SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 1. oktobra 2015(*)
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na podlagi starosti – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Člen 2(1) in (2)(a) – Različno obravnavanje na podlagi starosti – Primerljivost položajev – Plačilo nadomestila zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je namenjeno ublažitvi negotovosti – Izključitev mladih, ki delajo med svojimi šolskimi ali univerzitetnimi počitnicami“
V zadevi C‑432/14,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil conseil de prud’hommes de Paris (Francija) z odločbo z dne 12. septembra 2014, ki je prispela na Sodišče 22. septembra 2014, v postopku
O
proti
Bio Philippe Auguste SARL,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi J.‑C. Bonichot, predsednik senata, A. Arabadžiev (poročevalec) in C. Likurgos, sodnika,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. junija 2015,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– O je stališča predložil sam,
– za francosko vlado D. Colas in R. Coesme, agenta,
– za Evropsko komisijo D. Martin, agent,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načela prepovedi diskriminacije na podlagi starosti.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med O in Bio Philippe Auguste SARL, ker je zadnjenavedena družba zavrnila, da bi O po poteku njegove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, plačala nadomestilo zaradi izteka pogodbe.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 1 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79) določa, da je „[n]amen te direktive […] opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“
4 Člen 2 te direktive določa:
„1. V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.
2. V smislu odstavka 1:
a) se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;
b) se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne navidez nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če:
i) tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen; ali […]
[…]“
Francosko pravo
5 Člen L. 1243‑8 code du travail (delovnopravni zakonik) določa:
„Kadar se ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas delovno razmerje ne nadaljuje v okviru pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ima delavec iz naslova dodatka k plači pravico do nadomestila zaradi izteka pogodbe, ki je namenjeno blažitvi negotovosti njegovega položaja.
To nadomestilo znaša 10 % celotnega bruto plačila, ki ga je dobil delavec.
Doda se celotnemu bruto plačilu, do katerega je upravičen delavec. Izplača se ob izteku pogodbe hkrati z zadnjo plačo in je navedeno v ustrezni plačilni listi.“
6 Člen L. 1243‑10 code du travail določa:
„Nadomestilo zaradi izteka pogodbe ne pripada:
1° kadar je pogodba sklenjena na podlagi člena L. 1242‑2, odstavek 3, ali člena L. 1242‑3, razen če so določila kolektivne pogodbe ugodnejša;
2° kadar je pogodba sklenjena z mladim za obdobje, ki spada v okvir njegovih šolskih ali univerzitetnih počitnic;
3° kadar delavec zavrne sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za isto ali podobno delovno mesto, za katerega se prejema vsaj enakovredno plačilo;
4° kadar se pogodba predčasno razveže na pobudo delavca, zaradi hude kršitve ali nastopi višja sila.“
7 Člen L. 381‑4 code de la sécurité sociale (zakonik o socialnem varstvu) določa:
„V socialno zavarovanje so obvezno vključeni dijaki in študenti visokošolskih zavodov, visokih tehničnih šol, elitnih visokih šol (grandes écoles) in tisti, ki so v sekundarni fazi priprave na te šole (classes du second degré préparatoires), in ki nimajo socialnega zavarovanja iz drugega naslova kot je člen L. 380‑1 oziroma niso socialno zavarovani kot vzdrževani členi ter ne presegajo starostne omejitve. Starostna omejitev se lahko zniža zlasti zaradi vpoklica v obrambne sile in izpolnjevanja vojaške obveznosti.“
8 Člen R. 381‑5 code de la sécurité sociale določa, da je „[s]tarostna omejitev iz člena L. 381‑4 osemindvajset let.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
9 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je bila 21. decembra 2010, ko je bila študent, pri družbi Bio Philippe Auguste SARL zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer od 21. do 24. decembra 2010, kar spada v okvir univerzitetnih počitnic. Po izteku te pogodbe ji je bilo na podlagi člena L. 1243‑10, odstavek 2, code du travail zavrnjeno plačilo nadomestila zaradi izteka pogodbe.
10 Ker je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ocenila, da je ta določba v nasprotju z ustavnimi določbami, ki določajo načelo enakosti in prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, je vložila tožbo pri conseil de prud’hommes de Paris (delovno sodišče v Parizu), v kateri je zahtevala znesek 23,21 EUR iz naslova nadomestila zaradi izteka pogodbe, konverzijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter znesek 4.500 EUR iz naslova odškodnine zaradi odpovedi delovnega razmerja brez dejanskega in resnega razloga.
11 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je 1. marca 2012 ugovarjala neustavnost uporabljene določbe. S sodbo z dne 10. januarja 2014 je conseil de prud’hommes de Paris posredovalo prednostno vprašanje glede ustavnosti Cour de Cassation (kasacijsko sodišče). S sodbo z dne 9. aprila 2014 je Cour de Cassation prednostno vprašanje glede ustavnosti odstopilo Conseil Constitutionnel (ustavni svet).
12 Z odločbo št. 2014‑401 QPC z dne 13. junija 2014 je Conseil Constitutionnel, potem ko je navedlo, da „se sporne določbe uporabljajo le za dijake ali študente, ki ne presegajo starostne omejitve iz člena L. 381‑4 code de la sécurité sociale zaradi obvezne vključitve v socialno zavarovanje iz naslova njihovega vpisa v šolo ali univerzo“ presodilo, da „očitek, da naj zakonodajalec pri sprejetju spornih določb ne bi opredelil pojma ‚mladi‘, [nima] dejanske podlage“, poleg tega pa „načelo enakosti ne nasprotuje temu, da se uporaba zakonskih določb glede dijakov in študentov pogoji s starostno omejitvijo.“
13 Poleg tega je Conseil Constitutionnel po tem, ko je opozorilo, da „se nadomestilo zaradi izteka pogodbe plača delavcu, ki ima pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zato, da se ‚blaži negotovost njegovega položaja‘, kadar se ob izteku njegove pogodbe delovno razmerje ne nadaljuje v okviru pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas“ sklepalo, da „študentje, zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v obdobju, ki spada v okvir šolskih ali univerzitetnih počitnic, niso v enakem položaju kot študentje, ki so hkrati zaposleni in študirajo, niti kot drugi delavci s pogodbo o zaposlitvi za določen čas“, in da je zato „zakonodajalec s tem, da je plačilo tega nadomestila izključil, kadar je pogodba sklenjena z dijakom ali študentom, ki je zaposlen med svojimi šolskimi ali univerzitetnimi počitnicami in ki bo po izteku teh počitnic najverjetneje nadaljeval šolanje ali študij, uvedel različno obravnavanje, ki temelji na različnem položaju, ki je v neposredni zvezi s predmetom zakona.“
14 V teh okoliščinah je conseil des prud’hommes de Paris prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali splošno načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti nasprotuje nacionalni zakonodaji (člen L. 1243‑10 francoskega delovnopravnega zakonika), ki mladim, ki med svojimi šolskimi ali univerzitetnimi počitnicami delajo, odreka nadomestilo zaradi izteka pogodbe, ki pripada v primeru zaposlitve na podlagi pogodbe za določen čas, po izteku katere ni bila ponujena zaposlitev za nedoločen čas?“
Vprašanje za predhodno odločanje
Dopustnost
15 Na obravnavi je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari izrecno priznala, da je z vodilnimi tožene stranke iz postopka v glavni stvari sorodstveno povezana in da je bil spor sprožen samo zato, da bi se izpodbijale določbe, obravnavane v postopku v glavni stvari. Dejstvo, da tožena stranka iz postopka v glavni stvari v nobeni fazi postopka ni predložila stališč, po njenem mnenju pojasnjuje okoliščina, da gre za nizke zneske.
16 V takem kontekstu je verjetno, da predložitveno sodišče obravnava konstruiran spor, katerega pravi namen ni pridobitev nadomestila zaradi izteka pogodbe, temveč zgolj in samo izpodbijanje teh določb.
17 Predložitveno sodišče, ki edino neposredno pozna dejansko stanje zadeve v glavni stvari in je tako v najboljšem položaju, da opravi nujna preverjanja, mora preizkusiti, ali je to podano in po potrebi iz tega izpeljati morebitne posledice, ki jih določa nacionalno pravo, in sicer za namene odločbe, ki jo mora izdati.
18 V vsakem primeru je treba opozoriti, da je v skladu s svojo ustaljeno prakso Sodišče, če se vprašanja, ki jih postavi nacionalno sodišče, nanašajo na razlago določbe prava Unije, načeloma zavezano, da o njih odloči, razen če je očitno, da je resnični namen predloga za sprejetje predhodne odločbe, da Sodišče sprejme odločitev na podlagi konstruiranega spora ali da oblikuje posvetovalno mnenje o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, da zaprošena razlaga prava Unije ni v nikakršni povezavi z resničnostjo ali s predmetom spora ali da Sodišče nima na voljo dejanskih ali pravnih elementov, ki so nujno potrebni, da bi lahko podalo koristen odgovor na nanj naslovljena vprašanja (sodba DR in TV2 Danmark, C‑510/10, EU:C:2012:244, točka 22 in navedena sodna praksa).
19 Ob tem pa ni mogoče izključiti, da razlaga prava Unije, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, dejansko ustreza objektivni potrebi, povezani z rešitvijo spora pred njim. Ni namreč sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki iz postopka v glavni stvari, dejansko izvršena, njena uporaba pa postavlja vprašanje o razlagi prava Unije (glej v tem smislu sodbo Mangold, C‑144/04, EU:C:2005:709, točka 38).
20 Iz tega izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Vsebinska presoja
21 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije in natančneje načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, določeno v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se konkretizirano odraža z Direktivo 2000/78, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je ta iz zadeve v glavni stvari, na podlagi katere nadomestilo zaradi izteka pogodbe, ki se iz naslova dodatka k plači izplača ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kadar se delovno razmerje ne nadaljuje v okviru pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ne pripada v primeru, ko je pogodba sklenjena z mladim za obdobje, ki spada v okvir njegovih šolskih ali univerzitetnih počitnic.
22 Glede vprašanja, ki ga je izpostavila Evropska komisija, in sicer ali je tožečo stranko iz postopka o glavni stvari mogoče opredeliti za „delavca“, je treba opozoriti, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ta pojem avtonomen pomen in se ne sme razlagati ozko. Za „delavca“ v smislu člena 45 PDEU je treba tako šteti vsakogar, ki opravlja dejansko in resnično dejavnost, razen dejavnosti, ki so tako omejene, da so le obrobne in pomožne. Značilnost delovnega razmerja v skladu s to sodno prakso je, da oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere prejme plačilo (sodbe Lawrie-Blum, 66/85, EU:C:1986:284, točki 16 in 17; Collins, C‑138/02, EU:C:2004:172, točka 26; Trojani, C‑456/02, EU:C:2004:488, točka 15, in Neidel, C‑337/10, EU:C:2012:263, točka 23).
23 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je bila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari 21. decembra 2010 zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer od 21. do 24. decembra 2010, kar spada v okvir univerzitetnih počitnic. Dejansko trajanje te pogodbe je le štiri dni.
24 Čeprav je lahko okoliščina, da je zadevna oseba v okviru delovnega razmerja delala le zelo omejeno število ur, znak, da so bile opravljane dejavnosti zgolj podrejene in pomožne, pa ne glede na omejeno višino plačila za poklicno dejavnost in število ur, namenjenih za to dejavnost, ni mogoče izključiti, da bi lahko nacionalni organi to dejavnost v skladu s celovito presojo zadevnega delovnega razmerja obravnavali kot dejansko in resnično dejavnost, na podlagi katere je delavcu mogoče priznati status „delavca“ v smislu prava Unije (glej v tem smislu sodbo Genc, C‑14/09, EU:C:2010:57, točka 26 in navedena sodna praksa).
25 Pri celoviti presoji delovnega razmerja tožeče stranke iz postopka v glavni stvari je poleg elementov, kot sta delovni čas in višina nadomestila, treba upoštevati še morebitno pravico do plačanega dopusta, pravico do nadomestila plače v primeru bolezni, uporabo kolektivne pogodbe za pogodbo o zaposlitvi, plačevanje prispevkov in, po potrebi, njihovo naravo (glej v tem smislu sodbo Genc, C‑14/09, EU:C:2010:57, točka 27).
26 Presoja posledic, ki bi jih lahko imeli vsi elementi, značilni za delovno razmerje, za ugotovitev, ali je plačana dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, dejanska in resnična dejavnost in ali ima ta zato status delavca, je v pristojnosti nacionalnega sodišča. Samo nacionalno sodišče namreč neposredno pozna dejansko stanje zadeve v glavni stvari in je tako v najboljšem položaju, da opravi nujna preverjanja (sodba Genc, C‑14/09, EU:C:2010:57, točka 32).
27 Predložitveno sodišče mora torej opraviti podrobno presojo vseh upoštevnih elementov, zlasti tistih, ki so navedeni v točki 25 te sodbe, zato da ugotovi, ali pogodba o zaposlitvi tožeče stranke iz postopka v glavni stvari tej lahko da podlago za to, da se sklicuje na status „delavca“ v smislu prava Unije.
28 Če bi predložitveno sodišče presodilo, da je treba tožečo stranko iz postopka v glavni stvari šteti za delavca, je treba preučiti, ali se lahko v okviru zadeve v glavni stvari utemeljeno sklicuje na načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti.
29 Člen 2(1) Direktive 2000/78 določa, da je treba „načelo enakega obravnavanja“ razumeti tako, da „ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1 [te direktive]“, med katerimi je tudi starost. V njenem členu 2(2)(a) je pojasnjeno, da se v smislu odstavka 1 istega člena šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bilo ali bo obravnavanje osebe manj ugodno kakor obravnavanje druge osebe v primerljivem položaju iz katerega od razlogov iz člena 1 te direktive.
30 V zvezi s tem je treba opozoriti, da imajo države članice široko polje proste presoje ne le pri izbiri tega, kateri konkretni cilj socialne in zaposlovalne politike se uresničuje, temveč tudi pri sprejemanju ukrepov, s katerimi se lahko ta uresniči (sodba Schmitzer, C‑530/13, EU:C:2014:2359, točka 38 in navedena sodna praksa).
31 Zahtevo, ki se nanaša na primerljivost položajev za ugotovitev kršitve načela enakega obravnavanja, je treba presoditi zlasti glede na vse njihove značilnosti (glej zlasti sodbo Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 25).
32 Poudariti je tudi treba, da se, po eni strani, ne zahteva, da sta položaja enaka, ampak le to, da sta primerljiva, in, po drugi strani, da preizkus primerljivosti ne sme biti splošen in abstrakten, ampak specifičen in konkreten glede na zadevno dajatev (sodba Hay, C‑267/12, EU:C:2013:823, točka 33 in navedena sodna praksa).
33 Preučiti je torej treba, ali je položaj študenta, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ki je zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas v času svojih univerzitetnih počitnic, objektivno primerljiv – glede na cilj člena L. 1243‑8 code du travail – s položajem delavcev, ki so v skladu s to določbo upravičeni do nadomestila zaradi izteka pogodbe.
34 Konkretno, medtem ko je nadomestilo zaradi izteka pogodbe, ki ga je treba izplačati ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, namenjeno, kot je to določeno v členu L. 1243‑8, prvi odstavek, code du travail, blaženju negotovosti položaja delavca, kadar se delovno razmerje ne nadaljuje s pogodbo za nedoločen čas, pa člen L. 1243‑10, odstavek 2, tega zakonika izrecno ne daje pravice do tega nadomestila mladim, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje, ki spada v okvir njihovih šolskih ali univerzitetnih počitnic.
35 Nacionalni zakonodajalec je tako implicitno, a nujno štel, da ti mladi ob izteku pogodbe niso v negotovosti glede zaposlitve.
36 Po zgledu francoske vlade je treba namreč poudariti, da sta za zaposlitev dijaka ali študenta na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas med njegovimi šolskimi ali univerzitetnimi počitnicami značilni njena začasna in pomožna narava, saj bo ta dijak ali študent po koncu počitnic najverjetneje nadaljeval študij.
37 Iz tega sledi, da s presojo, da položaj mladih, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje, ki spada v okvir njihovih šolskih ali univerzitetnih počitnic, ni primerljiv s položajem drugih kategorij delavcev, ki so upravičeni do nadomestila zaradi izteka pogodbe, nacionalni zakonodajalec nikakor ni prekoračil meja polja proste presoje, ki ga ima na področju socialne politike.
38 To ugotovitev poleg tega potrjuje okoliščina, da so bile druge kategorije delavcev, ki so v primerljivih položajih glede negotovosti v smislu člena L. 1243‑8, prvi odstavek, code du travail, kot je položaj tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ravno tako s členom L. 1243‑10 code du travail izključene glede pravice do tega nadomestila. To med drugim velja za delavce, ki so bili zaposleni na podlagi člena L. 1242‑2, odstavek 1, tega zakonika, zato da bi, pod pogoji iz te določbe, nadomeščali druge delavce, ali pa za delavce, ki so bili zaposleni na podlagi člena L. 1242‑2, odstavek 3, tega zakonika, da bi opravljali „sezonska dela ali pa dela, za katera v sektorjih dejavnosti, opredeljenih z uredbo, kolektivno pogodbo ali s splošno kolektivno pogodbo, velja stalna praksa, da se ne zaposluje na podlagi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas zaradi narave izvajane dejavnosti in zato ker so zaposlitve po naravi stvari nujno začasne.“
39 Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da študent, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ki je zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje, ki spada v okvir njegovih univerzitetnih počitnic, glede na cilj člena L. 1243‑8, prvi odstavek, code du travail, ni v objektivno primerljivem položaju z delavci, ki so v skladu s to določbo upravičeni do nadomestila zaradi izteka pogodbe. Zato različno obravnavanje teh dveh kategorij delavcev ne more pomeniti diskriminacije na podlagi starosti.
40 Na zastavljeno vprašanje je torej treba odgovoriti, da se načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, določeno v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se konkretizirano odraža v Direktivi 2000/78, razlaga tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz zadeve v glavni stvari, na podlagi katere nadomestilo zaradi izteka pogodbe, ki se iz naslova dodatka k plači izplača ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kadar se delovno razmerje ne nadaljuje v okviru pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ne pripada v primeru, ko je pogodba sklenjena z mladim za obdobje, ki spada v okvir njegovih šolskih ali univerzitetnih počitnic.
Stroški
41 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
Načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, določeno v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se konkretizirano odraža v Direktivi Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz zadeve v glavni stvari, na podlagi katere nadomestilo zaradi izteka pogodbe, ki se iz naslova dodatka k plači izplača ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kadar se delovno razmerje ne nadaljuje v okviru pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ne pripada v primeru, ko je pogodba sklenjena z mladim za obdobje, ki spada v okvir njegovih šolskih ali univerzitetnih počitnic.
Podpisi