Zadeva T‑401/08

Säveltäjäin Tekijänoikeustoimisto Teosto ry

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Avtorske pravice v zvezi z javnim izvajanjem glasbenih del po spletu, po satelitu in s kabelsko retransmisijo – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Razdelitev geografskega trga – Dvostranski sporazumi med nacionalnimi kolektivnimi organizacijami – Usklajeno ravnanje, ki izključuje možnost izdajanja večozemeljskih in večrepertoarnih dovoljenj – Dokaz – Domneva nedolžnosti“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 12. aprila 2013

1.      Omejevalni sporazumi – Vpliv na konkurenco – Sporazumi o vzajemnem zastopanju med nacionalnimi kolektivnimi organizacijami za upravljanje avtorskih pravic – Klavzula o izključnem članstvu za kolektivne organizacije v povezavi z nacionalnostjo avtorjev – Protikonkurenčni cilj – Razdelitev trga – Delitev trga – Kršitve s posebno težo – Prepoved

(člen 81(1) ES)

2.      Omejevalni sporazumi – Vpliv na konkurenco – Merila za presojo – Protikonkurenčni cilj – Zadostna ugotovitev – razlikovanjem med kršitvami zaradi cilja in kršitvami zaradi posledic

(člen 81(1) ES)

3.      Omejevalni sporazumi – Vpliv na konkurenco – Sporazumi o vzajemnem zastopanju med nacionalnimi kolektivnimi organizacijami za upravljanje avtorskih pravic – Klavzula o izključnosti za podelitev dovoljenja za upravljanje avtorskih pravic na nekem ozemlju – Protikonkurenčni cilj – Razdelitev trga – Delitev trga – Prepoved

(člen 81(1) ES)

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme glede kršitve na strani Komisije – Obseg dokaznega bremena

(člen 81(1) ES); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

5.      Pravo Unije – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Odločba o ugotovitvi kršitve, s katero pa ni naložena globa – Uporaba

(člen 81(1) ES); člen 6(2), EU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48(1))

6.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Opiranje na sklenjen krog indicev – Zahtevana stopnja dokazne moči glede posameznih indicev – Dokazi, ki temeljijo le na ravnanju podjetij – Obveznosti podjetij, ki izpodbijajo resničnost kršitev, glede dokazovanja – Obveznost Komisije, ki izpodbija prepričljivost pojasnil, ki so jih dala podjetja

(člen 81(1) ES); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

7.      Omejevalni sporazumi – Prepoved – Omejevalni sporazumi, katerih učinki se raztezajo prek njihovega formalnega prenehanja – Uporaba člena 81 ES

(člen 81(1) ES)

8.      Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Vzporednost ravnanja – Domneva o obstoju usklajevanja – Meje – Zavrnitev možnosti uporabniku s sedežem v drugi državi članici, da neposredno dostopi do repertoarja nacionalnih kolektivnih organizacij, z njihove strani – Vpliv na konkurenco

(člen 81(1) ES)

9.      Ničnostna tožba – Sodni nadzor – Omejitve predložitve zadeve sodišču

(člen 230 ES)

1.      Klavzula o članstvu v vzorčni pogodbi o vzajemnem zastopanju med kolektivnimi organizacijami (KO), katere namen je omogočiti, da si KO porazdelijo avtorje glede na njihovo državljanstvo, ali vsaj otežiti včlanitev avtorja v KO, ki nima sedeža v državi, katere državljan je, ima protikonkurenčni cilj.

KO si namreč s to klavzulo porazdelijo notranji trg in povzročajo njegovo delitev. Taki omejevalni sporazumi pa spadajo med omejevalne sporazume, ki so v členu 81(1)(c) ES izrecno razglašeni za nezdružljive s skupnim trgom in jih je treba opredeliti kot očitno omejevanje konkurence. Ker tovrstne kršitve udeležence sporazumov zavezujejo k upoštevanju ločenih trgov, pogosto razmejenih z državnimi mejami, povzročajo izolacijo teh trgov, kar je povsem v nasprotju z glavnim ciljem Pogodb o povezovanju notranjega trga.

(Glej točko 61.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 62 do 65.)

3.      Člen 81(1) ES v skladu s sodno prakso praviloma ne nasprotuje sklepanju kakršnih koli pogodb, ki določajo neko obliko izključnosti.

Vendar je cilj klavzule o izključnosti, kakor je bila določena v vzorčni pogodbi o sporazumu o vzajemnem zastopanju, protikonkurenčen, če je njen namen samo eni KO na določenem ozemlju priznati izključno pravico izdajanja dovoljenj glede določenega repertoarja, s čimer se ustvarja monopol vsake posamezne KO za izdajanje dovoljenj za izkoriščanje glasbenih del na ozemlju, na katerem ima ta KO sedež.

Poleg tega ta klavzula izključuje izdajanje neposrednih dovoljenj, in sicer dovoljenj, ki zajemajo le lastni repertoar neke KO za izkoriščanje na nacionalnem ozemlju druge KO. Taka izključitev je bila že opredeljena kot protikonkurenčna.

(Glej točki 72 in 73.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 87 in 137.)

5.      V okviru tega je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe, s katero je naložena globa.

Upoštevati je namreč treba domnevo nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se uvršča med temeljne pravice, ki v skladu s sodno prakso Sodišča tvorijo temeljna načela prava Unije. Ob upoštevanju narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni.

Ta sodna praksa, ki se je razvila v zadevah, v katerih je Komisija naložila globo, se uporablja tudi v primerih, v katerih odločba o ugotovitvi kršitve nazadnje ne vsebuje naložitve globe. Poleg tega je treba upoštevati nezanemarljiv poseg v ugled, ki ga za fizično ali pravno osebo pomeni ugotovitev, da je bila vpletena v kršitev pravil o konkurenci. Poleg tega ima ugotovitev obstoja usklajenega ravnanja in naložitev njegovega prenehanja, ki ju vsebuje izpodbijana odločba, za zadevno podjetje resne posledice, kot je možnost, da se mu naloži periodična denarna kazen iz člena 24(1)(a) Uredbe št. 1/2003.

(Glej točke od 88 do 92.)

6.      Na področju konkurence se mora Komisija sklicevati na natančne in dosledne dokaze, da bi dokazala obstoj kršitve člena 81(1) ES. Vendar je treba spomniti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija – če se presoja celostno – izpolnjuje to zahtevo.

Ker so namreč prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih ter sankcije, ki lahko doletijo kršitelje, znane, je običajno, da so dejavnosti v okviru teh ravnanj in sporazumov tajne, da so sestanki tajni in da je dokumentacije o tem čim manj. Tudi če Komisija najde dokazila, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so poročila s sestankov, so ta običajno nepopolna in nepovezana, tako da je treba do podrobnosti pogosto priti s sklepanjem. Če namreč okoliščine, v katerih so potekala srečanja med podjetji, obtoženimi kršenja konkurenčnega prava, kažejo, da so bila ta srečanja potrebna za skupno obravnavanje vprašanj, ki se ne nanašajo na kršenje navedenega prava, Komisija ne sme domnevati, da je bil namen teh srečanj usklajevanje glede protikonkurenčnih ravnanj. Večinoma je treba o obstoju ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci.

Če dokaz o dogovarjanju podjetij ne izhaja samo iz ugotovitve o vzporednem ravnanju na trgu, ampak tudi iz dokazil, iz katerih je razvidno, da so bila ravnanja posledica usklajevanja, morajo zadevna podjetja ne le podati domnevno drugačno razlago dejstev, ki jih je ugotovila Komisija, temveč tudi zanikati obstoj teh dejstev, podprtih z dokazili, ki jih je predložila Komisija.

Kadar razlogovanje Komisije temelji na domnevi, da ugotovljenih dejstev ni mogoče razložiti drugače kot tako, da gre za usklajena ravnanja podjetij, zadostuje, da zadevna podjetja navedejo okoliščine, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo drugače in tako omogočajo, da se razlaga dejstev, ki jo je podala Komisija, nadomesti z drugo.

V zvezi s tem mora Komisija, če navaja primere, da bi omajala verjetnost teze zadevnega podjetja, dokazati, zakaj so ti primeri upoštevni. Poleg tega Komisija zadevnemu podjetju ne more očitati, da ni predložilo več pojasnil v zvezi z drugo razlago, saj mora Komisija predložiti dokaz o kršitvi. Zato mora Komisija, če v upravni fazi meni, da zadevno podjetje ni zadostno podprlo svoje razlage, nadaljevati obravnavanje zadeve ali ugotoviti, da zadevna stranka ni mogla predložiti potrebnih podatkov za preučitev, ali obstajajo prepričljive razlage za vzporedno ravnanje zadevnih podjetij.

Pred presojo, ali poleg usklajevanja obstaja še druga razlaga za vzporedno ravnanje, je treba preučiti vprašanje, ali je Komisija obstoj kršitve v zvezi z nacionalnimi ozemeljskimi omejitvami podprla z dokazi, ki presegajo preprosto ugotovitev vzporednega ravnanja. Preučitev tega vprašanja ima namreč prednost pred vprašanjem utemeljenosti drugih razlag, ki ne vključujejo usklajevanja, saj če bi Splošno sodišče ugotovilo, da so bili taki dokazi v izpodbijani odločbi predloženi, navedene razlage – čeprav bi bile verjetne – ne bi omajale ugotovitve te kršitve.

(Glej točke od 93 do 97, 106 in 160.)

7.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 122.)

8.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 136.)

9.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 183.)