SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 20. decembra 2023(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Omejitve vstopa na ozemlje držav članic – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejitve vstopa na ozemlje držav članic – Vpis imena tožeče stranke na seznama in njegova ohranitev na njiju – Pojem ,vodilni poslovneži‘ – Člen 2(1)(g) Sklepa 2014/145 – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Napaka pri presoji – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Lastninska pravica – Svoboda gospodarske pobude – Pravica do zasebnosti – Uporaba omejitev glede vstopa za državljana države članice – Prosto gibanje državljanov Unije“

V zadevi T‑313/22,

Roman Arkadyevich Abramovich, stanujoč v Nemchinovu (Rusija), ki ga zastopajo T. Bontinck, A. Guillerme, S. Bonifassi, M. Brésart, L. Burguin, J. Goffin, J. Bastien, R. Lööf, odvetniki, in C. Zatschler, SC,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in M.-C. Cadilhac, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopajo J.-F. Brakeland, C. Giolito, L. Puccio in M. Carpus Carcea, agenti,

intervenientka,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),

v sestavi D. Spielmann, predsednik, V. Valančius, R. Mastroianni (poročevalec), sodnika, M. Brkan, sodnica, in I. Gâlea, sodnik,

sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:

–        tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. maja 2022,

–        sklepa z dne 16. avgusta 2022, s katerim je bila Komisiji dovoljena intervencija v podporo Svetu,

–        prilagoditvenih vlog, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. novembra 2022, 23. marca 2023 in 17. maja 2023,

na podlagi obravnave z dne 12. julija 2023,

na podlagi členov 22 in 24(1) Poslovnika Splošnega sodišča po prenehanju funkcije sodnika V. Valančiusa 26. septembra 2023,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Roman Arkadyevich Abramovich, s tožbo predlaga, po eni strani, na podlagi člena 263 PDEU, razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta (SZVP) 2022/429 z dne 15. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 87 I, str. 44) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/427 z dne 15. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 87 I, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: prvotna akta), drugič, Sklepa Sveta (SZVP) 2022/1530 z dne 14. septembra 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 239, str. 149) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/1529 z dne 14. septembra 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 239, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta o ohranitvi iz septembra 2022), tretjič, Sklepa Sveta (SZVP) 2023/572 z dne 13. marca 2023 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 134) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/571 z dne 13. marca 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta o ohranitvi iz marca 2023) ter, četrtič, Sklepa Sveta (SZVP) 2023/811 z dne 13. aprila 2023 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 101, str. 67) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/806 z dne 13. aprila 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 101, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta o ohranitvi iz aprila 2023; skupaj z aktoma o ohranitvi iz septembra 2022 in marca 2023: akti o ohranitvi) v delu, v katerem se ti akti (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani akti) nanašajo na tožečo stranki, in po drugi strani, na podlagi člena 268 PDEU, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja prvotnih aktov.

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je poslovnež z ruskim, izraelskim in portugalskim državljanstvom.

3        Svet Evropske unije je 17. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 16). Istega dne je na podlagi člena 215(2) PDEU sprejel Uredbo (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 6).

4        Predsednik Ruske federacije je 21. februarja 2022 podpisal odlok o priznanju neodvisnosti in suverenosti samooklicanih „Ljudske republike Doneck“ in „Ljudske republike Lugansk“ ter ukazal, da se ruske oborožene sile napotijo na ti območji.

5        Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je 22. februarja 2022 v imenu Evropske unije objavil izjavo, v kateri je ta dejanja obsodil, saj pomenijo hudo kršitev mednarodnega prava. Napovedal je, da se bo Unija na te zadnje kršitve Ruske federacije odzvala s takojšnjim sprejetjem dodatnih omejevalnih ukrepov.

6        Svet je 23. februarja 2022 sprejel prvi sklop omejevalnih ukrepov. Ti so se nanašali na, prvič, omejitve gospodarskih odnosov s pokrajinama Doneck in Lugansk, ki nista pod vladnim nadzorom, drugič, omejitve dostopa do kapitalskega trga, med drugim s prepovedjo financiranja Ruske federacije, njene vlade in centralne banke, in tretjič, dodajanje članov vlade, bank, poslovnežev, generalov in 336 članov Gosudarstvennaya Duma Federal’nogo Sobrania Rossiskoï Federatsii (državna duma zvezne skupščine Ruske federacije) na seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

7        Predsednik Ruske federacije je 24. februarja 2022 napovedal vojaško operacijo v Ukrajini, ruske oborožene sile pa so istega dne začele napad na Ukrajino v več delih države.

8        Svet je 25. februarja 2022 sprejel drugi sklop omejevalnih ukrepov. Na prvem mestu je šlo za posamične ukrepe, usmerjene proti politikom in poslovnežem, vpletenim v spodkopavanje celovitosti ukrajinskega ozemlja. Na drugem mestu je šlo za omejevalne ukrepe, ki veljajo na področju financ, obrambe in energije, v letalskem sektorju in sektorju vesoljske industrije. Na tretjem mestu je šlo za ukrepe za začasno ustavitev uporabe nekaterih določb sporazuma, ki urejajo ukrepe za lažjo izdajo vizumov za nekatere kategorije državljanov Ruske federacije, ki zaprosijo za vizum za kratkoročno bivanje.

9        Svet je istega dne glede na resnost razmer v Ukrajini sprejel, prvič, Sklep (SZVP) 2022/329 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 50, str. 1) in, drugič, Uredbo (EU) 2022/330 o spremembi Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 51, str. 1), da bi med drugim spremenil merila, na podlagi katerih se lahko fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom naložijo zadevni omejevalni ukrepi. V skladu z uvodno izjavo 11 Sklepa 2022/329 Svet meni, da bi bilo treba spremeniti merila za uvrstitev na seznam, in sicer tako, da bi se nanj vključile osebe in subjekti, ki podpirajo vlado Ruske federacije in imajo koristi od nje, ter osebe in subjekti, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten vir prihodka, in fizične in pravne osebe, ki so povezane z osebami ali subjekti s seznama.

10      Člen 2(1) in (2) Sklepa 2014/145 v različici, spremenjeni s Sklepom 2022/329, določa:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo:

[…]

d)      fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki materialno ali finančno podpirajo ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, ali pa imajo od njih korist;

[…]

g)      vodilni poslovneži ali pravne osebe, subjekti ali organi, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine,

[…]

2.      Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi, ne smejo biti neposredno ali posredno dana na razpolago ali v njihovo korist nikakršna sredstva ali gospodarski viri.“

11      Podrobna pravila za to zamrznitev sredstev so določena v členu 2, od (3) do (6), Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen.

12      Člen 1(1)(b) in (e) spremenjenega Sklepa 2014/145 prepoveduje vstop na ozemlje držav članic ali tranzit prek njega fizičnim osebam, ki ustrezajo merilom, ki so v bistvenem enaka tistim, navedenim v členu 2(1)(d) in (g) tega sklepa.

13      Uredba št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330, nalaga sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev in opredeljuje podrobna pravila te zamrznitve, ki so v bistvu enaka tistim iz Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen. Člen 3(1), od (a) do (g), te uredbe, kakor je bila spremenjena, namreč v bistvu povzema člen 2(1), od (a) do (g), navedenega sklepa.

14      V tem okviru je Svet s prvotnima aktoma ime tožeče stranke dodal na seznama oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge k Sklepu 2014/145, kakor je bil spremenjen, in Priloge I k Uredbi št. 269/2014, kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: zadevna seznama).

15      Razlogi za uvrstitev imena tožeče stranke na zadevna seznama so:

„[Tožeča stranka] je ruski oligarh, ki ima dolge in tesne povezave z Vladimirjem Putinom. Ima privilegiran dostop do predsednika in je z njim v zelo dobrih odnosih. Ta povezava z ruskim voditeljem mu je pomagala pri ohranjanju njegovega precejšnjega bogastva. Je večinski delničar jeklarske skupine Evraz, ki je eden največjih ruskih davkoplačevalcev.

Zato ima koristi od ruskih nosilcev odločitev, odgovornih za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine. Je tudi eden od vodilnih poslovnežev, vključenih v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.“

16      Svet je 16. marca 2022 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, subjektom in organom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2014/145, kot je bil spremenjen, in iz Uredbe št. 269/2014, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo 2022/427 (UL 2022, C 121 I, str. 1). V tem obvestilu je bilo med drugim navedeno, da lahko zadevne osebe prošnjo za ponovno preučitev odločitve o uvrstitvi njihovih imen na zadevna seznama, skupaj z dokazili, pošljejo Svetu.

17      Svet je z dopisom z dne 13. aprila 2022 tožeči stranki posredoval informacije iz dokaznega spisa z referenčno številko WK 3624/2022 z dne 12. marca 2022 (v nadaljevanju: prvi spis WK), na katerega je oprl svojo odločitev.

18      Tožeča stranka je 25. maja 2022 vložila prošnjo za ponovno preučitev prvotnih aktov.

 Dejstva po vložitvi te tožbe

19      Svet je 14. septembra 2022 sprejel akta o ohranitvi iz septembra 2022, s katerima so bili omejevalni ukrepi, sprejeti proti tožeči stranki, podaljšani do 15. marca 2023. Svet je v teh aktih podaljšanje navedenih ukrepov utemeljil s tem, da je povzel vse razloge iz prvotnih aktov.

20      Svet je z dopisom z dne 22. decembra 2022, ki mu je bil priložen dokazni spis z referenčno številko WK 17693/2022 z dne 15. decembra 2022 (v nadaljevanju: drugi spis WK), tožečo stranko obvestil, da namerava podaljšati omejevalne ukrepe proti njej, in jo pozval, naj predloži pripombe.

21      Tožeča stranka je z dopisom z dne 19. januarja 2023 predložila svoje pripombe glede novih dokazov.

22      Z aktoma o ohranitvi iz marca 2023 so bili omejevalni ukrepi, sprejeti proti tožeči stranki, podaljšani do 15. septembra 2023. Svet je z dopisom z dne 14. marca 2023 tožečo stranko obvestil o svoji odločitvi.

23      Z aktoma o ohranitvi iz aprila 2023 sta bili v nekaterih jezikovnih različicah spremenjeni obrazložitev glede tožeče stranke in rubrika, naslovljena „Podatki o istovetnosti“, ki se nanaša nanjo.

24      Razlogi za vpis imena tožeče stranke na zadevna seznama so bili v aktih o ohranitvi iz aprila 2023 spremenjeni tako:

„[Tožeča stranka] je ruski oligarh, ki ima dolge in tesne povezave z Vladimirjem Putinom. Ima privilegiran dostop do predsednika in je z njim v zelo dobrih odnosih. Ta povezava z ruskim voditeljem mu je pomagala pri ohranjanju njegovega precejšnjega bogastva. Je večinski delničar jeklarske skupine Evraz, ki je eden največjih ruskih davkoplačevalcev.

Zato ima koristi od ruskih nosilcev odločitev, odgovornih za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine. Je tudi eden vodilnih ruskih poslovnežev, vključenih v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.“

25      Svet je z dopisom z dne 11. maja 2023 tožeči stranki v odgovor na njen dopis z dne 4. maja 2023 sporočil razloge za navedeno spremembo.

 Predlogi strank

26      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijane akte razglasi za nične v delu, v katerem se nanašajo nanjo;

–        Svetu naloži začasno plačilo 1 milijona EUR v korist dobrodelne fundacije za žrtve konflikta, ki se ustanavlja v okviru prodaje Chelsea FC, iz naslova utrpljene nepremoženjske škode;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

27      Svet ob podpori Evropske komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        plačilo stroškov naloži tožeči stranki.

 Pravo

28      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navaja štiri tožbene razloge, od katerih se formalno prvi nanaša na „kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve“, drugi na „očitno napako pri presoji“, tretji na „kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti“, četrti pa na „kršitev temeljnih pravic“. Poleg tega trdi, da ji je nezakonito ravnanje Sveta povzročilo škodo, ki jo je treba povrniti. Tožeča stranka v okviru prvih dveh prilagoditvenih vlog navaja tudi trditve, ki se nanašajo na „kršitev pravice do obrambe“ in na to, da je „Svet v okviru sprejetja aktov o ohranitvi iz septembra 2022 in marca 2023 kršil obveznost ponovne preučitve“, ki se v bistvu navezujejo na prvi tožbeni razlog, tako da bodo analizirane kot njegov del.

 Predlog za razglasitev ničnosti

 Prvi tožbeni razlog

29      Prvi tožbeni razlog je mogoče v bistvu razdeliti na dva dela, od katerih se prvi nanaša na „kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve“, drugi pa je sestavljen iz trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru prvih dveh prilagoditvenih vlog, ki so posebej usmerjene zoper akta o ohranitvi iz septembra 2022 in marca 2023.

–       Prvi tožbeni razlog: „kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve“

30      Tožeča stranka trdi, da ji informacije, ki jih je predložil Svet, ne omogočajo pravilne obrambe. Svetu zlasti očita, da ni pojasnil narave in obsega „povezav“ ali „odnosov“ s predsednikom V. Putinom.

31      Tožeča stranka meni, da ji Svet ni posredoval zanesljivih in verodostojnih informacij, na podlagi katerih bi lahko preverila razloge za vpis svojega imena na zadevna seznama in njegovo ohranitev na njiju ter posamične, specifične in konkretne razloge, zaradi katerih je menil, da so izpodbijani akti utemeljeni.

32      V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da na podlagi dokazov iz spisa, ki jih sestavljajo le časopisni članki ali izvlečki in posnetki zaslona s spletnih mest, ni mogoče opredeliti nobenega akta o podpori ali prednosti, ki bi ga prejela od predsednika V. Putina.

33      Poleg tega tožeča stranka Svetu očita, da ni opredelil ruskih nosilcev odločitev, od katerih naj bi imela korist.

34      Tožeča stranka prav tako trdi, da ima zaradi trditev Sveta obveznost predložitve negativnih dokazov, s čimer je prevaljeno dokazno breme.

35      Tožeča stranka v repliki poudarja neobstoj dejanske podlage v času sprejetja zadevnih omejevalnih ukrepov. Poleg tega Svetu očita, da ni upošteval konteksta in okoliščin obravnavane zadeve, ker naj ne bi navedel sklopa dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, ki bi omogočali dokaz zadostne povezave med njo in „spornimi situacijami“, in sicer ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

36      Tožeča stranka v prilagoditvenih vlogah trdi, da na podlagi nobenega elementa ni mogoče sklepati, da ji njen status delničarja matične družbe jeklarske skupine Evraz (v nadaljevanju: skupina Evraz) omogoča vplivanje na razmere, proti katerim se borijo omejevalni ukrepi. V zvezi s tem poudarja, da se Svet ne opira več na dokaze, priložene dopisu z dne 22. decembra 2022, ki se na splošno nanašajo na poslovne odnose skupine Evraz in zlasti na pogodbe, ki naj bi jih njene hčerinske družbe sklenile z narodno gardo Ruske federacije. Poleg tega naj se dokazi iz drugega spisa WK, čeprav se v velikem delu časovno umeščajo pred akta o ohranitvi iz septembra 2022, pri njunem sprejetju ne bi navajali.

37      Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

38      V skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do učinkovitega sodnega varstva, določena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), zahteva, da se zadevna oseba z razlogi, na katerih temelji odločba v njeni zadevi, seznani bodisi že na podlagi odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo (glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 100 in navedena sodna praksa).

39      Namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, kot je določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU, ki je korelat načela spoštovanja pravice do obrambe, je po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu sodišču omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točki 49 in 50, in z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 47 in navedena sodna praksa).

40      Obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU in členu 41(2)(c) Listine, mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino tega akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se navedeni akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi zlasti ni treba niti podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin niti na razpravi pred sprejetjem tega akta podrobno odgovoriti na preudarke, ki jih je navedla zadevna oseba, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbi z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 53 in navedena sodna praksa, in z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 48 in navedena sodna praksa).

41      Tako je akt, ki posega v položaj, po eni strani dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Po drugi strani mora biti stopnja natančnosti obrazložitve akta sorazmerna z dejanskimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti akt sprejet (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 104 in navedena sodna praksa).

42      Poleg tega je bilo v sodni praksi pojasnjeno, da morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil naložen omejevalni ukrep, poleg pravne podlage tega ukrepa navedeni tudi specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih je Svet pri odločanju na podlagi svoje diskrecijske pravice menil, da mora tak ukrep veljati za zadevno stranko (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 105 in navedena sodna praksa).

43      Nazadnje, opozoriti je treba, da je obveznost obrazložitve akta bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba ločiti od vprašanja utemeljenosti razlogov, ki spada v okvir vsebinske zakonitosti spornega akta. Obrazložitev akta namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta akt temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost navedenega akta, in ne na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi (glej sodbo z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 96 in navedena sodna praksa). Enako velja za razlikovanje med vprašanjem obrazložitve in vprašanjem dokaza o zatrjevanem ravnanju, ki prav tako spada v okvir vsebinske zakonitosti zadevnega akta in v zvezi s katerim je treba preveriti resničnost dejstev, navedenih v tem aktu, in opredelitev teh dejstev kot elementov, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Chyzh in drugi/Svet, T‑276/12, neobjavljena, EU:T:2015:748, točka 111 in navedena sodna praksa).

44      Najprej, kot je tožeča stranka priznala na obravnavi, je treba ugotoviti, da njene trditve glede pravilnosti, glede tega, da trditve v okviru razlogov za vpis niso aktualne, in glede vsebine drugega spisa WK spadajo v okvir utemeljenosti izpodbijanih aktov in se ne nanašajo na obstoj ali zadostnost obrazložitve teh aktov. Enako velja za njeno trditev v zvezi z domnevno obrnjenim dokaznim bremenom, ki se nanaša na vprašanje utemeljenosti razlogov.

45      V obravnavanem primeru je treba, na prvem mestu, navesti, da je splošni okvir, zaradi katerega je Svet sprejel zadevne omejevalne ukrepe, jasno predstavljen v uvodnih izjavah izpodbijanih aktov, v katerih se med drugim sklicuje na neizzvano in neupravičeno vojaško agresijo Ruske federacije proti Ukrajini. Prav tako so jasno navedene pravne podlage, na podlagi katerih so bili sprejeti navedeni akti, in sicer člen 29 PEU in člen 215 PDEU. Obrazložitev izpodbijanih aktov je tista, ki je navedena v točkah 14 in 24 zgoraj. Tako je bila tožeča stranka dobro seznanjena s kontekstom in okoliščinami sprejetja navedenih aktov.

46      Na drugem mestu, iz besedila obrazložitve izpodbijanih aktov je dovolj jasno razvidno, da je Svet ime tožeče stranke vpisal na zadevna seznama na podlagi dveh meril, ki sta izrecno navedeni v razlogih za vpis, in sicer meril iz člena 2(1)(d) in (g) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen (v nadaljevanju: merilo (d) oziroma merilo (g)) (glej točko 10 zgoraj), česar tožeča stranka tudi ne izpodbija.

47      Na tretjem mestu, tožeča stranka je na podlagi razlogov za vpis iz točk 15 in 24 zgoraj lahko razumela, da je bilo njeno ime vpisano na zadevna seznama in ohranjeno na njiju zlasti zato, ker je imela tesne in dolgotrajne povezave s predsednikom V. Putinom, ki so ji ne glede na njihovo naravo pomagale ohranjati znatno bogastvo, tako da naj bi imela koristi od ruskih nosilcev odločitev, odgovornih za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine. Poleg tega je tožeča stranka opredeljena kot eden od glavnih delničarjev matične družbe skupine Evraz, ki je med najpomembnejšimi davčnimi zavezanci v Rusiji, zaradi česar je opredeljena kot vodilni poslovnež, vključen v gospodarski sektor, ki vladi Ruske federacije zagotavlja ali pomeni znaten vir prihodka.

48      V zvezi s tem je treba, natančneje, glede domnevne nejasnosti in splošnosti sklicevanja na ruske nosilce odločitev poudariti, kot je navedel Svet, da je zaradi sklicevanja na „ruskega voditelja“, v ednini, kar omogoča enostavno identifikacijo predsednika V. Putina kot ruskega nosilca odločitev, od katerega je imela tožeča stranka korist, obrazložitev dovolj natančna.

49      Nazadnje, ker razlogi za vpis imena tožeče stranke na zadevna seznama in njegovo ohranitev na njiju niso bili spremenjeni, tožeča stranka Svetu ne more očitati, da se v obrazložitvi aktov o ohranitvi ni skliceval na dokaze, ki ji jih je predložil z dopisom z dne 22. decembra 2022.

50      Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da so v izpodbijanih aktih pravno zadostno navedeni pravni in dejanski elementi, ki so po mnenju Sveta podlaga teh aktov.

51      Ta del je torej treba zavrniti.

–       Drugi del: „kršitev pravice do obrambe“ in dejstvo, da je „Svet v okviru sprejetja aktov o ohranitvi iz septembra 2022 in marca 2023 kršil obveznost ponovne preučitve“

52      Tožeča stranka Svetu v bistvu očita, da ji ni dal možnosti, da se izjavi pred sprejetjem aktov o ohranitvi iz septembra 2022 in marca 2023, ter da ni dal vsebinskega odgovora na nekatere elemente in trditve, ki jih je predložila.

53      Poleg tega tožeča stranka Svetu očita, da ni ponovno ocenil potrebe po ohranitvi zadevnih omejevalnih ukrepov proti njej, da se je skliceval na neaktualne elemente in da ni upošteval spremenjenih okoliščin po vpisu njenega imena na zadevna seznama, zlasti kar zadeva vlogo, ki naj bi jo imela pri različnih humanitarnih prizadevanjih in mediaciji med strankami, ter njene odnose s predsednikom V. Putinom.

54      Tožeča stranka meni, da akti o ohranitvi iz septembra 2022 in marca 2023 torej ne bi bili sprejeti, če bi Svet ponovno preučil njen položaj in jo zaslišal.

55      Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke prereka.

56      Pravica do izjave v vsakem postopku iz člena 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah, ki je sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to preden se proti njej sprejme odločba, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 75 in navedena sodna praksa).

57      V okviru postopka, ki se nanaša na sprejetje odločbe o vpisu imena osebe na seznam v prilogi k aktu o omejevalnih ukrepih ali ohranitvi tega imena na tem seznamu, spoštovanje pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva zahteva, da pristojni organ Unije zadevni osebi posreduje elemente, s katerimi ta organ razpolaga zoper zadevno osebo za utemeljitev svoje odločbe, zato da se tej osebi omogoči obramba njenih pravic v najboljših mogočih okoliščinah in da se ta lahko ob polnem poznavanju razlogov odloči, ali je smiselno, da se obrne na sodišče Unije. Pristojni organ Unije mora ob tem posredovanju tej osebi omogočiti, da učinkovito predstavi svoje stališče glede razlogov, ki so bili navedeni proti njej (glej v tem smislu sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 111 in 112, in z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 93).

58      Obstoj kršitve pravice do obrambe je treba presojati glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščine njegovega sprejetja in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 102 in navedena sodna praksa).

59      Pravica do izjave pred sprejetjem aktov, s katerimi se ime osebe ali subjekta ohrani na seznamu oseb ali subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, je potrebna, če je Svet v odločbi o ohranitvi vpisa njenega imena na tem seznamu zoper to osebo upošteval nove elemente, in sicer elemente, ki niso bili upoštevani v prvotni odločbi o vpisu njenega imena na ta seznam (glej sodbo z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 54 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 7. aprila 2016, Central Bank of Iran/Svet, C‑266/15 P, EU:C:2016:208, točka 33).

60      Najprej je treba opozoriti, da niti zadevna ureditev niti splošno načelo spoštovanja pravice do obrambe zainteresiranim strankam ne dajeta pravice do zaslišanja, saj zadostuje možnost, da pisno predstavijo svoje pripombe (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 93, in z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, EU:T:2013:397, točka 105).

61      Tako mora pristojni organ Unije, če zadevna oseba v zvezi z obrazložitvijo predloži pripombe, skrbno in nepristransko preizkusiti utemeljenost zatrjevanih razlogov glede na te pripombe in morebitne razbremenilne dokaze, priložene tem pripombam (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 114).

62      V obravnavanem primeru je Svet v zvezi z aktoma o ohranitvi iz septembra 2022 16. marca 2022 objavil obvestilo (glej točko 16 zgoraj) za zadevne posameznike in subjekte, s katerim so bili ti obveščeni o možnosti, da do 1. junija 2022 vložijo prošnjo za ponovno preučitev. Zato je tožeča stranka 25. maja 2022 lahko vložila prvo prošnjo za ponovno preučitev, tako da je imela možnost izraziti svoje stališče pred sprejetjem navedenih aktov o ohranitvi.

63      Kar zadeva oceno potrebe po ohranitvi ukrepov proti tožeči stranki, Svet v dopisu z dne 15. septembra 2022 ni le ponovno navedel trditev iz odgovora na tožbo, ker so bile pripombe iz prošnje za ponovni pregled tožeče stranke podobne tožbenim razlogom, navedenim v tožbi, ampak je tudi navedel nekaj dodatnih pojasnil v zvezi s povezavami, ki jih je tožeča stranka imela s predsednikom V. Putinom, in njenim statusom velikega delničarja skupine Evraz, ki so utemeljevala ohranitev zadevnih omejevalnih ukrepov proti njej. Poleg tega je Svet lahko ugotovil, da se okoliščine niso spremenile, kar je med drugim razvidno iz tega, da sta bila akta o ohranitvi iz septembra 2022 sprejeta na podlagi istih dokazov, kot so bili ti v prvotnih aktih. Zato vpletenosti tožeče stranke v dobrodelne dejavnosti, humanitarna prizadevanja in mediacijo glede na zgoraj navedeno ni mogoče šteti za spremembo okoliščin.

64      Svet tako ni kršil obveznosti ponovne preučitve položaja tožeče stranke pred sprejetjem aktov o ohranitvi iz septembra 2022.

65      V zvezi z aktoma o ohranitvi iz marca 2023 je treba poudariti, da je Svet tožečo stranko z dopisom z dne 22. decembra 2022 obvestil, da namerava njeno ime ohraniti na zadevnih seznamih, in sicer na podlagi iste obrazložitve, in jo pozval, naj predloži pripombe, kar je ta storila z dopisom z dne 19. januarja 2023.

66      Tako je tožeča stranka lahko predložila pripombe v zvezi z novimi dokazi, ki ji jih je Svet posredoval z dopisom z dne 22. decembra 2022, ki mu je bil priložen drugi spis WK.

67      Iz tega sledi, da je Svet tožeči stranki nove elemente posredoval pred sprejetjem aktov o ohranitvi iz marca 2023 in da je ta lahko izrazila svoje stališče o teh elementih pred ohranitvijo zadevnih omejevalnih ukrepov proti njej.

68      Poleg tega je treba poudariti, da čeprav je Svet zavrnil drugo prošnjo za ponovno preučitev in se odločil ohraniti zadevne ukrepe proti tožeči stranki, s tem ni mogoče dokazati, da je kršil svojo obveznost ponovne preučitve. Na eni strani namreč v zvezi s sprejetjem prvotnih aktov ni bilo nobene spremembe okoliščin, na drugi strani pa tožeči stranki nič ni preprečevalo, da ob drugi prošnji za ponovno preučitev predloži nove dokaze v podporo trditvi v zvezi s spremembami okoliščin, do katerih naj bi prišlo od vpisa njenega imena na zadevna seznama. Poleg tega je Svet v dopisu z dne 14. marca 2023 pojasnil razloge, ki upravičujejo ohranitev imena tožeče stranke na navedenih seznamih, in sicer na eni strani njeno dejavnost vodilnega poslovneža in na drugi strani njene povezave s predsednikom V. Putinom.

69      V zvezi z domnevnim neobstojem vsebinskega odgovora na nekatere trditve tožeče stranke je treba navesti, da čeprav spoštovanje pravice do obrambe in pravice do izjave zahteva, da institucije Unije osebi, na katero se nanaša akt, ki posega v položaj, omogočijo, da učinkovito predstavi svoje stališče, pa od njih ne more zahtevati, da se temu stališču pridružijo (glej v tem smislu sodbi z dne 7. julija 2017, Arbuzov/Svet, T‑221/15, neobjavljena, EU:T:2017:478, točka 84, in z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točka 330).

70      Tako zgolj dejstvo, da Svet ni ugotovil neutemeljenosti podaljšanja omejevalnih ukrepov niti ni presodil, da je glede na pripombe, ki jih je predložila tožeča stranka, koristno opraviti preverjanja, ne more pomeniti, da se s takimi pripombami ni seznanil (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točki 330 in 331).

71      Nazadnje, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da novi dokazi niso aktualni, je treba ugotoviti, da je, ker se nanaša na napako pri presoji, ni mogoče učinkovito navajati v podporo temu delu tožbenega razloga.

72      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Svet izpolnil svoje obveznosti v zvezi s spoštovanjem pravice tožeče stranke do izjave v postopku, v katerem so bili sprejeti akti o ohranitvi iz septembra 2022 in marca 2023. Zato je treba ta del tožbenega razloga in posledično prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: „očitna napaka pri presoji“

73      Tožeča stranka v bistvu trdi, da Svet ni predložil konkretnih, natančnih in skladnih elementov, ki bi omogočali oblikovanje dovolj trdne dejanske podlage za utemeljitev vpisa in ohranitve njenega imena na zadevnih seznamih na podlagi meril (d) in (g).

74      Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

–       Uvodne ugotovitve

75      Najprej je treba navesti, da je treba drugi tožbeni razlog razumeti tako, da se nanaša na napako pri presoji, in ne na očitno napako pri presoji. Čeprav je res, da ima Svet določeno diskrecijsko pravico, da v vsakem primeru posebej ugotovi, ali so pravna merila, na katerih temeljijo zadevni omejevalni ukrepi, izpolnjena, pa morajo sodišča Unije zagotoviti načeloma celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije (glej sodbo z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 61 in navedena sodna praksa).

76      Zaradi učinkovitosti sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine, se namreč med drugim zahteva, da se sodišče Unije prepriča, da odločba, s katero so bili sprejeti ali ohranjeni omejevalni ukrepi in ki je za zadevno osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski osnovi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri temelji navedena odločba, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katere se šteje, da je sam po sebi dovolj za utemeljitev te odločbe – utemeljeni (glej v tem smislu sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119, in z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 128).

77      Tako presojo je treba opraviti tako, da se dokazi in informacije ne preučijo ločeno, temveč v okviru, v katerega so ti umeščeni. Svet namreč izpolni dokazno breme, ki ga nosi, če sodišču Unije predloži skupek dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, ki omogočajo, da se dokaže obstoj zadostne povezave med osebo ali subjektom, za katerega velja ukrep zamrznitve sredstev, in režimom ali, na splošno, spornimi situacijami (glej sodbo z dne 20. julija 2017, Badica in Kardiam/Svet, T‑619/15, EU:T:2017:532, točka 99 in navedena sodna praksa; sodba z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točki 63 in 66).

78      Pristojni organ Unije je tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo ali subjekt, pri čemer tej osebi ali subjektu ni treba predložiti negativnega dokaza o neutemeljenosti navedenih razlogov. V zvezi s tem se ne zahteva, da mora Svet sodišču Unije predložiti vse informacije in dokaze, ki se nanašajo na razloge, navedene v aktu, katerega razglasitev ničnosti se predlaga. Pomembno je, da so razlogi, navedeni zoper zadevno osebo ali subjekt, utemeljeni z predloženimi informacijami ali dokazi (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 121 in 122, in z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, EU:C:2013:775, točka 67; glej tudi sodbo z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet, T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317, točka 73 in navedena sodna praksa).

79      V tem primeru mora sodišče Unije preveriti pravilnost zatrjevanih dejstev glede na te informacije ali dokaze in presoditi njihovo dokazno vrednost glede na okoliščine obravnavanega primera in ob upoštevanju morebitnih pripomb, ki jih v zvezi z njimi predloži zlasti zadevna oseba ali subjekt (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 124).

80      Natančneje, glede nadzora zakonitosti, ki se izvaja nad akti o ohranitvi imena zadevne osebe na zadevnih seznamih, je treba opozoriti, da so omejevalni ukrepi po naravi varstveni in po definiciji začasni ukrepi, katerih veljavnost je vedno odvisna od tega, ali še vedno obstajajo dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih so bili sprejeti, in od tega, ali jih je treba zaradi uresničitve z njimi povezanega cilja ohraniti. Iz tega izhaja, da mora Svet pri rednem pregledu teh omejevalnih ukrepov aktualizirano presoditi razmere in pripraviti analizo učinka takih ukrepov, da se ugotovi, ali so omogočili uresničitev ciljev prvotnega vpisa imen zadevnih oseb in subjektov na zadevni seznam in ali je v zvezi s temi osebami in subjekti še vedno mogoča enaka ugotovitev (glej sodbo z dne 27. aprila 2022, Ilunga Luyoyo/Svet, T‑108/21, EU:T:2022:253, točka 55 in navedena sodna praksa; sodba z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 67).

81      Iz tega izhaja, da Svetu za utemeljitev ohranitve imena osebe na seznamu oseb in subjektov, ki so predmet omejevalnih ukrepov, ni prepovedano, da se opre na iste dokaze, na katerih je temeljil že prvotni vpis imena tožeče stranke na navedeni seznam, ponovni vpis njenega imena na ta seznam ali prejšnja ohranitev njenega imena na tem seznamu, če, prvič, se razlogi za vpis niso spremenili in, drugič, se okoliščine niso spremenile do te mere, da ti dokazi ne bi bili več upoštevni (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2020, Kaddour/Svet, T‑510/18, EU:T:2020:436, točka 99). V zvezi s tem razvoj okoliščin vključuje upoštevanje po eni strani položaja države, v zvezi s katero je bil vzpostavljen sistem omejevalnih ukrepov, in posebnega položaja zadevne osebe (sodba z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 78; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 23. septembra 2020, Kaddour/Svet, T‑510/18, EU:T:2020:436, točka 101) ter po drugi strani vseh upoštevnih okoliščin in zlasti uresničitve ciljev omejevalnih ukrepov (sodba z dne 27. aprila 2022, Ilunga Luyoyo/Svet, T‑108/21, EU:T:2022:253, točka 56; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točke od 82 do 84 in navedena sodna praksa).

82      Ob upoštevanju teh načel je treba preveriti, ali je Svet storil napako pri presoji, ko se je odločil vpisati ime tožeče stranke na zadevna seznama in ga nato ohraniti na njiju, pri čemer je treba začeti s preizkusom uporabe merila (g) za tožečo stranko.

–       Uporaba merila (g) za tožečo stranko

83      Tožeča stranka na splošno izpodbija, da bi dejstvo, da je velik delničar skupine Evraz, lahko pomenilo bodisi znaten prispevek k davčnim prihodkom Ruske federacije v povezavi s priključitvijo Krima in destabilizacijo Ukrajine bodisi tesne povezave z rusko vlado.

84      Na prvem mestu, tožeča stranka pojasnjuje, da skupina Evraz ni pomemben vir prihodkov za Rusko federacijo, ker so davki, ki jih ta skupina plača, namenjeni regionalnemu proračunu, ki naj ne bi bil odvisen od zveznega proračuna.

85      Na drugem mestu, tožeča stranka poudarja negativne učinke, ki so jih ukrepi ruske vlade v Ukrajini imeli za skupino Evraz.

86      Na tretjem mestu, tožeča stranka poudarja, da ima v lasti le 28,64 % delniškega kapitala matične družbe skupine Evraz, kar naj ji ne bi dajalo statusa večinskega delničarja niti možnosti, da določi njene transakcije.

87      Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da dejavnosti skupine Evraz niso omejene na Rusijo, temveč se izvajajo tudi v Združenih državah, Kanadi, Češki republiki in Kazahstanu.

88      Na petem mestu, tožeča stranka navaja, da njeni osebni davčni prispevki v Rusiji niso znatni in da je zato ni mogoče šteti za pomembnega davčnega zavezanca za Rusko federacijo. V zvezi s tem izpodbija uporabo merila „sektor dejavnosti“, ki naj bi bilo diskriminatorno, za določitev znatnega vira prihodkov. Dodaja, da dejstvo, da je skupina Evraz dobavitelj jekla nacionalni železniški družbi, ne more biti odločilno pri dokazovanju zagotavljanja znatnega vira prihodkov ruski vladi.

89      Na šestem in zadnjem mestu, tožeča stranka izpodbija svojo opredelitev kot „glavni poslovnež“ v Rusiji in opozarja, da je bilo njeno premoženje pretežno vloženo zunaj navedene države, in sicer zlasti v Izraelu, Združenem kraljestvu, Združenih državah in Kanadi ter da se je poleg tega odlikovala kot priznan človekoljub, čigar dobrodelne dejavnosti naj bi pokrivale vse države, v katerih deluje.

90      Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

91      V obravnavani zadevi se razlog, naveden v zvezi s tožečo stranko, ki se navezuje na merilo (g), nanaša na dejstvo, da je tožeča stranka, ker je velik delničar ali eden glavnih delničarjev skupine Evraz, ki naj bi bila ena od največjih davčnih zavezancev v Rusiji, vodilni poslovnež, vključen v gospodarske sektorje, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo ali zanjo pomenijo znaten vir prihodkov.

92      Ugotoviti je treba, da se pri merilu (g) uporablja pojem „vodilni poslovneži“ v povezavi z „vključen[ostjo] v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka [ruski] vladi“, brez kakršnega koli drugega pogoja glede neposredne ali posredne povezave s to vlado. Namen tega merila je namreč izvajati največji pritisk na ruske oblasti, da bi te prenehale izvajati dejavnosti in politike, ki destabilizirajo Ukrajino, ter vojaško agresijo zoper to državo.

93      V zvezi s tem obstaja logična povezava med tem, da se meri na vodilne poslovneže, vključene v gospodarske sektorje, ki ruski vladi zagotavljajo znatne prihodke, na eni strani in ciljem zadevnih omejevalnih ukrepov, ki je med drugim povečati pritisk na Rusko federacijo ter povečati stroške njenih ukrepov, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, na drugi strani (glej v tem smislu sodbo Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 157 in navedena sodna praksa).

94      Vendar iz ničesar v uvodnih izjavah ali določbah Sklepa 2014/145 in Uredbe št. 269/2014, kakor sta bila spremenjena, ni mogoče sklepati, da bi moral Svet dokazati obstoj tesne povezave ali soodvisnosti med osebo, katere ime je vpisano na zadevna seznama, na eni strani in rusko vlado ali njenimi dejanji, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, na drugi strani.

95      Taka razlaga ne bi bila le v nasprotju z besedilom merila (g), temveč tudi z zastavljenim ciljem.

96      Po eni strani je namreč treba glede na besedilo merila (g) šteti, da je za osebe, na katere se to merilo nanaša, treba šteti, da so vodilne zaradi svojega pomena v gospodarskem sektorju, v katerem opravljajo svojo dejavnost, in zaradi pomena, ki ga ima ta sektor za rusko gospodarstvo (glej v tem smislu sodbo Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 157 in navedena sodna praksa). Tako je treba pojem „vodilni poslovneži“ razumeti tako, da se nanaša na njihovo pomembnost glede na, odvisno od primera, njihov poklicni status, pomembnost njihovih gospodarskih dejavnosti, obseg njihovega kapitala ali njihove funkcije v enem ali več podjetjih, v katerih opravljajo te dejavnosti.

97      Na drugi strani cilj zadevnih omejevalnih ukrepov ni sankcionirati nekatere osebe ali subjekte zaradi njihovih povezav z razmerami v Ukrajini ali njihovih povezav z rusko vlado, temveč, kot je navedeno v točki 93 zgoraj, izvajati največji pritisk na ruske oblasti, da bi te prenehale izvajati svoje dejavnosti in politike, ki destabilizirajo Ukrajino, ter povečati stroške delovanja Ruske federacije, ki spodkopava ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter spodbujati odpravo krize (glej v tem smislu sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 163 in navedena sodna praksa).

98      Nazadnje, merilo (g) je treba razlagati tako, da se uporablja za „vodilne poslovneže“ v smislu, opisanem v točki 96 zgoraj, in da so gospodarski sektorji, v katerih te osebe delujejo, tisti, ki morajo ruski vladi zagotavljati znaten vir prihodkov.

99      Utemeljenost razlogov, navedenih v izpodbijanih aktih, je torej treba presojati z vidika te razlage merila (g).

100    Ker so v obravnavanem primeru ti razlogi za vpis imena tožeče stranke na zadevna seznama in njegovo ohranitev na njiju ostali nespremenjeni, ni treba razlikovati med prvotnimi akti na eni strani in akti o ohranitvi na drugi strani, ker se preverjanje informacij, zatrjevanih v obrazložitvi ter v dokazih iz prvega in drugega spisa WK, v bistvu nanaša na iste dejanske okoliščine.

101    Razlogi, navedeni glede tožeče stranke v zvezi z merilom (g), se nanašajo na dejstvo, da je bila ta ob sprejetju tako prvotnih aktov kot aktov o ohranitvi velik delničar ali eden od glavnih delničarjev skupine Evraz, ki je med največjimi ruskimi davčnimi zavezanci in med drugim deluje v gospodarskem sektorju, ki ruski vladi zagotavlja ali pomeni znaten vir prihodka.

102    Iz elementov spisa v zadevi pa je razvidno, da ima tožeča stranka v lasti neposredno 28,64 % delniškega kapitala matične družbe skupine Evraz in da imajo le trije drugi delničarji te družbe več kot 5‑odstotni delež.

103    Čeprav tožeča stranka izpodbija svoj status velikega delničarja skupine Evraz in svojo pristojnost določanja transakcij navedene skupine ali nadzora nad njo, ni sporno ne le, da je eden najpomembnejših delničarjev matične družbe skupine Evraz, ampak tudi, da je glede na prospekt, ki ga je tožeča stranka predložila v spis zadeve, njen glavni delničar.

104    Tožeča stranka ima namreč v matični družbi skupine Evraz največji odstotek glasovalnih pravic med štirimi glavnimi delničarji, vključno z njo, ki imajo skupaj 63,35 % teh pravic – pri čemer preostali del delniškega kapitala kotira na borzi – in imajo možnost izvajati nadzor nad izvolitvijo direktorjev, izjavo o dividendah, imenovanjem vodstva in drugimi političnimi odločitvami navedene matične družbe.  V zvezi s tem je treba, kot poudarja Svet, navesti, da je upravni odbor te matične družbe sestavljen iz enajstih članov, od katerih je šest neodvisnih neizvršnih direktorjev, in da ima tožeča stranka pravico, da sama imenuje do tri člane upravnega odbora. V vsakem primeru je treba poudariti, da čeprav to, da je tožeča stranka v zadevni matični družbi udeležena kot navadni vlagatelj, pomeni, da ima manjšinski delež, ki ji ne omogoča izvajanja nobene oblike nadzora nad to družbo, ta delež ni manj pomemben, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je skupina Evraz ena od glavnih ruskih skupin na področju jeklarstva in rudnikov. Iz tega sledi, da je tožečo stranko kot večletnega glavnega delničarja zadevne matične družbe mogoče opredeliti kot vodilnega poslovneža v okviru merila (g).

105    Natančneje, v zvezi z „vodilnostjo“ tožeče stranke je treba pojasniti, da za uvrstitev v kategorijo „vodilnih poslovnežev“, kot je bilo navedeno v točkah 96 in 97 zgoraj, merilo (g) ne zahteva obstoja tesnih vezi ali razmerja medsebojne odvisnosti z rusko vlado ali predsednikom Ruske federacije. Prav tako ta ni odvisna od neke vrste pripisljivosti odločitve o nadaljevanju invazije na Ukrajino tožeči stranki ali neposredne oziroma posredne povezave s priključitvijo Krima ali destabilizacijo Ukrajine, tako da je treba trditev tožeče stranke, da od dejavnosti ruske vlade v Ukrajini nima koristi, zavrniti kot neutemeljeno.

106    Iz tega sledi, da je Svet pravilno menil, da je bila tožeča stranka vodilni poslovnež zlasti zaradi svojega poklicnega statusa, pomembnosti svojih gospodarskih dejavnosti, obsega svojih kapitalskih deležev v skupini Evraz in, natančneje, svojega statusa glavnega delničarja matične družbe navedene skupine družb (glej točko 96 zgoraj).

107    Poleg tega tožeča stranka v bistvu izpodbija vključenost v gospodarske sektorje, ki ruski vladi zagotavljajo znaten vir prihodkov v smislu merila (g).

108    V zvezi s tem je treba poudariti, kot je to storil Svet, da se v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, navedba „ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten vir prihodka“ iz merila (g) glede na svoje besedilo nanaša na dohodke, ki izvirajo iz pomembnih gospodarskih sektorjev Ruske federacije, in ne le na davke, ki jih plačujejo vodilni poslovneži. Čeprav je v besedilu uvodne izjave 11 Sklepa 2022/329 navedeno, da je treba merila za uvrstitev na seznam spremeniti tako, da vključujejo „osebe in subjekte, ki [vladi Ruske federacije] zagotavljajo znaten vir prihodka“, to namreč ne more upravičiti razlage navedenega merila v smislu, ki je v nasprotju z njegovim besedilom, ki je zelo jasno. Poleg tega je treba poudariti, da bi bila razlaga, ki jo zagovarja tožeča stranka, v nasprotju s ciljem zadevnih omejevalnih ukrepov, ki je oslabiti zmožnost Ruske federacije za vodenje vojne agresije proti Ukrajini.

109    Prav tako, čeprav niti Sklep 2014/145, kakor je bil spremenjen, niti Uredba št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, ne opredeljujeta pojma „znatni vir prihodkov“, pa uporaba pridevnika „znaten“, ki se nanaša na besedo „vir“, pomeni, da mora biti ta vir pomemben in torej ne zanemarljiv.

110    Poleg tega, čeprav je lahko lastni prispevek skupine Evraz v proračun Ruske federacije koristen za določitev njenega gospodarskega pomena, zlasti pri dokazovanju vodilnosti poslovneža, ki je glavni delničar njene matične družbe, ta prispevek ni odločilen za odgovor na vprašanje, ali gospodarski sektor, v katerem je tožeča stranka dejavna, ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodka.

111    V obravnavanem primeru glede vprašanja, ali gospodarski sektor, v katerem tožeča stranka deluje prek skupine Evraz, ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodkov, ni mogoče utemeljeno trditi, da to ne velja za jeklarski in rudarski sektor.

112    O takem znatnem viru prihodkov, ki sta ga jeklarski in rudarski sektor zagotovila ruski vladi, je namreč mogoče sklepati iz konteksta in iz dokumenta št. 2 prvega spisa WK, v katerem je navedeno, da je ta sektor leta 2016 predstavljal tretji gospodarski sektor z vidika davčnih prihodkov v Rusiji in da je bilo med prvimi 50 ruskimi davčnimi zavezanci 10 tistih, ki spadajo v navedeni sektor, med katerimi je bila skupina Evraz. Iz navedenega dokumenta je tudi razvidno, da medtem ko se je skupno davčno breme ruskega gospodarstva leta 2016 zmanjšalo, pa se je za te davčne zavezance povečalo z 12,4 % na 12,9 %.

113    Poleg tega je iz dokumenta št. 10 prvega spisa WK in iz predstavitve zgodovine skupine Evraz, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, razvidno, da je matična družba te skupine družb eno največjih vertikalno integriranih jeklarskih in rudarskih podjetij na svetu, ki ima več hčerinskih družb.

114    To potrjuje tudi letno poročilo matične družbe skupine Evraz za leto 2021, ki ga je v spis vložila tožeča stranka in v katerem so navedeni prihodki po sektorjih dejavnosti. Iz tega poročila je zlasti razvidno, da so jeklarske dejavnosti prinesle 12,5 milijarde ameriških dolarjev (USD), pri čemer so bili upoštevani tudi prihodki tega sektorja v regiji Severne Amerike (v višini 2,3 milijarde USD). Natančneje, čeprav navedena matična družba posluje v več sektorjih ruskega gospodarstva, prihodki zgolj za jeklarsko industrijo, ki so se v Rusiji med letoma 2020 in 2021 povečali za 48,3 %, predstavljajo 66,3 % njenih skupnih prihodkov. V skladu z navedenim poročilom je ta matična družba „vodilna na trgih gradbenih in železniških proizvodov v Rusiji“. Ima namreč 28‑odstotni delež na ruskem trgu železniških koles in 97‑odstotni delež na trgu vlakov.

115    Poleg tega je iz prospekta v zvezi s skupino Evraz razvidno, da je bila ta leta 2018 četrti proizvajalec surovega jekla v Rusiji in največji proizvajalec po količini dolgih proizvodov za gradbeništvo in železniško industrijo v tej državi in v Skupnosti neodvisnih držav (SND). V letnem poročilu matične družbe skupine Evraz za leto 2021 je navedeno tudi, da je 94,8 % od 71.210 zaposlenih v skupini Evraz zaposlenih v Rusiji in SND.

116    Na podlagi vseh teh elementov je tako mogoče ugotoviti, da zadevni gospodarski sektor, in sicer jeklarski in rudarski sektor, v katerem med drugim deluje skupina Evraz, ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodkov.

117    Okoliščina, da naj bi bili davčni prihodki iz jeklarskega in rudarskega sektorja namenjeni predvsem proračunom lokalnih zveznih enot, tudi če bi bila dokazana, ni upoštevna. Glede na cilj zadevnih omejevalnih ukrepov, na katerega je bilo opozorjeno v točki 93 zgoraj, pojma „prihodki za vlado Ruske federacije“ namreč ni mogoče razlagati ozko, tako da bi se nanašal le na davčne prihodke, namenjene zveznemu proračunu te države. Poleg tega in v vsakem primeru, čeprav ta vir prihodkov ni namenjen zveznemu proračunu niti ga navedena vlada ne uporablja neposredno za podporo svojim vojaškim odhodkom, ostaja dejstvo, da ta vladi kot celoti – brez razlikovanja glede na to, ali ti prihodki izvirajo iz zveznega proračuna ali regionalnih proračunov – omogoča, da mobilizira več sredstev za svoje ukrepe za spodkopavanje ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine.

118    Poleg tega je treba trditve tožeče stranke, ki temeljijo na bolj osebnih okoliščinah, in sicer na njenih humanitarnih dejavnostih in njeni vlogi v mirovnih pogajanjih, zavrniti kot brezpredmetne. Taki elementi namreč niso upoštevni za presojo, ali so pogoji iz merila (g), kot je pojasnjeno v točkah od 92 do 97 zgoraj, v obravnavanem primeru izpolnjeni.

119    Nazadnje, očitka, ki ga je tožeča stranka navedla v okviru druge prilagoditvene vloge in v skladu s katerim je Svet s tem, da se je oprl na dokaze iz drugega spisa WK, pri sprejetju aktov o ohranitvi storil napake v zvezi s presojo pogodb med hčerinskimi družbami skupine Evraz in narodno gardo Ruske federacije ter obstojem osnutka zakona o vojaškem gospodarstvu, ki naj bi podjetja, kot je skupina Evraz, zavezoval k zagotavljanju blaga in storitev za vojsko, ni mogoče sprejeti. Ugotoviti je namreč treba, da se je Svet na te elemente skliceval le zaradi celovitosti in da je treba navedeni očitek zavrniti kot brezpredmeten, ker teh elementov ni uporabil za utemeljitev aktov o ohranitvi, saj niso neposredno povezani z merilom (g).

120    Ugotoviti je torej treba, da je Svet predložil skupek dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, iz katerih je mogoče razbrati, da gospodarski sektor, v katerem tožeča stranka opravlja dejavnost, ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodkov.

121    Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je razlog za uvrstitev imena tožeče stranke na zadevna seznama, ki temelji na statusu vodilnega poslovneža, vključenega v gospodarske sektorje, ki ruski vladi zagotavljajo znaten vir prihodka, ki ustreza merilu (g), dovolj podprt, tako da glede njega Svet ni storil napake pri presoji, ko se je odločil za vpis imena tožeče stranke na zadevna seznama in nato njegovo ohranitev na njiju.

122    V skladu s sodno prakso glede nadzora zakonitosti odločbe, s katero so bili sprejeti omejevalni ukrepi, in ob upoštevanju preventivnosti zadevnih omejevalnih ukrepov, če sodišče Unije ugotovi, da je vsaj eden od navedenih razlogov dovolj natančen in konkreten, da je utemeljen in da je sam po sebi zadostna osnova za utemeljitev te odločbe, potem okoliščina, da drugi od teh razlogov to niso, ne more upravičiti razglasitve ničnosti navedene odločbe (glej sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 72 in navedena sodna praksa).

123    Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti utemeljenost drugih očitkov, ki jih je navedla tožeča stranka in s katerimi se izpodbija presoja Sveta glede merila (d), drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti

124    Tretji tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, ki se nanašata, prvič, na kršitev načel prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja ter, drugič, na kršitev načela sorazmernosti.

–       Prvi del: kršitev načel prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja

125    Tožeča stranka v bistvu trdi, da so zadevni omejevalni ukrepi diskriminatorni. Navaja, prvič, da je razlaga merila (g), ki jo je podal Svet, preširoka, saj zgolj na tej podlagi omogoča sankcioniranje vseh poslovnežev, ne glede na njihov izvor, ki opravljajo ali so opravljali pomembno gospodarsko dejavnost v Rusiji in spoštujejo svoje davčne obveznosti. Drugič, uporaba tega merila s strani Sveta naj bi bila diskriminatorna, ker naj bi se navedeno merilo nanašalo na poslovneže in podjetja z ruskim državljanstvom, pri čemer naj ne bi upoštevalo tujih podjetij, medtem ko ta podjetja prav tako delujejo na ruskem ozemlju ter v proračun Ruske federacije plačujejo zneske davkov in dajatev. Tretjič, tožeča stranka ocenjuje, da je sankcionirana zaradi elementov, nad katerimi nima nobenega nadzora, pa naj gre za zneske davkov, ki jih je treba plačati, razporeditev davčnih prihodkov med regijami in zvezno vlado ali uporabo proračuna, ki ji je dodeljen. Ker nima nobenega instrumenta za vplivanje na rusko davčno politiko in razdelitev prihodkov od dejavnosti skupine Evraz, noben omejevalni ukrep, ki se nanjo nanaša, ne bi mogel spremeniti njenih obveznosti kot ruskega davkoplačevalca.

126    Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

127    Spomniti je treba, da v skladu s sodno prakso načelo enakega obravnavanja, ki je temeljno pravno načelo, prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbi z dne 31. maja 2018, Kaddour/Svet, T‑461/16, EU:T:2018:316, točka 152 in navedena sodna praksa, in z dne 13. septembra 2018, Vnesheconombank/Svet, T‑737/14, neobjavljena, EU:T:2018:543, točka 161 in navedena sodna praksa).

128    V obravnavani zadevi je treba, na prvem mestu, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je razlaga merila (g), ki jo je podal Svet, preširoka, ker v bistvu omogoča, da se zgolj na tej podlagi sankcionirajo vsi poslovneži, ne glede na njihov izvor, ki opravljajo ali so opravljali pomembno gospodarsko dejavnost v Rusiji in spoštujejo svoje davčne obveznosti, poudariti, da tožeča stranka ne pojasnjuje, zakaj ali glede na katere osebe naj bi bila ta domnevno preširoka razlaga navedenega merila diskriminatorna. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, to merilo ne zadeva vseh poslovnežev, ki v Rusiji opravljajo pomembno gospodarsko dejavnost in plačujejo ali so plačevali davke v tej državi na tej podlagi, saj se lahko to merilo nanaša le na poslovneže, ki delujejo v gospodarskem sektorju, ki ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodkov. Vsekakor razlogi, na katere se je Svet oprl pri sprejetju izpodbijanih aktov, temeljijo na ugotovitvi, da je tožeča stranka velik delničar skupine Evraz, ki je ena največjih davčnih zavezancev Ruske federacije. Tako je bila tožeča stranka, v nasprotju s tem kar navaja, predmet zadevnih omejevalnih ukrepov po individualni presoji, ki temelji na konkretnih dokazih, ki se nanašajo nanjo.

129    Poleg tega je v okviru merila (g) gospodarski sektor – in ne poslovneži kot taki niti družbe, katerih delničarji so – tisti, ki je opredeljen kot tak, da ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodka (glej točko 98 zgoraj). Tako se samo po sebi ne nanaša na to, da tožeča stranka ali matična družba skupine Evraz ali njene hčerinske družbe plačajo davke. Navedeno merilo se nanaša na vse dohodke, ustvarjene v gospodarskem sektorju, v katerem deluje zadevni poslovnež, in torej vključuje zlasti, vendar ne le davčne prihodke, ustvarjene v tem sektorju.

130    Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je uporaba merila (g) s strani Sveta diskriminatorna, ker se navedeno merilo nanaša na poslovneže in podjetja z ruskim državljanstvom, pri čemer to merilo ne upošteva tujih podjetij, zadostuje ugotovitev, kot je to storil Svet, da se to merilo ne nanaša na državljanstvo oseb, navedenih na seznamu, ampak na vsako fizično osebo, ki ima status vodilnega poslovneža v smislu navedenega merila. Zato imajo lahko osebe, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, katero koli državljanstvo, če izpolnjujejo zadevno merilo.

131    V teh okoliščinah, tudi ob predpostavki, da Svet ni sprejel ukrepov zamrznitve sredstev za nekatere osebe, ki izpolnjujejo merilo (g), ter skrbno in nepristransko preučil vseh upoštevnih elementov v zvezi s temi osebami, se tožeča stranka ne bi mogla tehtno sklicevati na tako okoliščino, ker mora biti načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije usklajeno z načelom zakonitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 3. maja 2016, Post Bank Iran/Svet, T‑68/14, neobjavljena, EU:T:2016:263, točka 135 in navedena sodna praksa). Vsekakor je treba poudariti, da je iz preučitve drugega tožbenega razloga razvidno, da je Svet, ne da bi storil napako pri presoji, v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima pri ugotavljanju, ali so merila za uvrstitev na seznam izpolnjena, odločil vpisati ime tožeče stranke na zadevna seznama in ga na njiju ohraniti.

132    Na tretjem mestu, treba je poudariti, da tožeča stranka ne pojasnjuje razlogov, zaradi katerih bi njen domnevni neobstoj vpliva na namembnost ruskih davčnih prihodkov in na razdelitev prihodka iz dejavnosti skupine Evraz lahko pomenil kršitev načela enakega obravnavanja, tako da je treba to trditev zavrniti kot neutemeljeno.

133    Zato je treba ta del zavrniti.

–       Drugi del: kršitev načela sorazmernosti

134    Tožeča stranka trdi, da so zadevni omejevalni ukrepi, sprejeti proti njej, neustrezni in nesorazmerni, ker se z njimi ne izvaja noben pritisk na ruske oblasti in tudi ne morejo imeti polnega učinka, saj ne sodeluje pri nobenem ukrepu, povezanem s priključitvijo Krima ali destabilizacijo Ukrajine.

135    V zvezi s tem tožeča stranka na eni strani meni, da zadevni ukrepi, sprejeti proti njej, niso potrebni za uresničitev zastavljenih ciljev, ker ni bila vpletena v nobeno odločitev o priključitvi Krima ali destabilizaciji Ukrajine niti se z njo ni o tem ni posvetovalo.  Poleg tega trdi, da so navedeni ukrepi oddaljeni od svojega domnevnega cilja vplivanja na politiko Ruske federacije v Ukrajini zaradi neznatnega prispevka k zveznemu proračunu in da bi lahko negativno vplivali na njene dejavnosti zunaj Rusije.  Poleg tega navaja, da so bili ti ukrepi sprejeti zaradi njenega statusa delničarja matične družbe skupine Evraz, za katero ne velja noben podoben ukrep. Nazadnje trdi, da so zadevni ukrepi nesorazmerni, ker ji preprečujejo učinkovito posredovanje v okviru mirovnih pogajanj kot komunikacijski posrednik.

136    Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

137    Načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije in je povzeto v členu 5(4) PEU, zahteva, da morajo biti ukrepi, določeni s pravom Unije, primerni za uresničevanje legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev (sodbi z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 122, in z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet, T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317, točka 133).

138    Če je tako mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, je treba uporabiti tistega, ki je najmanj obremenjujoč, povzročene nevšečnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 178 in navedena sodna praksa).

139    Kar zadeva sodni nadzor nad spoštovanjem načela sorazmernosti, je treba zakonodajalcu Unije priznati široko diskrecijsko pravico na področjih, ki od njega zahtevajo politične, gospodarske in socialne odločitve ter na katerih mora izvrševati kompleksno presojo. Zato lahko na zakonitost ukrepa, sprejetega na teh področjih, vpliva le njegova očitna neprimernost glede na cilj, ki si ga prizadeva doseči pristojna institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 179 in navedena sodna praksa).

140    V obravnavani zadevi je treba poudariti, da glede na ključni pomen ciljev, ki jim sledijo zadevni omejevalni ukrepi, in sicer zaščite ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine ter spodbujanja mirne rešitve krize v tej državi, ki so del širšega cilja ohranjanja miru, preprečevanja konfliktov in krepitve mednarodne varnosti v skladu s cilji zunanjega delovanja Unije iz člena 21(2)(c) PEU, negativne posledice, ki izhajajo iz njihove uporabe za tožečo stranko, niso očitno nesorazmerne (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 150).

141    Poudariti je treba tudi, da je Svet v uvodnih izjavah od 2 do 10 Sklepa 2022/329 poročal o nenehnem slabšanju razmer v Ukrajini, ki je 24. februarja 2022 privedlo do agresije Ruske federacije proti Ukrajini, ki je očitno vključevala kršitev ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti zadnjenavedene države. Tako je Svet zaradi poslabšanja razmer v Ukrajini, z začetkom vojne agresije Ruske federacije, menil, da je treba za uresničitev zastavljenih ciljev razširiti krog oseb in subjektov, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi. S tem pristopom, ki temelji na progresivnosti posega v pravice glede na učinkovitost ukrepov, je njihova sorazmernost ravno tako izkazana (glej po analogiji sodbi z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 126, in z dne 25. januarja 2017, Almaz-Antey Air and Space Defence/Svet, T‑255/15, neobjavljena, EU:T:2017:25, točka 104).

142    Glede na razvoj dogodkov v Ukrajini je lahko Svet s tem, da je vključil tudi poslovneže iz gospodarskih sektorjev, ki ruski vladi zagotavljajo znaten vir prihodka, upravičeno pričakoval, da bodo taki ukrepi prenehali ali da bodo postali dražji za tiste, ki jih izvajajo, da bi spodbudil prenehanje očitne kršitve ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine (glej po analogiji sodbo z dne 13. septembra 2018, Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 157).

143    V obravnavani zadevi je bilo v okviru drugega tožbenega razloga ugotovljeno, da so bili omejevalni ukrepi proti tožeči stranki upravičeni, ker je bilo na podlagi njenega položaja mogoče šteti, da izpolnjuje pogoje za uporabo merila (g). Pri uvrstitvi tožeče stranke kot glavnega delničarja matične družbe skupine Evraz se namreč upošteva sektor dejavnosti, v katerem ta družba deluje, ne glede na to, ali je ta družba prav tako predmet individualnih sankcij kot pravna oseba in kolikšen je davčni prispevek, do katerega bi bila upravičena ruska vlada.

144    Poleg tega dejstvo, da tožeča stranka ni vpletena v nobeno odločitev o priključitvi Krima ali destabilizaciji Ukrajine, ni upoštevno, saj omejevalni ukrepi proti njej niso bili sprejeti iz tega razloga, temveč zlasti zato, ker je vodilni poslovnež v gospodarskih sektorjih, ki ruski vladi, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine, zagotavljajo znaten vir prihodka. V zvezi s tem je treba opozoriti, da pomembnost ciljev, ki jim sledi akt Unije o vzpostavitvi sistema omejevalnih ukrepov, lahko upraviči negativne, celo zelo negativne posledice za nekatere gospodarske subjekte, vključno s tistimi, ki nikakor niso odgovorni za položaj, zaradi katerega so bili sprejeti zadevni ukrepi (glej po analogiji sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 361, in z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 150).

145    V zvezi s primernostjo omejevalnih ukrepov, sprejetih proti tožeči stranki, je treba poudariti, da glede na cilje v splošnem interesu, ki so za mednarodno skupnost tako temeljni kot tisti, navedeni v točki 140 zgoraj, navedeni ukrepi kot taki ne morejo biti neprimerni (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 2. decembra 2020, Kalai/Svet, T‑178/19, neobjavljena, EU:T:2020:580, točka 171 in navedena sodna praksa).

146    V zvezi z nujnostjo zadevnih omejevalnih ukrepov je treba ugotoviti, da z drugimi, manj omejevalnimi ukrepi ni mogoče enako učinkovito doseči zastavljenih ciljev, in sicer izvajanja pritiska na ruske nosilce odločitev, odgovorne za razmere v Ukrajini, zlasti zaradi možnosti izogibanja naloženim omejitvam (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 182 in navedena sodna praksa). Poleg tega tožeča stranka ni dokazala, da bi Svet lahko predvidel sprejetje manj omejujočih, vendar enako primernih ukrepov, kot so tisti, ki so določeni.

147    Kar zadeva trditev tožeče stranke v zvezi s posledicami za njeno sodelovanje pri mirovnih pogajanjih, je treba opozoriti, da člen 2(3) in (4) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen, ter členi 4(1), 5(1) in 6(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, določajo možnost, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje nekaterih obveznosti in, drugič, da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov. V skladu s členom 1(6) navedenega sklepa lahko pristojni organ države članice zadevnim osebam tudi dovoli vstop na svoje ozemlje, med drugim kadar je potovanje upravičeno z nujno humanitarno potrebo ali zaradi udeležbe na medvladnih sestankih ali sestankih, ki jih spodbuja ali gosti Unija ali jih gosti država članica, ki predseduje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), na katerih se vodi politični dialog, ki neposredno spodbuja politične cilje omejevalnih ukrepov, vključno s podporo ozemeljski celovitosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine.

148    Poleg tega, kot pravilno poudarja Svet, sodelovanje pri mirovnih pogajanjih in, splošneje, zagotavljanje humanitarne pomoči ne moreta vplivati na presojo Sveta glede nujnosti sprejetja omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki ali drugim ruskim vodilnim poslovnežem, da bi se povečal pritisk na predsednika V. Putina in njegovo vlado.

149    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da zadevni omejevalni ukrepi niso niti diskriminatorni niti nesorazmerni.

150    Zato je treba ta del tožbenega razloga in tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

151    Po mnenju tožeče stranke vpis njenega imena na zadevna seznama in njegova ohranitev na njiju pomenita neupravičeno in nesorazmerno omejitev njenih temeljnih pravic, med katerimi so zlasti lastninska pravica, pravica do zasebnosti in svoboda gospodarske pobude ter pravica do prostega gibanja na ozemlju držav članic. Tožeča stranka meni, da je sprejetje zadevnih omejevalnih ukrepov povzročilo tudi kršitev njene pravice do domneve nedolžnosti in ji povzročilo nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve njenega ugleda.

152    Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

153    Najprej je treba poudariti, da so pravica do zasebnosti, pravica do svobode gospodarske pobude, lastninska pravica ter pravica do gibanja in prebivanja del splošnih načel prava Unije in so določene v členih 7, 16, 17 oziroma 45 Listine.

154    Res je, da omejevalni ukrepi, ki jih vsebujejo izpodbijani akti, kljub svoji varstveni naravi povzročajo omejitve uresničevanja temeljnih pravic tožeče stranke iz točke 153 zgoraj.

155    Vendar temeljne pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso absolutne prerogative, njihovo izvrševanje pa je lahko predmet omejitev pod pogoji iz člena 52(1) Listine, v skladu s katerim mora biti po eni strani „[k]akršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava [navedena l]istina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin“, po drugi strani pa so „[o]b upoštevanju načela sorazmernosti omejitve dovoljene, samo če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih“.

156    Omejitev izvrševanja temeljnih pravic in svoboščin mora tako izpolnjevati štiri pogoje, da bi bila v skladu s pravom Unije. Prvič, omejitev mora biti „predpisana z zakonom“, tako da mora imeti institucija Unije, ki sprejme ukrepe, ki lahko omejijo temeljne pravice fizične ali pravne osebe, za to pravno podlago. Drugič, spoštovati mora bistveno vsebino teh pravic. Tretjič, nanašati se mora na cilj splošnega interesa, ki ga kot takega priznava Unija. Četrtič, biti mora sorazmerna (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točki 145 in 222 ter navedena sodna praksa).

157    Ugotoviti pa je treba, da so ti štiri pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni.

158    Na prvem mestu, zadevni omejevalni ukrepi so „predpisani z zakonom“, saj so določeni v aktih, ki so zlasti splošni, ter imajo jasno pravno podlago v pravu Unije in zadostno predvidljivost, česar tožeča stranka ne izpodbija.

159    Na drugem mestu, glede vprašanja, ali se z zadevnimi omejitvami spoštuje „bistvena vsebina“ temeljnih pravic, na katere se sklicuje tožeča stranka, je treba poudariti, da so zadevni omejevalni ukrepi časovno omejeni in jih je mogoče odpraviti. Na eni strani se namreč uporabljajo za šest mesecev in se redno pregledujejo, kot je določeno v členu 6, tretji odstavek, Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen, na drugi strani pa je mogoče odobriti odstopanja od uporabljenih omejevalnih ukrepov tako glede zamrznitve sredstev kot glede omejitev vstopa na ozemlje držav članic (glej točko 147 zgoraj).

160    Na tretjem mestu, zadevne omejitve ustrezajo cilju v splošnem interesu, ki ga kot takega priznava Unija. Njihov namen je namreč zlasti izvajati neposreden in posreden pritisk na nosilce odločitev in rusko vlado, odgovorne za invazijo na Ukrajino, da bi se zmanjšala njihova zmožnost, da še naprej izvajajo ukrepe, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter da bi ti ukrepi prenehali, da bi se ohranila evropska in svetovna stabilnost. Gre za cilj, ki spada med cilje, ki se uresničujejo v okviru skupne zunanje in varnostne politike ter na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (c) PEU, kot so med drugim ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov, krepitev mednarodne varnosti in varstvo civilnega prebivalstva (glej v tem smislu sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 226).

161    Na četrtem mestu, glede sorazmernosti zadevnih omejitev je treba poudariti, da glede na cilje v splošnem interesu, ki so za mednarodno skupnost tako temeljni kot tisti, navedeni v točki 140 zgoraj, ukrepov zamrznitve sredstev kot takih ni mogoče šteti za neustrezne. V zvezi z nujnostjo zadevnih omejevalnih ukrepov je treba ugotoviti, da z drugimi, manj omejevalnimi ukrepi ne bi bilo mogoče enako učinkovito doseči zastavljenih ciljev, in sicer izvajanja pritiska na ruske nosilce odločitev, odgovorne za razmere v Ukrajini, zlasti zaradi možnosti izogibanja naloženim omejitvam (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 182 in navedena sodna praksa).

162    Dalje, opozoriti je treba, da člen 2(3) in (4) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen, ter členi 4(1), 5(1) in 6(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, določajo možnosti, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje nekaterih obveznosti in, drugič, da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov.

163    Natančneje, v zvezi z domnevno kršitvijo – s členom 1 Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen – pravice tožeče stranke kot portugalskega državljana in torej državljana Unije do prostega gibanja na njenem ozemlju, ki je določena v členu 21 PDEU in členu 45(1) Listine, je treba poudariti, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da lahko sprejetje aktov na področju SZVP, določeno s Pogodbama, omeji pravico državljanov Unije do prostega gibanja. Tožeča stranka namreč trdi le, da je omejitev njene svobode gibanja nesorazmerna.

164    Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj naj bi bila taka omejitev nesorazmerna glede na zastavljeni cilj. V svojih pisanjih se je namreč omejila na splošno sklicevanje na svoje trditve v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, ne da bi navedla razloge, zaradi katerih naj bi bile trditve, navedene v okviru navedenega tožbenega razloga, upoštevne za utemeljitev nesorazmernega posega v njeno svobodo gibanja v Uniji. Zato je treba trditve tožeče stranke v zvezi z nesorazmernim posegom v prosto gibanje državljanov Unije zavrniti kot neutemeljene.

165    Glede trditve, s katero se tožeča stranka sprašuje o možnosti, da Svet sprejme omejitev prostega gibanja na podlagi člena 215 PDEU, je treba ob predpostavki, da taka trditev pomeni samostojno utemeljitev, ugotoviti, da tudi ta trditev ni utemeljena in jo je zato treba zavrniti. Vsekakor je treba poudariti, da so omejitve prostega gibanja določene le v členu 1 Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen, in da niso navedene v Uredbi št. 269/2014, kakor je bila spremenjena. Kot pa je razvidno iz uvodnih izjav navedenega sklepa, ta ni bil sprejet na podlagi člena 215 PDEU, temveč na podlagi člena 29 PEU.

166    Poleg tega je treba tudi poudariti, da tožeča stranka z ničimer ni utemeljila, kako naj bi omejevalni ukrepi, sprejeti proti njej, posegali v njeno pravico do zasebnosti.

167    Nazadnje, v zvezi z domnevno kršitvijo pravice tožeče stranke do domneve nedolžnosti, ki jo navaja v svojih pisanjih, ne da bi to podprla s specifičnimi utemeljitvami, je treba poudariti, da ker omejevalni ukrepi, sprejeti proti njej, ne učinkujejo tako, da se premoženje tožeče stranke zaseže, temveč se zgolj previdnostno zamrzne, je treba ugotoviti, da taki ukrepi nimajo nobene kazenske narave in torej ne posegajo v pravico do domneve nedolžnosti, priznano v členu 48(1) Listine, ki zahteva, da vsaka oseba, obtožena kaznivega dejanja, velja za nedolžno, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njena krivda. Na domnevno nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve njenega ugleda, ki je prav tako omenjena v okviru tega očitka, se ni mogoče uspešno sklicevati, da bi se dokazala kršitev pravice tožeče stranke do domneve nedolžnosti.

168    Ugotoviti je treba, da zadevne omejitve, ki izhajajo iz omejevalnih ukrepov, sprejetih proti tožeči stranki v izpodbijanih aktih, niso nesorazmerne in ne morejo povzročiti nezakonitosti navedenih aktov.

169    Glede na navedeno je treba četrti tožbeni razlog in zato predlog za razglasitev ničnosti v celoti zavrniti.

 Odškodninski zahtevek

170    Tožeča stranka zahteva odškodnino za škodo, povzročeno njenemu ugledu, ki je začasno ocenjena na 1 milijon EUR.

171    Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

172    Iz sodne prakse izhaja, da mora biti za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU zaradi nezakonitega ravnanja njenih institucij ali organov izpolnjenih več pogojev, in sicer obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega namen je posameznikom podeliti pravice, dejanska škoda ter obstoj vzročne zveze med kršitvijo obveznosti, ki je naložena avtorju akta, in škodo, ki je nastala oškodovancu (glej sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 32 in navedena sodna praksa).

173    Pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, ki jih sodišču Unije ni treba preučiti v določenem vrstnem redu, so kumulativni, tako da za zavrnitev tožbe v celoti zadostuje, da eden od njih ni izpolnjen (sodba z dne 1. februarja 2023, Klymenko/Svet, T‑470/21, neobjavljena, EU:T:2023:26, točka 62; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 13. decembra 2018, Evropska unija/Kendrion, C‑150/17 P, EU:C:2018:1014, točka 118 in navedena sodna praksa).

174    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba trditve, ki jih je tožeča stranka navedla, da bi dokazala nezakonitost izpodbijanih aktov, s katerimi je bilo njeno ime vpisano na zadevna seznama, zavrniti, tako da pogoj v zvezi z nezakonitostjo ravnanja, ki se očita Svetu, v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Ker torej eden od pogojev, navedenih v točki 172 zgoraj, ni izpolnjen, odgovornost Unije ne more nastati.

175    Zato je treba odškodninski zahtevek zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba preučiti dejanskost škode ter obstoj vzročne zveze med to škodo in kršitvijo zadevne obveznosti. Posledično je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

176    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.

177    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Roman Arkadyevich Abramovich nosi svoje stroške in stroške Sveta Evropske unije.

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške.

Spielmann Mastroianni

Brkan

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. decembra 2023.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Dejstva po vložitvi te tožbe

Predlogi strank

Pravo

Predlog za razglasitev ničnosti

Prvi tožbeni razlog

– Prvi tožbeni razlog: „kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva ter obveznost obrazložitve“.

– Drugi del: „kršitev pravice do obrambe“ in „Svet je v okviru sprejetja aktov o ohranitvi iz septembra 2022 in marca 2023 kršil obveznost ponovne preučitve“

Drugi tožbeni razlog: „očitna napaka pri presoji“

– Uvodne ugotovitve

– Uporaba merila (g) za tožečo stranko

Tretji tožbeni razlog: kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti

– Prvi del: kršitev načel prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja

– Drugi del: kršitev načela sorazmernosti

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

Odškodninski zahtevek

Stroški

*      Jezik postopka: francoščina.