Language of document : ECLI:EU:T:1995:187

SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE

z dne 9. novembra 1995(*)

„Povračilo carin – Načelo kontradiktornosti – Poseben primer“

V zadevi T-346/94,

France-Aviation, družba francoskega prava, s sedežem v Châteaufortu (Francija), ki jo zastopa Jean-Claude Cavaillé, odvetnik iz odvetniške zbornice Lyon, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v odvetniški pisarni Guya Arendta, 62, Avenue Guillume,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata Richard Wainwright, glavni pravni svetovalec, ter Jean-Francis Pasquier, državni uradnik, dodeljen Komisiji, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Carlosa Gómez de la Cruza, člana pravne službe, Centre Wagner, Kirchberg,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije REM 4/94 z dne 18. julija 1994, s katero je bilo na predlog Francoske republike sprejeto, da povračilo uvoznih carin v primeru tožeče stranke ni upravičeno,

SODIŠČE PRVE STOPNJE

EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),

v sestavi H. Kirschner, predsednik, A. Kalogeropoulos, sodnik, in V. Tiili, sodnica,

sodni tajnik: H. Jung,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. septembra 1995

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir in dejansko stanje

1        Tožeča stranka, katere glavna gospodarska dejavnost je vzdrževanje lahkih civilnih in vojaških letal, v Francijo od leta 1980 naprej uvaža sestavne in rezervne dele za letala. Uvoženo blago spada v različne tarifne podskupine skupne carinske tarife, odvisno od tega, ali je njihova uporaba civilna (oprostitev carine) ali vojaška (plačilo carine).

2        Ni sporno, da tožeča stranka za večino zadevnih delov ne more vnaprej določiti njihove poznejše uporabe, torej navesti, ali bodo nameščeni na civilnih ali vojaških letalih. To je razlog, zaradi katerega ni nikoli pridobila oziroma zaprosila za pisno dovoljenje, kot ga določa člen 3(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 4142/87 z dne 9. decembra 1987 o določitvi pogojev za odobritev ugodne tarifne obravnave pri uvozu določenega blaga zaradi njegove posebne uporabe (UL L 387, str. 81, v nadaljevanju: Uredba št. 4142/87), ki naj bi bil predhodni pogoj za oprostitev uvoznih carin za dele, ki jih uporablja tožeča stranka, zaradi njihove „civilne“ uporabe.

3        Glede na te okoliščine so francoski carinski organi prvotno dopuščali, da je tožeča stranka uvažala dele ne glede na njihovo končno uporabo ter jih deklarirala kot „civilne“ pod pogojem, da se je pozneje občasno uredil položaj delov, ki so se uporabili v vojaške namene in so bili tako podvrženi carini.

4        Iz spisa je razvidno, da je leta 1988 francoska carinska uprava obvestila tožečo stranko, da sta bila praksa oprostitve uvoznih carin ter naknadno plačevanje carine s poravnavo nepravilna. Spomnila je, da se je tožeča stranka na začetku leta 1988 obvezala vzpostaviti računalniško vodeno zasebno carinsko skladišče, ki bi ji za vsak del po iznosu iz skladišča omogočilo deklarirati, ali je namenjen civilni ali vojaški uporabi. Glede na Uredbo Sveta (EGS) št. 2503/88 z dne 25. julija 1988 o carinskih skladiščih (UL L 225, str. 1) so carinska skladišča med drugim namenjena dajanju pomoči gospodarskim subjektom, ki ne poznajo končne namembnosti blaga, ki prihaja izven območja Skupnosti, oziroma temu blagu še ne želijo določiti takšne namembnosti.

5        Tožeča stranka je z dopisom z dne 26. decembra 1988 dejansko zaprosila za odprtje carinskega skladišča v lastnih prostorih na letališču. Leto pozneje, ko njena vloga še ni bila sprejeta, je francoska carinska uprava v dopisu z dne 28. novembra 1989 potrdila uporabo načina naknadne poravnave carin, ki se je uporabljal v prejšnjih letih, ter dodala, da „upoštevajoč nastale težave […] pri vzpostavitvi posebnega zasebnega skladišča tokrat ne bo naložila kazni“.

6        Tožeča stranka je z dopisom z dne 25. junija 1991 ponovno zaprosila pristojni carinski urad za dovoljenje, da odpre zasebno carinsko skladišče. V dopisu z dne 2. oktobra 1991 je direktor regionalnega carinskega urada opozoril na težave v zvezi s spremembami pravil glede skladišč. V dopisu z dne 16. aprila 1992 je direktor regionalnega carinskega urada tožeči stranki končno izdal dovoljenje za upravljanje zaprošenega skladišča. Vendar je isti direktor po prerazporeditvi do takrat odgovornega carinskega urada v dopisu z dne 20. oktobra 1992 podal dodatno določilo k prej izdanemu dovoljenju. Carinsko skladišče je bilo vzpostavljeno šele 1. januarja 1993, zamudo pa je tožeča stranka pripisovala „upravni počasnosti“, navedeni zgoraj.

7        Predhodno je pristojni carinski urad z dopisom z dne 12. junija 1990 obvestil tožečo stranko, da bo s 1. julijem 1990 preferencialna tarifna obravnava, ki je je bila do takrat deležna, preklicana, ker naj ne bi izpolnila njenih obveznosti glede vzpostavitve omenjenega carinskega skladišča za leto 1990. Zato je bila tožeča stranka prisiljena sprostiti celoto svojega uvoženega blaga v prosti promet ter nemudoma plačati ustrezno carino, vključno za dele, ki so bili pozneje namenjeni za „civilno“ uporabo. Zgoraj navedeni dopis glede tega vsebuje naslednjo navedbo: „Od zdaj naprej boste morali ob koncu obračunskega obdobja predložiti zahtevo za povračilo carin in davkov za dele letal, namenjene za civilno uporabo“.

8        Po prvem zahtevku za povračilo, ki ga je tožeča stranka vložila oktobra 1991, ji je direktor regionalnega carinskega urada z dopisom z dne 23. decembra 1991 odgovoril, da „so povračila načeloma odobrena“, s tem, da je poudaril, da je treba še predložiti nekatera dokazila, da bi jih lahko preveril pristojni organ. Tožeča stranka je nato z dopisom z dne 12. julija 1993 pri carinski upravi vložila zahtevo za povračilo carinskih dajatev za leta 1990, 1991 in 1992, ki jih je plačala za uvoz delov, ki so bili končno nameščeni na civilna letala. Natančen znesek, ki ga je zahtevala tožeča stranka, je bil določen pozneje in je znašal 1.610.338 FF. Francoske oblasti ter Komisija navedenemu znesku in postopku, ki je bil uporabljen pri izračunu, nista oporekali.

9        Glavna uprava za carine in posredne dajatve je z dopisom z dne 4. januarja 1994 opozorila tožečo stranko na dejstvo, da v času, ko je bilo uvoženo blago dano v prosti promet, tožeča stranka ni bila upravičena do ugodnejše tarifne obravnave zaradi posebne uporabe, tako da je bila carinske dajatve, ki jih je plačala, dolžna plačati v skladu z Uredbo št. 4142/87. Glavna uprava je tožečo stranko obenem obvestila, da je glede na posebne okoliščine zadeve zahtevek za povračilo posredovala Komisiji Evropskih skupnosti v skladu s členom 13(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 1430/79 z dne 2. julija 1979 o povračilu ali odpustu uvoznih ali izvoznih dajatev (UL L 175, str. 1), ki v besedilu, kot izhaja iz Uredbe Sveta (EGS) št. 3069/86 z dne 7. oktobra 1986 o spremembi Uredbe št. 1430/79 (UL L 286, str. 1, v nadaljevanju: člen 13), določa:

„Uvozne ali izvozne dajatve se lahko povrnejo ali odpustijo v posebnih primerih, kot so predvideni v oddelkih A do D, ki izhajajo iz okoliščin, pri katerih ne gre niti za malomarnost niti za goljufivo ravnanje udeleženega [...]“

10      Francosko ministrstvo za proračun je z dopisom z dne 4. februarja 1994 posredovalo zadevo Komisiji v skladu s postopkovnimi določili iz člena 905 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 2454/93, in UL L 302, str. 1). Ta določba je navedena v poglavju, kjer so našteti določeni posebni standardni primeri, v okviru katerih se zahteve za povračilo avtomatično štejejo za izpolnjene ali neizpolnjene. Ko nacionalni organi ugotovijo obstoj ene ali druge takšne okoliščine, so pristojni, da odločijo glede upravičenosti povračila. V nasprotnem, če ne morejo sprejeti take odločitve in če so bila zahtevku priložena dokazila, na podlagi katerih se lahko odobri povračilo, morajo nacionalni organi zadevo posredovati v odločitev Komisiji, pri čemer mora spis, poslan Komisiji, vsebovati vse podatke, ki so potrebni za popolno obravnavo predloženega primera.

11      Če se izkaže, da so podatki, ki jih je država članica posredovala Komisiji, nezadostni, lahko ta zahteva predložitev dodatnih podatkov. Komisija po posvetovanju s skupino strokovnjakov, sestavljeno iz predstavnikov vseh držav članic, zbranih v okviru odbora za prostocarinski režim zaradi obravnave zadevnega primera, odloči, ali preverjeni posebni položaj upravičuje oziroma ne upravičuje odobritve povračila.(člen 907). O odločitvi je treba zadevno državo članico obvestiti, na podlagi te odločitve pa nacionalni organi odločijo o zahtevku zadevne stranke (člen 908).

12      Francosko ministrstvo za proračun je k dopisu z dne 4. februarja 1994 priložilo dve strani obsegajoč spis, v katerem je opisalo okoliščine tožeče stranke med letoma 1990 in 1992 brez opisa carinskega postopka, ki je zanjo veljal pred letom 1990, brez opisa sprememb postopka, ki so stopile v veljavo julija 1990 in brez korespondence, ki je bila s tožečo stranko izmenjana v obdobju med letoma 1988 in 1992 glede morebitnega povračila ter vzpostavitve carinskega skladišča. Spis vsebuje med drugim naslednje ugotovitve:

–        tožeča stranka ob dostavi delov ni mogla določiti, kateri deli bodo nameščeni na civilna in kateri na vojaška letala, kar je bil razlog, zaradi katerega ni zaprosila za dovoljenje za uporabo postopka posebne uporabe,

–        zato je tožeča stranka sprostila uvoženo blago v prosti promet ter plačala ustrezne carinske dajatve kljub dejstvu, da bi lahko v okviru omenjenega postopka uveljavljala oprostitev,

–        od leta 1993 je tožeča stranka po nasvetu carinskih služb uvoženo blago namestila v carinsko skladišče.

Računi in carinske listine, ki so priložene zgoraj omenjenem spisu, vsebujejo tudi dopis, ki ga je tožeča stranka 12. julija 1993 poslala glavni upravi za carine in posredne dajatve, v katerem je opisala prenehanje prej veljavne ugodnejše tarifne obravnave s 1. julijem 1990, vzpostavitev carinskega skladišča šele s 1. januarjem 1993 zaradi zamud, ki so jih povzročile razne spremembe v veljavni zakonodaji, ter potrdilo, ki ji je bilo dano o možnosti povračila carinskih dajatev, plačanih v letih 1990, 1991 in 1992.

13      Francoska vlada je v spisu, poslanem 4. februarja 1994, predlagala povračilo plačanih carinskih dajatev za dele, namenjene „civilni“ uporabi. To je storila na osnovi dejstva, da tožeča stranka ni mogla vnaprej določiti, za katere dele gre, saj so bili enaki ne glede na vrsto letala. Tožeča stranka naj bi zaradi večje učinkovitosti združila vse uvoze, namesto da bi izvedla ločene uvoze za civilna letala. Omenjeni deli naj bi bili obravnavani v skladu s postopkom posebne uporabe. Francoska vlada je bila mnenja, da „družbe ni mogoče obtožiti kakršnekoli malomarnosti ali goljufivega ravnanja“.

14      Ministrstvo je na prošnjo Komisije maja 1994 spis dopolnilo z dopisom, v katerem so bili računski podatki in kopija carinske deklaracije.

15      Komisija je na osnovi omenjenega spisa ter posvetovanja s skupino strokovnjakov, ustanovljeno na podlagi veljavne zakonodaje, v skladu s členom 13(1) 18. julija 1994 sprejela odločbo REM 4/94, po kateri povračilo plačanih carinskih dajatev v tej zadevi ni upravičeno, ker:

–        tožeča stranka ni izpolnila nobenega od pogojev, ki jih določa Uredba št. 4142/87 za odobritev ugodne tarifne obravnave pri uvozu določenega blaga zaradi njegove posebne uporabe, še posebej pogoja pridobitve predhodnega pisnega dovoljenja, saj tako dovoljenje nima retroaktivnega učinka;

–        nespoštovanje določene ureditve ne pomeni posebnega primera v smislu člena 13;

–        so bili opravljeni večkratni uvozi in je bila napaka ponovljena;

–        je tožeča stranka ravnala goljufivo.

16      Komisija je to odločbo posredovala francoski vladi, ki je nato z dopisom z dne 13. avgusta 1994 obvestila tožečo stranko o odločbi ter glavnih razlogih zanjo. Po žigu na pismu se lahko sklepa, da je tožeča stranka pismo na svojem naslovu prejela 23. avgusta 1994.

 Postopek

17      Tožeča stranka je v teh okoliščinah vložila to tožbo, ki jo je sodni tajnik Sodišča prejel 18. oktobra 1994.

18      Pisni postopek je potekal normalno. S sklepom Sodišča prve stopnje z dne 9. marca 1995, po predložitvi stališč strank, je bila zadeva dodeljena prvemu senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki. Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (prvi senat) začelo z ustnim postopkom brez pripravljalnega postopka. Kljub temu je izvedlo določene ukrepe procesnega vodstva. Stranke so na obravnavi 27. septembra 1995 predstavile ustne navedbe in svoje odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje. Na koncu obravnave je predsednik zaključil ustni postopek.

 Predlogi strank

19      Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        odločbo Komisije REM 4/94 z dne 18. julija 1994, naslovljeno na Francosko republiko, glavno upravo za carine in posredne dajatve, razglasi za nično;

–        razglasi, da je zahtevek za povračilo, poslan preko francoske glavne uprave za carine in posredne dajatve načeloma upravičen, s tem, da ta preveri znesek povračila;

–        toženi stranki naloži plačilo stroškov.

20      Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo sodnih stroškov.

 Predlogi glede razglasitve ničnosti odločbe

21      Tožeča stranka je v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti navedla tri tožbene razloge, in sicer kršitev načela kontradiktornosti, ker naj ji ne bi bila dana možnost predstaviti Komisiji svojih trditev, kršitev načela legitimnega pričakovanja, saj naj bi izpodbijana odločba kršila pričakovanja, ki jih je utemeljeno imela glede na navedbe francoske carinske uprave o povračilu plačanih carinskih dajatev, ter napačno razlaganje izraza „poseben primer“ v smislu člena 13 glede na to, da naj Komisija očitno ne bi preučila njenega dejanskega položaja z vidika vseh upoštevnih možnosti. Sodišče prve stopnje presoja, da je treba najprej preučiti tožbeni razlog kršitve načela kontradiktornosti.

 Tožbeni razlog kršitve načela kontradiktornosti

 Trditve strank

22      Tožeča stranka navaja, da je načelo kontradiktornosti, ki je nujno za spoštovanje pravic do obrambe – ki so priznane kot temeljno načelo prava Skupnosti – splošno uporabljen predpis, po katerem se mora naslovnikom odločitev javnih organov, ki bistveno vplivajo na njihove interese, dati možnost, da učinkovito predstavijo svoje stališče (sodbi Sodišča z dne 23. oktobra 1974 v zadevi Transocean Marine Paint proti Komisiji, 17/74, Recueil, str. 1063, točka 15, in z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 7). Načelo kontradiktornosti se ne uporablja samo v postopkih, ki vodijo do sankcij, temveč tudi v tistih, ki imajo lahko neugodne posledice za podjetja, kot velja v obravnavanem primeru.

23      Tožeča stranka poudarja, da ji ni bilo omogočeno predstaviti svojih trditev ne skupini strokovnjakov ne službam Komisije. V zvezi s tem poudarja, da je kršitev načela kontradiktornosti povzročila, da se je Komisija zmotila pri analizi ter uporabi Uredbe št. 4142/87, ki nista imeli nikakršne zveze z dejanskim stanjem. Francoska carinska uprava naj v spisu, ki ga je posredovala Komisiji, dejansko ne bi prikazala vloge, ki jo je sama igrala v postopku glede zahtevka za povračilo. Zaradi tega naj bi bila tožeči stranki odvzeta možnost predstavitve utemeljitev, ki so bile potrebne za obrambo njenega primera pred Komisijo in skupino strokovnjakov.

24      Čeprav Komisija priznava pomembnost načela kontradiktornosti, se sklicuje na sodno prakso Sodišča, po kateri postopek za sprejetje odločb o povračilu – ki vključuje številne stopnje, nekatere na nacionalni ravni (vloga zahtevka s strani podjetja, prva obravnava carinske uprave) in nekatere na ravni Skupnosti (predložitev zahtevka Komisiji, obravnava zadeve s strani Odbora za prostocarinski režim, posvetovanje s skupino strokovnjakov, odločitev Komisije, obvestilo zadevnim državam članicam) – zadevnim strankam zagotavlja vso potrebno pravno varnost (sodbe z dne 17. marca 1983 v zadevi Control Data proti Komisiji, 294/81, Recueil, str. 911, z dne 13. novembra 1984 v zadevi Van Gend & Loos proti Komisiji, 98/83 in 230/83, Recueil, str. 3763, in z dne 6. julija 1993 v zadevi CT Control (Rotterdam) in JCT Benelux proti Komisiji, C-121/91 in C-122/91, Recueil, str. I-3873, točka 48).

25      Trdi, da je postopek v tej zadevi potekal pravilno ter tožeči stranki omogočil, da je svoje trditve predložila francoskim organom oblasti, ki so podprli njen zahtevek za povračilo pred Komisijo in pred skupino strokovnjakov. Če francoski organi oblasti niso navedli vloge, ki naj bi jo imeli v zadevi, naj bi do tega brez dvoma prišlo zato, ker so bili mnenja, da tega ni treba omeniti, ker naj za to ne bi bilo dokazov oziroma ker naj to ne bi bistveno vplivalo na preizkus temelja zahtevka. Komisija med drugim po pregledu spisa, ki so ji ga posredovali nacionalni organi, ni videla potrebe, da bi zahtevala dodatne podatke, ki naj v vsakem primeru ne bi privedli do tega, da bi izdala drugačno odločbo.

26      Komisija je v odgovor na vprašanje Sodišča prve stopnje glede upoštevnosti sodbe Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München (C-269/90, Recueil, str. I-5469) Komisija menila, da navedene sodne prakse ni mogoče prenesti na trenutni spor. Razlogi, zaradi katerih je zadeva v teh dveh primerih prišla pred Komisijo, naj ne bi bili primerljivi: v zadevi C-269/90 je šlo za dvig tehnične presoje zahtevka za oprostitev carin v zvezi z znanstvenimi sredstvi na najustreznejšo stopnjo odločanja, saj je nacionalni organ menil, da je Komisija s pomočjo držav članic v boljšem položaju od njega za to, da opravi tehnične primerjave in da preveri, če drugod v Skupnosti obstajajo podobna sredstva; nasprotno je v obravnavani zadevi, ki se ukvarja s povračilom carinskih dajatev, določitev stopnje pristojnosti odvisna od sprejete odločitve ter posledic, ki bi jih imela na lastne vire Skupnosti, saj ima Komisija pristojnost v primerih, ko gre za vprašanje morebitnega povračila, medtem ko država članica ohrani pristojnost odločanja v primeru zavrnitve povračila. Komisija je poudarila, da naj podatki, ki jih je tožnik predložil v podporo svojim argumentom, v vsakem primeru ne bi spremenili odločitve v izpodbijani odločbi.

27      Komisija je v odgovor Sodišču prve stopnje glede sistema posebnih uporab opozorila, da je pridobitev dovoljenja nujni pogoj za pridobitev koristi iz omenjenega sistema. Tožeča stranka bi morala med postopkom dodelitve dovoljenja, predvsem pa med postopkom deklaracije o sprostitvi blaga v prosti promet, opredeliti blago, ki bi lahko izpolnilo pogoje za postopek zaradi posebne uporabe. Edina zakonita rešitev za tožečo stranko naj bi torej bila, da bi to identifikacijo opravila najpozneje do trenutka sprostitve v prosti promet. Vendar je očitno, da če je tožeča stranka menila, da blaga v trenutku njegove sprostitve v prosti promet ne more razdeliti na tistega za civilno ali vojaško uporabo, je predhodno dovoljenje za uporabo postopka zaradi posebne uporabe izgubilo svoj pomen. Komisija iz tega sklepa, da naj tožeča stranka v vsakem primeru ne bi mogla, čeprav bi to želela, pridobiti dovoljenja za uporabo postopka zaradi posebne uporabe, ter v povezavi s tem na njegovi osnovi pridobiti koristi.

 Presoja Sodišča prve stopnje

28      Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v skladu z zgoraj opisanim zakonskim okvirom upravni postopek, ki je privedel do sprejetja izpodbijane odločbe, zajemal več ravni, po eni strani državno raven, saj je tožeča stranka zahtevek za povračilo skupaj z dokazili vložila pri francoskem upravnem organu, ter po drugi strani raven Skupnosti, saj je francoski upravni organ spis tožeče stranke pripravil in predal Komisiji, ki je po posvetovanju s skupino strokovnjakov zahtevek za povračilo razglasila za neupravičenega.

29      V tem okviru Komisija – ob sklicevanju na zgoraj navedene sodbe v zadevah Control Data proti Komisiji, Van Gend & Loos proti Komisiji ter še posebej CT Control (Rotterdam) in JCT Benelux proti Komisiji – trdi, da je bila v tej zadevi spoštovana pravica tožeče stranke biti zaslišana glede na to, da je izpodbijani postopek tožeči stranki omogočil predložiti svoje argumente pred francoskimi organi in da je bil njen spis, ki so ga slednji predali, na voljo tako skupini strokovnjakov kot Komisiji.

30      Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da mora biti pravica tožeče stranke biti zaslišana v postopku, kot je v obravnavanem sporu, dejansko najprej zagotovljena v odnosih med zadevno stranko in državno upravo. Uredba št. 2454/93 predvideva zgolj stike med zadevno stranko in državno upravo na eni strani ter med slednjo in Komisijo na drugi strani. Čeprav ta zakonodaja ne predvideva direktnega stika med službami Komisije in zadevno stranko, to ne pomeni, da se lahko Komisija v vsakem primeru, ko ji je predložen zahtevek za povračilo, zadovolji s podatki, ki jih je predložila državna uprava. Člen 905(2) Uredbe št. 2454/93 določa, da lahko Komisija od zadevne države članice zahteva predložitev dodatnih podatkov. Potemtakem mora Sodišče prve stopnje preučiti, ali bi v obravnavani zadevi Komisija morala vložiti tako zahtevo, s katero bi se spoštovala pravica tožeče stranke biti zaslišana, ter upoštevati dodatna pojasnila, predložena s strani tožeče stranke francoski upravi in nato posredovana Komisiji.

31      V tem okviru je treba poudariti, da so dejstva te zadeve drugačna od dejstev v zadevah, navedenih zgoraj v točkah 24 in 29. V tej zadevi se tožeča stranka dejansko sklicuje na nepopolnost spisa, ki so ga pripravili in posredovali državni organi, medtem, ko se pri treh prej navedenih zadevah tega ni oporekalo. V zadevi CT Control (Rotterdam) in JCT Benelux proti Komisiji so tožeče stranke dejansko priznale, da so bile vse utemeljitve, na katere so se lahko sklicevale, podane v njihovi zahtevi ter da ni bilo novih elementov, ki bi jih lahko dodale (točka 49 sodbe). V tej zadevi pa je tožeča stranka nasprotno v odgovor na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je določilo Sodišče prve stopnje, izjavila, da pri pripravi spisa ni sodelovala, da ga tudi ni imela možnosti preučiti, preden je bil posredovan, in da ga dejansko nikoli ni preučila.

32      Poleg tega je treba spomniti, da je v zgoraj navedeni sodbi Technische Universität München glede oprostitve plačila uvozne carine za znanstveni instrument Sodišče odločilo, da ima Komisija pri upravnem postopku, ki zahteva zapleteno tehnično presojo, pooblastilo za prosto presojo, s tem, da je dodalo, da je v povezavi s tem pooblastilom temeljnega pomena spoštovanje pravic, ki jih v upravnih postopkih zagotavlja pravni red Skupnosti, ter da te pravice zajemajo še posebej pravico zadevne osebe, da predstavi svoja stališča (točki 13 in 14). Ker upoštevna zakonodaja Skupnosti za uvoznika ni predvidevala nikakršne možnosti, da Komisiji pojasni svoje stališče, čeprav bi bile njegove navedbe o tehničnih podatkih uvoženega instrumenta ter njegovi nameravani uporabi nedvomno izredno koristne, je Sodišče poudarilo, da pravica biti zaslišan v takem postopku zahteva, da udeleženec lahko v postopku pred Komisijo predstavi svoj primer in ustrezno posreduje svoja stališča glede upoštevnosti okoliščin ter po potrebi glede dokumentacije, ki so jo institucije Skupnosti vzele v presojo (točke od 23 do 25).

33      Treba je preučiti, ali je razlog za odločitev Sodišča, kot je naveden zgoraj, upošteven tudi v postopku iz člena 13, kot je ta v tej zadevi. V zvezi s tem je Komisija oporekala, sicer upravičeno, da zelo poredkoma izvaja „zapleteno tehnično presojo“ pri določanju, ali morajo biti carinske dajatve povrnjene. Vendar Sodišče prve stopnje meni, da ni le pretežno tehnična narava spisa tista, ki podeljuje pravico, da je zadevna stranka zaslišana pred Komisijo, ampak njeno pooblastilo za prosto presojo, ki ga ima v tej zadevi.

34      Vendar Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima Komisija v več pogledih določeno mero proste presoje glede uporabe člena 13, ki jo je Sodišče opisalo kot „splošno pravično določbo“ (sodba z dne 15. decembra 1983 v zadevi Schoellershammer proti Komisiji, 283/82, Recueil, str. 4219, točka 7). Po eni strani ta določba pokriva „posebne primere“, kar obvezno predpostavlja, da bi morala Komisija od številnih dejanskih in pravnih podatkov, upoštevati ter preučiti tiste, ki bi bili lahko upoštevni pri njeni dokončni odločitvi. Po drugi strani pa mora Komisija preveriti, ali zadevna stranka ni odgovorna samo za malomarnost, ampak ali je šlo za „goljufivo ravnanje“. Nazadnje se mora pred sprejetjem odločitve Komisija posvetovati s skupino strokovnjakov, kot določa člen 907 Uredbe št. 2454/93, kar kaže na to, da lahko izbira, ali bo upoštevala mnenje te skupine ali ne. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin Sodišče prve stopnje meni, da ima Komisija v okviru postopka iz člena 13 pooblastilo za prosto presojo, ki je vsaj enakovredno tistemu, ki ji ga je Sodišče priznalo v zgoraj navedeni sodbi Technische Universität München. Spoštovanje pravice biti zaslišan mora torej biti v postopkih, ki se nanašajo na povračilo carinskih dajatev, zagotovljeno.

35      Kar zadeva obravnavani primer, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je spis, ki so ga Komisiji predali francoski organi, vseboval dopis, ki ga je tožeča stranka 12. julija 1993 poslala carinski upravi, v katerem se sklicuje na težave, ki jih je imela pri vzpostavljanju carinskega skladišča, ter na „potrdilo“ o možnem povračilu carinskih dajatev, ki jih je plačala med letoma 1990 in 1992. Vendar korespondenca, izmenjana med tožečo stranko in francosko carinsko upravo, glede teh dveh točk ni vključena v ta spis. Tako se zdi, da je Komisija izpodbijano odločbo sprejela na podlagi nepopolnega spisa.

36      Dodati je treba, da so francoski organi v svojem spisu predlagali odobritev povračila ter poudarili, da tožeči stranki ni mogoče pripisati „nikakršne malomarnosti“. Če je Komisija razmišljala, da bi se oddaljila od tega stališča ter zahtevek za povračilo zavrnila na podlagi tega, da naj bi bila tožeča stranka kriva celo „goljufivega ravnanja“ – pridevnik „goljufivega“ je bil izrecno dodan z zgoraj navedeno Uredbo št. 3069/86 z dne 7. oktobra 1986 –, je imela dolžnost omogočiti tožeči stranki, da svoj primer predstavi francoskim organom. Taka odločitev glede stopnje malomarnosti je namreč vključevala zapleteno pravno presojo, do katere bi lahko prišlo le na podlagi vseh upoštevnih dejstev vključno z odločitvami in izjavami državne uprave nasproti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje meni, da je v primeru, ko je Komisija podala tako resno obtožbo „goljufivega ravnanja“ zoper tožečo stranko, še bolj pomembno, da je tožeča stranka zaslišana pred državno upravo, kot je to bilo v zgoraj navedeni zadevi Technische Universität München, v kateri je Sodišče razsodilo, da ima uvoznik pravico biti zaslišan v postopku pred Komisijo, kjer je šlo zgolj za objektivno tehnično presojo znanstvenega instrumenta.

37      Poleg tega, kot je opozorila Komisija, je dejstvo, da se je celo francoski član skupine strokovnjakov, ki je bila vprašana za mnenje pred sprejemom izpodbijane odločbe, izrekel proti povračilu, nepomembno. Nikoli namreč ni bilo dokazano ali zatrjevano, da je bil omenjeni član sploh seznanjen z vsemi okoliščinami zadeve.

38      Iz tega izhaja, da je bila izpodbijana odločba sprejeta na podlagi upravnega postopka, v katerem je bila kršena pravica tožeče stranke biti zaslišana.

39      Glede tega, da Komisija zatrjuje, da naj tudi upoštevanje vseh dodatnih podatkov, ki jih je tožeča stranka predložila Sodišču prve stopnje, ne bi vplivalo na izpodbijano odločbo, je treba ugotoviti, da te utemeljitve, s katero želi Komisija zanikati upoštevnost prej ugotovljene postopkovne nepravilnosti, ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje dejansko nima pristojnosti, da bi prevzelo vlogo pristojnega upravnega organa ali da bi predvidelo odločitev, do katere bo slednji prišel po novem upravnem postopku ob upoštevanju spisa, ki ga bodo dopolnili francoski organi in tožeča stranka. Poleg tega se skupina strokovnjakov, s katero se mora Komisija pred sprejemom odločbe posvetovati v skladu s členom 907 Uredbe št. 2454/93, še ni seznanila s tem dopolnjenim spisom in tako ni mogla dati mnenja ob poznavanju vseh dejstev.

40      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog kršitve načela kontradiktornosti sprejeti. Zato je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba odločati o ostalih tožbenih razlogih tožeče stranke.

 Predlogi, da se zahtevek za povračilo razglasi za upravičenega

41      V odgovor na vprašanje, ki ga je zastavilo Sodišče prve stopnje, je tožeča stranka izjavila, da bo vztrajala pri svojih predlogih za razglasitev, tudi če bo izpodbijana odločba razglašena za nično. V zvezi s tem je poudarila, da je njen zahtevek za povračilo temeljil predvsem na legitimnem pričakovanju, ki ga je imela na podlagi izjav francoskih organov glede povračila plačanih carinskih dajatev. Navaja, da naj bi ta pravni razlog, ki je zunaj normalnega postopka iz člena 905 in naslednjih členov Uredbe št. 2454/93, spadal zgolj pod sodno pristojnost Sodišča prve stopnje in slednjega pooblaščal, da izda sodbo, ki je glede predlaganega povračila neposredno izvršljiva.

42      V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da je ustaljena sodna praksa, da v okviru tožbe za razglasitev ničnosti, ki je vložena v skladu s členom 173 Pogodbe ES, Sodišče Skupnosti brez poseganja v pristojnosti upravnega organa ne sme naložiti instituciji Skupnosti, naj sprejme ukrepe za izvršitev sodbe, s katero se je odločba razglasila za nično (glej na primer sklep Sodišča prve stopnje z dne 27. maja 1994 v zadevi J proti Komisiji, T-5/94, Recueil, str. II-391, točka 17, ter sklep Sodišča prve stopnje z dne 8. novembra 1990 v zadevi Barbi proti Komisiji, T-73/89, Recueil, str. II-619, točka 38). Člen 176 Pogodbe ES, v skladu s katerim mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničnega, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, je omejevalna določba. Dodati je treba, da mora Komisija v vsakem primeru v obravanavani zadevi ponovno odpreti upravni postopek, tako da bi bilo prezgodaj, da bi Sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem razlogu glede kršitve načela legitimnega pričakovanja.

43      Predlogi za razglasitev zahtevka za povračilo za upravičenega so torej nedopustni.

 Stroški

44      V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija s svojimi tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)

razsodilo:

1)      Odločba Komisije REM 4/94 z dne 18. julija 1994, poslana Francoski republiki, glavna uprava za carine in posredne dajatve, se razglasi za nično.

2)      V preostalem se tožba zavrne.

3)      Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Kirschner

Kalogeropoulos

Tiili

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. novembra 1995.

Sodni tajnik

 

       Predsednik

H. Jung

 

      H. Kirschner


* Jezik postopka: francoščina.