to, da pogodbenice klavzule sporazuma med podjetji, katere cilj je omejevanje konkurence, niso izvajale, ne zadošča, da bi bila ta izvzeta iz prepovedi iz člena 81(1) ES (sodba Sodišča z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C‑89/85, C‑104/85, C‑114/85, C‑116/85, C‑117/85 in od C‑125/85 do C‑129/85, Recueil, str. I‑1307, točka 175, in sodba Splošnega sodišča z dne 19. maja 1999 v zadevi Accinauto proti Komisiji, T‑176/95, Recueil, str. II‑1635, točka 110).

66      Iz tega izhaja, da Komisiji ni bilo treba dokazati, da je tožeča stranka klavzulo o članstvu dejansko uporabljala.

67      Glede trditve tožeče stranke, da je klavzulo o članstvu odpravila v vseh svojih SVZ, je treba navesti, da tožeča stranka ni zatrjevala in še manj dokazala, da je bila klavzula o članstvu odpravljena v vseh njenih SVZ pred sprejetjem izpodbijane odločbe. Tako je lahko Komisija pravilno ugotovila kršitev člena 81(1) ES, saj so nekateri SVZ tožeče stranke ob sprejetju izpodbijane odločbe še vedno vsebovali klavzulo o članstvu.

68      Zlasti glede na dejstva, na katera je opozorjeno v točkah 61, 66 in 67 zgoraj, je treba ugotoviti, da je Komisija upoštevala obveznost obrazložitve v zvezi s klavzulo o članstvu.

69      Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

B –  Drugi del prvega tožbenega razloga: klavzula o izključnosti

70      Tožeča stranka navaja, da samo še nekaj SVZ vsebuje klavzulo o izključnosti, vendar da se ta klavzula v praksi ne uporablja. Poleg tega navaja, da ni ne cilj ne posledica klavzule o izključnosti omejevanje konkurence, saj bi bil položaj tudi brez te klavzule enak, kar je Komisija sama potrdila s tem, da je priznala, da ima klavzula o izključnosti enake posledice kot nacionalne ozemeljske omejitve.

71      Spomniti je treba, da klavzula o izključnosti določa, da KO A podeljuje KO B izključno pravico, da na ozemlju B izdaja dovoljenja za repertoar A, in obratno. Na podlagi te klavzule ne more razen KO B nobena druga KO izdati dovoljenja za repertoar A na ozemlju B.

72      Poleg tega ta klavzula izključuje izdajanje neposrednih dovoljenj, taka izključitev pa je bila v sodbah Sodišča z dne 13. julija 1989 v zadevi Tournier (395/87, Recueil, str. 2521, točka 20) in v združenih zadevah Lucazeau in drugi (110/88, 241/88 in 242/88, Recueil, str. 2811, točka 14) že opredeljena kot protikonkurenčna.

73      Res je, da člen 81(1) ES v skladu s sodno prakso praviloma ne nasprotuje sklepanju kakršnih koli pogodb, ki določajo neko obliko izključnosti (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 9. julija 1969 v zadevi Völk, 5/69, Recueil, str. 295, točka 7, in z dne 6. maja 1971 v zadevi Cadillon, 1/71, Recueil, str. 351, točka 9, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 8. junija 1995 v zadevi Schöller proti Komisiji, T‑9/93, Recueil, str. II‑1611, točka 161). Vendar je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da je cilj klavzule o izključnosti, kakor je bila določena v vzorčni pogodbi in nato prenesena v SVZ, protikonkurenčen, saj je njen namen samo eni KO na določenem ozemlju priznati izključno pravico izdajanja dovoljenj glede določenega repertoarja, s čimer se ustvarja monopol vsake posamezne KO za izdajanje dovoljenj za izkoriščanje glasbenih del na ozemlju, na katerem ima ta KO sedež.

74      V teh okoliščinah v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 62 do 65 zgoraj – ker je že cilj klavzule o izključnosti protikonkurenčen – ni treba preučiti njenih posledic in med drugim ugotavljati, ali so te posledice enake posledicam, ki jih imajo nacionalne ozemeljske omejitve.

75      Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

C –  Tretji del prvega tožbenega razloga: ozemeljske omejitve

1.     Uvodne ugotovitve

76      Za namene preučitve tretjega dela prvega tožbenega razloga je treba najprej opozoriti na nekatere vidike te zadeve. Na prvem mestu, izpodbijana odločba se nanaša samo na izkoriščanje avtorskih pravic po spletu, satelitu in s kabelsko retransmisijo, ne pa na klasično izkoriščanje, imenovano „off‑line“, medtem ko vzorčna pogodba in SVZ zajemajo vse oblike izkoriščanja.

77      Za oblike izkoriščanja avtorskih pravic, na katere se nanaša izpodbijana odločba, KO in CISAC niso ustvarile povsem novega sistema upravljanja, ki bi se razlikoval od tistega, predvidenega za klasične oblike izkoriščanja. Vendar je treba priznati, da je bila vzorčna pogodba, ki je nastala leta 1936 za klasične oblike izkoriščanja, s tehnološkim napredkom postopoma spremenjena, zlasti s sporazumoma iz Sydneyja in iz Santiaga.

78      Komisija ne obsoja samega obstoja vzorčne pogodbe niti ne oporeka potrebi po sodelovanju med KO, če se s tem ne kršijo pravila o konkurenci.

79      Komisija pred razvojem novih tehnologij ni oporekala nacionalnim ozemeljskim omejitvam iz SVZ, ki so torej pomenile okvir kolektivnega upravljanja, v katerem so KO delovale, medtem ko so se nove tehnologije postopoma razvijale. V izpodbijani odločbi ni natančno navedeno, od kdaj so omejitve v nasprotju s pravili konkurenčnega prava.

80      Poleg tega Komisija celo v zvezi z izkoriščanjem z novimi tehnologijami ne oporeka nacionalnim ozemeljskim omejitvam kot takim, ampak temu, da se pojavljajo v vseh SVZ, kar naj bi bilo nujno posledica usklajevanja.

81      Tretji del prvega tožbenega razloga tožeče stranke v zvezi z neobstojem kršitve člena 81(1) ES, kar zadeva nacionalne ozemeljske omejitve, je treba preučiti zlasti ob upoštevanju teh dejavnikov.

2.     Dokaz o usklajenem ravnanju v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami

82      Tožeča stranka trdi, da Komisija ni dokazala, da so ozemeljske omejitve posledica usklajevanja. Oporeka namreč temu, da je mogoče vzorčno pogodbo, zlasti njen člen 6, šteti za dokaz o zatrjevanem usklajevanju. V repliki dodaja, da niti sporazuma iz Santiaga in iz Sydneyja niti sklicevanje na predhodni sistem, ki temelji na izključnosti, ne morejo potrjevati obstoja usklajenega ravnanja.

83      Komisija odgovarja, da se je za ugotovitev obstoja zadevnega usklajenega ravnanja oprla ne le na vzporedno ravnanje KO, temveč tudi na druge elemente, in sicer na:

–      razprave o obsegu pooblastil iz SVZ, ki so med KO potekale v okviru dejavnosti, ki jih je vodilo CISAC;

–      sporazum iz Santiaga;

–      sporazum iz Sydneyja;

–      zgodovinsko povezanost klavzule o izključnosti in nacionalnih ozemeljskih omejitev.

84      Komisija poleg tega meni, da pomenijo pojasnila tožeče stranke, navedena v repliki in namenjena izpodbijanju dokazne vrednosti nekaterih stikov med KO, ki so bili omenjeni v izpodbijani odločbi, nov tožbeni razlog, ki v skladu s členom 48 Poslovnika ni dopusten.

85      Elementi, navedeni v prvi, drugi in četrti alinei točke 82 zgoraj, so izrecno navedeni v točki 158 obrazložitve izpodbijane odločbe kot navedbe za potrditev usklajenega ravnanja. Komisija se je pred Splošnim sodiščem na sporazum iz Sydneyja sklicevala, da bi dokazala, da so med KO potekale večstranske razprave glede ozemeljske veljavnosti pooblastil.

86      Komisija meni, da so elementi, navedeni v točki 82 zgoraj, „dokazila“ v smislu sodbe Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovani „PVC II“ (od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 727), zaradi česar ji ni treba preučiti vprašanja, ali bi bilo mogoče vzporedno ravnanje KO pojasniti še drugače kot z obstojem usklajevanja.

87      Iz člena 2 Uredbe št. 1/2003 in iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da mora na področju konkurenčnega prava v primeru spora o obstoju kršitve Komisija dokazati kršitve, ki jih zatrjuje, ter predložiti dokaze, ki pravno zadostno dokazujejo obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 86, ter sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2011 v zadevi Aragonesas Industrias y Energía proti Komisiji, T‑348/08, ZOdl., str. II‑7583, točka 90).

88      V okviru tega je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (sodbi Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/02 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, ZOdl., str. II‑3567, točka 60, in z dne 5. oktobra 2011 v zadevi Romana Tabacchi proti Komisiji, T‑11/06, ZOdl., str. II‑2491, točka 129).

89      Upoštevati je namreč treba domnevo nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ki se uvršča med temeljne pravice, ki v skladu s sodno prakso Sodišča tvorijo temeljna načela prava Unije. Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (zgoraj navedena sodba Romana Tabacchi proti Komisiji, točka 129; glej v tem smislu tudi sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točki 149 in 150, in v zadevi Montecatini proti Komisiji, C‑235/92 P, Recueil, str. I‑4539, točki 175 in 176).

90      Ta sodna praksa, ki se je razvila v zadevah, v katerih je Komisija naložila globo, se uporablja tudi v primerih, kot je obravnavani, kadar odločba o ugotovitvi kršitve nazadnje ne vsebuje naložitve globe. V obravnavani zadevi je bilo sicer v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah predvideno, da bo ob ugotovitvi kršitve tudi naložena globa.

91      Poleg tega je treba upoštevati nezanemarljiv poseg v ugled, ki ga za fizično ali pravno osebo pomeni ugotovitev, da je bila vpletena v kršitev pravil o konkurenci (glej v tem smislu sodbo Sodišča EFTA z dne 18. aprila 2012 v zadevi Posten Norge proti ESA, E‑15/10, še neobjavljena v EFTA Court Report, točka 90).

92      Poleg tega je treba opozoriti, da čeprav Komisija v izpodbijani odločbi ni naložila globe, ima ugotovitev obstoja usklajenega ravnanja in naložitev njegovega prenehanja, ki ju vsebuje izpodbijana odločba, za tožečo stranko resne posledice, kot je možnost, da se ji naloži periodična denarna kazen iz člena 24(1)(a) Uredbe št. 1/2003.

93      Zato se mora Komisija sklicevati na natančne in dosledne dokaze, da bi dokazala obstoj kršitve (zgoraj navedena sodba Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 62) in da bi utemeljila trdno prepričanje, da gre pri zatrjevanih kršitvah za omejevanje konkurence v smislu člena 81(1) ES (sodba Splošnega sodišča z dne 21. januarja 1999 v združenih zadevah Riviera Auto Service in drugi proti Komisiji, T‑185/96, T‑189/96 in T‑190/96, Recueil, str. II‑93, točka 47, in zgoraj navedena sodba Romana Tabacchi proti Komisiji, točka 129).

94      Vendar je treba spomniti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija – če se presoja celostno – izpolnjuje to zahtevo (zgoraj navedeni sodbi Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 63, in Romana Tabacchi proti Komisiji, točka 130).

95      Ker so namreč prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih ter sankcije, ki lahko doletijo kršitelje, znane, je običajno, da so dejavnosti v okviru teh ravnanj in sporazumov tajne, da so sestanki tajni in da je dokumentacije o tem čim manj. Tudi če Komisija najde dokazila, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so poročila s sestankov, so ta običajno nepopolna in nepovezana, tako da je treba do podrobnosti pogosto priti s sklepanjem. Večinoma je treba o obstoju ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (glej sodbo Sodišča z dne 1. julija 2010 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, C‑407/08 P, ZOdl., str. I‑6375, točki 48 in 49 ter navedena sodna praksa).

96      V zgoraj navedeni sodbi PVC II, na katero se sklicuje Komisija, pa je Splošno sodišče prišlo do rešitve, ki usklajuje ta načela. Ob tej priložnosti je namreč Splošno sodišče potrdilo, da v skladu s sodno prakso takrat, kadar razlogovanje Komisije temelji na domnevi, da ugotovljenih dejstev ni mogoče razložiti drugače kot tako, da gre za usklajena ravnanja podjetij, zadostuje, da tožeče stranke navedejo okoliščine, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo drugače in tako omogočajo, da se razlaga dejstev, ki jo je podala Komisija, nadomesti z drugo. Vendar pa je Splošno sodišče pojasnilo, da te sodne prakse ni mogoče uporabiti, če dokaz o dogovarjanju podjetij ne izhaja samo iz ugotovitve o vzporednem ravnanju na trgu, ampak tudi iz dokazil, iz katerih je razvidno, da so bila ravnanja posledica usklajevanja. V teh okoliščinah morajo tožeče stranke ne le podati domnevno drugačno razlago dejstev, ki jih je ugotovila Komisija, temveč tudi zanikati obstoj teh dejstev, podprtih z dokazili, ki jih je predložila Komisija (zgoraj navedena sodba PVC II, točke od 725 do 728; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 28. marca 1984 v združenih zadevah Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink proti Komisiji, 29/83 in 30/83, Recueil, str. 1679, točka 16, in zgoraj navedeno sodbo Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, točki 71 in 126).

97      Pred presojo, ali poleg usklajevanja obstaja še druga razlaga za vzporedno ravnanje, je treba preučiti vprašanje, ali je Komisija, tako kot zatrjuje, obstoj kršitve v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami podprla z dokazi, ki presegajo preprosto ugotovitev vzporednega ravnanja, kar pa tožeča stranka izpodbija. Preučitev tega vprašanja ima namreč prednost pred vprašanjem utemeljenosti drugih razlag, ki ne vključujejo usklajevanja, saj če bi Splošno sodišče ugotovilo, da so bili taki dokazi v izpodbijani odločbi predloženi, navedene razlage – čeprav bi bile verjetne – ne bi omajale ugotovitve te kršitve.

98      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da pojasnila tožeče stranke, navedena v repliki, ki se nanašajo na sporazuma iz Santiaga in iz Sydneyja ter na sklicevanje na prejšnji sistem, ki temelji na izključnosti, dopolnjujejo očitek, ki je bil že naveden v tožbi, in sicer v zvezi z neobstojem dokazne vrednosti vzorčne pogodbe za dokazovanje obstoja usklajevanja, kar zadeva nacionalne ozemeljske omejitve.

99      Poleg tega je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba nima enake zgradbe, in sicer dvostopenjske, kot jo je Komisija predstavila pred Splošnim sodiščem, v skladu s katero, prvič, je bilo usklajeno ravnanje dokazano z dokazili, in sicer v smislu zgoraj navedene sodbe PVC II, in drugič, druge razlage za vzporedno ravnanje zaradi teh dokazil in njihove domnevne dokazne vrednosti niso odločilne za dokazovanje tega ravnanja. Tožeča stranka se je torej šele po vložitvi odgovora na tožbo natančno seznanila z elementi, za katere Komisija šteje, da se je nanje oprla pri dokazovanju obstoja usklajenega ravnanja.

100    Iz tega v nasprotju s trditvami Komisije izhaja, da je bila tožeča stranka upravičena do predložitve pojasnil v zvezi s sporazumoma iz Santiaga in iz Sydneyja ter v zvezi s sklicevanjem na prejšnji sistem, ki temelji na izključnosti.

101    Torej je treba najprej ugotoviti, ali je Komisija obstoj usklajenega ravnanja razen z vzporednostjo ravnanj KO dokazala še z drugimi elementi, ki bi jih lahko šteli za „dokazila“ v smislu sodne prakse iz zgoraj navedene sodbe PVC II, na katero se sklicuje Komisija. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je Komisija, da bi ugotovila izvor omejevalnega sporazuma, ki ga zadeva navedena sodba, oprla na vsebino dokumentov iz faze načrtovanja, podatke, ki jih je v zvezi s temi dokumenti ena od tožečih strank podala v odgovor na zahtevo za informacije, ki ji je bila poslana, in na tesno medsebojno povezanost predvidenih ravnanj, opisanih v teh dokumentih, na eni strani in ravnanj, ugotovljenih na trgu, na drugi strani (zgoraj navedena sodba PVC II, točka 582).

102    V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da so elementi, s katerimi se lahko dokaže usklajevanje med KO, tisti, ki so navedeni zgoraj v točki 82, in sicer razprave glede obsega pooblastil iz SVZ, ki naj bi med KO potekale v okviru dejavnosti, ki jih je vodilo CISAC, sporazum iz Santiaga, sporazum iz Sydneya ter zgodovinska povezanost klavzule o izključnosti in nacionalnih ozemeljskih omejitev.

103    V zvezi s tem je treba navesti, da je neobstoj dokaznih listin, ki bi se nanašale samo na nacionalne ozemeljske omejitve, še toliko bolj presenetljiv, ker Komisija priznava, da so želele nekatere KO opustiti nacionalne ozemeljske omejitve. Tem KO pa bi bilo v interesu sodelovati s Komisijo tako, da bi ji predložile dokazne listine o obstoju usklajevanja. Ob upoštevanju dejstva, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah izrazila namen naložiti globe vsem naslovnicam tega obvestila, bi namreč zainteresirane KO lahko z njo sodelovale, da bi se jim zmanjšala nevarnost naložitve globe ali vsaj znižal njen znesek. Poleg tega bi lahko te KO Komisiji predložile elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so druge KO izvajale pritisk nanje, da bi jih prisilile k ohranjanju nacionalnih ozemeljskih omejitev, ki so bile sporazumno dogovorjene, vendar tega niso storile.

104    V teh okoliščinah je treba preučiti dokazno vrednost dokazov, ki jih je navedla Komisija.

a)     Dokazna vrednost elementov, ki jih je Komisija predložila, da bi dokazala usklajeno ravnanje, ne da bi se opirala izključno na vzporednost ravnanj KO

 Razprave o obsegu pooblastil iz SVZ, ki so med KO potekale v okviru dejavnosti, ki jih je vodilo CISAC

105    Kar zadeva razprave, ki so med KO potekale v okviru dejavnosti, ki jih je vodilo CISAC (točka 82, prva alinea, zgoraj) je treba spomniti, da je Komisija sama poudarila, da izpodbijana odločba ne prepoveduje sistema vzajemnega zastopanja med KO niti ne kakršnih koli ozemeljskih omejitev pooblastil, ki si jih KO podeljujejo (točki 95 in 259 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija KO prav tako ne očita določenega sodelovanja v okviru dejavnosti, ki jih je vodilo CISAC. Komisija graja usklajenost pristopa, ki so ga glede ozemeljskih omejitev zavzele vse KO.

106    Zato samo dejstvo, da so se KO srečale v okviru dejavnosti, ki jih je vodilo CISAC, in da med njimi obstajajo razne oblike sodelovanja, ni indic o prepovedanem usklajevanju. Če namreč okoliščine, v katerih so potekala srečanja med podjetji, obtoženimi kršenja konkurenčnega prava, kažejo, da so bila ta srečanja potrebna za skupno obravnavanje vprašanj, ki se ne nanašajo na kršenje navedenega prava, Komisija ne sme domnevati, da je bil namen teh srečanj usklajevanje glede protikonkurenčnih ravnanj (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točki 105 in 145). V zvezi s tem je treba navesti, da Komisija ni predložila nobenega dokaza o tem, da so se srečanja, ki jih je organiziralo CISAC in pri katerih je tožeča stranka sodelovala, nanašala na omejevanje konkurence v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami.

107    Nazadnje, kar natančneje zadeva razprave o vzorčni pogodbi, je treba ugotoviti, da ta nacionalnih ozemeljskih omejitev ne določa izrecno, temveč KO samo poziva k določitvi ozemeljske veljavnosti pooblastil, ki si jih podeljujejo v okviru SVZ.

 Sporazum iz Santiaga

108    Kar zadeva sporazum iz Santiaga (točka 82, druga alinea, zgoraj), je treba opozoriti, da je glede izkoriščanja avtorskih pravic po spletu določal, da lahko vsaka KO izdaja dovoljenja za vsa ozemlja in za vse repertoarje (prvi del), vendar le za uporabnike, ki imajo gospodarski sedež v državi EGP, v kateri ima sedež KO, ki izdaja dovoljenje (drugi del). Na podlagi ureditve iz Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve Uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), so nekatere KO ta sporazum priglasile Komisiji, da bi jim bila odobrena izjema na podlagi člena 81(3) ES. Komisija je ugovarjala klavzuli, ki posamezni KO prepoveduje izdajanje dovoljenj uporabnikom, ki nimajo sedeža v isti državi kot ona sama, in poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah iz Santiaga. V teh okoliščinah ni nobena KO podaljšala sporazuma iz Santiaga za obdobje po koncu njegove veljavnosti, ki je bil že od samega začetka določen za konec leta 2004. Tako so začele po izteku veljavnosti tega sporazuma nacionalne ozemeljske omejitve iz SVZ, ki so ostale v veljavi za vse uporabe razen po spletu, tudi za obdobje, ki ga je zajemal navedeni sporazum, ponovno veljati za vse KO, tudi za izkoriščanje avtorskih pravic po spletu, saj je odstopna klavzula, ki je bila v SVZ dodana na podlagi sporazuma iz Santiaga, prenehala veljati.

109    Tezi Komisije, da ta vrnitev vseh KO k nacionalnim ozemeljskim omejitvam očitno pomeni dokaz o usklajevanju, ni mogoče pritrditi. Ob neobstoju dokazov o tem, da so se KO za to uskladile, ta vrnitev k nacionalnim ozemeljskim omejitvam ne dokazuje obstoja usklajevanja glede nacionalnih ozemeljskih omejitev, temveč jo je mogoče šteti za samodejno posledico nepodaljšanja sporazuma iz Santiaga, ki ni več imel smisla, ker Komisija ni soglašala z njegovim drugim delom. Okoliščina, da so se KO vrnile v položaj quo ante, kot taka ne dokazuje, da so se glede tega uskladile.

110    Ugotoviti je treba, da je mogoče vrnitev v položaj quo ante pojasniti preprosto s tem, da KO niso mogle končati vsakršno medsebojno sodelovanje glede izkoriščanja avtorskih pravic z uporabo modernih tehnologij, ob čakanju na to, da bodo dvostransko ali večstransko, vendar v skladu s konkurenčnim pravom, našle rešitev, ki bi bila drugačna od tiste iz sporazuma iz Santiaga.

111    Poleg tega je treba opozoriti, da Komisija v izpodbijani odločbi ni zatrjevala, da se je kršitev iz njenega člena 3 začela po koncu veljavnosti sporazuma iz Santiaga, temveč je – ne da bi bil datum začetka določen – očitno, da meni, da je obstajala pred navedenim sporazumom.

112    V zvezi s tem je bodisi je sporazum iz Santiaga poznejši od začetka kršitev v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami – ki pa v izpodbijani odločbi ni naveden – kar preprečuje, da bi se uporabil kot dokaz o začetnem usklajevanju, glede katerega bi bolj pomenil prekinitev, bodisi je ta sporazum starejši od začetka kršitve v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami, vendar v tem primeru ne more biti dokaz za navedeno kršitev, saj se ne nanaša na isto omejevanje konkurence. Klavzula o gospodarskem sedežu, ki jo je vseboval sporazum iz Santiaga, naj bi namreč pripeljala do drugačnega položaja od tistega, ki izhaja iz nacionalnih ozemeljskih omejitev. V prvem primeru lahko posamezna KO izdaja večrepertoarna dovoljenja brez ozemeljskih omejitev, vendar samo uporabnikom, ki imajo sedež na istem ozemlju kot ona sama, medtem ko lahko ta KO v drugem primeru izdaja dovoljenja kateremu koli uporabniku, če se le zadevne avtorske pravice izkoriščajo na ozemlju, na katerem ima sedež.

113    Iz zgoraj navedenega je razvidno, da ne obstoj sporazuma iz Santiaga ne okoliščine, v katerih je ta prenehal veljati, ne morejo biti dokaz usklajevanja v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami.

 Sporazum iz Sydneyja

114    KO so s sporazumom iz Sydneyja (točka 82, tretja alinea, zgoraj) leta 1987 v vzorčno pogodbo vnesle določbo o tem, da lahko KO s sedežem v državi, iz katere signali kot nosilci programa potujejo proti satelitu, izdaja večrepertoarna dovoljenja, ki zajemajo celotno območje sprejema satelita, po potrebi po tem, ko se je posvetovala z ostalimi zadevnimi KO ali pridobila njihovo soglasje.

115    V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi sporazum iz Sydneyja omenila, da bi dokazala, da ta ni ustrezen odgovor na očitke, ki jih je navedla glede usklajenega ravnanja v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami (točka 165 in oddelek 7.6.1.2(b) odločbe obrazložitve izpodbijane odločbe). V točki 158 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša posebej na elemente, ki naj bi potrjevali usklajeno ravnanje, Komisija tega sporazuma ni izrecno navedla. Dalje, Komisija je opozorila, da glede na to, da iz uporabe člena 1(2)(a) Direktive 93/83 izhaja, da so glasbena dela javnosti po satelitu priobčena samo v državi, v kateri se pošljejo signali kot nosilci programa v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na Zemljo, potrebujejo uporabniki za delovanje na celotnem območju sprejema satelita eno samo dovoljenje, ki se nanaša na navedeno državo. Zato je sporazum iz Sydneyja – kot Komisija sama priznava – zastarel, kar zadeva večozemeljsko veljavnost dovoljenj za izkoriščanje po satelitu (točke 162, 163 in 165 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, Komisija je navedla, da sporazum iz Sydneyja ni bil predmet presoje v izpodbijani odločbi in da si pridržuje pravico do njegove preučitve z vidika pravil o konkurenci (opomba št. 131 k izpodbijani odločbi).

116    Po eni strani je treba ugotoviti, da sporazum iz Sydneyja – zato, ker je omogočal izdajanje večrepertoarnih dovoljenj, ki so zajemala celotno območje sprejema satelita – ni imel posledic, ki bi bile primerljive posledicam nacionalnih ozemeljskih omejitev, zaradi katerih lahko vsaka KO izdaja večrepertoarna dovoljenja samo za svoje ozemlje.

117    Po drugi strani to, da je sporazum iz Sydneyja zastarel ob poteku roka za prenos Direktive 93/83, in sicer 1. januarja 1995 (glej člen 14(1), prvi pododstavek, te direktive), pomeni, da se morebitna kršitev pravil o konkurenci, ki jo je vseboval, ob začetku upravnega postopka, ki je vodil do sprejetja izpodbijane odločbe, ni izvajala. Tako povezava med kršitvijo iz člena 3 navedene odločbe in kršitvijo, ki bi morda izhajala iz sporazuma iz Sydneyja, ni očitna, že samo iz kronoloških razlogov.

118    Iz zgoraj navedenega izhaja, da čeprav je sporazum iz Sydneyja posledica nedovoljenega usklajevanja, ne pomeni dokazila v smislu zgoraj navedene sodbe PVC II, ki bi omogočalo dokazati obstoj usklajevanja glede nacionalnih ozemeljskih omejitev.

 Zatrjevana zgodovinska povezanost klavzule o izključnosti in nacionalnih ozemeljskih omejitev

119    Kar zadeva zatrjevano zgodovinsko povezanost klavzule o izključnosti in nacionalnih ozemeljskih omejitev (točka 82, četrta alinea, zgoraj), je Komisija v pisnem odgovoru na eno od vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, poudarila, da je – ker ima obseg pooblastila odločilen vpliv na vprašanje, ali bo neko ozemlje zaupano samo eni pooblaščeni KO – klavzula o izključnosti neločljivo povezana z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami. Komisija meni, da zato, ker so v vzorčni pogodbi priporočena izključna pooblastila, ozemlje, zaupano neki KO, ne more zajemati ozemlja, za kritje katerega je bila pooblaščena druga KO. Tako naj bi bila sistematična vključitev nacionalnih ozemeljskih omejitev v vse SVZ nujna posledica izvrševanja izključnosti, ki se spodbuja z vzorčno pogodbo. Iz tega naj bi izhajalo, da so bile izvor in izhodiščna točka nacionalnih ozemeljskih omejitev razprave v okviru CISAC.

120    V zvezi s tem je treba navesti, da Komisija v izpodbijani odločbi ni ugotovila, da so nacionalne ozemeljske omejitve del iste kršitve kot vključitev klavzule o izključnosti v SVZ. Za Komisijo je izključnost posledica tega, da se v SVZ podeljujejo izključne pravice, kot je določeno v členu 1(1) in (2) vzorčne pogodbe, medtem ko so bile nacionalne ozemeljske omejitve dogovorjene z usklajenim ravnanjem. Komisija v točki 158 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da odprava izrecne izključnosti ni povzročila večjih sprememb v ravnanju KO. Kot je Komisija sama navedla v navedeni točki, se postavlja vprašanje, ali so po odpravi klavzule o izključnosti poleg usklajevanja obstajali drugi razlogi, s katerimi je mogoče pojasniti nacionalne ozemeljske omejitve.

121    Zato pa je treba – čeprav bi obstajala povezava med klavzulo o izključnosti in nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami – v tej zadevi preučiti ravnanje KO po odpravi te klavzule, kar vodi do presoje drugih verjetnih razlag, ki ne vključujejo usklajevanja, za ohranitev nacionalnih ozemeljskih omejitev (glej točke od 132 do 179 v nadaljevanju).

122    Nazadnje, v zvezi s trditvijo Komisije pred Splošnim sodiščem, da so nacionalne ozemeljske omejitve le nadaljevanje izključnosti, potem ko je bila ta odpravljena v SVZ, je treba ugotoviti, da se namreč v skladu s sodno prakso uporablja člen 81 ES, če vzporedno ravnanje traja še po prenehanju starega sporazuma, ne da bi prišlo do sklenitve novega, saj v primeru omejevalnih sporazumov, ki so prenehali veljati, za uporabo člena 81 ES zadostuje, da se ustvarjajo učinki še po njihovem formalnem prenehanju (sodba Sodišča z dne 3. julija 1985 v zadevi Binon, 243/83, Recueil, str. 2015, točka 17; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 11. decembra 2003 v zadevi Ventouris proti Komisiji, T‑59/99, Recueil, str. II‑5257, točka 182).

123    Vendar je treba v obravnavanem primeru opozoriti, da se v členu 2 izpodbijane odločbe obsoja že sam obstoj klavzule o izključitvi v SVZ, in ne to, da se je več KO uskladilo, da bi to klavzulo vsebovali vsi SVZ. Kar pa zadeva, nasprotno, nacionalne ozemeljske omejitve, Komisija v izpodbijani odločbi priznava, da te kot take ne omejujejo konkurence, vendar meni, da je vseeno podana kršitev, ker so se KO uskladile, da bi vsi njihovi SVZ vsebovali enake omejitve. Narava teh dveh kršitev, kot sta opisani v izpodbijani odločbi, je torej različna.

124    Poleg tega je opustitev klavzule o izključnosti omogočila nekatere tržne premike, in sicer izdajo prvih neposrednih dovoljenj, ki so potrebna, če se nameravajo preseči nacionalne ozemeljske omejitve.

125    KO, ki jo zanima možnost, da na ozemlju, na katerem nima sedeža, dovoljenja za njen repertoar izdajajo druge KO, in ne lokalna KO, si bo namreč najprej zastavila vprašanje, ali lahko sama izdaja neposredna dovoljenja na navedenem ozemlju. Prav tako mora imeti KO, ki bi želela od drugih KO pridobiti pooblastila, širša od ozemlja, na katerem ima sedež, na voljo strukturo, ki ji omogoča izdajanje neposrednih dovoljenj v drugih državah. Dokler je veljala klavzula o izključnosti, bi taka dovoljenja kršila izključno pooblastilo, dodeljeno lokalni KO. To po odpravi klavzule o izključnosti ne velja več, pa čeprav nacionalne ozemeljske omejitve ostajajo. Zato ni mogoče šteti, da gre za nadaljevanje iste omejitve z drugimi sredstvi.

126    Seveda je bil, kot je Komisija priznala v pisnem odgovoru na eno od vprašanj Splošnega sodišča, trg neposrednih dovoljenj ob sprejetju izpodbijane odločbe še na začetni razvojni stopnji. Za razširitev neposrednih dovoljenj je bilo nujno, da se razvije povpraševanje velikih uporabnikov po njih, tako da ti – namesto da bi se obrnili na KO vseh držav, v katerih so dejavni – raje kupijo neposredna dovoljenja, veljavna za cel svet, za repertoarje, ki jih zanimajo.

127    Tako dejstvo, da do tega razvoja ni prišlo takoj in da ta ni nemudoma vplival na nacionalne ozemeljske omejitve, ne omogoča ugotovitve, da so te omejitve zaradi usklajenega ravnanja pomenile ohranjanje omejevalnega sporazuma glede klavzule o izključitvi.

128    Poleg tega je treba upoštevati okoliščino, da strukture za kolektivno upravljanje avtorskih pravic za oblike izkoriščanja, na katere se nanaša izpodbijana odločba, izvirajo iz tistih, ki so se uporabljale za klasične oblike izkoriščanja, v zvezi s katerimi Komisija nacionalnih ozemeljskih omejitev ne šteje za kršitev pravil o konkurenci.

129    Prihod novih informacijskih tehnologij, ki omogočajo izkoriščanje del „on‑line“, pa ne pomeni, da so te strukture nenadoma zastarele ali da bi morali zadevni gospodarski subjekti pokazati takojšnjo pripravljenost za konkuriranje. Tako bi lahko že samo dejstvo, da KO po odpravi klavzule o izključnosti niso takoj spremenile nacionalnih ozemeljskih omejitev, dokazovalo, da je mogoče te obrazložiti še drugače kot z nadaljevanjem izključnosti v drugi obliki.

130    Iz tega izhaja, da to, da je Komisija dokazala obstoj omejevalnega sporazuma v zvezi s klavzulo o izključnosti, ne povzroči, da je bil ta dokaz predložen tudi glede nacionalnih ozemeljskih omejitev.

 Ugotovitve glede dokazov, ki jih navaja Komisija

131    Iz zgornje analize je razvidno, da elementi, na katere se sklicuje Komisija, pravno zadostno ne dokazujejo obstoja usklajenega ravnanja med KO v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami.

132    Zato je treba, dalje, preučiti, ali je Komisija poleg obstoja usklajevanja predložila še druge elemente, ki zadoščajo za omajanje verjetnosti razlage za vzporedno ravnanje KO, ki jo je podala tožeča stranka.

b)     Verjetnost druge razlage za vzporedno ravnanje KO, ki ne vključuje obstoja usklajevanja

 Uvodne ugotovitve

133    Tožeča stranka navaja, da sama vzporednost ravnanja ne more biti indic o usklajevanju, če je mogoče to ravnanje razložiti drugače, kar naj bi veljalo v obravnavanem primeru, saj so po njenem mnenju ozemeljske omejitve v skladu s tržno logiko in so edina razumna izbira pri sklepanju SVZ.

134    Prvič, nacionalne ozemeljske omejitve je namreč mogoče pojasniti s potrebo po zagotavljanju bližine z uporabniki in učinkovitem spremljanju zadevne uporabe, zlasti ob upoštevanju težav, povezanih z nadzorom na daljavo nad to uporabo. Drugič, zdajšnji sistem, ki temelji na nacionalnih ozemeljskih omejitvah, naj bi bil ugoden za uporabnike, ker jim omogoča pridobitev celovitega dovoljenja pri eni sami KO. Tretjič, tožeča stranka navaja, da je v okviru izkoriščanj, ki jih Komisija obravnava v izpodbijani odločbi, razumno uporabiti sistem, uveden za izkoriščanje „off‑line“, ki naj bi se že izkazal za povsem učinkovitega.

135    Najprej je treba spomniti, da je Sodišče v zgoraj navedenih sodbah Tournier ter Lucazeau in drugi odločilo o vprašanjih za predhodno odločanje francoskih sodišč o tem, ali je s pravili konkurence združljiv položaj, ko KO B za klasične oblike izkoriščanja avtorskih pravic („off‑line“) ni želela izdati dovoljenja za repertoar B na ozemlju A, s čimer je uporabnike s sedežem v državi A prisilila, da se obrnejo na KO A, ki je zaračunavala višje tarife.

136    Sodišče je razsodilo, da je SVZ mogoče šteti za omejevalne sporazume, ki omejujejo konkurenco, če uvajajo izključnost, in sicer tako, da bi se KO zavezale, da ne bodo izdajale neposrednih dovoljenj uporabnikom s sedežem v tujini. Vendar je Sodišče ugotovilo, da so bile klavzule s takim ciljem, ki so jih nekoč vsebovali SVZ, na zahtevo Komisije odpravljene. Nato je Sodišče preučilo, ali je mogoče na podlagi dejstva, da odprava teh klavzul ni povzročila sprememb v ravnanju KO, sklepati, da so te izključnost ohranile z usklajenim ravnanjem. Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da je lahko v nekaterih okoliščinah že samo vzporedno ravnanje resen indic o usklajenem ravnanju, če je pripeljalo do pogojev konkurence, ki niso običajni. Vendar je poudarilo, da tovrstnega usklajevanja ni mogoče domnevati, če je mogoče vzporedno ravnanje razložiti še drugače kot z obstojem usklajevanja, in da bi to bilo mogoče, če bi bile KO za izdajanje neposrednih dovoljenj prisiljene organizirati lasten sistem upravljanja in nadzora na drugem ozemlju. Vprašanje, ali je dejansko prišlo do usklajevanja, ki je prepovedano s pravili o konkurenci, je bilo prepuščeno presoji nacionalnih sodišč, ki sta vložili predloge za sprejetje predhodne odločbe (zgoraj navedeni sodbi Tournier, točke od 20 do 25, in Lucazeau in drugi, točke od 14 do 19).

137    V obravnavani zadevi je treba preučiti, ali je Komisija utemeljeno menila, da prisotnost nacionalnih ozemeljskih omejitev v vseh SVZ ne ustreza običajnim tržnim pogojem. Glede tega je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso stranka ali organ, ki očita kršitev pravil o konkurenci, dolžan dokazati njen obstoj, družba ali podjetniško združenje, ki se sklicuje na ugodnost obrambe zoper ugotovitev kršitve, pa naj bi dokazalo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo take obrambe, tako da se mora navedeni organ nato zateči k drugim dokazom. Čeprav tako v skladu s temi načeli dokazno breme nosi Komisija oziroma zadevna družba ali podjetniško združenje, so dejanski dokazi, na katere se opira stranka, lahko taki, da od druge stranke zahtevajo razlago ali utemeljitev, v nasprotnem primeru pa je mogoče sklepati, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene (glej zgoraj navedeno sodbo Knauf Gips proti Komisiji, točka 80 in navedena sodna praksa).

138    Dalje, treba je opozoriti, da Komisija ne zatrjuje, da omejevanje ozemeljske veljavnosti vzajemnih pooblastil v SVZ na nacionalna ozemlja ne more biti posledica običajnih tržnih razmer. Šele ugotovitev, da tako omejitev vsebujejo vsi SVZ, je po mnenju Komisije mogoče pojasniti le z obstojem usklajenega ravnanja. V zvezi s tem je poleg tega treba navesti, da izpodbijana odločba ne vsebuje ekonomskih podatkov ali analize glede finančnih spodbud, ki bi lahko KO odvrnili od nacionalnih ozemeljskih omejitev za oblike izkoriščanja avtorskih pravic, na katere se nanaša ta odločba, medtem ko ni sporno, da so bile te omejitve razumne za klasične oblike izkoriščanja.

 Potreba po lokalni prisotnosti za zagotavljanje učinkovitega boja zoper nedovoljeno uporabo glasbenih del

139    Med različnimi drugimi razlogi za vzporedno ravnanje – poleg obstoja usklajenega ravnanja – ki jih je navedla tožeča stranka, je treba najprej preučiti tistega, v skladu s katerim nacionalne ozemeljske omejitve omogočajo učinkovit boj zoper nedovoljeno uporabo.

140    Tožeča stranka trdi, da je lokalna KO najbolj primerna za upravljanje pravic imetnikov na ozemlju, na katerem ima sedež, zaradi bližine z uporabniki, ki naj bi ji omogočala učinkovito spremljanje uporabe del. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja težave, povezane z nadzorom uporabe na daljavo, in ugovarja zamisli o upravljanju in spremljanju na daljavo, ki jo je Komisija navedla v izpodbijani odločbi in ki po mnenju tožeče stranke ni realistična.

141    Preveriti je treba, ali elementi, na katere se je Komisija oprla v izpodbijani odločbi, omogočajo ugotovitev, da ta razlaga ni verjetna.

142    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 11 obrazložitve izpodbijane odločbe poudarila, da se je njen pregled nanašal le na zakonito uporabo del, varovanih z avtorsko pravico. Prav tako je Komisija v točki 47 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se ta nanaša le na dovoljeno uporabo del in torej ne na piratstvo ali uporabo brez dovoljenja za izkoriščanje. V skladu z zadnjenavedeno točko naj bi ugotovitve in presoje iz izpodbijane odločbe veljale le za običajna razmerja med KO in uporabniki.

143    Vendar je Komisija v točki 46 obrazložitve izpodbijane odločbe priznala, da KO zagotavljajo nadzor nad uporabo avtorskih pravic, revizijo uporabnikov in uveljavljanje teh pravic v primeru kršitve. Poleg tega je Komisija v točki 11 obrazložitve navedene odločbe zatrjevala, da – kot je bilo pojasnjeno zlasti v oddelku 7.6.1.4 iste odločbe – ta odločba KO ne preprečuje, da nadzorujejo trg, da bi odkrile kakršno koli nedovoljeno uporabo varovanih del, ali da sprejmejo represivne ukrepe proti tovrstnim ravnanjem.

144    Ob upoštevanju teh dvoumnih zatrjevanj Komisije je treba ugotoviti, da če se je ta institucija s temi zatrjevanji omejila na upoštevanje samo dovoljene uporabe, bi morala biti odločba razglašena za nično iz tega razloga, saj v njej ni pojasnjeno, zakaj ne bi bilo mogoče ločiti dejavnosti nadzorovanja dovoljene uporabe ter dejavnosti odkrivanja in preganjanja nedovoljene uporabe. Resda je Komisija v postopku pred Splošnim sodiščem trdila, da je boj proti piratstvu zlasti naloga International Federation of the Phonographic Industry (IFPI), mednarodne organizacije, ki zastopa glasbene založbe in ki deluje na svojem sedežu v Londonu (Združeno kraljestvo). Vendar če želi Komisija s to trditvijo, ki med drugim ni podprta, zatrjevati, da KO nikakor ne sodelujejo pri nadzoru, ki omogoča odkrivanje nedovoljene uporabe, je treba ugotoviti, da ta teza ne izhaja iz izpodbijane odločbe. Splošno sodišče pa ne more upoštevati okoliščine, ki jo je Komisija prvič navedla v postopku pred tem sodiščem, saj neobstoja obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem ni mogoče odpraviti v postopku pred sodiščem Unije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C‑521/09 P, ZOdl., str. I‑8947, točka 149 in navedena sodna praksa).

145    Vendar je ne glede na zgoraj navedena zatrjevanja Komisije iz izpodbijane odločbe razvidno, da je vsekakor obravnavala vprašanje, ali je bilo vzporedno ravnanje KO glede nacionalnih ozemeljskih omejitev posledica volje KO za učinkovit boj proti nedovoljeni uporabi. Tako se zdi, da Komisija sama priznava, da te razlage ni mogoče zavrniti preprosto s trditvijo, da se izpodbijana odločba nanaša samo na zakonito izkoriščanje avtorskih pravic. Zato je treba preveriti, ali deli izpodbijane odločbe, ki zadevajo to vprašanje, zadostujejo za omajanje verjetnosti teze tožeče stranke, povzete v točki 139 zgoraj.

146    Prvič, Komisija poudarja, da sistem, ki ga obsoja v izpodbijani odločbi, ne temelji na načelu povezanosti KO, ki izdaja dovoljenje, in uporabnika, ki je njen prejemnik, temveč na načelu, da dovoljenje izda KO, ki ima sedež v državi, kjer pride do izkoriščanja, ne glede na državo rezidentstva prejemnika dovoljenja (točke od 171 do 173 obrazložitve izpodbijane odločbe).

147    V zvezi s tem je res, da je v okviru sistema, ki ga Komisija graja, mogoče, da mora KO B, ki je izdala dovoljenje uporabniku s sedežem v državi A za izvrševanje v državi B, sprožiti upravne ali sodne postopke zoper tega uporabnika v državi A, torej na daljavo.

148    Kljub temu se lahko v tem sistemu KO B, ki je izdala dovoljenje uporabniku s sedežem v državi A, ki pa je dejaven v državi B, v primeru odkritja kršitve izdanega dovoljenja po potrebi obrne na KO A. Ta namreč KO B ne bo štela za konkurentko, ker KO A ne bi mogla sama izdati dovoljenj za izkoriščanja v državi B. Poleg tega ima KO A – ker je za izkoriščanja v državi B svoj repertoar zaupala KO B – interes, da se kršitve dovoljenj, ki jih je izdala KO B, učinkovito preganjajo.

149    Komisija je v izpodbijani odločbi zatrjevala, da se lahko KO, ki je izdala dovoljenje uporabniku s sedežem v drugi državi, za izvajanje nadzora in „uveljavljanja“ avtorskih pravic, za katere je potrebna lokalna prisotnost, obrne na lokalne ponudnike, zlasti na lokalno KO. Vendar Komisija ni pojasnila, kako bi tako sodelovanje potekalo, ko bi si KO začele konkurirati. V izpodbijani odločbi zlasti ni preučila, kakšni bi bili finančni in poslovni interesi, ki bi lokalno KO vodili k sodelovanju z drugo KO, ki bi ji konkurirala na njenem ozemlju.

150    Poleg tega je treba na eni strani navesti, da Komisija ni odgovorila na vprašanje, kdo bi skrbel za splošni nadzor nad trgom, da bi bili uporabniki prisiljeni k pridobivanju dovoljenj, in ne samo k spremljanju že izdanih dovoljenj, če KO ne bi sodelovale pri izvajanju te naloge. Če pa KO, ki izvaja nadzor na določenem ozemlju, ne bi bila prepričana, da bo s plačilom zneska za izdajo dovoljenja dobila povrnjene stroške, povezane z nadzorom, ki ga izvaja, ta dejavnost preprosto ne bi mogla preživeti. Ta prepričanost naj bi bila vprašljiva, če bi lahko več KO za isto ozemlje izdajalo dovoljenja za iste repertoarje.

151    Po drugi strani Komisiji ni uspelo pojasniti, kako bi lahko KO, ki bi si konkurirale za izdajanje dovoljenj, ki se nanašajo na repertoarje, ki se prekrivajo, in na ista ozemlja, lahko sodelovale. Čeprav je res, da je koncept določb Pogodbe v zvezi s konkurenco ta, da mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu, je tudi res, da Komisija v izpodbijani odločbi priznava, da je sodelovanje med KO potrebno, da lahko vsaka KO ponuja večrepertoarna dovoljenja (glej na primer točko 166 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zlasti mora KO za izdajo dovoljenja, ki se nanaša na svetovni repertoar, sodelovati z vsemi drugimi KO. Izpodbijana odločba pa ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče razumeti, kako bi lahko med KO, ki bi – po trditvah Komisije – postale konkurentke, potekalo sodelovanje, za katero Komisija šteje, da je med drugim potrebno za nekatere dejavnosti nadzora in pregona kršitev (točki 177 in 178 obrazložitve izpodbijane odločbe).

152    Komisija je pred Splošnim sodiščem zatrjevala, da lokalna KO ne more opustiti svoje nadzorne naloge, saj ima kot upraviteljica obveznost do imetnikov pravic, čeprav bi bila v konkurenci z drugimi KO. V zvezi s tem je treba poudariti, da zadevna upraviteljska obveznost velja le za razmerje med KO in imetniki pravic, ki so njeni člani. Zato ni gotovo, da ta obveznost lokalni KO nalaga opravljanje teh dejavnosti za imetnike pravic, ki spadajo k drugim KO, če ni več edina KO, ki lahko izdaja dovoljenja za ozemlje, na katerem ima sedež. Poleg tega ni sporno, da KO A ne bi imela nikakršne obveznosti do KO B, če bi KO B upravljanje repertoarja B na ozemlju A zaupala KO C, ki nima sedeža na ozemlju A.

153    Trditve, ki jo je Komisija prav tako navedla pred Splošnim sodiščem, in sicer da ima lokalna KO interes, da pri članih ohrani svoj ugled glede učinkovitosti nadzora, da se ne bi odločili za druge KO, ni mogoče sprejeti. Če bi namreč uporabniki, za katere je KO ugotovila, da nedovoljeno izkoriščajo glasbena dela, lahko od drugih KO pridobili potrebna dovoljenja za zakonito izkoriščanje navedenih del, lokalna KO stroškov upravljanja, ki izhajajo iz njene dejavnosti nadzorovanja trga, ne bi mogla prenesti na uporabnike prek cen teh dovoljenj. Ta okoliščina bi ogrozila ugled te KO pri njenih članih, saj bi se njihovi honorarji znižali zaradi stroškov upravljanja, povezanih z nadzorovanjem trga, ki jih ta KO ne bi uspela pokriti z izdajanjem dovoljenj. KO nikakor ni v interesu opravljati dejavnosti nadzora, ki povzročajo stroške upravljanja, zaradi katerih se znižajo honorarji, ki jih lahko dodeli svojim članom, če ni prepričana, da bo znesek teh stroškov pokrila z izdajanjem dovoljenj po odkritju nedovoljene uporabe, kar še toliko bolj velja, če se avtorji odslej lahko prosto včlanijo v KO po svoji izbiri.

154    Nazadnje, upoštevati je treba, da tudi ob predpostavki, da je sodelovanje med lokalno KO in KO, ki uporabniku izda dovoljenje, mogoče, to sodelovanje zahteva tri KO, in sicer lokalno KO C, KO pooblastiteljico KO A, ki je imetnica repertoarja A, in pooblaščeno KO B, ki lahko na podlagi pooblastila, ki ji ga je podelila KO A, izdaja dovoljenja za repertoar A na ozemlju C. Čeprav lahko posredovanje KO C povzroči stroške, pa Komisija ni pojasnila, kakšno korist bi KO A imela od tega, da upravljanje svojega repertoarja A na ozemlju C ne zaupa KO C, temveč upravljanje zaupa KO B kljub dodatnim stroškom.

155    Drugič, Komisija trdi, da za oblike izkoriščanja avtorskih pravic, na katere se nanaša izpodbijana odločba, obstajajo tehnične rešitve, ki omogočajo nadziranje prejemnika dovoljenja na daljavo. V zvezi s tem zatrjuje, da so KO že uvedle prakse izdajanja dovoljenj, ki dokazujejo, da so sposobne nadzirati uporabo in uporabnike zunaj ozemlja svojega sedeža (točka 174 obrazložitve izpodbijane odločbe).

156    Vendar Komisija razlage za vzporedno ravnanje KO, ki jo je podala tožeča stranka, v zvezi s potrebo po boju proti nezakoniti uporabi ne more zavrniti zgolj z zatrjevanjem, da za oblike izkoriščanja, na katere se nanaša izpodbijana odločba, obstajajo tehnične rešitve, ki omogočajo nadzor na daljavo.

157    Seveda je res, da je Komisija v točki 189 obrazložitve navedene odločbe dodala, da je bilo med zaslišanjem dokazano, zlasti s strani European Digital Media Association (evropsko združenje za digitalne medije – EDIMA), združenja, ki zastopa podjetja, vključena v zagotavljanje avdio in avdiovizualnih vsebin „on‑line“, da je v praksi mogoče izvajati nadzor na daljavo pri dobavi glasbe „on‑line“. Vsako glasbeno delo ima svojo elektronsko identiteto in vsak osebni računalnik ima internetni protokolni naslov. S temi podatki lahko KO ob izdaji dovoljenja zagotovi, da je uporabnik natančno obveščen o tem, katero glasbeno delo se uporablja, na katerem računalniku se uporablja in za kakšno uporabo gre. Uporabnik, ki je prejel dovoljenje, lahko potem te podatke pošlje KO, ki jih bodo izkoristile za pravilno razdelitev honorarja imetnikom pravic.

158    Vendar je ta razlaga omejena na spremljanje izdanih dovoljenj, ne ponuja pa odgovora na vprašanje, kako se preverja in preganja nedovoljena uporaba ter kdo je za to odgovoren. Ta razlaga še manj omogoča razumeti, kakšni ekonomski razlogi bi KO spodbudili k nadzorovanju določenega trga na daljavo, medtem ko lahko uporabniki, ki so na tem trgu dejavni, ne da bi imeli potrebno dovoljenje, zanj zaprosijo KO, ki ni tista, ki izvaja nadzor.

159    Ob neobstoju pojasnil glede vprašanja, ali tehnične rešitve, navedene v točki 189 obrazložitve izpodbijane odločbe, omogočajo učinkovit boj proti nedovoljeni uporabi, je treba preučiti, ali primeri, ki jih je Komisija v izpodbijani odločbi navedla, da bi se odzvala na trditve tožeče stranke, omajejo verjetnost njene razlage, da nacionalne ozemeljske omejitve zagotavljajo učinkovitost boja zoper nedovoljeno uporabo glasbenih del.

160    V zvezi s tem je treba upoštevati, da mora Komisija, če navaja primere, da bi omajala verjetnost teze tožeče stranke, dokazati, zakaj so ti primeri upoštevni. Poleg tega Komisija tožeči stranki ne more očitati, da ni predložila več pojasnil v zvezi z drugo razlago, saj mora Komisija predložiti dokaz o kršitvi. Zato mora Komisija, če v upravni fazi meni, da tožeča stranka ni zadostno podprla svoje razlage, nadaljevati obravnavanje zadeve ali ugotoviti, da zadevne stranke niso mogle predložiti potrebnih podatkov. V obravnavani zadevi pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi bila pomanjkljiva analiza Komisije posledica tega, da od CISAC in KO ni mogla pridobiti elementov, ki jih je potrebovala za preučitev, ali obstajajo verjetne razlage za vzporedno ravnanje KO.

–       Model NBS

161    Komisija je najprej navedla model NBS (glej točko 37 zgoraj), v zvezi s katerim je v točki 179 obrazložitve izpodbijane odločbe trdila, da omogoča izdajo enega samega dovoljenja, ki zajema pravice mehanične reprodukcije in pravice izvajanja, in to za vse države, v katerih imajo sedež KO, ki sodelujejo pri tem modelu. Komisija je še navedla, da so „nordijske in baltske“ KO trdile, da je bilo z modelom NBS med drugim dokazano, da je v vsakem večozemeljskem modelu izdajanja dovoljenj bistven obstoj mreže nacionalnih organizacij, ki sodelujejo zato, da bi se spoštovale pravice in interesi imetnikov pravic, pri čemer je lokalna prisotnost nujna za odkrivanje zlorab in nadzorovanje uporabe pravic.

162    Vendar je Komisija v postopku pred Splošnim sodiščem v pisnem odgovoru na vprašanje, ki ji je bilo postavljeno v okviru ukrepov procesnega vodstva, trdila, da se model NBS, vsaj ob sprejetju izpodbijane odločbe, ni nanašal na pravice izvajanja, temveč samo na mehanične pravice. Dodala je, da to ne preprečuje opiranja na ta model pri zatrjevanju, da izdajanje dovoljenj za pravice izvajanja, ki se nanašajo na več ozemelj, ni problematično, ker so težave, povezane s spremljanjem spletne uporabe mehaničnih pravic, enake kot pri pravicah izvajanja. Komisija je med postopkom pred Splošnim sodiščem trdila, da model NBS ni povzročil spremembe SVZ med zadevnimi KO in da je izdajanje večrepertoarnih dovoljenj za pravice izvajanja v okviru tega modela „skupek“ enoozemeljskih dovoljenj, ki jih v resnici izda vsaka KO za ozemlje svojega sedeža, KO, na katero se je uporabnik obrnil, pa jih „združi“.

163    V zvezi s tem je treba opozoriti, da neodločnost ali celo protislovnost Komisije glede opredelitve modela NBS dokazuje, da ta v izpodbijani odločbi ni bil podrobno preučen.

164    Na eni strani, če se model NBS nanaša samo na mehanične pravice, Komisija nikakor ni pojasnila, zakaj bi bilo treba šteti, da so težave, povezane z nadzorom uporabe pravic izvajanja, v bistvu enake kot tiste, povezane z nadzorom mehaničnih pravic. Na drugi strani, če se model NBS nanaša tudi na pravice izvajanja, vendar omogoča samo izdajo skupka enoozemeljskih dovoljenj, Komisija ni pojasnila, zakaj so težave z nadzorom, značilne za to obliko izdajanja dovoljenj, primerljive s tistimi, ki so značilne za večozemeljska dovoljenja.

165    Zaradi nezadostne analize tega modela, ki jo je Komisija opravila v izpodbijani odločbi, Splošno sodišče ne more sprejeti nobenega sklepa glede utemeljenosti trditve Komisije, da potreba po boju zoper nezakonito uporabo del, varovanih z avtorskimi pravicami, ne upravičuje odločitve tožeče stranke o ohranitvi nacionalnih ozemeljskih omejitev v svojih SVZ.

–       Sporazuma Simulcast in Webcasting

166    Komisija se je v točki 191 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na sporazuma Simulcast in Webcasting (glej točko 36 zgoraj), da bi dokazala, da iz tehničnega vidika ni nujno, da so KO na določenem ozemlju fizično prisotne, da bi izdajale večrepertoarna večozemeljska dovoljenja za izkoriščanje po spletu in da bi primerno nadzorovale njihovo uporabo.

167    Ni sporno, da se sporazuma Simulcast in Webcasting ne nanašata na pravice izvajanja, temveč na druge vrste pravic intelektualne lastnine, kot so tako imenovane „sorodne“ pravice. Izpodbijana odločba pa ne vsebuje pojasnila, zakaj bi bilo mogoče rešitve, oblikovane v zvezi z zadnjenavedenimi pravicami, prenesti na pravice, na katere se nanaša izpodbijana odločba. V navedeni odločbi ni nobene primerjave značilnosti ali ekonomske vrednosti različnih zadevnih oblik pravic intelektualne lastnine niti podatkov v zvezi z uporabo sporazumov Simulcast in Webcasting v praksi.

168    V teh okoliščinah ni mogoče zatrjevati, da je mogoče zaradi sklicevanja Komisije na ta sporazuma zavrniti razlago, da je razlog za ohranjanje nacionalnih ozemeljskih omejitev v SVZ želja zagotavljati boj proti nedovoljeni uporabi.

–       Sporazum iz Santiaga

169    Komisija se je v točki 192 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na sporazum iz Santiaga (glej točke 29, 31 in od 107 do 112 zgoraj), ki naj bi dokazoval, da je mogoče izdajati večozemeljska dovoljenja.

170    Vendar to sklicevanje na navedeni sporazum ni upoštevno, ker Komisija upošteva samo njegov prvi del, in sicer možnost izdajanja ozemeljsko neomejenih dovoljenj, ne da bi upoštevala njegov drugi del, in sicer omejitev izdajanja takih sporazumov na uporabnike, ki imajo sedež na istem ozemlju kot KO, ki izdaja dovoljenje. Komisija v izpodbijani odločbi ne pojasni, zakaj bi sistem iz sporazuma iz Santiaga zagotavljal učinkovitost boja proti nezakoniti uporabi, tudi brez drugega dela.

171    Čeprav Splošno sodišče ni pristojno, da v okviru te tožbe odloči o utemeljenosti razlogov, iz katerih je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah iz Santiaga menila, da je zadevni sporazum v nasprotju s členom 81 ES, in sicer prav zato, ker je zagotavljal, da samo ena KO izdaja dovoljenja uporabnikom s sedežem na določenem ozemlju, ni mogoče spregledati, da sistem iz sporazuma iz Santiaga, ki uvaja drugačen sistem od tistega, ki izhaja iz nacionalnih ozemeljskih omejitev, ki pa vseeno temelji na določeni izključnosti, ki je zagotovljena lokalni KO, ne omogoča sklepa glede učinkovitosti boja proti nedovoljeni uporabi v položaju, v katerem bi si KO med seboj konkurirale.

172    Komisija se iz istih razlogov neutemeljeno opira na odgovor češke KO, Ochranný svaz Autorský pro práva k dílům hudebním (OSA), na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, navedeno v točkah 180 in 181 obrazložitve izpodbijane odločbe. OSA je namreč samo pojasnila, da je izdala dovoljenja, ki so v bistvu temeljila na sporazumu iz Santiaga, in sicer večozemeljska dovoljenja, vendar le imetnikom s sedežem v Češki republiki.

–       Skupno podjetje Celas, izdajanje neposrednih dovoljenj in pobuda nekega založnika

173    Komisija je v točki 193 obrazložitve izpodbijane odločbe (glej točko 38 zgoraj) navedla, da sta nemška KO in KO Združenega kraljestva januarja 2006 ustanovili skupno podjetje Celas, ki naj bi delovalo kot vseevropski sistem „vse na enem mestu“ za izdajanje dovoljenj za „on‑line“ in mobilne pravice anglo‑ameriškega repertoarja določene založbe. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da podjetje Celas izdaja vseevropska dovoljenja komercialnim uporabnikom iz katere koli države EGP. Zato naj bi ta novi model dobro prikazoval tehnične možnosti, da KO ponudijo večozemeljsko dovoljenje ter da argumenti, povezani z nalogami revizije, nadzora in uveljavljanja pravic teh družb ter z geografsko bližino med izdajateljem dovoljenja in njegovim prejemnikom, ne upravičujejo sedanjega vzporednega ravnanja glede ozemeljskih omejitev.

174    Ugotoviti je treba, kot je priznala sama Komisija, da podjetje Celas izdaja dovoljenja za mehanične pravice, in ne za pravice izvajanja. Ker Komisija ni pojasnila, zakaj nadzor nad uporabo prve kategorije pravic povzroča podobne težave kot nadzor nad uporabo druge kategorije, primer podjetja Celas ne omogoča zavrnitve trditev tožeče stranke. Res je, kot je razvidno iz pisnega odgovora Komisije na eno od vprašanj, ki jih je zastavilo Splošno sodišče, da dovoljenja podjetja Celas dopolnjujejo ustrezna dovoljenja za pravice izvajanja, ki jih izdajata PRS in GEMA. Vendar so ta dovoljenja le oblika neposrednih dovoljenj, saj navedeni KO izdajata dovoljenja, ki sicer res veljajo za več ozemelj, vendar so omejena na repertoar, ki so jima ga neposredno zaupali imetniki pravic, in ne na repertoar, ki jima je bil zaupan s SVZ.

175    V teh okoliščinah se zastavlja vprašanje, ali pojav neposrednih dovoljenj omogoča sklepanje o dokazu usklajenega ravnanja iz člena 3 izpodbijane odločbe. Ugotoviti pa je treba, da obstoj teh dovoljenj ne omaja vzporednosti ravnanj KO, saj dejstvo, da KO pooblastiteljica sama izdaja dovoljenja za svoj repertoar, ki veljajo tudi za ozemlje pooblaščene KO, na nacionalne ozemeljske omejitve iz SVZ ne vpliva. Kljub temu izdajanje neposrednih dovoljenj ne povzroča konkurence med dvema KO za izdajo dovoljenj istim uporabnikom. Kot je namreč razvidno iz pisnega odgovora Komisije na eno od vprašanj, ki jih je zastavilo Splošno sodišče, vsaj tiste KO, ki razpolagajo s potrebno strukturo, izdajajo neposredna dovoljenja samo velikim uporabnikom, saj se samo pri teh stroški, povezani z nadzorovanjem uporabe dovoljenj, pokrijejo z velikim številom izkoriščanj teh uporabnikov. Zato če KO A izdaja neposredna dovoljenja velikim uporabnikom, ki so dejavni v državi B, KO B ostaja edina, ki lahko izdaja dovoljenja, zlasti za repertoar A, drugim uporabnikom, dejavnim v državi B.

176    Iz tega izhaja, da je pojav neposrednih dovoljenj, ki spadajo v dejavnost podjetja Celas in KO, ki sta ga ustanovili – in ki izdajata dovoljenja, ki dopolnjujejo tista, ki jih izdaja podjetje Celas – ne povzroča težav z nadzorom, ki bi bile podobne tistim, ki jih navaja tožeča stranka. Zato ti elementi, na katere se sklicuje Komisija, ob neobstoju dodatnih pojasnil ne morejo omajati teze tožeče stranke.

177    Enako velja za pobudo založbe (glej točko 44 zgoraj), na katero se je Komisija sklicevala v točki 220 obrazložitve izpodbijane odločbe. Čeprav iz te odločbe to ni razvidno, je Komisija v svojih pisnih vlogah pred Splošnim sodiščem priznala, da ta pobuda zadeva le mehanične pravice. Poleg tega, kot poudarja tožeča stranka, ni Komisija nikoli pojasnila, sploh pa ne v izpodbijani odločbi, v čem bi bili pogoji, v katerih posluje velika založba, ki razpolaga z repertoarjem, ki je tržno zanimiv z mednarodnega vidika, primerljivi s tistimi, v katerih poslujejo KO.

–       Dokument, naslovljen „Cross border collective management of online rights in Europe“

178    Komisija je v točki 194 obrazložitve izpodbijane odločbe opozorila, da je neobstoj tehničnih in ekonomskih težav, povezanih z opustitvijo nacionalnih ozemeljskih omejitev, dokazan s tem, da so nekatere KO podpisale dokument, naslovljen „Cross border collective management of online rights in Europe“ (čezmejno kolektivno upravljanje „on‑line“ pravic v Evropi), ki izraža naklonjenost do sistema izdajanja večrepertoarnih in večozemeljskih dovoljenj.

179    V zvezi s tem je treba poudariti, da so KO, ki so podpisale ta dokument, vseeno vložile tožbe zoper izpodbijano odločbo, kar bi lahko oslabilo vrednost tega dokumenta pri dokazovanju, da ne obstajajo tehnične težave pri izdajanju večrepertoarnih in večozemeljskih dovoljenj dovoljenj. Vsekakor je dokazna vrednost tega dokumenta izjemno majhna, saj iz spisa ni razvidno, da bi zadevne KO storile kar koli za izvedbo predloga, ki je tam naveden.

180    Iz zgoraj navedenega je razvidno, da elementi, ki jih je navedla Komisija, ne zadoščajo za omajanje verjetnosti druge razlage za vzporedno ravnanje KO – poleg obstoja usklajevanja – ki jo je podala tožeča stranka in ki temelji na potrebi po zagotavljanju učinkovitosti boja zoper nedovoljeno uporabo glasbenih del.

c)     Ugotovitve glede dokaza o usklajenem ravnanju v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami

181    Na podlagi zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja usklajenega ravnanja v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami, saj ni niti dokazala, da so se tožeča stranka in ostale KO glede tega uskladile, niti ni predložila elementov, ki bi omajali verjetnost ene od razlag za vzporedno ravnanje KO, ki jih je podala tožeča stranka. V teh okoliščinah ni treba preučiti ostalih razlag, ki jih je podala tožeča stranka.

II –  Ugotovitve o izidu tožbe

182    Ker je bilo ugotovljeno, da prvi in drugi del prvega tožbenega razloga glede klavzule o članstvu in klavzule o izključnosti nista utemeljena, je treba tožbo zavrniti v delu, v katerem se nanaša na člena 1 in 2 izpodbijane odločbe.

183    Ker je iz zgoraj navedenega razvidno, da je tretji del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na nacionalne ozemeljske omejitve, utemeljen, je treba člen 3 odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, razglasiti za ničen. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti navedenega člena očitno nedopusten v delu, v katerem se nanaša na ostale KO, navedene v tem členu. Če se namreč eden od naslovnikov izpodbijane odločbe odloči za vložitev ničnostne tožbe, sodišče Unije odloča samo o elementih te odločbe, ki zadevajo tega naslovnika. Elementi, ki zadevajo druge naslovnike, pa, nasprotno, niso predmet spora, o katerem mora navedeno sodišče odločiti v obravnavanem primeru (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. septembra 1999 v zadevi Komisija proti AssiDomän Kraft Products in drugim, C‑310/97 P, Recueil, str. I‑5363, točka 53, in sodba Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887, točki 59 in 60).

184    V teh okoliščinah ni treba preučiti ostalih tožbenih razlogov tožeče stranke.

185    Zato je treba tudi člen 4 izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem se sklicuje na člen 3 te odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

 Stroški

186    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče razdeli stroške ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka ne uspe v enem ali več predlogih.

187    Ker je bilo tožbi deloma ugodeno, pravična presoja okoliščin zadeve narekuje, da Komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov tožeče stranke, tožeča stranka pa nosi polovico svojih stroškov. Tožeča stranka in Komisija nosita vsaka svoje stroške, ki so jima nastali v postopku za izdajo začasne odredbe.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

1.      Člen 3 Odločbe Komisije C(2008) 3435 final z dne 16. julija 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/C2/38.698 – CISAC) se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto ry.

2.      Člen 4 Odločbe C(2008) 3435 final se razglasi za ničen v delu, v katerem se sklicuje na člen 3 te odločbe v delu, v katerem se nanaša na Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Evropska komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto.

5.      Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto nosi polovico svojih stroškov.

6.      Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto in Komisija nosita svoje stroške v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe.

Kanninen Soldevila Fragoso Van der Woude

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. aprila 2013.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje in izpodbijana odločbaII – 2

I – Upravni postopekII – 2

II – Upoštevne klavzule vzorčne pogodbeII – 3

III – Upoštevni trgiII – 4

IV – Uporaba člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGPII – 5

A – Klavzule o članstvu, izključnosti in neposeganjuII – 5

B – Usklajeno ravnanje v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvamiII – 5

V – IzrekII – 9

Postopek in predlogi strankII – 11

PravoII – 12

I – Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba člena 81(1) ESII – 12

A – Prvi del prvega tožbenega razloga: klavzula o članstvuII – 12

B – Drugi del prvega tožbenega razloga: klavzula o izključnostiII – 14

C – Tretji del prvega tožbenega razloga: ozemeljske omejitveII – 15

1. Uvodne ugotovitveII – 15

2. Dokaz o usklajenem ravnanju v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvamiII – 15

a) Dokazna vrednost elementov, ki jih je Komisija predložila, da bi dokazala usklajeno ravnanje, ne da bi se opirala izključno na vzporednost ravnanj KOII – 20

Razprave o obsegu pooblastil iz SVZ, ki so med KO potekale v okviru dejavnosti, ki jih je vodilo CISACII – 20

Sporazum iz SantiagaII – 20

Sporazum iz SydneyjaII – 22

Zatrjevana zgodovinska povezanost klavzule o izključnosti in nacionalnih ozemeljskih omejitevII – 23

Ugotovitve glede dokazov, ki jih navaja KomisijaII – 25

b) Verjetnost druge razlage za vzporedno ravnanje KO, ki ne vključuje obstoja usklajevanjaII – 25

Uvodne ugotovitveII – 25

Potreba po lokalni prisotnosti za zagotavljanje učinkovitega boja zoper nedovoljeno uporabo glasbenih delII – 26

– Model NBSII – 31

– Sporazuma Simulcast in WebcastingII – 32

– Sporazum iz SantiagaII – 32

– Skupno podjetje Celas, izdajanje neposrednih dovoljenj in pobuda nekega založnikaII – 33

– Dokument, naslovljen „Cross border collective management of online rights in Europe“II – 34

c) Ugotovitve glede dokaza o usklajenem ravnanju v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvamiII – 34

II – Ugotovitve o izidu tožbeII – 35

StroškiII – 35

* Jezik postopka: finščina.