Language of document : ECLI:EU:C:2020:739

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 17. septembra 2020(1) (i)

Zadeva C710/19

G. M. A.

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Conseil d’État (državni svet, Belgija))

„Predhodno odločanje – Prosto gibanje oseb – Člen 45 PDEU – Iskalci zaposlitve – Pravica do prebivanja zaradi iskanja zaposlitve – Trajanje prebivanja – Razumni rok, dan iskalcu zaposlitve (da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi lahko bila zanj primerna, in sprejme ukrepe, da bi se zaposlil) – Obveznosti države članice gostiteljice – Obveznost iskalca zaposlitve – Direktiva 2004/38/ES – Člen 14(4)(b) – Ohranitev pravice do prebivanja – Pogoji – Člena 15 in 31 – Postopkovna jamstva – Pooblastila nacionalnega sodišča v okviru preučitve ničnostne tožbe zoper odločbo, s katero je bilo državljanu Unije, ki išče zaposlitev, zavrnjeno priznanje pravice do prebivanja, daljšega od treh mesecev“






I.      Uvod

1.        Iskalci zaposlitve izvajajo svojo pravico do prostega gibanja hkrati na podlagi členov 45 in 21 PDEU:(2) državljan Evropske unije, ki išče zaposlitev, je delavec v smislu člena 45 PDEU. Iskalci zaposlitve so torej na točki, na kateri se stikata notranji trg in državljanstvo Unije.

2.        V tem okviru bom preučil ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je pri Sodišču vložil Conseil d’État (državni svet, Belgija) in ki se nanaša na razlago člena 45 PDEU in Direktive 2004/38/ES,(3) zlasti člena 14(4)(b) ter členov 15 in 31 te direktive.

3.        Ta zadeva torej spada v okvir prošnje, ki jo je grški državljan vložil, da bi kot iskalec zaposlitve dobil pravico do prebivanja, daljšega od treh mesecev, in ki mu je pristojni belgijski organ izdal odločbo o zavrnitvi z odločbo o vrnitvi.

4.        Vprašanji, ki ju je v tej zadevi postavilo predložitveno sodišče, se v bistvu nanašata, prvič, na obseg pravic in obveznosti iskalcev zaposlitve, zlasti v zvezi z dokaznim bremenom, v okviru člena 14(4)(b) Direktive 2004/38, in drugič, na vprašanje, ali morajo države članice tem osebam za iskanje zaposlitve odobriti razumen rok, ki ne more biti krajši od šestih mesecev. Ti vprašanji Sodišču ponujata priložnost, da pojasni obseg postopkovnih jamstev, ki so v Direktivi 2004/38 določena za iskalce zaposlitve, ki jim je bila izdana odločba o izgonu.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

5.        Člen 6(1) Direktive 2004/38, naslovljen „Pravica do prebivanja do treh mesecev“, določa:

„Državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list.“

6.        Člen 14 te direktive, naslovljen „Ohranitev pravice do prebivanja“, v odstavku 4(b) določa:

„Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 ter brez poseganja v določbe poglavja VI se ukrep izgona v nobenem primeru ne sme sprejeti proti državljanom Unije ali njihovim družinskim članom […]:

[…]

(b)      če so državljani Unije vstopili na ozemlje države članice gostiteljice z namenom iskanja zaposlitve. V tem primeru se državljanov Unije in njihovih družinskih članov ne sme izgnati, dokler lahko državljani Unije predložijo dokazilo o tem, da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo resnično možnost, da se zaposlijo.“

7.        Člen 15 navedene direktive, naslovljen „Postopkovna jamstva“, v odstavku 1 določa:

„Postopki, predvideni v členih 30 in 31, se po analogiji uporabijo pri vseh odločanjih v zvezi z omejevanjem prostega pretoka državljanov Unije in njihovih družinskih članov iz drugih razlogov razen javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.“

8.        Člen 31 iste direktive, naslovljen „Postopkovna jamstva“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.      Proti kateri koli odločbi, sprejeti zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, morajo imeti zadevne osebe možnost vložiti pravno sredstvo pri sodišču in, kjer to ustreza, drugem organu v državi članici gostiteljici.

[…]

3.      Postopki s pravnimi sredstvi dopuščajo preskus pravilnosti in zakonitosti odločbe kot tudi dejstev in okoliščin, na katerih predlagani ukrep temelji. Ti postopki zagotavljajo, da odločba ni nesorazmerna, zlasti glede zahtev, določenih v členu 28.“

B.      Belgijsko pravo

9.        Člen 39/2(2) loi sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers du 15 décembre 1980(4) (zakon z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, namestitvi in odstranitvi tujcev; v nadaljevanju: zakon z dne 15. decembra 1980) določa:

„Conseil du contentieux des étrangers [upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija] s sodbami odloči o drugih tožbah zaradi bistvenih kršitev postopka ali kršitev, za katere je predpisana posledica ničnost, zaradi prekoračitve ali zlorabe pooblastil.“

10.      Člen 40(4), točka 1, tega zakona določa:

„(4)      Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati v Kraljevini v obdobju, daljšem od treh mesecev, če izpolnjujejo pogoj iz člena 41(1) in če:

1.      so delavci ali samozaposlene osebe v Kraljevini ali vstopijo v Kraljevino zaradi iskanja zaposlitve, če lahko predložijo dokazilo o tem, da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo resnično možnost, da se zaposlijo“.

11.      Člen 50(1) in (2), točka 3(a) in (b), arrêté royal du 8 octobre 1981 sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers(5) (kraljevi odlok z dne 8. oktobra 1981 o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev, v nadaljevanju: kraljevi odlok z dne 8. oktobra 1981) določa:

„(1)      Državljan Unije, ki namerava več kot tri mesece prebivati na ozemlju Kraljevine in dokaže, da ima njeno državljanstvo v skladu s členom 41(1) zakona [z dne 15. decembra 1980], vloži prošnjo za izdajo potrdila o prijavi pri občinskem organu v kraju, v katerem prebiva, z dokumentom, skladnim z vzorcem iz Priloge 19.

[…]

(2)      Državljan Unije mora ob vložitvi prošnje ali najpozneje tri mesece po njeni vložitvi glede na posamezen primer predložiti naslednje dokumente:

[…]

3.      iskalec zaposlitve:

(a)      potrdilo o vpisu pri pristojnem zavodu za zaposlovanje ali kopijo prijav na delovno mesto; in

(b)      dokazilo, da ima resnično možnost, da se zaposli, ob upoštevanju osebnega položaja zadevne osebe, zlasti diplome, ki jih je pridobil, morebitna poklicna usposabljanja in izobraževanja, ki jo je opravil ali načrtuje, ter trajanje obdobja brezposelnosti“.

III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

12.      G. M. A., grški državljan, je 27. oktobra 2015 vložil prošnjo za izdajo potrdila o prijavi v Belgiji, da bi pridobil pravico do prebivanja, daljšega od treh mesecev, v tej državi članici kot iskalec zaposlitve.

13.      Ta prošnja je bila 18. marca 2016 zavrnjena z odločbo Office des étrangers de Belgique (belgijski urad za tujce, v nadaljevanju: urad) z obrazložitvijo, da G. M. A. ne izpolnjuje pogojev, ki se v belgijski zakonodaji zahtevajo za pridobitev pravice do prebivanja, daljšega od treh mesecev (v nadaljevanju: sporna odločba). Urad je namreč menil, da na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil G. M. A., ni mogoče domnevati, da ima resnično možnost za zaposlitev, in da G. M. A. od vložitve prošnje za izdajo potrdila o prijavi v Belgiji še ni opravljal plačanega dela. Zato so belgijski organi G. M. A. odredili, naj v 30 dneh od sporne odločbe zapusti belgijsko ozemlje.

14.      Conseil du contentieux des étrangers (sodišče za spore v zvezi s tujci, v nadaljevanju: CCE), ki je sodišče, pristojno, da na prvi stopnji preuči zakonitost odločb urada, je s sodbo z dne 28. junija 2018 zavrnilo tožbo, ki jo je G. M. A. vložil zoper sporno odločbo.

15.      G. M. A. je nato vložil kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču. Na prvem mestu je trdil, da iz člena 45 PDEU in sodbe Antonissen(6) izhaja, prvič, da imajo države članice obveznost, da iskalcem zaposlitve iz druge države članice odobrijo „razumen rok“, ki jim omogoča, da se v državi članici gostiteljici seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki bi bila lahko zanje primerna, in sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi se zaposlili, drugič, da ta rok nikakor ne sme biti krajši od šestih mesecev, in tretjič, da mora država članica gostiteljica dovoliti prisotnost iskalca zaposlitve na svojem ozemlju ves čas trajanja tega roka, ne da bi zahtevala, da ta predloži dokazilo o tem, da ima resnično možnost, da se zaposli. Po mnenju G. M. A. iz razlage člena 7(3) v povezavi s členoma 11 in 16 Direktive 2004/38 izhaja tudi, da se rok, krajši od šestih mesecev, ne more šteti za „razumnega“.

16.      Na drugem mestu je G. M. A. trdil, da se je po sprejetju sporne odločbe, in sicer 6. aprila 2016, zaposlil v Evropskem parlamentu kot pripravnik. Ta okoliščina naj bi dokazovala, da je G. M. A. imel resnično možnost, da se zaposli, in da bi torej lahko imel pravico do prebivanja, daljšega od treh mesecev. Zato naj bi CCE s tem, da ni upoštevalo njegove zaposlitve, kršilo člena 15 in 31 Direktive 2004/38 ter člena 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Iz teh določb naj bi namreč izhajalo, da morajo sodišča, pristojna za nadzor zakonitosti upravne odločbe o pravici do prebivanja državljana Unije, izčrpno preučiti vse upoštevne okoliščin in upoštevati vsa dejstva, s katerimi so seznanjena, tudi če so ta nastala po zadevni odločbi.

17.      Ob upoštevanju teh preudarkov G. M. A. trdi, da CCE ne bi smelo uporabiti nacionalnih procesnih pravil, s katerimi sta bila nepravilno prenesena člena 15 in 31 Direktive 2004/38, in sicer člen 39/2(2) zakona z dne 15. decembra 1980, in na podlagi katerih CCE ni upoštevalo, da se je po sporni odločbi zaposlil kot pripravnik.

18.      Predložitveno sodišče meni, da je rešitev spora o glavni stvari odvisna od tega, kako bo Sodišče razlagalo določbe prava Unije, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari. Če bi bilo treba člen 45 PDEU ali člena 41 in 47 Listine ter člena 15 in 31 Direktive 2004/38 razlagati v smislu, ki ga predlaga G. M. A., bi ta namreč moral pridobiti pravico do prebivanja, daljšega od treh mesecev.

19.      V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet, Belgija) z odločbo z dne 12. septembra 2019, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 25. septembra 2019, prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

„1.      Ali je treba člen 45 [PDEU] razlagati in uporabiti tako, da ima država članica gostiteljica obveznost, prvič, da iskalcu zaposlitve da razumen rok, ki mu omogoča, da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi lahko bila zanj primerna, in da sprejme ustrezne ukrepe, da bi se zaposlil, drugič, da sprejme, da rok za iskanje zaposlitve nikakor ne more biti krajši od šestih mesecev, in tretjič, da dovoli prisotnost iskalca zaposlitve na svojem ozemlju ves čas trajanja tega roka, ne da bi zahtevala, da ta predloži dokaz, da ima resnično možnost, da se zaposli?

2.      Ali je treba člena 15 in 31 Direktive [2004/38], člena 41 in 47 Listine […] ter splošni načeli primarnosti prava Unije in polnega učinka direktiv razlagati in uporabiti tako, da imajo nacionalna sodišča držav članic obveznost, da v okviru ničnostne tožbe zoper odločbo, s katero se državljanu Unije ne prizna pravice do prebivanja, daljšega od treh mesecev, upoštevajo nova dejstva, ki so nastala po tem, ko so nacionalni organi sprejeli odločitev, če ta lahko spremenijo položaj zadevne osebe tako, da ni več dovoljeno omejevanje pravic te osebe do prebivanja v državi članici gostiteljici?“

20.      Pisna stališča so predložili G. M. A., belgijska, danska in poljska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Evropska komisija. Sodišče se je odločilo nadaljevati postopek brez obravnave, ker je presodilo, da ima na voljo dovolj informacij, da lahko odloči o zadevi.

IV.    Analiza

A.      Nadaljnji obstoj spora o glavni stvari

21.      Opozoriti moram, da je Sodišče že odločilo, da iz besedila in sistematike člena 267 PDEU izhaja, da postopek predhodnega odločanja predpostavlja, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, ki jo Sodišče izda na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe. Zato Sodišče lahko po uradni dolžnosti preveri, ali spor o glavni stvari še obstaja.(7)

22.      V obravnavani zadevi se spor o glavni stvari nanaša na zavrnitev prošnje za izdajo potrdila o prijavi osebe kot iskalca zaposlitve v Belgiji, ki jo je 27. oktobra 2015 vložil G. M. A. in katere namen je bil pridobiti pravico do prebivanja, daljšega od treh mesecev, v tej državi članici, saj je bila pri Conseil d’État (državni svet, Belgija) vložena pritožba zoper sodbo CCE z dne 28. junija 2019, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo, ki jo je zadevna oseba vložila zoper sporno odločbo.

23.      Iz predložitvene odločbe in stališča Komisije pa izhaja, da je Commune de Schaerbeek (občina Schaerbeek, Belgija) 6. maja 2017 po novi prošnji, ki jo je G. M. A. vložil 25. aprila 2016, temu izdala potrdilo o prijavi in da je od 24. novembra 2016 G. M. A. imetnik izkaznice E, ki velja do 7. julija 2021.

24.      Komisija zato meni, da na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti, ker je prošnja za izdajo potrdila o prijavi G. M. A. kot iskalca zaposlitve postala brezpredmetna.

25.      Vendar predložitveno sodišče meni, da interes za razveljavitev še vedno obstaja v bistvu zaradi možnosti, da bi se v primeru razglasitve ničnosti sporne odločbe hitreje pridobila pravica do stalnega prebivanja. Če bi bilo tako, bi se obdobje nepretrganega petletnega prebivanja iz člena 16 Direktive 2004/38, potrebno za pridobitev te pravice do prebivanja, namreč začelo z dnem, ko je bila vložena prošnja za izdajo potrdila o prijavi v Belgiji, to je 27. oktobra 2015.

26.      Zato menim, da spor o glavni stvari pred predložitvenim sodiščem še ni rešen in da je odgovor Sodišča na drugo vprašanje za predhodno odločanje še vedno koristen za rešitev tega spora.

B.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje

1.      Uvodne ugotovitve glede obsega vprašanja za predhodno odločanje

27.      Najprej naj spomnim, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu bo omogočil rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu predložena.(8)

28.      Pri tem se prvo vprašanje za predhodno odločanje nanaša na razlago člena 45 PDEU. Vendar je treba za zagotovitev koristnega odgovora predložitvenemu sodišču in ob upoštevanju elementov, navedenih v njegovi odločbi, to vprašanje razumeti v smislu, da to sodišče z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45 PDEU in člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 razlagati tako, da ima država članica gostiteljica obveznost, prvič, da iskalcu zaposlitve da razumen rok, ki mu omogoča, da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi lahko bila zanj primerna, in da sprejme ustrezne ukrepe, da bi se zaposlil, drugič, da sprejme, da rok za iskanje zaposlitve nikakor ne more biti krajši od šestih mesecev, in tretjič, da dovoli prisotnost iskalca zaposlitve na svojem ozemlju ves čas trajanja tega roka, ne da bi zahtevala, da ta predloži dokaz, da ima resnično možnost, da se zaposli.

29.      Za odgovor na to vprašanje se bom analize lotil v dveh korakih. Na prvem mestu bom predstavil obseg pravice do prostega gibanja državljanov države članice pri iskanju zaposlitve v drugi državi članici, kot izhaja iz člena 45 PDEU, ki ga je Sodišče razlagalo v sodni praksi, med drugim v sodbi Antonissen.(9) Na drugem mestu bom glede na okoliščine obravnavane zadeve in v okviru Direktive 2004/38 analiziral obseg pravic, ki so iskalcem zaposlitve podeljene s členom 14(4)(b) Direktive 2004/38, razlaganim z vidika členov 21 in 45 PDEU.

2.      Kratek pregled sodne prakse o pravici do prebivanja iskalcev zaposlitve: sodba Antonissen

30.      Na prvem mestu moram spomniti, da člen 45 PDEU določa, da se v Uniji zagotovi prosto gibanje delavcev, ki ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, med drugim zajema pravico sprejeti ponujeno delovno mesto in se zato na območju držav članic prosto gibati. Iz tega člena torej izhaja, da ima državljan države članice, ki išče zaposlitev, pravico do prostega gibanja na ozemlju drugih držav članic.

31.      Na drugem mestu si v zvezi s pravico državljanov države članice do vstopa na ozemlje druge države članice in prebivanja na tem ozemlju v smislu člena 45 PDEU, zlasti za iskanje ali opravljanje zaposlitvene ali samostojne poklicne dejavnosti, pozornost zasluži več sodb, med drugim sodbe Royer,(10) Antonissen(11) in Komisija/Belgija.(12)

32.      Sodišče je pravico do prebivanja iskalcev zaposlitve prvič omenilo v sodbi Royer. V tej sodbi je odločilo, da ta pravica pomeni pravico, ki je neposredno podeljena s členom 48 Pogodbe EGS (postal člen 45 PDEU) ali glede na posamezen primer z določbami, sprejetimi za izvajanje tega člena.(13)

33.      V tej veji sodne prakse je sodba Antonissen(14) posebej pomembna, ker se – kot v tej zadevi – nanaša na vprašanje, ali zakonodaja države članice lahko časovno omeji pravico do prebivanja državljanov drugih držav članic zaradi iskanja zaposlitve. Ta sodba je bila izdana na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je angleško sodišče vložilo v okviru spora med belgijskim državljanom in angleškimi organi v zvezi z odločbo, s katero so ti organi zavrnili pritožbo zoper odlok o izgonu.

34.      Sodišče je najprej spomnilo, da je prosto gibanje delavcev, potrjeno v členu 48, od (1) do (3), Pogodbe EGS (postal člen 45, od (1) do (3), PDEU), del temeljev Unije, da je treba določbe, ki potrjujejo to svoboščino, razlagati široko ter da bi ozka razlaga tega člena ogrozila resnične možnosti državljana države članice, ki išče zaposlitev, da to zaposlitev najde v drugih državah članicah, in bi zato tej določbi odvzela polni učinek.(15) Poleg tega je pojasnilo, da člen 48(3) Pogodbe EGS (postal člen 45(3) PDEU) netaksativno določa nekatere pravice, ki jih imajo državljani držav članic v okviru prostega gibanja delavcev, in da ta svoboščina zajema pravico teh državljanov, da se prosto gibljejo na ozemlju drugih držav članic in da v njih bivajo, zato da si tam iščejo zaposlitev.(16)

35.      Sodišče je nato preučilo, ali je pravico do prebivanja, ki jo ima državljan države članice, ki išče zaposlitev v drugi državi članici, na podlagi člena 48 Pogodbe EGS (postal člen 45 PDEU), mogoče časovno omejiti. V zvezi s tem je presodilo, da je polni učinek tega člena zagotovljen, če zakonodaja Unije ali, kadar te ni, zakonodaja države članice zadevnim osebam daje razumen rok, ki jim omogoča, da se na ozemlju zadevne države članice seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njihovim poklicnim kvalifikacijam, in glede na okoliščine sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi se zaposlile.(17)

36.      Glede trajanja te pravice do prebivanja je Sodišče nazadnje zavrnilo upoštevnost trimesečnega roka.(18) Vendar je dodalo, da zaradi neobstoja določbe Unije glede roka za prebivanje državljanov drugih držav članic, ki iščejo zaposlitev v državi članici, šestmesečni rok načeloma ni nezadosten in da se s takim rokom ne podvomi o polnem učinku načela prostega gibanja. Sodišče je vseeno pojasnilo, da če po izteku tega roka zadevna oseba predloži dokazilo o tem, da še vedno išče zaposlitev in da ima resnično možnost, da se zaposli, je ni mogoče prisiliti, da zapusti ozemlje države članice gostiteljice.(19)

37.      Poleg tega se mi zdi primerno v tej fazi spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „delavec“ v smislu člena 45 PDEU avtonomen pojem in da se ne sme razlagati ozko.(20) Ker ta pojem opredeljuje področje uporabe temeljne svoboščine iz Pogodbe DEU, ga je namreč treba razlagati široko.(21) Sodišče je tako že imelo priložnost pojasniti, da mora biti kot „delavec“ v smislu člena 45 PDEU opredeljena „oseba, ki dejansko išče zaposlitev“.(22)

38.      Na tretjem in zadnjem mestu je treba spomniti, da je Sodišče po uvedbi državljanstva Unije v Pogodbi pogoje za ohranitev pravice do prebivanja iskalcev zaposlitve, določene v sodbi Antonissen,(23) znova potrdilo zlasti v sodbi Komisija/Belgija,(24) v kateri je odločilo, da država članica ne izpolnjuje obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 48 ES (postal člen 45 PDEU), če državljanom drugih držav članic, ki na njenem ozemlju iščejo zaposlitev, nalaga, da samodejno zapustijo njeno ozemlje po izteku trimesečnega roka.

39.      Po uvedbi državljanstva Unije v Pogodbi in sprejetju Direktive 2004/38 so bili pogoji za ohranitev pravice do prebivanja iskalcev zaposlitve, določeni v sodbi Antonissen,(25) o katerih mora Sodišče odločiti v obravnavani zadevi, kodificirani v členu 14(4)(b) te direktive.

40.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje bom zdaj preučil z vidika teh preudarkov.

3.      Obseg pravic in obveznosti iskalcev zaposlitve v okviru člena 14(4)(b) Direktive 2004/38, razlagane z vidika členov 21 in 45 PDEU

41.      Zdaj člen 21 PDEU določa, da ima vsak državljan Unije pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. Tako v zvezi z iskalci zaposlitve člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 določa, da državljan Unije, ki vstopi na ozemlje države članice gostiteljice z namenom iskanja zaposlitve, ne sme biti izgnan, dokler lahko predloži dokazilo o tem, da še naprej išče zaposlitev in da ima resnično možnost, da se zaposli.

42.      Vendar tudi če je zakonodajalec Unije s to določbo kodificiral pogoje za ohranitev pravice do prebivanja iskalcev zaposlitve, ki jih je določilo Sodišče, s tem, da je ponovil besedilo sodbe Antonissen,(26) v navedeni določbi ni natančneje pojasnjeno, ali ima država članica gostiteljica obveznost tem iskalcem dati razumen rok, ki jim omogoča, da se seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki bi lahko bila zanje primerna, in sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi se zaposlili. Poleg tega je treba poudariti, da v členu 14(4)(b) Direktive 2004/38 ni nobene omembe šestmesečnega roka, ki ga je Sodišče v tej sodbi štelo za „razumnega“.

43.      Zdaj se bom lotil prav te zadnje točke. Takoj želim povedati, da se strinjam s stališčem Komisije, v skladu s katerim je treba pri razlagi člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 upoštevati dejstvo, da je pravica do prebivanja iskalcev zaposlitve neposredno zagotovljena s členom 45 PDEU, kot ga Sodišče razlaga v sodni praksi.

a)      Obveznost držav članic, da odobrijo razumen rok

44.      Najprej poudarjam, da se vsi intervenienti v sporu, ki so predložili stališča, strinjajo s stališčem, v skladu s katerim ima država članica gostiteljica obveznost, da iskalcem zaposlitve da razumen rok.

45.      Strinjam se s tem mnenjem. Kot sem poudaril, iz sodbe Antonissen(27) in sodne prakse, ki ji je sledila,(28) namreč izhaja, da če zakonodaja Unije ne določa izrecno omejitve pravice do prebivanja iskalcev zaposlitve, imajo države članice – da členu 45 PDEU ne bi odvzele polnega učinka – obveznost, da dajo razumen rok, ki zadevnim osebam omogoči, da se na ozemlju zadevne države članice seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njihovim poklicnim kvalifikacijam, in glede na okoliščine sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi se zaposlile.(29)

46.      Vendar se postavlja vprašanje, ali člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 v povezavi s členom 45 PDEU, kot ga Sodišče razlaga v sodni praksi, državam članicam nalaga obveznost, da državljanu Unije, ki išče zaposlitev v državi članici gostiteljici, dajo na voljo najmanj šestmesečni rok.

b)      Obveznost držav članic, da odobrijo najmanj šestmesečni rok, ter obveznost iskalcev zaposlitve glede dokaznega bremena med trajanjem tega roka in po njegovem izteku

47.      Stališča strank se razlikujejo glede razlage točke 21 sodbe Antonissen(30) in torej člena 45 PDEU ter člena 14(4)(b) Direktive 2004/38. V zvezi s tem G. M. A. in Komisija v pisnih stališčih trdita, da imajo države članice obveznost, da iskalcem zaposlitve odobrijo najmanj šestmesečni rok, v katerem tem ni treba dokazati, da imajo resnično možnost, da se zaposlijo. Nasprotno pa belgijska in danska vlada ter vlada Združenega kraljestva menijo, da točke 21 te sodbe ni mogoče razlagati tako, da državam članicam nalaga obveznost, da iskalcem zaposlitve odobrijo tak minimalni rok, in da mora med celotnim trajanjem tega roka iskalec zaposlitve dokazovati, da ima resnično možnost, da se zaposli.

48.      Z nobenim od teh stališč se ne strinjam v celoti, in to iz razlogov, ki jih bom navedel v teh sklepnih predlogih.

1)      Položaj člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 v sistematiki te direktive: za pravico do prebivanja, daljšega od treh mesecev, iskalca zaposlitve ne veljajo pogoji, določeni v členu 7 te direktive

49.      Na prvem mestu, spomniti želim, da je bila Direktiva 2004/38 med drugim sprejeta na podlagi člena 40 PES (postal člen 46 PDEU), ki se je nanašal na ukrepe za uresničitev prostega gibanja delavcev, kot je bilo opredeljeno v členu 39 (postal člen 45 PDEU).

50.      Na drugem mestu, poudarjam, da je namen Direktive 2004/38 olajšati uresničevanje temeljne in individualne pravice do gibanja in prebivanja, ki je državljanom Unije neposredno podeljena s členom 21(1) PDEU, in to pravico krepiti.(31)

51.      Ob upoštevanju tega cilja je zakonodajalec Unije vzpostavil sistem, ki zajema različne vrste pravic za različne kategorije državljanov. V okviru te zadeve gre na eni strani za pravico do prebivanja do treh mesecev iz člena 6 Direktive 2004/38, ki ni povezana z nobenim pogojem ali formalnostjo, razen z zahtevo, da ima oseba veljavno osebno izkaznico ali potni list,(32) in na drugi strani za pravico do prebivanja za več kot tri mesece, za katero pa je nasprotno treba izpolnjevati pogoje iz člena 7(1) Direktive 2004/38. Čeprav imajo tako v skladu s členom 6 Direktive 2004/38 vsi državljani Unije pravico do prebivanja na ozemlju druge države članice za obdobje do treh mesecev, je pravica do prebivanja za več kot tri mesece iz člena 7 te direktive(33) priznana le nekaterim kategorijam državljanov (aktivni, neaktivni, študenti), ki izpolnjujejo pogoje, naštete v tem členu (so delavci ali samozaposlene osebe, imajo dovolj sredstev in celovito zavarovalno kritje za primer bolezni, nadaljujejo študij, kar vključuje poklicno usposabljanje itd.).(34)

52.      Vendar se člen 14 Direktive 2004/38, naslovljen „Ohranitev pravice do prebivanja“, v odstavku 4(b) nanaša na kategorijo državljanov Unije,(35) ki nikakor ni omenjena v členu 7 te direktive in za katero posledično ne veljajo pogoji, določeni v zadnjenavedenem členu, in sicer na iskalce zaposlitve, ki prvič iščejo delo v državi članici gostiteljici. Člen 14(4) Direktive 2004/38 namreč določa položaj, ki odstopa od členov 6 in 7, omenjenih v členu 14(1) in (2). V sistemu Direktive 2004/38 je pravica do prebivanja iskalcev zaposlitve, ki izhaja neposredno iz člena 45 PDEU, omenjena le v členu 14(4)(b) te direktive, ki določa ohranitev pravice do prebivanja za državljane Unije, ki iščejo prvo zaposlitev in izpolnjujejo pogoje iz te določbe.

2)      Pogoji iz člena 14(4)(b) Direktive 2004/38

53.      Pogoji iz člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 so dobesedna ponovitev pogojev za pravico do prebivanja, ki jih je Sodišče določilo v točki 21 sodbe Antonissen,(36) v kateri je – potem ko je ugotovilo, da šestmesečni rok načeloma ni nezadosten, da bi zadevnim osebam omogočil, da se v državi članici gostiteljici seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njihovim poklicnim kvalifikacijam, in glede na okoliščine sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi se zaposlile – izjavilo, da „zadevne osebe, če po izteku zadevnega roka dokaže, da še naprej išče zaposlitev in da ima resnično možnost, da se zaposli, ni mogoče prisiliti, da zapusti ozemlje države članice gostiteljice“.(37)

54.      V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi Antonissen odločilo, da določbe prava Unije, ki urejajo prosto gibanje delavcev, ne preprečujejo, da zakonodaja države članice določa, da je državljana druge države članice, ki je na njeno ozemlje vstopil zaradi iskanja zaposlitve, ob možnosti vložitve pravnega sredstva mogoče prisiliti, da zapusti to ozemlje, če po šestih mesecih ni našel zaposlitve, razen če zadevna oseba ne dokaže, da še naprej išče zaposlitev in ima resnično možnost, da se zaposli.(38)

55.      Ob branju celotnega razlogovanja, ki mu je sledilo Sodišče, se mi pomen, ki ga je treba dati izrazoma „zadevne osebe, če po izteku zadevnega roka dokaže“, in „če po šestih mesecih ni našel zaposlitve, razen če zadevna oseba ne dokaže“, zdi očiten. Iz te sodbe(39) namreč jasno izhaja, da je Sodišče sicer natančno določilo pogoje za ohranitev pravice do dodatnega prebivanja, ki jih je zakonodajalec Unije nato kodificiral v členu 14(4)(b) Direktive 2004/38, in sicer, da zadevna oseba lahko predloži dokazilo o tem, prvič, da še naprej išče zaposlitev, in drugič, da ima resnično možnost, da se zaposli, vendar je to storilo le za položaj, v katerem se je rok, ki se je štel za „razumnega“, to je šestmesečni rok, iztekel.

56.      Glede prvega pogoja poudarjam, da sta se Sodišče in nato zakonodajalec Unije odločila uporabiti izraz „še naprej iskati zaposlitev“. Iz izbire teh besed jasno izhaja, da mora iskalec zaposlitve najprej dokazati, to je med trajanjem roka, ki se šteje za „razumnega“, da dejansko in dejavno išče zaposlitev, in nato, to je po izteku tega roka, da „še naprej“ dejavno išče zaposlitev.

57.      Nasprotno pa se drugi pogoj v zvezi z obveznostjo iskalca zaposlitve, da dokaže, da ima resnično možnost, da se zaposli, lahko zahteva šele po izteku roka, ki se šteje za „razumnega“.

58.      Ta razlaga ni le logična, ampak je tudi v skladu z odločitvijo zakonodajalca, da okrepi status iskalca zaposlitve v okviru Direktive 2004/38 s tem, da v členu 14(4) te direktive kodificira pogoje za ohranitev pravice do prebivanja državljanov Unije, ki iščejo prvo zaposlitev v državi članici gostiteljici, ki so bili določeni v sodni praksi Sodišča.

59.      Poleg tega v zvezi s tem drugim pogojem belgijska vlada v pisnem stališču trdi, da obveznost G. M. A., da dokaže obstoj resnične možnosti za zaposlitev, določena v členu 40(4) zakona z dne 15. decembra 1980, izhaja iz točke 38 sodbe Vatsouras in Koupatantze.(40) Iz te sodbe naj bi namreč izhajalo, da morajo državljani države članice, ki iščejo zaposlitev v drugi državi članici, dokazati, da so vzpostavili dejansko povezavo s trgom dela te druge države članice.

60.      Ta pristop me ne prepriča, saj po mojem mnenju temelji na napačnem razumevanju zadevne sodbe.

61.      Taka zahteva, da iskalec zaposlitve dokaže, da je vzpostavil dejansko povezavo s trgom dela države članice gostiteljice, se namreč nanaša le na položaj, v katerem državljan Unije, ki išče zaposlitev, od te države članice zahteva nadomestilo, katerega namen je olajšati dostop do zaposlitve, kar nikakor ne velja za G. M. A. Sodišče je tako odločilo, da je to, da država članica dodeli tako nadomestilo šele po tem, ko je bila dokazana dejanska povezava med iskalcem zaposlitve in trgom dela te države članice, legitimno.(41) Spomniti moram namreč, da sodba Vatsouras in Koupatantze(42) temelji na sodbi Collins, v kateri je Sodišče menilo, da mora vsaka oseba, ki išče zaposlitev in uveljavlja svojo pravico do prostega gibanja, dokazati „povezavo“ z državo gostiteljico, da bi bila upravičena do nadomestil za iskanje zaposlitve.(43)

3)      Cilj in zgodovina nastanka člena 14(4)(b) Direktive 2004/38

62.      Tudi cilj in zgodovina nastanka člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 potrjujeta razlago, predlagano v točkah od 51 do 58 teh sklepnih predlogov.

63.      Na prvem mestu, glede cilja člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 je v njeni uvodni izjavi 9 jasno navedeno, da morajo državljani Unije imeti pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici za obdobje do treh mesecev, ne da bi bili zavezani kakršnim koli pogojem ali formalnostim razen zahtevi, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list, kar ne vpliva na ugodnejšo obravnavo za iskalce zaposlitve, kot jo priznava sodna praksa Sodišča. Iz te uvodne izjave izhaja, prvič, da sodna praksa Sodišča, zlasti sodna praksa iz sodbe Antonissen,(44) ostaja veljavna za razlago člena 14(4)(b) Direktive 2004/38, in drugič, da se ne sme zahtevati izpolnjevanje pogojev iz te določbe v zvezi z ohranitvijo pravice do prebivanja iskalca zaposlitve v treh mesecih zakonitega prebivanja državljana Unije v državi članici gostiteljici. V uvodni izjavi 16 Direktive 2004/38 pa je navedeno, da se nikakor ne bi smel sprejeti ukrep izgona zoper iskalce zaposlitve, kakor jih opredeljuje Sodišče, razen zaradi javnega reda ali javne varnosti.

64.      Na drugem mestu, v zvezi z zgodovino nastanka člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 se mi zdi pomembno opozoriti, da sta člen 6 prvotnega predloga Komisije(45) in člen 8 zakonodajne resolucije Parlamenta(46) določala pravico do prebivanja do šestih mesecev, za katero ni bil določen noben pogoj. Vendar je Svet Evropske unije to določbo spremenil, kot je razvidno iz obrazložitvenega memoranduma njegovega skupnega stališča,(47) da bi se v skladu z novim členom 6 Direktive 2004/38 to obdobje določilo na tri mesece, hkrati pa poudarilo, da iskalci zaposlitve vseeno uživajo ugodnejšo obravnavo, ki jo priznava sodna praksa Sodišča. Ta sprememba, ki je bila sprejeta med zakonodajnim postopkom v zvezi z Direktivo 2004/38, potrjuje, kot sem trdil v točki 63 teh sklepnih predlogov, željo zakonodajalca Unije, da okrepi status iskalcev zaposlitve. Poleg tega iz obrazložitvenega memoranduma tega skupnega stališča izhaja, da člen 14 Direktive 2004/38 „določa, v katerih okoliščinah lahko država članica izžene državljane Unije, če ne izpolnjujejo več pogojev, na podlagi katerih so imeli pravico do prebivanja“.(48)

65.      Tako iz cilja kot iz zgodovine nastanka člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 jasno izhaja, da je zakonodajalec Unije želel, da je iskalec zaposlitve, ki prvič išče delo v državi članici gostiteljici, lahko upravičen do ugodnejše obravnave, kot jo priznava sodna praksa Sodišča.

66.      Zaradi te ugotovitve moram preučiti naslednje vprašanje: kaj je treba v zvezi z rokom za iskanje zaposlitve razumeti kot „ugodnejšo obravnavo“, ki jo priznava sodna praksa Sodišča?

67.      Na prvem mestu ugotavljam, da odločitev zakonodajalca Unije, da napoti na sodno prakso Sodišča, zlasti na sodbo Antonissen,(49) jasno priča, kot sem pojasnil v točki 63 teh sklepnih predlogov, o njegovi želji, da prizna pomen te sodne prakse za razlago člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 in da torej iskalcem zaposlitve zagotovi ugodnejšo obravnavo. Po tem pojasnilu ni mogoče šteti, da je zakonodajalec s tako napotitvijo želel potrditi fiksen šestmesečni rok. Zdi se mi, da je Sodišče s tem, da je v tej sodbi trdilo, da tak rok „načeloma ni nezadosten“ in da se z njim „ne podvomi o polnem učinku načela prostega gibanja“, zgolj menilo, da je šestmesečni rok iz nacionalne zakonodaje, obravnavane v tej zadevi, razumen rok.

68.      Na drugem mestu naj spomnim, da člen 6 Direktive 2004/38 določa pravico do prebivanja do treh mesecev za vse državljane Unije na ozemlju druge države članice, za katero ni določen noben pogoj.

69.      Kadar pa se državljan Unije, ki je svojo državo članico izvora zapustil, ker je želel iskati zaposlitev v državi članici gostiteljici, odloči, da se prve tri mesece prebivanja prijavi kot iskalec zaposlitve, od datuma te prijave spada na področje uporabe člena 14(4)(b) Direktive 2004/38. Vendar ob upoštevanju dejstva, da je po mnenju zakonodajalca Unije iskalec zaposlitve upravičen do ugodnejše obravnave, kot izrecno izhaja iz uvodne izjave 9 te direktive, od iskalca zaposlitve ni mogoče zahtevati, da predloži dokazilo o tem, da še naprej išče zaposlitev in da ima resnično možnost, da se zaposli, v treh mesecih zakonitega prebivanja, ki ga ima na voljo vsak državljan Unije.(50) Nasprotno pa v obdobju, ki se šteje za „razumno“, od konca tega zakonitega prebivanja nacionalni organi lahko zahtevajo, da iskalec zaposlitve predloži dokazilo o tem, da še naprej išče zaposlitev. Šele po izteku tega razumnega roka lahko ti organi zahtevajo, da zadevna oseba predloži dokazilo o tem, da ima resnično možnost, da se zaposli.

70.      Prav tako državljan države članice, ki je izvajal svojo pravico do prostega gibanja kot državljan Unije, ki na začetku ni želel iskati dela na ozemlju države članice gostiteljice(51) in ki se po izteku začetnega trimesečnega obdobja prebivanja odloči prijaviti kot iskalec zaposlitve, od tega trenutka spada na področje uporabe člena 14(4)(b) Direktive 2004/38. Ta državljan mora torej imeti na voljo razumen rok, ki mu omogoča, da se v državi članici gostiteljici seznani s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njegovim poklicnim kvalifikacijam, in glede na okoliščine sprejme ustrezne ukrepe, da bi se zaposlil, ne da bi moral predložiti dokazilo o tem, da ima resnično možnost, da se zaposli.

71.      V obeh primerih, navedenih v točkah 69 in 70 teh sklepnih predlogov, gre namreč za državljane, ki prvič iščejo zaposlitev v državi članici gostiteljici.

72.      Poleg tega mora biti rok, ki ga ima iskalec zaposlitve na voljo po začetnem trimesečnem obdobju zakonitega prebivanja na ozemlju države članice gostiteljice, da se lahko šteje za razumnega, zadosten, da pravici, priznani v členu 45 PDEU, ne odvzame njenega bistva.(52) Tako se mi zlasti trimesečni rok od konca začetnega trimesečnega obdobja zakonitega prebivanja ne zdi nerazumen ali z izrazom, ki ga je uporabilo Sodišče, „načeloma ni nezadosten“ in se z njim ne podvomi o polnem učinku člena 45 PDEU.(53)

73.      Poleg tega razumni rok od konca trimesečnega obdobja zakonitega prebivanja s tem, da tem državljanom omogoča, da nedvoumno poznajo svoje pravice in obveznosti, lahko zagotovi določeno raven pravne varnosti in preglednosti v okviru pravice do prebivanja, ki je določena v členu 14(4)(b) Direktive 2004/38 in neposredno zagotovljena s členom 45 PDEU.

74.      Po tem pojasnilu menim, da bi bilo zaželeno, da imajo iskalci zaposlitve na voljo fiksen rok za iskanje prve zaposlitve v državi članici gostiteljici, v katerem jim ne bi bila naložena obveznost, da so zmožni predložiti dokazilo o tem, da imajo resnično možnost, da se zaposlijo. Vendar Sodišče ne more nadomestiti zakonodajalca Unije, katerega naloga je uvesti tak rok. Po mojem mnenju bi bilo z določitvijo fiksnega roka mogoče zagotoviti višjo raven pravne varnosti in preglednosti v okviru pravice do prebivanja iskalcev zaposlitve.

75.      Na tretjem in zadnjem mestu bi rad dodal, da so potrebna nekatera predhodna preverjanja za ugotovitev, da iskalec zaposlitve še naprej išče zaposlitev in da ima resnično možnost, da se zaposli, v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2004/38. Tako mora nacionalni organ ali nacionalno sodišče preveriti, ali ta državljan resno in dejansko išče zaposlitev. V zvezi s tem lahko nacionalni organ ali nacionalno sodišče med drugim preveri, ali je ta državljan prijavljen pri organu, ki je pristojen za iskalce zaposlitve, ali redno pošilja prijave (življenjepis in motivacijsko pismo) in ali hodi na zaposlitvene razgovore v zvezi s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njegovim poklicnim kvalifikacijam.

76.      Poleg tega morajo nacionalni organi ali nacionalno sodišče med temi preverjanji upoštevati dejanske razmere na nacionalnem trgu dela, to je povprečno trajanje iskanja zaposlitve v zadevni državi članici(54) v sektorju, ki ustreza poklicnim kvalifikacijam zadevne osebe. To, da je ta oseba zavrnila prosta delovna mesta, ki ne ustrezajo njenim poklicnim kvalifikacijam, se ne sme upoštevati za ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev iz člena 14(4)(b) Direktive 2004/38.

77.      Poleg tega se ob upoštevanju dejstva, da iskalci zaposlitve iščejo prvo zaposlitev v državi članici gostiteljici, okoliščina, da niso nikoli delali v državi članici gostiteljici, ne sme upoštevati v okviru navedenih preverjanj, da bi se ugotovilo, da nimajo resnične možnosti za zaposlitev.

4.      Vmesni predlog

78.      Iz zgornje analize izhaja, da imajo države članice obveznost, da državljanom Unije, ki iščejo zaposlitev, dajo razumen rok, v katerem morajo ti dokazati, da iščejo zaposlitev. Šele po izteku tega roka morajo ti državljani v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2004/38 dokazati ne le, da še naprej iščejo zaposlitev, ampak tudi, da imajo resnično možnost, da se zaposlijo. V zvezi s tem se trimesečni rok od konca začetnega trimesečnega obdobja zakonitega prebivanja na ozemlju države članice gostiteljice ne zdi nerazumen.

C.      Drugo vprašanje za predhodno odločanje

79.      Iz predložitvene odločbe in listin v spisu, ki ga ima na voljo Sodišče, izhaja, da je G. M. A. v tožbi pred CCE trdil, da se je 6. aprila 2016 kot pripravnik zaposlil v Parlamentu, da bi dokazal, da je imel resnično možnost, da se zaposli, in da je treba razglasiti ničnost sporne odločbe.

80.      Vendar CCE z zatrjevanjem, da v skladu s členom 39/2(2) zakona z dne 15. decembra 1980 izvaja nadzor zakonitosti odločb urada in nima pooblastil za njihovo spremembo, ki bi mu omogočila, da upošteva zaposlitev G. M. A. v Parlamentu, ni upoštevalo teh spremenjenih okoliščin.

81.      V tem okviru se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 15 in 31 Direktive 2004/38 ter načelo učinkovitega sodnega varstva, določeno v členu 47 Listine, razlagati tako, da morajo sodišča države članice gostiteljice pri preučitvi zakonitosti odločbe, s katero se državljanu Unije, ki išče zaposlitev, zavrne pravica do prebivanja, daljšega od treh mesecev, upoštevati vse spremenjene okoliščine v položaju iskalca zaposlitve, ki nastopijo po tem, ko so pristojni organi – po potrebi z neuporabo nacionalnih postopkovnih določb – sprejeli odločbo o omejitvi njegove pravice do prebivanja, če take spremenjene okoliščine dokazujejo, da je iskalec zaposlitve imel tako pravico do prebivanja.

82.      Belgijska vlada in G. M. A. imata v zvezi s tem nasprotno mnenje.

83.      Belgijska vlada trdi, da v položaju, kot je položaj G. M. A., niti iz pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2004/38 niti iz dejstva, da morajo določbe te direktive upoštevati člen 47 Listine, ne izhaja, da bi nacionalna sodišča morala imeti pravico do spremembe odločb nacionalnih organov, ki omejujejo pravico do gibanja državljana Unije.

84.      Nasprotno pa G. M. A. trdi, da je treba člena 15 in 31 Direktive 2004/38 razlagati v skladu s členom 47 Listine. Zato naj bi morala nacionalna sodišča, ki izvajajo nadzor zakonitosti odločb, sprejetih na podlagi pravil Unije o prostem gibanju oseb, upoštevati dejstva, ki nastopijo po teh odločbah, kadar bi te okoliščine lahko dokazovale, da ima iskalec zaposlitve resnično možnost, da se zaposli. V zvezi s tem G. M. A. trdi, da se za to zadevo uporablja sodba Orfanopoulos in Oliveri.(55)

85.      Preden se bom lotil analize sodne prakse Sodišča v zvezi s sodnim varstvom na podlagi členov 15 in 31 Direktive 2004/38, bom na kratko preučil postopkovna jamstva, predpisana v teh členih, in njihovo uporabo za odločbe, ki omejujejo prosto gibanje državljanov Unije, ki iščejo zaposlitev.

1.      Uporaba postopkovnih jamstev, predpisanih v členih 15 in 31 Direktive 2004/38, za iskalce zaposlitve

86.      Na prvem mestu naj spomnim, da člen 15 Direktive 2004/38, naslovljen „Postopkovna jamstva“, v odstavku 1 določa, da se „[p]ostopki, predvideni v členih 30 in 31, […] po analogiji uporabijo pri vseh odločanjih v zvezi z omejevanjem prostega pretoka državljanov Unije in njihovih družinskih članov iz drugih razlogov razen javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja“.(56) Ta člen tako ureja postopkovna jamstva v zvezi z izgonom državljanov Unije, ki so v državi članici gostiteljici prebivali kot „upravičenci“ v smislu člena 3(1) te direktive.

87.      V obravnavani zadevi ni sporno, da je G. M. A., ki je grški državljan in torej državljan Unije, uresničeval svojo pravico do prostega gibanja s tem, da se je preselil in prebival v drugi državi članici od tiste, katere državljanstvo ima. Iz tega sledi, da ima G. M. A. status „upravičenca“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38 in da njegov položaj spada na področje uporabe člena 15 te direktive.

88.      Poleg tega, kot sem opozoril, člen 15 Direktive 2004/38 spada v poglavje III te direktive, ki se med drugim nanaša na pravico do prebivanja do treh mesecev (člen 6), pravico do prebivanja za več kot tri mesece (člen 7) in ohranitev pravice do prebivanja iz členov 6 in 7 te direktive, če upravičenci do teh pravic izpolnjujejo pogoje iz teh členov (člen 14). Kot sem še navedel,(57) člen 14(4) Direktive 2004/38 določa položaj, ki odstopa od členov 6 in 7, omenjenih v členu 14(1) in (2). V zvezi s tem člen 14(4)(b) te direktive določa pravico do prebivanja državljanov Unije, ki iščejo zaposlitev,(58) in pogoje, ki jih morajo ti državljani izpolnjevati, da lahko ohranijo to pravico.

89.      Zato ne le iz besedila člena 15(1) Direktive 2004/38, ampak tudi iz njegovega sobesedila in cilja te direktive(59) jasno izhaja, da se ta določba uporablja v položajih, ki spadajo na področje uporabe člena 14(4)(b) navedene direktive. Področje uporabe člena 15(1) Direktive 2004/38 torej zajema odločbo o zavrnitvi prošnje za priznanje pravice do prebivanja, daljšega od treh mesecev, ki jo spremlja odločba o vrnitvi z ozemlja države članice gostiteljice in ki je bila sprejeta, kot v sporu o glavni stvari, iz razlogov, ki niso povezani s kakršno koli nevarnostjo za javni red, javno varnost ali javno zdravje.

90.      Po tem pojasnilu se zdaj postavlja vprašanje, ali je treba člena 15 in 31 Direktive 2004/38 glede na člen 47 Listine razlagati tako, da morajo nacionalna sodišča upoštevati spremenjene okoliščine, nastale po sprejetju odločb, ki omejujejo pravici do prostega gibanja in prebivanja, tako da po potrebi ne uporabijo nacionalnih postopkovnih določb, če te spremembe dokazujejo, da je iskalec zaposlitve imel tako pravico do prebivanja.

2.      Upoštevna sodna praksa Sodišča v zvezi s sodnim varstvom na podlagi členov 15 in 31 Direktive 2004/38

91.      Kot je razvidno iz zgornjih točk, se postopkovna jamstva iz členov 30 in 31 Direktive 2004/38, ker se člen 15(1) te direktive uporablja za položaje iz člena 14(4)(b) te direktive,(60) uporabljajo po analogiji tudi za državljane Unije, ki iščejo zaposlitev. Prvo navedena člena določata nekatera postopkovna jamstva, ki jih morajo države članice upoštevati pri morebitni omejitvi pravice do prebivanja za državljana Unije.

92.      Zato je treba po mojem mnenju izhajati iz analize teh določb, kot se razlagajo v sodni praksi Sodišča.

93.      Ugotavljam, kot izhaja iz te sodne prakse, da se člen 31(1) in (3) Direktive 2004/38 uporablja v okviru člena 15 te direktive.(61)

94.      Člen 31(1) Direktive 2004/38 določa, da morajo imeti državljani Unije možnost, da zoper katero koli odločbo, ki zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja omejuje njihovo pravico do prostega gibanja ali prostega prebivanja v državah članicah, vložijo pravno sredstvo pri sodišču in, če je to potrebno, drugem organu v državi članici gostiteljici.

95.      V zvezi s tem moram spomniti, da je Sodišče zlasti v zvezi s členom 31(1) Direktive 2004/38 in pravico do dostopa do pravnih sredstev, ki jo je treba zagotoviti v skladu s to določbo, navedlo, da taka pravna sredstva spadajo k izvajanju prava Unije v smislu člena 51(1) Listine, zato morajo postopkovna pravila za ta pravna sredstva, katerih namen je zagotoviti varstvo pravic, podeljenih z Direktivo 2004/38, upoštevati zlasti zahteve, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine.(62)

96.      Člen 31(3) Direktive 2004/38 pa določa, da morajo postopki s pravnimi sredstvi ne le omogočiti preučitev zakonitosti zadevne odločbe ter dejstev in okoliščin, ki to odločbo utemeljujejo, temveč tudi zagotoviti, da zadevna odločba ni nesorazmerna.(63)

97.      Glede tega je Sodišče v zvezi s sodnim nadzorom uporabe polja proste presoje, ki ga imajo pristojni nacionalni organi, odločilo, da mora nacionalno sodišče med drugim preveriti, ali izpodbijana odločba temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. Ta nadzor se mora nanašati na spoštovanje procesnih jamstev, ki je bistvenega pomena, saj sodišču omogoča, da preveri, ali so podane vse dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisno izvrševanje polja proste presoje.(64)

98.      Kaj to v praksi pomeni za nadzor, ki ga mora predložitveno sodišče opraviti v okviru spora o glavni stvari? Zdi se, da to sodišče meni, da bi moralo imeti možnost preučiti spremenjene okoliščine, nastale po odločbi, ki so jo sprejeli pristojni organi, če bi te spremembe lahko spremenile položaj zadevnega državljana Unije tako, da ne bi bilo več dovoljeno omejevanje pravic te osebe do prebivanja v državi članici gostiteljici.

99.      Za odgovor na to vprašanje in za rešitev spora o glavni stvari se mi zdi koristno analizirati sodbo Orfanopoulos in Oliveri,(65) na katero se sklicujeta stranki.

3.      Sodba Orfanopoulos in Oliveri

100. Analizo bom začel z navedbo, da se po mojem mnenju rešitev, dosežena v sodbi Orfanopoulos in Oliveri,(66) smiselno uporablja za položaj G. M. A. v okviru spora o glavni stvari.

101. Sodišče je v tej sodbi razlagalo člen 3 Direktive 64/221/EGS,(67) ki je veljala pred Direktivo 2004/38.(68) Potem ko je Sodišče spomnilo, da mora biti sodni nadzor, ki je načeloma v okviru procesne avtonomije urejen z nacionalnim procesnim pravom, učinkovit,(69) je v točki 82 odločilo, da nasprotuje nacionalni praksi, na podlagi katere nacionalnim sodiščem pri presoji zakonitosti ukrepa izgona, odrejenega zoper državljana druge države članice, ni treba upoštevati dejstev, ki so nastala po izdaji zadnje odločbe pristojnih organov in bi lahko pomenila, da je trenutna grožnja za javni red, ki bi jo predstavljalo osebno vedenje zadevne osebe, prenehala obstajati ali pa se je zelo zmanjšala.(70)

102. Sodišče je ta pristop oprlo na ugotovitev, da niti iz člena 3 Direktive 64/221 niti iz sodne prakse Sodišča ne izhajajo podrobnosti o datumu, ki ga je treba upoštevati pri določitvi nevarnosti, ki obstaja „v tem trenutku“.(71) V zvezi s tem se mi, kot izhaja iz prejšnjih točk, tudi zdi, da niti člen 31(1) in (3) Direktive 2004/38 niti sodna praksa Sodišča ne dajeta ciljno usmerjenih podrobnosti o tem, da sodišče, ki izvaja sodni nadzor, upošteva spremenjene okoliščine, nastale po sprejetju odločbe nacionalnega organa o omejitvi pravice do prebivanja državljana Unije. Vseeno se strinjam z ugotovitvijo Komisije v njenem odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, in sicer, da ugotovitev v sodbi Orfanopoulos in Oliveri(72) sicer ni bila izrecno ponovljena v členu 31(3) Direktive 2004/38, vendar ni dvoma, da njene razlage ni mogoče prezreti.(73)

103. V tem okviru in ob upoštevanju dejstva, da gre za prosto gibanje delavcev in državljanstvo Unije, se mi zdi drugo vprašanje pomembno analizirati bolj z vidika načela učinkovitosti kot z vidika člena 47 Listine.

104. Na prvem mestu naj spomnim, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso vsak nacionalni postopek sodnega nadzora sodišču, ki mu je predložena ničnostna tožba zoper tako odločbo, omogočiti, da pri nadzoru zakonitosti te odločitve dejansko uporablja upoštevna načela in pravila prava Unije.(74)

105. Na drugem mestu menim, da načelo učinkovitosti zahteva, da imajo nacionalna sodišča, ki izvajajo sodni nadzor polja proste presoje, ki ga imajo pristojni nacionalni organi, možnost, da upoštevajo spremenjene okoliščine, nastale po sprejetju upravne odločbe v zvezi s položajem državljana Unije. Položaj državljana Unije, ki išče zaposlitev, se po naravi namreč lahko spreminja po sprejetju take odločbe. Zato se morajo vse spremenjene okoliščine v položaju zadevnega državljana, nastale po tem, ko so pristojni organi sprejeli odločbo o omejitvi njegove pravice do prebivanja, upoštevati pri sodnem nadzoru.(75)

106. Zlasti mora sodišče, ki izvaja ta nadzor, imeti možnost, da upošteva tako spremembo, ko gre za uporabo pogojev iz člena 14(4)(b) Direktive 2004/38. V zvezi s tem opozarjam, da v skladu s to določbo državljan Unije ne sme biti izgnan, dokler izpolnjuje naslednja kumulativna pogoja: lahko predloži dokazilo o tem, da še naprej išče zaposlitev, in ima resnično možnost, da se zaposli.

107. V obravnavani zadevi ni sporno, da so spremenjene okoliščine, nastale po odločbi, ki so jo nacionalni organi sprejeli za omejitev pravic do prebivanja G. M. A., tesno povezane s pogoji za uporabo, določenimi v členu 14(4)(b) Direktive 2004/38, in sicer s tem, da se je po sprejetju sporne odločbe zaposlil v Parlamentu.

108. Menim, da so nacionalni predpisi, kot so ti iz postopka v glavni stvari, ki ne omogočajo upoštevanja spremembe položaja državljana Unije, v nasprotju z načelom učinkovitosti, ker nacionalnemu sodišču preprečujejo, da zagotovi dejansko uporabo člena 14(4)(b) Direktive 2004/38, ki se razlaga z vidika člena 45 PDEU. Drugače povedano, če se nadzor, ki ga morajo izvajati pristojna sodišča, ne bi mogel nanašati na pogoje iz člena 14(4)(b) te direktive, bi bila učinkovitost tega nadzora znatno manjša. V teh okoliščinah mora sodišče, ki izvaja sodni nadzor, zagotoviti učinkovito varstvo pravic, ki izhajajo iz Pogodbe in Direktive 2004/38, tako da ne uporabi zadevnega pravila nacionalnega prava.

109. Ker iz mojega predloga izhaja, da je predložitveno sodišče zavezano, da ne uporabi zadevnih nacionalnih pravil, menim, da ni treba preučiti skladnosti teh pravil s členom 47 Listine.

4.      Vmesni predlog

110. Glede na navedeno menim, da se morajo vse spremenjene okoliščine v položaju državljana Unije, ki išče zaposlitev, in so nastopile po tem, ko so pristojni organi sprejeli odločbo o omejitvi njegove pravice do prebivanja, upoštevati pri sodnem nadzoru tega položaja, zlasti če se te spremembe nanašajo na pogoje za ohranitev pravice do prebivanja iskalca zaposlitve, določene v členu 14(4)(b) Direktive 2004/38. V teh okoliščinah mora sodišče, ki izvaja sodni nadzor, zagotoviti učinkovito varstvo pravic, ki izhajajo iz Pogodbe in Direktive 2004/38, tako da ne uporabi zadevnega pravila nacionalnega prava.

V.      Predlog

111. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavil Conseil d’État (državni svet, Belgija), odgovori:

1.      Člen 45 PDEU in člen 14(4)(b) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011, je treba razlagati tako, da ima država članica gostiteljica obveznost, da na eni strani iskalcu zaposlitve zagotovi razumen rok od konca začetnega trimesečnega obdobja zakonitega prebivanja, da mu omogoči, da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi lahko bila zanj primerna, in sprejme ustrezne ukrepe, da bi se zaposlil, ter da na drugi strani dovoli prisotnost iskalca zaposlitve na svojem ozemlju ves čas trajanja tega roka, ne da bi zahtevala, da ta predloži dokaz, da ima resnično možnost, da se zaposli. Šele po izteku tega roka mora ta iskalec zaposlitve v skladu s členom 14(4)(b) Direktive 2004/38 dokazati ne le, da še naprej išče zaposlitev, ampak tudi, da ima resnično možnost, da se zaposli.

2.      Člena 15 in 31 Direktive 2004/38 ter načelo učinkovitosti je treba razlagati tako, da morajo sodišča države članice gostiteljice pri preučitvi zakonitosti odločbe, s katero se državljanu Unije, ki išče zaposlitev, zavrne pravica do prebivanja, daljšega od treh mesecev, upoštevati vse spremenjene okoliščine v položaju iskalca zaposlitve, ki so nastopile po tem, ko so pristojni organi – po potrebi z neuporabo nacionalnih postopkovnih določb – sprejeli odločbo o omejitvi njegove pravice do prebivanja, če te spremembe dokazujejo, da je iskalec zaposlitve imel tako pravico do prebivanja.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


i      Opombi na straneh 2 in 35 tega besedila sta bili po njegovi prvi objavi na spletu predmet tipografskih sprememb.


2      Glej Reynolds, S., „Deconstructing the Road to Brexit: Paving the Way to Further Limitations on Free Movement and Equal Treatment“, D. Thym (ur.), Questioning EU Citizenship. Judges and the Limits of Free Movement and Solidarity in the EU, Hart Publishing, London, 2017, str. od 57 do 87, zlasti str. 73.


3      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46) (v nadaljevanju: Direktiva 2004/38).


4      Moniteur belge z dne 31. decembra 1980, str. 14.584.


5      Moniteur belge z dne 27. oktobra 1981, str. 13.740.


6      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


7      Sodba z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín (C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 24 in navedena sodna praksa).


8      Glej nazadnje sodbo z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél‑alföldi Regionális Igazgatóság (C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU, EU:C:2020:367, točka 179 in navedena sodna praksa).


9      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


10      Sodba z dne 8. aprila 1976 (48/75, EU:C:1976:57).


11      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


12      Sodba z dne 20. februarja 1997 (C‑344/95, EU:C:1997:81).


13      Glej sodbo z dne 8. aprila 1976, Royer (48/75, EU:C:1976:57, točka 31 in izrek). Glej tudi sodbo z dne 23. marca 1982, Levin (53/81, EU:C:1982:105, točka 9), v kateri je Sodišče trdilo, da je „pravica do vstopa na ozemlje države članice in prebivanja na njem […] povezana s statusom delavca ali osebe, ki opravlja zaposlitveno dejavnost ali jo želi opravljati“. Moj poudarek.


14      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


15      Sodba z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točki 11 in 12).


16      Glej sodbo z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točka 13). Sodišče je v točki 14 te sodbe dodalo: „Ta razlaga Pogodbe se ujema z razlago zakonodajalca [Unije], kot kažejo določbe, sprejete za izvajanje načela prostega gibanja, zlasti členi od 1 do 5 Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti [UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15], to je določbe, ki predpostavljajo pravico državljanov [Unije], da se zaradi iskanja zaposlitve gibljejo v drugi državi članici, in posledično pravico do prebivanja v tej državi članici“. Moj poudarek.


17      Sodba z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točka 16). Glej tudi sodbo z dne 26. maja 1993, Tsiotras (C‑171/91, EU:C:1993:215, točka 13).


18      Sodba z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točka 20).


19      Sodba z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točka 21). Glej tudi sodbo z dne 26. maja 1993, Tsiotras (C‑171/91, EU:C:1993:215, točka 13).


20      Glej zlasti sodbe z dne 26. februarja 1992, Bernini (C‑3/90, EU:C:1992:89, točka 14); z dne 8. junija 1999, Meeusen (C‑337/97, EU:C:1999:284, točka 13); z dne 7. septembra 2004, Trojani (C‑456/02, EU:C:2004:488, točka 15); z dne 17. julija 2008, Raccanelli (C‑94/07, EU:C:2008:425, točka 33); z dne 4. junija 2009, Vatsouras in Koupatantze (C‑22/08 in C‑23/08, EU:C:2009:344, točka 26); z dne 21. februarja 2013, N. (C‑46/12, EU:C:2013:97, točka 39), in z dne 1. oktobra 2015, O (C‑432/14, EU:C:2015:643, točka 22).


21      Glej v zvezi s tem sodbi z dne 21. februarja 2013, N. (C‑46/12, EU:C:2013:97, točka 39 in navedena sodna praksa), in z dne 19. junija 2014, Saint Prix (C‑507/12, EU:C:2014:2007, točka 33).


22      Sodba z dne 12. maja 1998, Martínez Sala (C‑85/96, EU:C:1998:217, točka 32 in navedena sodna praksa). Spomniti moram, da je Sodišče v tej sodbi pravico do enakega obravnavanja državljanov Unije postavilo nad določbe o prostem gibanju delavcev. Glej v zvezi s tem moje sklepne predloge v združenih zadevah Rendón Marín in CS (C‑165/14 in C‑304/14, EU:C:2016:75, točka 109).


23      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


24      Sodba z dne 20. februarja 1997 (C‑344/95, EU:C:1997:81, točke od 12 do 19). Glej v zvezi z nadomestili za iskanje zaposlitve sodbo z dne 23. marca 2004, Collins (C‑138/02, EU:C:2004:172, točka 37), v kateri je Sodišče določbe Pogodbe o prostem gibanju delavcev prvič razlagalo z vidika določb Pogodbe o državljanstvu Unije. V okviru Pridružitvenega sporazuma EGS‑Turčija glej sodbo z dne 23. januarja 1997, Tetik (C‑171/95, EU:C:1997:31, točke od 32 do 34).


25      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


26      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


27      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


28      Glej točko 38 teh sklepnih predlogov.


29      Sodba z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točki 13 in 16). Glej tudi sodbo z dne 26. maja 1993, Tsiotras (C‑171/91, EU:C:1993:215, točka 13).


30      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


31      Glej med drugim sodbo z dne 11. aprila 2019, Tarola (C‑483/17, EU:C:2019:309, točka 23 in navedena sodna praksa).


32      V skladu s členom 14(1) te direktive se ta pravica ohrani, dokler državljani Unije ali njihovi družinski člani ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.


33      V skladu s členom 14(2) te direktive imajo namreč državljani Unije in njihovi družinski člani pravico do prebivanja za več kot tri mesece, če izpolnjujejo pogoje, navedene zlasti v členu 7 te direktive, katerih namen je preprečiti, da ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.


34      V zvezi s tem iz stališča G. M. A. izhaja, da ima v skladu s členom 50(1) kraljevega odloka z dne 8. oktobra 1981 v povezavi s členom 42(4), drugi pododstavek, zakona z dne 15. decembra 1980 vsak državljan Unije, ki namerava v Belgiji prebivati več kot tri mesece, obveznost, da v treh mesecih od svojega prihoda vloži prošnjo za izdajo potrdila o prijavi pri občinski upravi v kraju, v katerem prebiva, in da se v skladu s členom 50(2) tega kraljevega odloka ta obveznost uporablja tudi za iskalce zaposlitve. V zvezi s tem je treba pojasniti, da Komisija v svojem stališču pravilno poudarja, da člen 8 Direktive 2004/38, ki se nanaša na „[u]pravne formalnosti za državljane Unije“, kadar želijo ti državljani na ozemlju države članice prebivati več kot tri mesece, ne določa možnosti, da države članice prijavo pri pristojnih organih zahtevajo le od kategorij državljanov Unije iz člena 7(1) te direktive, kot to izrecno izhaja iz člena 8(3) te direktive. Zato taka obveznost prijave ne sme biti naložena iskalcem zaposlitve, tudi če zaposlitev iščejo več kot tri mesece. Taka obveznost bi bila v nasprotju s členom 45 PDEU in členom 8 Direktive 2004/38.


35      Ta vidik je bil poudarjen tudi v doktrini. Glej zlasti Shuibhne, N. N., in Shaw, J., „General Report“, U. Neergaard, C. Jacqueson in N. Holst‑Christensen, Union Citizenship: Development, Impact and Challenges, The XXVI FIDE Congress in Copenhagen, 2014, Congress Publications, København, 2014, zv. 2, str. od 65 do 226, zlasti str. 112: „The position of jobseekers has long been – and continues to be – treated distinctively.“


36      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


37      Sodba z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točka 21). Moj poudarek.


38      Sodba z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točka 22 in izrek).


39      Sodba z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80, točki 21 in 22).


40      Sodba z dne 4. junija 2009 (C‑22/08 in C‑23/08, EU:C:2009:344, točki 21 in 22).


41      V zvezi s tem naj spomnim, da je Sodišče, potem ko je v točki 37 te sodbe trdilo, da „[u]poštevajoč uvedbo državljanstva Unije in razlago pravice do enakega obravnavanja, ki jo imajo državljani Unije, s področja uporabe člena 39(2) ES ni več mogoče izključiti finančnih dajatev, namenjenih lajšanju dostopa do zaposlitve na trgu dela države članice“, v točki 38 iste sodbe izjavilo, da je „[l]egitimno […], da država članica iskalcu zaposlitve dodeli [finančno dajatev, namenjeno lajšanju dostopa do zaposlitve na trgu dela države članice,] šele po tem, ko je ugotovljeno, da obstaja dejanska povezava med osebo, ki išče delo, in trgom dela v navedeni državi“. Sodba z dne 4. junija 2009, Vatsouras in Koupatantze (C‑22/08 in C‑23/08, EU:C:2009:344, točki 38 in 39).


42      Sodba z dne 4. junija 2009 (C‑22/08 in C‑23/08, EU:C:2009:344).


43      Sodba z dne 23. marca 2004, Collins (C‑138/02, EU:C:2004:172). Glej opombo 24 teh sklepnih predlogov.


44      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


45      Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, COM(2001) 257 final (UL 2001, C 270 E, str. 154).


46      Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, COM(2001) 257 – C5‑0336/2001 – 2001/0111(COD) (UL 2004, C 43 E, str. 48).


47      Skupno stališče (ES) št. 6/2004, ki ga je Svet sprejel 5. decembra 2003 v zvezi s sprejetjem Direktive 2004/[38]/ES Evropskega parlamenta in Sveta […] o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL 2004, C 54 E, str. 12).


48      Moj poudarek.


49      Sodba z dne 26. februarja 1991 (C‑292/89, EU:C:1991:80).


50      Glej v zvezi s tem Shuibhne, N. N., „In search of a status: where does the jobseeker fit in EU free movement law?“, D. Edward, A. Komninos in J. MacLennan, Ian S. Forrester – A Scot without Borders – Liber Amicorum, zv. 1, 2017, str. od 139 do 152, zlasti str. 148.


51      Omeniti je treba, da so razlogi za gibanja državljanov države članice v druge države članice lahko zelo različni.


52      Cieśliński, A., in Szwarc, M., Prawo rynku wewnętrznego. System Prawa Unii Europejskiej, zvezek 7, ur. Kornobis‑Romanowska, D., Varšava, C. H. Beck, 2020, str. 310.


53      Iz Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko‑socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. novembra 2013, Prosto gibanje državljanov EU in njihovih družinskih članov: pet konkretnih ukrepov (COM(2013) 837 final, str. 6), izhaja, da „[i]skalci zaposlitve lahko brez kakršnih koli pogojev prebivajo do šest mesecev, pa tudi dlje, če dokažejo, da imajo dejanske zaposlitvene možnosti“. Glej tudi informativno spletišče Komisije „Tvoja Evropa“, na voljo na https://europa.eu/youreurope/citizens/residence/residence-rights/jobseekers/index_sl.htm#just-moved: „Če niste našli zaposlitve v prvih šestih mesecih vašega prebivanja v tuji državi, lahko nacionalni organi preučijo vašo pravico do podaljšanja prebivanja. Za to potrebujejo naslednja dokazila: da aktivno iščete zaposlitev in da imate dobre možnosti, da jo najdete.“


54      Iz stališča G. M. A. izhaja, da je povprečno trajanje iskanja zaposlitve v Belgiji sedem mesecev.


55      Sodba z dne 29. aprila 2004 (C‑482/01 in C‑493/01, EU:C:2004:262).


56      Moj poudarek.


57      Glej točko 52 teh sklepnih predlogov.


58      Ki izhaja neposredno iz člena 45 PDEU.


59      Glej točko 50 teh sklepnih predlogov.


60      Glej točke od 86 do 89 teh sklepnih predlogov.


61      Sodba z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah (C‑94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točka 82). Nasprotno pa iz točke 83 te sodbe izhaja, da to ne velja za člen 30(2), člen 31(2), tretja alinea, in člen 31(4) Direktive 2004/38, katerih uporaba je strogo omejena na odločbe o izgonu, ki so sprejete iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja. Te določbe se torej ne uporabljajo za odločbe o izgonu iz člena 15 te direktive. Glej tudi moje sklepne predloge v tej zadevi (C‑94/18, EU:C:2019:433).


62      Sodba z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah (C‑94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točka 84). Glej tudi sodbi z dne 12. julija 2018, Banger (C‑89/17, EU:C:2018:570, točka 48), in z dne 4. junija 2013, ZZ (C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 50).


63      Sodba z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah (C‑94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točka 85). Glej tudi sodbi z dne 12. julija 2018, Banger (C‑89/17, EU:C:2018:570, točka 48), in z dne 17. novembra 2011, Gaydarov (C‑430/10, EU:C:2011:749, točka 41): „Tako morajo imeti zadevne osebe na podlagi te določbe zoper odločbo na voljo učinkovito pravno sredstvo, ki omogoča nadzor zakonitosti zadevne odločbe glede dejstev in glede prava z vidika prava Unije.“


64      Moj poudarek. Sodba z dne 12. julija 2018, Banger (C‑89/17, EU:C:2018:570, točka 51).


65      Sodba z dne 29. aprila 2004 (C‑482/01 in C‑493/01, EU:C:2004:262).


66      Sodba z dne 29. aprila 2004 (C‑482/01 in C‑493/01, EU:C:2004:262).


67      Direktiva Sveta z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javno politiko, javno varnostjo ali zdravjem prebivalstva (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 11).


68      Člen 3 Direktive 64/221 je določal, da so zadevni ukrepi odvisni izključno od osebnega vedenja prizadete osebe in da za sprejetje takih ukrepov ne zadoščajo sami po sebi prejšnji primeri kaznovanosti za kazniva ravnanja.


69      Sodba z dne 29. aprila 2004, Orfanopoulos in Oliveri (C‑482/01 in C‑493/01, EU:C:2004:262, točka 80). „Čeprav je res, da notranji pravni red vsake države članice ureja postopkovna pravila pravnih sredstev, s katerimi se zagotavlja varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti, ostaja dejstvo, da ta pravila ne smejo v praksi onemogočati ali pretirano oteževati uresničevanja pravic, podeljenih s pravnim redom Skupnosti.“


70      Sodba z dne 29. aprila 2004 (C‑482/01 in C‑493/01, EU:C:2004:262). Ta pristop je bil med drugim potrjen v okviru razlage Pridružitvenega sporazuma EGS‑Turčija v sodbi z dne 11. novembra 2004, Cetinkaya (C‑467/02, EU:C:2004:708, točki 45 in 46). Spoznanja, ki izhajajo iz te sodbe, so bila kodificirana v več določbah Direktive 2004/38. Člen 27(2) te direktive tako zahteva, da „ukrepi, sprejeti zaradi javnega reda ali javne varnosti“, temeljijo med drugim na trenutnih okoliščinah v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo taki ukrepi. Glej tudi člen 33(2) Direktive 2004/38. Glej sodbo z dne 11. novembra 2004, Cetinkaya (C‑467/02, EU:C:2004:708, točka 46).


71      Sodba z dne 29. aprila 2004, Orfanopoulos in Oliveri (C‑482/01 in C‑493/01, EU:C:2004:262, točka 77).


72      Sodba z dne 29. aprila 2004 (C‑482/01 in C‑493/01, EU:C:2004:262).


73      Glej v zvezi s tem sodbo z dne 17. aprila 2018, B in Vomero (C‑316/16 in C‑424/16, EU:C:2018:256, točka 94).


74      Sodba z dne 6. oktobra 2015, East Sussex County Council (C‑71/14, EU:C:2015:656, točka 58 in navedena sodna praksa).


75      Guild, E., Peers, S., in Tomkin, J., The EU Citizenship Directive A Commentary, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2019, str. 297: „Besedilo [člena 31(3) Direktive] kaže, da je sodni nadzor lahko omejen na dejstva in okoliščine, na katerih temelji predlagana odločba. Vendar mora sodišče pri preučitvi zadeve, ki mu je predložena, upoštevati tudi vse spremenjene okoliščine, ki so nastale od takrat, ko so organi države sprejeli odločbo. Ker gre za vprašanje poseganja v pravico do vstopa in prebivanja posameznika na podlagi prava Unije, bi moral biti odločilen položaj na datum obravnave.“