SODBA SODIŠČA (deseti senat)

z dne 12. januarja 2017(*)

„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Evropski trg fosfatov za krmo – Dodelitev prodajnih kvot, usklajevanje cen in prodajnih pogojev ter izmenjava občutljivih poslovnih podatkov – Umik pritožnic iz postopka poravnave – Neomejena sodna pristojnost – Varstvo legitimnih pričakovanj in enakega obravnavanja – Razumno trajanje postopka“

V zadevi C‑411/15 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 27. julija 2015,

Timab Industries s sedežem v Dinardu (Francija), ki jo zastopa N. Lenoir, članica pariške odvetniške zbornice,

Cie financière et de participations Roullier (CFPR) s sedežem v Saint-Maloju (Francija), ki jo zastopa N. Lenoir, članica pariške odvetniške zbornice,

pritožnici,

druga stranka v postopku je

Evropska komisija, ki jo zastopajo C. Giolito in B. Mongin, agenta, skupaj z N. Coutrelis, članico pariške odvetniške zbornice, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (deseti senat),

v sestavi M. Berger (poročevalka), predsednica senata, E. Levits in F. Biltgen, sodnika,

generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. julija 2016

izreka naslednjo

Sodbo

1        Pritožnici, družba Timab Industries (v nadaljevanju: Timab) in družba Cie financière et de participations Roullier (v nadaljevanju: CFPR), s pritožbo primarno predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija (T‑456/10, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2015:296), s katero je to zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2010) 5001 final z dne 20. julija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38866 – Fosfati za krmo) (v nadaljevanju: sporni sklep), in vrnitev zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču zaradi ustreznega zmanjšanja globe, ki jima je bila naložena. Podredno predlagata, naj se ugotovi, da je Splošno sodišče kršilo njuno pravico do poštenega sojenja zaradi nerazumnega trajanja sodnega postopka.

 Pravni okvir

 Uredba (ES) št. 1/2003

2        Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) v členu 7(1) določa:

„Kadar Komisija na podlagi pritožbe ali po uradni dolžnosti ugotovi, da gre za kršitev člena [101] ali člena [102 PDEU], lahko z odločbo zahteva od zadevnih podjetij ali podjetniških združenj, da tako kršitev odpravijo. Za ta namen jim lahko naloži vse ravnalne ali strukturne ukrepe, ki so sorazmerni storjeni kršitvi in potrebni za njeno učinkovito odpravo. […]“

3        Člen 23(2) in (3) te uredbe določa:

„2.      Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

(a)      kršijo člen [101] ali člen [102 PDEU] […]

[…]

Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

[…]

3.      Pri določanju višine globe se upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.“

 Uredba (ES) št. 773/2004

4        V letu 2008 je bil uveden postopek poravnave s sprejetjem Uredbe Komisije (ES) št. 622/2008 z dne 30. junija 2008 o spremembi Uredbe (ES) št. 773/2004 glede vodenja postopkov poravnave v kartelnih zadevah (UL 2008, L 171, str. 3). Podrobne določbe za izvajanje te uredbe so bile določene v Obvestilu Komisije z dne 2. julija 2008 o vodenju postopkov poravnave za sprejetje odločb v skladu s členoma 7 in 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 v kartelnih zadevah (UL 2008, C 167, str. 1, v nadaljevanju: Obvestilo o poravnavi).

5        Uredba Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 622/2008 (v nadaljevanju: Uredba št. 773/2004), v členu 10a z naslovom „Postopek poravnave v kartelnih zadevah“ določa:

„1.      Po začetku postopka v skladu s členom 11(6) Uredbe […] št. 1/2003 lahko Komisija določi rok, v katerem lahko stranke predložijo pisno izjavo o pripravljenosti k sodelovanju v pogovorih o poravnavi z namenom, da morda predložijo vloge za poravnavo. Komisija ni obvezana upoštevati nobenih odgovorov, prejetih po preteku tega roka.

[…]

2.      Komisija lahko stranke, ki sodelujejo pri pogovorih o poravnavi, obvesti o:

(a)      očitkih, ki jih namerava podati proti njim;

(b)      dokazih, uporabljenih za opredelitev predvidenih očitkov;

(c)      nezaupnih različicah vseh dostopnih dokumentov, ki so takrat našteti v spisu zadeve, v kolikor je zahteva stranke utemeljena z namenom, da se navedeni stranki omogoči ugotoviti njen položaj glede določenega časovnega obdobja ali vseh drugih vidikov kartela;

(d)      razponu morebitnih glob.

[…]

Če pogovori o poravnavi napredujejo, lahko Komisija določi rok, v katerem se lahko stranke zavežejo, da bodo v skladu s postopkom poravnave predložile vloge za poravnavo, ki bodo odražale rezultate pogovorov o poravnavi, in priznanje o sodelovanju v kršitvi člena [101 PDEU] ter o svoji odgovornosti. Preden Komisija določi rok za predložitev vlog za poravnavo, se lahko zadevnim strankam na zahtevo pravočasno razkrijejo informacije iz prvega pododstavka člena 10a(2). Komisija ni obvezana upoštevati nobenih vlog za poravnavo, prejetih po preteku tega roka.

3.      Če ugotovitev o možnih kršitvah, s katero so bile seznanjene stranke, odraža vsebino njihovih vlog za poravnavo, potem pisni odgovor zadevnih strank na ugotovitev o možnih kršitvah, predložen v roku, ki ga določi Komisija, potrjuje, da ugotovitev o možnih kršitvah, naslovljena nanje, odraža vsebino njihovih vlog za poravnavo. Komisija lahko nato po posvetovanju s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje v skladu s členom 14 Uredbe […] št. 1/2003 sprejme odločbo v skladu s členoma 7 in 23 Uredbe […] št. 1/2003.

4.      Komisija se lahko kadar koli v postopku odloči, da v celoti prekine pogovore o poravnavi za posamezni primer ali iz njih izključi eno ali več vključenih strank, če meni, da učinkovitost postopkov po vsej verjetnosti ne bo dosežena.“

 Obvestilo o poravnavi

6        V točki 1 Obvestila o poravnavi je določeno:

„To obvestilo določa okvir za nagrajevanje sodelovanja pri vodenju postopkov, začetih na podlagi uporabe člena [101 PDEU], v kartelnih zadevah. […] Sodelovanje, ki ga opredeljuje to obvestilo, se razlikuje od prostovoljne predložitve dokazov za sprožitev ali pospešitev preiskave Komisije, ki jo opredeljuje Obvestilo Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah […] Če sodelovanje, ki ga ponuja podjetje, izpolnjuje merila obeh obvestil Komisije, je lahko ustrezno kumulativno nagrajeno.“

7        V točki 11 dela 2.1 navedenega obvestila, naslovljenega „Začetek postopkov in preiskovalne faze v zvezi s poravnavo“, je določeno:

„Če Komisija meni, da je primerno preveriti interes strank za sodelovanje v pogovorih o poravnavi, potem v skladu s členom [10a(1)] in členom 17(3) Uredbe […] št. 773/2004 določi rok, ki ne sme biti krajši od dveh tednov, v katerem stranke istega postopka podajo pisno izjavo o pripravljenosti k sodelovanju v pogovorih o poravnavi z namenom, da morda predložijo vloge za poravnavo na poznejši stopnji. Ta pisna izjava ne pomeni priznanja strank, da so sodelovale pri kršitvi ali da so zanjo odgovorne.“

8        V točkah od 15 do 17 in 19 Obvestila o poravnavi, ki spadajo v del 2.2 tega obvestila z naslovom „Začetek postopka poravnave: pogovori o poravnavi“, je določeno:

„15.      Komisija obdrži odločitev, da določi ustreznost in hitrost dvostranskih pogovorov o poravnavi z vsakim posameznim podjetjem. V skladu s členom 10a(2) Uredbe […] št. 773/2004 in ob upoštevanju skupnega napredka, doseženega v postopku poravnave, to zajema določanje vrstnega reda dvostranskih pogovorov o poravnavi in časovni razpored razkritja informacij, med drugim dokazov v spisu Komisije, uporabljenih za opredelitev predvidenih očitkov[,] in morebitnih glob. Časovno razkritje informacij bo skladno z napredkom pogajanj o poravnavi.

16.      Na podlagi takega zgodnjega razkritja v okviru pogovorov o poravnavi v skladu s členom 10a(2) […] Uredbe […] št. 773/2004 bodo lahko stranke obveščene o bistvenih, že upoštevanih elementih, kot so domnevna dejstva, opredelitev teh dejstev, teža in trajanje domnevnega kartela, pripisovanje odgovornosti, ocena razpona verjetnih glob ter dokazov, uporabljenih za opredelitev morebitnih očitkov. Tako bodo lahko stranke dejansko izrazile svoja mnenja o morebitnih očitkih proti njim in sprejele neuradno odločitev ali bodo poravnavo sklenile ali ne. […]

17.      Kadar se na podlagi napredka, doseženega med pogovori o poravnavi, sklene skupni dogovor o obsegu morebitnih očitkov in oceni razpona verjetnih glob, ki jih naloži Komisija, in Komisija zavzame predhodno stališče, da bo ob upoštevanju skupnega doseženega napredka verjetno dosežena večja učinkovitost postopkov, lahko […] podjetju odobri […] rok za predložitev končne vloge za poravnavo, ki ne sme biti krajši od 15 delovnih dni.

[…]

19.      Če zadevne stranke ne predložijo vloge za poravnavo, bo postopek za sprejetje končne odločbe Komisije potekal v skladu s splošnimi določbami[…] in ne v skladu z določbami, ki urejajo postopek poravnave.“

9        V točki 20 dela 2.3 Obvestila o poravnavi, naslovljenega „Vloge za poravnavo“, je določeno, da morajo stranke, ki se bodo odločile za postopek poravnave, predložiti uradno zahtevo za sklenitev poravnave v obliki vloge za poravnavo. Ta vloga mora vsebovati zlasti jasno in nedvoumno priznanje strank o odgovornosti za kršitev ter potrdilo teh strank, da ne nameravajo zahtevati dostopa do spisa ali ponovnega ustnega zaslišanja, razen če Komisija ne vključi njihovih vlog za poravnavo v ugotovitev o možnih kršitvah in odločbo.

10      V točki 21 Obvestila o poravnavi, ki prav tako spada v navedeni del 2.3, je določeno:

„Priznanja in potrdila strank o poravnavi [za namene poravnave] so izraz njihove zaveze, da bodo sodelovale pri hitri obravnavi zadeve po postopku poravnave. Vendar so ta priznanja in potrdila odvisna od tega, ali Komisija ugodi njihovim zahtevam za poravnavo, vključno s predvidenim najvišjim zneskom globe.“

11      V točkah 23, 24 in 26 dela 2.4 navedenega obvestila, naslovljenega „Ugotovitve o možnih kršitvah in odgovor“, je določeno:

„23.      V skladu s členom 10(1) Uredbe […] št. 773/2004 je priglasitev pisne ugotovitve o možnih kršitvah vsaki posamezni stranki, proti kateri so podani očitki, obvezen pripravljalni ukrep pred sprejetjem končne odločbe. Zato Komisija objavi ugotovitev o možnih kršitvah tudi v okviru postopka poravnave.

24.      Za učinkovito uresničevanje strankine pravice do obrambe mora Komisija slišati njihova mnenja o očitkih proti njim in podporne dokaze pred sprejetjem končne odločbe in jih upoštevati tako, da spremeni svoje predhodne analize, kadar je to ustrezno. Komisija mora ne samo sprejeti ali zavrniti zadevne dokazne razloge strank, ki jih izrazijo med upravnim postopkom, temveč tudi opraviti lastne analize zadev [elementov], ki jih predložijo stranke, da lahko ali zavrže take očitke, ker so se izkazali za neutemeljene, ali dopolni in ponovno dejansko in pravno oceni svoje dokazne razloge v podporo očitkom, ki jih podaja.

[…]

26.      Če ugotovitev o možnih kršitvah ustrezno vključuje vloge za poravnavo, ki so jih predložile zadevne stranke, morajo slednje v roku […], kakor ga določi Komisija […], v odgovoru (nedvoumno) potrditi, da ugotovitev o možnih kršitvah ustreza vsebinam njihovih vlog za poravnavo in se zato še naprej zavezujejo, da bodo sodelovale v postopku poravnave. […]“

12      V točkah 28, 30, 32 in 33 dela 2.5 Obvestila o poravnavi, naslovljenega „Odločba Komisije in nagrada za poravnavo“, je določeno:

„28.      Po odgovorih strank na ugotovitev o možnih kršitvah, ki potrjujejo njihovo pripravljenost k sklenitvi poravnave, lahko Komisija na podlagi Uredbe […] št. 773/2004 brez kakršnih koli drugih postopkovnih ukrepov […] sprejme naknadno končno odločbo v skladu s členom 7 in/ali členom 23 Uredbe […] št. 1/2003. To pomeni zlasti, da te stranke […] ne morejo zahtevati ustnega zaslišanja ali dostopa do spisa potem, ko so bile njihove vloge za poravnavo vključene v ugotovitev o možnih kršitvah.

[…]

30.      Končni znesek globe v določeni zadevi je določen v odločbi o ugotovitvi kršitve v skladu s členom 7 in določitvi globe v skladu s členom 23 Uredbe […] št. 1/2003.

[…]

32.      Če se Komisija odloči stranko nagraditi za poravnavo v okviru tega obvestila, se znesek globe, ki se bo naložila, po uporabi 10 % praga iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe […] št. 1/2003, zniža za 10 %. […]

33.      Če zadeve, ki so predmet poravnave, vključujejo vlagatelje zahtevka za ugodno obravnavo, se bo znižanje dodeljene globe za poravnavo seštelo z njihovo nagrado za ugodno obravnavo.“

 Smernice iz leta 2006

13      V Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006), je določena metodologija, ki jo uporablja Komisija za določanje globe, ki jo je treba naložiti podjetjem in podjetniškem združenjem, kadar naklepno ali iz malomarnosti kršijo določbe členov 101 ali 102 PDEU.

14      V točkah 10 in 11 Smernic iz leta 2006 je določeno:

„10.      Prvič, Komisija bo določila osnovni znesek za vsako podjetje ali podjetniško združenje […].

11.      Drugič, ta osnovni znesek bo lahko prilagodila, in sicer navzgor ali navzdol […].

15      V točki 27 Smernic iz leta 2006, ki spada v del 2 teh smernic z naslovom „Prilagoditev osnovnega zneska“, je določeno:

„Pri določanju globe lahko Komisija upošteva okoliščine, zaradi katerih se osnovni znesek[…] poveča ali zmanjša. To bo naredila na podlagi splošne presoje ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin.“

16      V točki 29 Smernic iz leta 2006, ki je na začetku dela B teh smernic z naslovom „Olajševalne okoliščine“, je določeno:

„Osnovni znesek globe se lahko zmanjša, kadar Komisija ugotovi, da obstajajo olajševalne okoliščine, kot so:

[…]

–        kadar zadevno podjetje dejansko sodeluje s Komisijo, in sicer v obsegu, ki presega področje uporabe obvestila o prizanesljivosti in pravne obveznosti podjetja glede sodelovanja;

[…]“

 Obvestilo o prizanesljivosti

17      V točkah od 20 do 23 Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti), ki spadajo v del B tega obvestila z naslovom „Zmanjšanje globe“, je določeno:

„20.      Podjetja, ki ne izpolnjujejo pogojev iz oddelka A zgoraj, so
lahko upravičena do pravice do zmanjšanja sleherne globe,
ki bi jim bil[a] sicer naložen[a].

21.      Da bi bilo podjetje do tega upravičeno, mora Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima, in mora prekiniti svoje sodelovanje v kršitvi, na katero se sumi, najkasneje ob času, ko predloži dokaze.

22.      Koncept ‚dodane vrednosti‘ se nanaša na obseg, v katerem zagotovljeni dokazi okrepijo, po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti, možnost Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Pri tej oceni bo Komisija na splošno menila, da imajo pisni dokazi, ki izvirajo iz časovnega obdobja, na katerega se nanašajo dejstva, večjo vrednost kot naknadno ugotovljeni dokazi. Podobno se šteje, da imajo dokazi, ki so neposredno povezani z zadevnimi dejstvi, na splošno večjo vrednost kot tisti, ki so z njimi samo posredno povezani.

23.      Komisija bo v vsaki dokončni odločbi, ki jo sprejme ob koncu upravnega postopka, odločila:

(a)      ali so dokazi, ki jih je zagotovilo podjetje, predstavljali znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija ob istem času že imela;

(b)      raven zmanjšanja, do katere bo upravičeno podjetje, glede na globo, ki bi bila sicer naložena, kot sledi. Za:

–        prvo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21: 30–50 % zmanjšanje;

–        drugo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21: 20–30 % zmanjšanje;

–        tretje podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21: do 20 % zmanjšanje.

Da bi Komisija določila raven zmanjšanja znotraj vsakega od teh razredov, bo upoštevala čas, ob katerem so bili predloženi dokazi, ki izpolnjujejo pogoj iz točke 21, in stopnjo, do katere le-ti predstavljajo dodano vrednost. Prav tako lahko upošteva obseg in trajnost sodelovanja podjetja po datumu predložitve.

Poleg tega, če podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela, Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo.“

 Dejansko stanje

18      Dejansko stanje spora in sporni sklep, kot sta opisana v točkah od 1 do 28 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti tako.

19      Družba Timab, odvisna družba skupine Roullier, katere krovna družba je CFPR, proizvaja in trži kemijske proizvode, in sicer fosfate za krmo (v nadaljevanju: FK).

20      Skupina Kemira je Komisijo prva obvestila o skrivnem kartelu na področju FK, tako da je 28. novembra 2003 vložila prošnjo za imuniteto pred globami na podlagi Obvestila o prizanesljivosti. Ta prošnja se je nanašala na obdobje med letoma 1989 in 2003.

21      Informacija, ki jo je sporočila skupina Kemira, je Komisiji omogočila, da je 10. in 11. februarja 2004 v Franciji in Belgiji opravila inšpekcijske preglede prostorov nekaterih podjetij, dejavnih v sektorju FK, med drugim prostorov družbe Timab.

22      Nato so še tri podjetja vložila prošnje za imuniteto pred globami na podlagi Obvestila o prizanesljivosti.

23      Tako je družba Tessenderlo Chemie NV 18. februarja 2004 vložila to prošnjo, ki se je nanašala na celotno obdobje kršitve, in sicer od leta 1969 do leta 2004.

24      Prošnjo na podlagi Obvestila o prizanesljivosti sta 27. marca 2007 vložili tudi družba Quimitécnica.com-Comércia e Indústria Química SA in njena matična družba José de Mello SGPS SA.

25      Pritožnici sta 14. oktobra 2008 prav tako vložili prošnjo za uporabo Obvestila o prizanesljivosti in jo dopolnili 28. oktobra 2009.

26      Komisija je z dopisi z dne 19. februarja 2009 udeležence kartela, med katerimi je bila tudi družba Timab, obvestila o začetku postopka za izdajo sklepa na podlagi poglavja III Uredbe št. 1/2003 in določila dvotedenski rok, v katerem so ji lahko ti pisno predložili izjavo o pripravljenosti za sodelovanje v pogovorih o poravnavi v smislu člena 10a Uredbe št. 773/2004.

27      Komisija je po več dvostranskih sestankih, ki so potekali med njo in zadevnimi podjetji, med drugim družbo Timab, in med katerimi so bili predstavljeni vsebina očitkov in dokazi za njihovo utemeljitev, določila razpon verjetnih glob. Ta ocena, in sicer globe v razponu od 41 do 44 milijonov EUR za sodelovanje družbe Timab pri enotni in trajajoči kršitvi med 31. decembrom 1978 in 10. februarjem 2004, je bila tej družbi sporočena 16. septembra 2009.

28      Komisija je nato zadevnim družbam, tudi družbi Timab, določila rok za vložitev uradnih vlog za poravnavo v skladu s členom 10a(2) Uredbe št. 773/2004. Vsi udeleženci kartela so pravočasno predložili vloge za poravnavo, razen pritožnic, ki sta se odločili, da se iz postopka poravnave umakneta.

29      Komisija je 23. novembra 2009 sprejela sklop šestih obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki jih je na eni strani poslala pritožnicama in na drugi vsakemu udeležencu kartela, ki je sprejel poravnavo.

30      Pritožnici sta se po tem, ko jima je bil omogočen vpogled v spis in sta 2. februarja 2010 odgovorili na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, udeležili zaslišanja, ki je potekalo 24. februarja 2010.

31      Komisija je 20. julija 2010 sprejela sporni sklep, v katerem je ugotovila obstoj enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP v sektorju FK. Komisija je ugotovila, da je ta enotna in trajajoča kršitev potekala od 16. septembra 1993 do 10. februarja 2004 in se je nanašala na delitev velikega dela evropskega trga FK z dodelitvijo prodajnih kvot in strank udeležencem kartela ter na usklajevanje cen in, če je bilo potrebno, prodajnih pogojev.

32      Iz spornega sklepa v bistvu izhaja, da je bil originalni sporazum, ki ga je v letu 1969 pisno sklenilo pet vodilnih proizvajalcev FK, namenjen razrešitvi zasičenosti evropskega trga. Ustanovitveni dogovori kartela naj bi bili poimenovani „CEPA“ (Centre d’étude des phosphates alimentaires, Raziskovalni center za fosfate za krmo). Za zagotavljanje delovanja in ohranjanja kartela naj bi bili na podlagi tega sporazuma sklenjeni posebni dodatni sporazumi in drugi regionalni poddogovori. Udeležba francoskih proizvajalcev v CEPI naj bi bila potrjena od leta 1970. Po reorganizaciji, ki so jo izvedli udeleženci kartela s tremi poddogovori, naj bi navedeni udeleženci v začetku 90‑ih let načrtovali vrnitev k enotni strukturi, poimenovani „Super CEPA“, ki bi na eni strani vključevala pet srednjeevropskih držav, in sicer Belgijo, Nemčijo, Nizozemsko, Avstrijo in Švico, na drugi pa Dansko, Irsko, Madžarsko, Poljsko, Finsko, Švedsko, Združeno kraljestvo in Norveško. Razprave naj bi potekale na dveh ravneh: „osrednja srečanja“ ali srečanja „na evropski ravni“, na katerih naj bi bile sprejete splošne politične odločitve, in „strokovna srečanja“, na katerih naj bi potekale poglobljene razprave na nacionalni in regionalni ravni med udeleženci kartela, ki so bili dejavni v zadevnih državah ali zadevnih regijah.

33      V zvezi z udeležbo pritožnic iz spornega sklepa natančneje izhaja, da je bila družba Timab poleg umeščenosti v francoski del kartela vključena v regionalni okvir „Super CEPA“, ko je začela iz Francije izvažati velike količine FK. Družba Timab naj bi pri dogovorih te „Super CEPA“ začela sodelovati septembra 1993. Vzporedno s srečanji Super CEPA naj bi sodelovala na srečanjih, ki so zadevala Francijo in Španijo.

34      Tako je Komisija po tem, ko je v členu 1 spornega sklepa ugotovila kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP v sektorju FK, ki sta jo storili pritožnici, v členu 2 tega sklepa družbama Timab in CFPR solidarno naložila globo v višini 59.850.000 EUR. Komisija se je za izračun te globe oprla na Smernice iz leta 2006.

35      Komisija je 20. julija 2010 sprejela tudi Sklep C(2010) 5004 final, ki se nanaša na isto zadevo, katerega naslovniki so bili udeleženci kartela, ki so sprejeli sodelovanje v postopku poravnave in so vložili vlogo za poravnavo.

 Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

36      Družbi Timab in CFPR sta 1. oktobra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo, s katero sta predlagali razglasitev ničnosti spornega sklepa, podredno pa razglasitev ničnosti člena 1 spornega sklepa v delu, v katerem je Komisija trdila, da sta sodelovali pri praksah v zvezi s prodajnimi pogoji in sistemom izravnave. Pritožnici sta predlagali, naj se vsekakor člen 2 spornega sklepa spremeni, globa, ki jima je bila solidarno naložena, pa naj se znatno zmanjša.

37      Pritožnici sta v utemeljitev tožbenih predlogov za razglasitev ničnosti spornega sklepa navedli več razlogov, ki jih je mogoče razvrstiti v tri skupine. Prva skupina teh razlogov se je nanašala na postopek poravnave. Pritožnici sta Komisiji v bistvu očitali, da je za podjetje, ki se je umaknilo iz postopka poravnave, uporabila globo, ki presega zgornjo mejo razpona, dogovorjenega med pogovori o poravnavi.

38      Druga skupina tožbenih razlogov se je nanašala na nekatere prakse, ki sestavljajo zadevni kartel, in sicer na mehanizem izravnave in prodajne pogoje. Pritožnici sta v okviru druge skupine tožbenih razlogov v bistvu menili, da je Komisija vse domnevne prakse napačno pripisala vsem podjetjem, ne da bi razlikovala med različnimi obdobji kršitve in različnimi oblikami ravnanja. Komisija naj bi s tem pritožnici prikrajšala za pravico, da učinkovito uveljavljata stališča glede neutemeljenih očitkov sodelovanja pri nekaterih od teh praks, in sicer pri mehanizmu izravnave in usklajenem določanju prodajnih pogojev.

39      Tretja skupina tožbenih razlogov se je nanašala na več vidikov izračuna globe. Pritožnici sta v okviru tretje skupine tožbenih razlogov v bistvu kritizirali več vidikov globe oziroma pravil, ki so bila uporabljena zanjo, tako da sta zatrjevali kršitev člena 23 Uredbe št. 1/2003, očitno napako pri presoji teže očitanih praks, očitno napako pri presoji olajševalnih okoliščin, nesorazmerno zmanjšanje znižanja iz naslova prizanesljivosti in očitno napako pri presoji plačilne sposobnosti. Poleg tega sta pritožnici trdili, da je Komisija kršila načela enakega obravnavanja, individualizacije kazni in sorazmernosti.

40      Pritožnici sta v utemeljitev podrednih predlogov za zmanjšanje globe navedli predvsem dve trditvi. S prvo od teh trditev sta v bistvu želeli doseči znižanje „stopnje teže“. Z drugo trditvijo sta predlagali, naj se poleg znižanja za njuno sodelovanje na podlagi Obvestila o prizanesljivosti odobri dodatno znižanje globe za njuno sodelovanje zunaj okvira tega obvestila, ker nista ugovarjali dejstvom za obdobje po 16. septembru 1993.

41      Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo.

 Predlogi strank pred Sodiščem

42      Družbi Timab in CFPR Sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi;

–        zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da ustrezno zniža globo;

–        dodatno, ugotovi, da je Splošno sodišče kršilo pravico do poštenega sojenja zaradi nerazumnega trajanja sodnega postopka, in

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

43      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne in

–        pritožnicama naloži plačilo stroškov.

 Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka

44      Pritožnici sta po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca z dopisom, ki je prispel na Sodišče 1. septembra 2016, predlagali, naj se v skladu s členom 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.

45      Pritožnici v utemeljitev tega predloga v bistvu trdita, da pred Sodiščem niso dovolj razjasnjeni, prvič, okoliščine, v katerih sta se umaknili iz postopka poravnave, in torej povezava med tem postopkom in rednim upravnim postopkom, in drugič, obseg nekaterih pritožbenih razlogov. V tem okviru pritožnici zlasti menita, da drugače kakor to, kar je generalni pravobranilec navedel v točkah 51 in 52 sklepnih predlogov, nikakor nista nameravali izkoristiti postopka poravnave za lastno korist in da se v nasprotju s trditvami generalnega pravobranilca v teh sklepnih predlogih pritožbeni razlogi nanašajo na izkrivljanje dejstev in dokazov.

46      Poleg tega menita, da se o nekaterih pravnih trditvah v zvezi z izračunom globe in zlasti o vprašanju glede znižanja zaradi sodelovanja ni razpravljalo.

47      Glede tega je treba opozoriti, da lahko Sodišče v skladu s členom 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali (sodba z dne 9. julija 2015, InnoLux/Komisija, C‑231/14 P, EU:C:2015:451, točka 29 in navedena sodna praksa).

48      V obravnavani zadevi Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da je o zadevi dovolj poučeno, da lahko razsodi, in da o tej zadevi ni treba razsoditi na podlagi trditev, o katerih stranke niso razpravljale.

49      Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka se zato zavrne.

 Pritožba

 Prvi pritožbeni razlog: neupoštevanje pravil na področju dokaznega bremena in kršitev pravice do obrambe

 Trditve strank

50      Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitata neupoštevanje dokaznega bremena in kršitev pravice do obrambe, ker je v točkah 114 in 117 izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi morali med postopkom poravnave dokazati svojo neudeležbo v kartelu pred letom 1993.

51      Splošno sodišče naj s tem, da je v točki 114 izpodbijane sodbe trdilo, da „je Komisija upravičeno lahko menila, da sta tožeči stranki sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi od leta 1978“, čeprav naj bi bil ta pojem pravna opredelitev, ki je pritožnicama ni bilo treba niti dokazati niti ovreči v postopku poravnave, ne bi preverilo zahtevanega dokaznega standarda.

52      Glede tega ugotavljata, da dokazni standard, ki velja za Komisijo, ne more biti različen glede na to, ali gre za postopek poravnave ali redni postopek. Ker pa je v izpodbijani sodbi potrjeno razlogovanje Komisije, ki temelji na nižjem dokaznem standardu od zahtevanega, naj bi jo bilo treba razveljaviti.

53      Po mnenju Komisije je treba prvi pritožbeni razlog primarno zavrniti kot brezpredmeten, podredno zavreči kot nedopusten in ga vsekakor zavrniti kot neutemeljen.

54      Ta pritožbeni razlog naj bi bil najprej brezpredmeten, ker je bil sporni sklep, katerega zakonitost je Splošno sodišče potrdilo, sprejet v okviru rednega postopka po umiku družbe Timab iz poravnave. Prvi pritožbeni razlog pa se nanaša na obdobje od leta 1978 do 1993, ki se ni uveljavljalo proti družbi Timab. Tako naj tudi v primeru, da bi bil ta pritožbeni razlog utemeljen, to nikakor ne bi vplivalo na izid spora, ki se nanaša na globo, ki jo je Komisija naložila družbi Timab po koncu rednega upravnega postopka za obdobje od leta 1993 do leta 2004.

55      Dalje, Komisija ugotavlja, da Splošno sodišče ni nikjer ugotovilo, da bi morali pritožnici dokazati, da med letoma 1978 in 1993 nista sodelovali pri kartelu, in da ugotovitve, ki jih je podalo Splošno sodišče v točkah 114 in 117 izpodbijane sodbe, vsekakor pomenijo suvereno presojo dejstev, na katera se nadzor Sodišča ne nanaša.

56      Komisija nazadnje trdi, da ni sporno, da nosi dokazno breme v rednem postopku in v postopku poravnave. Komisija meni, da če pritožnici nikakor ne grajata prve presoje, ki jo opravi Komisija na podlagi elementov, s katerimi razpolaga, ta institucija lahko utemeljeno sklepa, da je njena analiza sprejeta, še toliko bolj, kadar ti elementi izhajajo iz izjav podjetij v prošnji za prizanesljivost in njihovih odgovorov na zahteve po informacijah. Splošno sodišče je na podlagi uporabe teh osnovnih načel ugotovilo, da je Komisija lahko upravičeno sklepala, da je družba Timab sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi od leta 1978.

57      Komisija v tem okviru dodaja, da je Splošno sodišče tudi opozorilo, da je po trditvah, ki sta jih pritožnici podali v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ponovno presodila elemente, s katerimi je razpolagala, in ugotovila, da s temi elementi ni bilo mogoče dokazati sodelovanja pritožnic pred letom 1993. Zato naj bi Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je Komisija spoštovala pravila na področju dokaznega standarda, tako da je v vsaki od faz postopka upoštevala vse elemente, s katerimi je razpolagala.

 Presoja Sodišča

58      Opozoriti je treba, da na podlagi ustaljene sodne prakse zatrjevano nespoštovanje pravil, ki se uporabljajo na področju dokazovanja, pomeni pravno vprašanje, ki je dopustno v fazi pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 44 in navedena sodna praksa, in z dne 30. maja 2013, Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:351, točka 25 in navedena sodna praksa).

59      Tako mora Sodišče preveriti, ali je Splošno sodišče pri presoji dokazov, ki so mu bili predloženi, napačno uporabilo pravo zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot je domneva nedolžnosti, in pravil, ki se uporabljajo na področju dokazovanja, kot so pravila v zvezi z dokaznim bremenom (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 1999, Hüls/Komisija, C‑199/92 P, EU:C:1999:358, točka 65 in navedena sodna praksa, in z dne 30. maja 2013, Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:351, točka 36 in navedena sodna praksa).

60      Zato je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ta pritožbeni razlog dopusten.

61      Kar zadeva utemeljenost, je treba opozoriti, kot zlasti izhaja iz točke 48 izpodbijane sodbe, da sta pritožnici v tožbi, ki sta jo vložili pri Splošnem sodišču, navajali, da je Komisija napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji dejstev, ker je sprva ugotovila, da sta pri enotni in trajajoči kršitvi sodelovali od leta 1978. Po mnenju pritožnic bi morala Komisija glede na dokumente, s katerimi je razpolagala, ugotoviti, da pred letom 1993 nista sodelovali pri globalnem kartelu. Ta napaka pri opredelitvi naj bi izhajala iz nezadostne analize spisa in naj bi tako dokazovala, da Komisija ni izpolnila dolžnosti skrbne in nepristranske preučitve primerov, ki so ji predloženi.

62      Splošno sodišče je v točkah od 108 do 118 izpodbijane sodbe v odgovor na ta očitek preučilo, ali je Komisija sprva zadostno preučila spis pritožnic z vidika očitane kršitve oziroma ali je napačno razlagala informacije, ki sta ji jih predložili.

63      Glede tega je Splošno sodišče po tem, ko je v točkah od 109 do 112 izpodbijane sodbe preizkusilo prošnjo pritožnic za uporabo Obvestila o prizanesljivosti in njune odgovore na zahteve po informacijah, in v točki 113 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni sporno, da sta pritožnici v odgovoru na obvestilo o ugotovitvi o možnih kršitvah navedli, da družba Timab med letoma 1978 in 1993 ni sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, v točki 114 izpodbijane sodbe odločilo, da je glede na dokumente, s katerimi je razpolagala, „Komisija upravičeno lahko menila, da sta tožeči stranki sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi od leta 1978“.

64      Tudi če bi bilo treba utemeljeno šteti, da je Splošno sodišče s potrditvijo preprostega mnenja Komisije pritožnicama naložilo breme – ki ni njuno – dokazati, da sta se kartelu pridružili šele leta 1993, prvi pritožbeni razlog ne bi mogel pripeljati do razveljavitve izpodbijane sodbe ali celo do razglasitve ničnosti spornega sklepa.

65      Kot je namreč opozorjeno zlasti v točki 1 izpodbijane sodbe, sta bili pritožnici sankcionirani za sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi med letoma 1993 in 2004. Z očitkom, ki sta ga pritožnici navajali pred Splošnim sodiščem, kot je nanj opozorjeno v točki 61 te sodbe, pa se je želelo dokazati, da bi morala Komisija glede na dokazne elemente, s katerimi je razpolagala, ugotoviti neobstoj njunega sodelovanja pri kartelu pred letom 1993. Tako navedeni očitek ni mogel nikakor vplivati na spor o glavni stvari, ker se nanaša na obdobje, za katero pritožnici nista bili sankcionirani. Splošno sodišče bi moralo zato ta očitek zavrniti kot brezpredmeten.

66      Iz tega sledi, da je odločitev Splošnega sodišča v točki 118 izpodbijane sodbe, s katero je zavrnjen očitek, ki se je nanašal na to, da je Komisija slabo preučila spis, v skladu s točko 65 te sodbe utemeljena iz drugih pravnih razlogov. Zato je potrebna sprememba te obrazložitve.

67      Prvega pritožbenega razloga torej ni mogoče sprejeti.

 Drugi pritožbeni razlog: kršitev privilegija zoper samoobtožbo in pravice do obrambe ter kršitev neomejene sodne pristojnosti, ki je priznana Splošnemu sodišču

 Trditve strank

68      Drugi pritožbeni razlog, ki se nanaša na točki 94 in 190 izpodbijane sodbe, ima tri dele.

69      Pritožnici s prvim delom drugega pritožbenega razloga menita, da je Splošno sodišče kršilo njuno pravico do obrambe zaradi kršitve privilegija zoper samoobtožbo.

70      Pritožnici v utemeljitev tega prvega dela najprej trdita, da informacij, ki so bile posredovane med postopkom poravnave in postopkom s prošnjo za prizanesljivost, ni mogoče šteti za „priznanja“. V nadaljevanju ugotavljata, da na podlagi prošnje za prizanesljivost ni mogoče samodejno sklepati na to, da se priznava sodelovanje pri kršitvi, ker lahko avtor te prošnje kadar koli izpodbija dejstva in to, kako jih Komisija opredeli. Pritožnici nazadnje menita, da se lahko sklepa na priznanje odgovornosti za kršitev v okviru postopka poravnave, le če je vložena uradna vloga za poravnavo, česar pa nista hoteli storiti. Tako naj bi Splošno sodišče s tem, da je izjave, dane v njuni prošnji za prizanesljivost in v okviru postopka poravnave, samodejno štelo za „priznanja“, kršilo njuno pravico do obrambe, ker ni spoštovalo njunega privilegija zoper samoobtožbo.

71      Pritožnici z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče kršilo neomejeno sodno pristojnost, ker ni izvedlo nadzora nad obveznostjo Komisije za predložitve dokazov, kar zadeva opredelitev „priznanja“, čeprav naj takšna opredelitev ne bi nikakor izhajala iz listin, s katerimi je razpolagala ta institucija. Ta opredelitev pa naj bi znatno vplivala na določitev trajanja njunega sodelovanja pri kršitvi, posledično pa tudi na presojo v zvezi z višino globe in ustreznih znižanj.

72      Glede tega pritožnici na eni strani trdita, da je bilo na podlagi analize elementov, ki sta jih posredovali Komisiji, in listin, ki so jih v spis vložila druga podjetja, mogoče ugotoviti, da je bila njuna udeležba na sestankih zgolj sporadična, na drugi strani pa naj bi bil obstoj teh domnevnih „priznanj“ ovržen s številnimi dokumenti v spisu.

73      Pritožnici s tretjim delom drugega pritožbenega razloga zatrjujeta, da je Splošno sodišče kršilo pravico do obrambe.

74      Pritožnici v okviru tega tretjega dela ugotavljata, da se je Splošno sodišče oprlo na notranje zabeležke v zapisnikih treh dvostranskih srečanj, ki so potekala v letu 2009 med njima in Komisijo. Splošno sodišče naj bi se oprlo zlasti na drugo notranjo zabeležko, v skladu s katero naj bi „priznali“ domnevano sodelovanje pri kršitvi v obdobju od leta 1978 do leta 1992. Ena od teh notranjih zabeležk naj bi bila posredovana šele po koncu pisnega postopka, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa naj bi neposredovanje katerega od dokumentov med upravnim postopkom pomenilo kršitev pravice do obrambe, če se je Komisija oprla na ta dokument, da bi utemeljila svoj očitek v zvezi z obstojem kršitve, in če tega očitka ni bilo mogoče dokazati drugače kot s sklicevanjem na navedeni dokument, za kar naj bi šlo v obravnavani zadevi. Pritožnici menita, da je Splošno sodišče, tudi če bi se Komisija lahko oprla na te notranje zabeležke, kršilo pravico do obrambe, ker ni preverilo izpolnjevanja dokaznega standarda.

75      Pritožnici v repliki dodajata, da si izpodbijana sodba zasluži grajo, ker se je Splošno sodišče zadovoljilo z „upravičenim mnenjem“, ki ga je Komisija lahko imela glede krivde družbe Timab, čeprav je ta krivda temeljila zgolj na domnevno neizpodbijanih „priznanjih“, s čimer je kršilo neomejeno sodno pristojnost.

76      Komisija najprej na podlagi trditev, ki so bile navedene že v okviru prvega pritožbenega razloga in na katere je bilo opozorjeno v točki 54 te sodbe, meni, da je drugi pritožbeni razlog brezpredmeten. Glede tega poudarja, da pritožnici izhajata iz predpostavke, da so izpodbijana „priznanja“ „odločilno vplivala na globo“. Ta ugotovitev pa naj bi bila napačna, ker se ta priznanja nanašajo na obdobje pred tistim, za katero je bila naložena sankcija.

77      Komisija podredno ugotavlja, da je treba drugi pritožbeni razlog, kar zadeva vse tri njegove dele, delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot neutemeljen.

78      Komisija v zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da se prošnje za prizanesljivost že po definiciji nanašajo na podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu in ki to priznajo. Zato naj bi Komisija, če podjetje ne spremeni stališča, kar je mogoče storiti kadar koli, lahko utemeljeno štela, da prošnja za prizanesljivost pomeni, da zadevno podjetje priznava svoje sodelovanje pri prijavljeni kršitvi, ne glede na to, ali se to opredeli kot „priznanje“ ali s katerim drugim izrazom. Ta ugotovitev naj ne bi pomenila nespoštovanja privilegija zoper samoobtožbo, saj so v obravnavani zadevi samoobtoževalne izjave prostovoljne.

79      Komisija v tem okviru meni, da se s trditvijo pritožnic, ki je navedena v okviru tega prvega dela, mešata postopek poravnave in postopek v zvezi s prošnjo za prizanesljivost. Podlaga elementov, na katere se je oprla za ugotovitev, da je družba Timab sodelovala pri kršitvi pred letom 1993, namreč ni domnevno priznanje iz naslova poravnave, ampak izhajajo iz izjav, danih v okviru prošnje za prizanesljivost. Tako je Komisija, ker ni bilo nasprotovanja, na tej podlagi vodila pogovore za sklenitev poravnave. Zato naj bi Komisija med postopkom poravnave in nato Splošno sodišče v točki 94 izpodbijane sodbe izjave družbe Timab lahko štela za „priznanja“, kar zadeva obdobje med letoma 1978 in 1993, ne da bi s tem kršila pravico do obrambe, ker te izjave niso bile drugače pojasnjene.

80      Komisija dodaja, da je od takrat, ko je družba Timab spremenila stališče, upoštevala nove predložene elemente, tako da „priznanja“, prejeta na podlagi prošnje za prizanesljivost, niso bila nedotakljiva. Tako naj bi bila pravica do obrambe vseskozi spoštovana in naj ne bi bilo mogoče ugotoviti nikakršne kršitve privilegija zoper samoobtožbo.

81      Komisija v zvezi z drugim delom drugega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da preudarki pritožnic, s katerimi utemeljujeta trditev, da bi morala ugotoviti, da družba Timab pri kartelu ni sodelovala neprekinjeno od leta 1978, pomenijo dejanske elemente in torej ne spadajo v pristojnost Sodišča. Poleg tega Komisija meni, da je Splošno sodišče povsem ustrezno opravilo nadzor nad opredelitvijo „priznanj“ in iz njega izpeljalo vse posledice.

82      Komisija v zvezi s tretjim delom drugega pritožbenega razloga ugotavlja, da trditev pritožnic v zvezi z njenimi notranjimi zabeležkami, ki naj bi bile podlaga za opredelitev „priznanj“, ni upoštevna. Na prvem mestu naj namreč ti dokumenti, ki domnevno „niso bili posredovani“, ne bi pomenili podlage za sklep, ker v njem obdobje, ki je bilo predmet zadevnih „priznanj“, ni zajeto. Na drugem mestu naj navedena „priznanja“ ne bi izhajala iz pogovorov v zvezi s poravnavo, ampak iz izjav, danih v utemeljitev prošnje za prizanesljivost, to pa je postopek, ki nujno vključuje priznanje sodelovanja pri kršitvi glede zadevnih dejstev.

 Presoja Sodišča

83      V zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga je treba opozoriti, kot je Splošno sodišče to storilo v točki 120 izpodbijane sodbe, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija podjetju pravico naložiti obveznost, naj ji posreduje vse potrebne podatke o dejstvih, s katerimi utegne biti seznanjeno, vendar pa temu podjetju ne more naložiti, naj ji posreduje odgovore, s katerimi bi priznalo obstoj kršitve, ki jo mora dokazati Komisija (glej sodbo z dne 14. julija 2005, ThyssenKrupp/Komisija, C‑65/02 P in C‑73/02 P, EU:C:2005:454, točka 49 in navedena sodna praksa).

84      Vendar, kot je prav tako opozorilo Splošno sodišče v navedeni točki 120 izpodbijane sodbe, Komisija sicer ne more prisiliti podjetja, naj prizna svoje sodelovanje pri kršitvi, vendar ji to ne preprečuje, da pri določitvi globe upošteva pomoč, ki ji jo je to podjetje po lastni volji ponudilo, da bi se ugotovil obstoj kršitve (glej sodbo z dne 14. julija 2005, ThyssenKrupp/Komisija, C‑65/02 P in C‑73/02 P, EU:C:2005:454, točka 50).

85      Sodišče je prav tako že pojasnilo, da sme Komisija pri določitvi globe upoštevati pomoč zadevnega podjetja, da bi lažje ugotovila obstoj kršitve, in zlasti okoliščino, da je podjetje priznalo svoje sodelovanje pri kršitvi (glej sodbo z dne 14. julija 2005, ThyssenKrupp/Komisija, C‑65/02 P in C‑73/02 P, EU:C:2005:454, točka 51 in navedena sodna praksa).

86      Iz tega izhaja, da je za obstoj kršitve privilegija zoper samoobtožbo potrebno, da je bilo zadevno podjetje dejansko prisiljeno predložiti informacije ali elemente, s katerimi je mogoče dokazati kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 275).

87      V obravnavani zadevi iz točk 94 in 190 izpodbijane sodbe izhaja, da so bile izjave, ki sta jih dali pritožnici v okviru postopka poravnave na podlagi Obvestila o prizanesljivosti, povsem prostovoljne. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 120 izpodbijane sodbe navedlo, da iz spisa, ki mu je bil predložen, nikakor ne izhaja, da je Komisija poskušala vplivati na odločitev pritožnic.

88      Splošno sodišče zato ni kršilo pravice pritožnic do obrambe. Prvi del drugega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

89      V zvezi z drugim delom drugega pritožbenega razloga zadošča opozoriti, da je v skladu s členom 256(1), drugi pododstavek, PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je zato edino pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva in da presodi dokaze, ki so mu predloženi. Presoja teh dejstev in dokazov torej, razen v primeru njihovega izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej zlasti sklep z dne 11. junija 2015, Faci/Komisija, C‑291/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:398, točka 31 in navedena sodna praksa, in v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 46 in navedena sodna praksa). Tako izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejansko stanje in dokaze (glej zlasti sklep z dne 11. junija 2015, Faci/Komisija, C‑291/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:398, točka 32 in navedena sodna praksa).

90      V obravnavani zadevi se s pritožbo pod pretvezo domnevne kršitve neomejene sodne pristojnosti, ki je priznana Splošnemu sodišču, dejansko želi doseči, da bi Sodišče ponovno preučilo elemente spisa, ki so jih Komisiji med upravnim postopkom predložili pritožnici in drugi člani kartela, brez navajanja kakršnega koli izkrivljanja teh elementov. Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

91      Pritožnici v zvezi s tretjim delom drugega pritožbenega razloga v bistvu trdita, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 94 izpodbijane sodbe priznalo odločilno dokazno vrednost notranjim zabeležkam dvostranskih srečanj, ki so potekala v okviru postopka poravnave, zlasti drugi od teh zabeležk, v skladu s katero naj bi pritožnici priznali sodelovanje pri kršitvi za obdobje od leta 1978 do leta 1992, in s tem, da je v točki 114 navedene izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija „upravičeno lahko menila, da sta [pritožnici] sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi od leta 1978“, ne da bi preverilo izpolnjenost dokaznega standarda, kršilo njuno pravico do obrambe in svojo neomejeno sodno pristojnost.

92      Pritožnici tako s tretjim delom drugega pritožbenega razloga, kot sta storili tudi v okviru prvega pritožbenega razloga, zatrjujeta neupoštevanje pravil na področju dokaznega bremena in kršitev pravice do obrambe.

93      Tudi če bi bilo utemeljeno šteti, da Splošno sodišče s tem, da je priznalo odločilno dokazno vrednost notranjim zabeležkam v zapisnikih treh dvostranskih sestankov, ki so potekali v okviru postopka poravnave, in potrdilo preprosto mnenje Komisije v zvezi s sodelovanjem pritožnic pri kršitvi že od leta 1978, ni preverilo zahtevanega dokaznega standarda in je tako kršilo pravico do obrambe, tretjega dela drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

94      Kot je bilo opozorjeno v točki 65 te sodbe, sta bili namreč pritožnici sankcionirani za sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi od leta 1993 do 2004. Z očitkom, ki sta ga pritožnici navajali pred Splošnim sodiščem, kot je nanj opozorjeno v točki 61 te sodbe, pa se je želelo dokazati, da bi morala Komisija glede na dokazne elemente, s katerimi je razpolagala, ugotoviti neobstoj njunega sodelovanja pri kartelu pred letom 1993. Tako z navedenim očitkom nikakor ni bilo mogoče uspeti, ker se nanaša na obdobje, za katero pritožnici nista bili sankcionirani. Splošno sodišče bi moralo zato ta očitek zavrniti kot brezpredmeten.

95      Kot je bilo ugotovljeno v točki 66 te sodbe, iz tega sledi, da je odločitev Splošnega sodišča v točki 118 izpodbijane sodbe, s katero je zavrnjen očitek, ki se je nanašal na to, da je Komisija slabo preučila spis, utemeljena iz drugih pravnih razlogov. Zato je potrebna sprememba te obrazložitve.

96      Tretji del drugega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji pritožbeni razlog ter drugi poddel prvega in drugega dela četrtega pritožbenega razloga: Splošno sodišče naj bi kršilo neomejeno sodno pristojnost in v izpodbijani sodbi podalo protislovno obrazložitev

 Kršitev neomejene sodne pristojnosti, ki je priznana Splošnemu sodišču

–       Trditve strank

97      Pritožnici s tretjim pritožbenim razlogom ter drugim poddelom prvega in drugega dela četrtega pritožbenega razloga, ki se v bistvu nanašajo na točke 78 in od 90 do 96 izpodbijane sodbe in ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu trdita, da je Splošno sodišče s tem, da je potrdilo sporni sklep in tako ni zadostno preverilo vseh elementov globe, ki jima je bila naložena s spornim sklepom, kršilo obseg svoje neomejene sodne pristojnosti ter v tem okviru svojo sodbo protislovno obrazložilo.

98      Pritožnici v okviru tretjega pritožbenega razloga natančneje trdita, da Splošno sodišče ni ustrezno izvrševalo svoje neomejene sodne pristojnosti, ker je menilo, da so domnevne „nove informacije“, ki so Komisiji omogočile naložitev znatno višje globe za kršitev, ki je trajala bistveno manj časa, izhajale iz tega, da sta umaknili domnevna „priznanja“ po umiku iz postopka poravnave, ne da bi preverilo resničnost teh „novih informacij“. Po mnenju pritožnic v spis po navedenem umiku ni bilo dodano nobeno novo dejstvo. Edini nov element – če ta sploh obstaja – naj bi bil povezan s tem, da je Komisija podrobneje preučila dejstva, zaradi česar naj bi priznala, da pritožnici pri zadevni kršitvi nista sodelovali od leta 1978, čeprav bi morala to ugotoviti že v fazi poravnave.

99      Komisija primarno trdi, da bi bilo treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten, saj temelji na neupoštevni primerjavi položaja v postopku poravnave s položajem, ki je privedel do sprejetja spornega sklepa, medtem ko bi bilo treba po opustitvi poravnave sklep, sprejet ob zaključku rednega postopka – kot naj bi Splošno sodišče pravilno navedlo – presojati zgolj glede na okoliščine tega postopka. Dodaja, da sta pritožnici v predstavitvi izpodbijane sodbe popačili navedbe Splošnega sodišča. Po mnenju te institucije se namreč nov element, ki ga je navedlo Splošno sodišče v točki 90 izpodbijane sodbe, ne nanaša na novo analizo položaja, ki jo je opravila na lastno pobudo, temveč na drugačna pojasnila, ki jih je družba Timab prvič navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je namenjeno prav temu, da lahko podjetja predstavijo svoje stališče, zato da se zagotovi spoštovanje kontradiktornosti v rednem postopku.

100    Komisija podredno trdi, da zadevni pritožbeni razlog ni dopusten, saj je Splošno sodišče opravilo nadzor zakonitosti spornega sklepa tako, da je preverilo vse elemente, ki so se upoštevali pri izračunu globe, kar je predmet njegove neomejene sodne pristojnosti in presoje dejstev, zoper katero pa se ni mogoče pritožiti.

101    Pritožnici v okviru drugega poddela prvega dela četrtega pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče prav tako kršilo neomejeno pristojnost, ker ni ovrglo napak, protislovij ali neskladij, ki naj bi bila vsebovana v presoji kršitve, ki jo je opravila Komisija. Splošnemu sodišču očitata, da je tako napačno potrdilo skoraj popolno odpravo znižanj globe, ki se odobrijo na podlagi programa prizanesljivosti, ali znižanj, ki jih je mogoče odobriti na podlagi točke 29 Smernic iz leta 2006.

102    Komisija meni, da je treba očitke pritožnic zavrniti, ker je Splošno sodišče opravilo poglobljen nadzor glede tega, kako je Komisija izračunala globo, in zlasti glede znižanj, ki so bila odobrena na podlagi njunega sodelovanja. Poleg tega naj domnevna protislovja ali neskladja, ki se navajajo v tem okviru, ne bi bila izkazana.

103    Pritožnici v utemeljitev drugega poddela drugega dela četrtega pritožbenega razloga trdita, da bi morala Komisija že v fazi poravnave navesti to, kar je opredelila kot „nove informacije“, in sicer nezmožnost dokazati enotno in trajajočo kršitev od leta 1978. Splošno sodišče naj bi tako kršilo neomejeno pristojnost, ker ni upoštevalo napak, ki jih je Komisija storila pri presoji kršitve v fazi postopka poravnave, in ker je posledično potrdilo skoraj popolno odpravo znižanj globe.

–       Presoja Sodišča

104    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima sodišče Unije glede sodnega nadzora odločb, v katerih se Komisija odloči za naložitev globe ali periodične denarne kazni za kršitev pravil konkurence, poleg pristojnosti za nadzor zakonitosti, ki je določen v členu 263 PDEU, tudi neomejeno pristojnost, ki mu je bila v skladu s členom 261 PDEU priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003 in ki mu omogoča, da presojo Komisije nadomesti s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (glej zlasti sodbo z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točka 84 in navedena sodna praksa).

105    Opozoriti je treba tudi, da Sodišču, kadar v okviru pritožbe odloča o pravnih vprašanjih, ni treba iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestiti presoje Splošnega sodišča, ki pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odloča o višini glob, ki se podjetjem naložijo zaradi kršitev prava Unije (glej zlasti sodbo z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točka 81 in navedena sodna praksa).

106    Le če bi Sodišče ocenilo, da višina sankcije ni le neprimerna, ampak tudi tako pretirana, da ni sorazmerna, bi bilo treba ugotoviti, da je Splošno sodišče zaradi neprimernosti zneska globe napačno uporabilo pravo (sodba z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točka 82 in navedena sodna praksa).

107    V obravnavani zadevi, kot je generalni pravobranilec opozoril v točki 23 sklepnih predlogov, vprašanje, ki se je postavilo pred Splošnim sodiščem, ni bilo toliko povezano s tem, ali je bilo upravičeno naložiti višjo globo za kršitev, ki je trajala manj časa, kot v bistvu trdita pritožnici, temveč bolj s tem, ali je Komisija pravilno obrazložila izračun globe, naložene s spornim sklepom, in je v ta namen res upoštevala vse elemente, ki jih je imela ob sprejetju sklepa.

108    Glede tega je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 75 do 107 izpodbijane sodbe sicer res odgovorilo na vse trditve, s katerimi sta pritožnici očitali Komisiji, da je za podjetje, ki se je umaknilo iz postopka poravnave, uporabila globo, ki presega zgornjo mejo razpona, določenega med pogovori o poravnavi, za znatno krajše obdobje kršitve, vendar ta analiza spada k spoštovanju načel učinkovitega izvajanja sodne oblasti in preglednosti. Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je opravilo tako izčrpen preizkus v okviru spora, v katerem je moralo prvič odločati o položaju, v katerem se je podjetje, potem ko se je vključilo v postopek poravnave, na koncu iz njega umaknilo.

109    Tako je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je opravilo poglobljen nadzor nad zakonitostjo spornega sklepa in primernostjo globe, ki je bila določena v njem, povsem ustrezno izvrševalo neomejeno pristojnost.

110    Tako je Splošno sodišče, kot je generalni pravobranilec ugotovil v točki 24 sklepnih predlogov, ustrezno preverilo utemeljenost analize, ki jo je opravila Komisija, glede na vse okoliščine, ki so obstajale ob sprejetju spornega sklepa, v točkah od 90 do 107 izpodbijane sodbe pa je zlasti upoštevalo obseg sodelovanja pritožnic po njunem umiku iz postopka poravnave, torej med rednim postopkom.

111    Splošno sodišče je v točkah od 142 do 220 izpodbijane sodbe tudi sistematično preverilo elemente, ki jih je Komisija uporabila pri izračunu globe, naložene v spornem sklepu. Zlasti je opravilo natančen nadzor glede tega, kako je Komisija upoštevala dejavnike za (ne)odobritev znižanj te globe, in sicer v točkah od 170 do 195 navedene sodbe iz naslova Obvestila o prizanesljivosti, v točkah 95, 188 in 189 navedene sodbe pa iz naslova sodelovanja na podlagi uporabe točke 29 Smernic iz leta 2006.

112    Poleg tega, kot je tudi generalni pravobranilec navedel v točki 26 sklepnih predlogov, je treba ugotoviti, da pritožnici nista dokazali, zakaj je bila globa, ki jima je bila naložena, v smislu sodne prakse iz točk 105 in 106 te sodbe tako pretirana, da ni sorazmerna.

113    Iz zgornjih elementov izhaja, da Splošno sodišče ni kršilo obsega neomejene pristojnosti. Tretji pritožbeni razlog ter drugi poddel prvega in drugega dela četrtega pritožbenega razloga je treba zato v delu, v katerem se nanašajo na kršitev neomejene pristojnosti, ki je priznana Splošnemu sodišču, zavrniti kot neutemeljene.

 Protislovja v obrazložitvi, na katera se sklicujeta pritožnici

–       Trditve strank

114    Pritožnici v okviru tretjega pritožbenega razloga in drugega poddela prvega dela četrtega pritožbenega razloga v bistvu trdita, da je v obrazložitvi sodbe Splošnega sodišča več protislovij, katerih posledica je kršitev njunih temeljnih pravic, in sicer pravice do prostega pogovora s Komisijo v okviru postopka poravnave in do prostega umika iz tega postopka ter pravice do obrambe v okviru rednega postopka, ne da bi bili vezani na „stališče“, ki sta ga domnevno sprejeli pred tem.

115    Na prvem mestu pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je menilo, da je njun umik iz postopka poravnave privedel do položaja „tabula rasa“, ki prekinja vezi s preteklostjo, obenem pa kljub temu ugotovilo, da sta v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, podanem v rednem postopku, „spremenili stališče“. Tako naj Splošno sodišče ne bi smelo sprejeti trditve Komisije, da se je v fazi navedenega odgovora pojavil „nov element“, ki je upravičil spremembo globe.

116    Na drugem mestu pritožnici trdita, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna, ker je Splošno sodišče na eni strani v točki 96 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija ni bila vezana na razpon glob, ki je bil sporočen med pogovori v okviru postopka poravnave in ki naj torej po njunem umiku iz navedenega postopka ne bi bil več upošteven, na drugi strani pa je v točki 91 izpodbijane sodbe navedlo preprosto „prilagoditev metode izračuna globe“ na podlagi tega istega razpona.

117    Nazadnje, Splošno sodišče naj ne bi moglo na eni strani potrditi, da se v skladu z Obvestilom o poravnavi Komisija ne pogaja o vprašanju obstoja kršitve, na drugi pa neuradnim pogovorom pripisati vrednosti pogajanj, v katerih sta se pritožnici domnevno strinjali s tem, da sta pri kršitvi sodelovali pred letom 1993.

118    Komisija meni, da protislovnost obrazložitve izhaja zlasti iz popačenja ugotovitev Splošnega sodišča ali iz napačne razlage listin, ki so bile predložene v postopku pred njim, in zato ni mogoče potrditi njenega obstoja.

–       Presoja Sodišča

119    V zvezi s prvima dvema domnevnima protislovjema v obrazložitvi, ki se v bistvu nanašata na povezavo med postopkom poravnave in rednim postopkom v posebnem položaju obravnavane zadeve, v katerem sta se pritožnici odločili prekiniti pogovore o poravnavi, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 90 do 96 ter v točkah 104 in 105 izpodbijane sodbe pravilno ločeno obravnavalo potek tega postopka obravnave, ki v obravnavani zadevi ni bil končan, in potek rednega postopka, ki se je končal s sprejetjem spornega sklepa.

120    Glede tega je treba opozoriti, da je v točki 19 Obvestila o poravnavi navedeno, da če zadevna podjetja ne predložijo vloge za poravnavo, bo postopek za sprejetje končne odločbe Komisije zanje potekal v skladu s splošnimi določbami, zlasti členom 10(2), členom 12(1) in členom 15(1) Uredbe št. 773/2004, in ne v skladu z določbami, ki urejajo postopek poravnave.

121    Poleg tega sta pritožnici, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 25 sklepnih predlogov, prav zaradi te spremembe procesnega položaja lahko dobili polni dostop do spisa, prejeli celovito obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, nanj odgovorili in se udeležili zaslišanja, med katerim sta prvič uradno zanikali svoje sodelovanje pri kršitvi, ki je bila očitana za obdobje pred letom 1993. Pritožnici zato zaradi tega pristopa, pri katerem so se upoštevali elementi, ki se štejejo za „nove“ in so takrat obstajali, nikakor nista bili pravno oškodovani.

122    Kar natančneje zadeva drugo domnevno protislovje v obrazložitvi, ki ga zatrjujeta pritožnici in v skladu s katerim naj bi Splošno sodišče menilo, da Komisije ni zavezoval razpon glob, sporočen med pogovori v okviru postopka poravnave, obenem pa navedlo preprosto „prilagoditev metode izračuna globe“ na podlagi tega istega razpona, pritožnici popačeno predstavljata navedbe Splošnega sodišča, tako da izraz „prilagoditev metode izračuna globe“ iz točke 91 izpodbijane sodbe napačno izdvajata iz njegovega konteksta.

123    Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 37 sklepnih predlogov, je namreč iz celovitega branja točke 91 izpodbijane sodbe in točk te sodbe okoli nje razvidno, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija s tem, da je upoštevala spremembo stališča pritožnic v zvezi s trajanjem njunega sodelovanja pri kršitvi, opravila „ponovno preučitev“ zneska globe, določenega na podlagi pravil iz Obvestila o prizanesljivosti in Smernic iz leta 2006, pri tem pa je uporabila enako metodologijo kot za razpon glob, ki je bil sporočen navedenima pritožnicama.

124    Glede na zgornje elemente je treba prvi dve trditvi v zvezi s protislovnostjo obrazložitve zavrniti kot neutemeljeni.

125    V zvezi s tretjim domnevnim protislovjem v obrazložitvi, ki ga zatrjujeta pritožnici in v skladu s katerim naj Splošno sodišče ne bi moglo na eni strani potrditi, da se v skladu z Obvestilom o poravnavi Komisija ne pogaja o vprašanju obstoja kršitve, na drugi pa neuradnim pogovorom pripisati vrednosti pogajanj, v katerih sta se pritožnici domnevno strinjali s tem, da sta pri kršitvi sodelovali pred letom 1993, je treba opozoriti, da člen 169(2) Poslovnika Sodišča določa, da je treba v okviru navajanja pravnih razlogov in trditev natančno opredeliti izpodbijane dele obrazložitve odločbe Splošnega sodišča.

126    V zvezi s tem zadnjim domnevnim protislovjem v obrazložitvi, ki ga pritožnici prvič navajata v repliki in ga povezujeta s tretjim pritožbenim razlogom, pa niso navedeni deli obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ta trditev ni dopustna.

127    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog in drugi poddel prvega dela četrtega pritožbenega razloga, ki se nanašata na to, da je izpodbijana sodba protislovno obrazložena, delno zavreči kot nedopustna in delno zavrniti kot neutemeljena.

 Prvi poddel prvega in drugega dela četrtega pritožbenega razloga: Splošno sodišče naj bi kršilo načeli varstva legitimnih pričakovanj in enakega obravnavanja ter napačno uporabilo pravo pri svoji presoji učinka umika iz postopka poravnave

 Prvi poddel prvega dela četrtega pritožbenega razloga: Splošno sodišče naj bi kršilo načeli varstva legitimnih pričakovanj in enakega obravnavanja

–       Trditve strank

128    Na prvem mestu pritožnici v zvezi s trditvijo, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, navajata, da v nasprotju z navedbami Splošnega sodišča nista mogli razumno predvideti, da bodo z njunim umikom iz postopka poravnave znižanja zaradi sodelovanja, ki bi jima bila odobrena, prešla z 52 % v okviru postopka poravnave na 5 % v spornem sklepu. Menita, da je Komisija naredila „preobrat“, ki je imel „paradoksalni“ učinek, saj se je znesek globe znatno povečal, čeprav je bilo trajanje kršitve hkrati bistveno zmanjšano.

129    Pritožnici trdita, da taka odločitev ni bila upravičena, saj, prvič, se v rednem postopku in postopku poravnave uporabljajo enak dokazni standard in enaka pravila za izračun globe, drugič, v spis po njunem umiku iz postopka poravnave ni bil dodan noben nov element, in tretjič, se učinki postopka prizanesljivosti ohranijo ne glede na ta umik. Tako naj se v teh okoliščinah nista mogli odločiti „ob celotnem poznavanju zadeve“, ali se bosta poravnali ali ne.

130    Komisija trdi, da so trditve pritožnic brezpredmetne, ker temeljijo na primerjavi navedb, ki sta jih podali v postopku poravnave, s sklepom, ki je bil sprejet ob koncu rednega postopka. Tako po mnenju te institucije pritožnici poskušata ustvariti zmedo glede njunega umika iz postopka poravnave in obrambe, ki sta jo razvili v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

131    Komisija glede tega trdi, da novi znesek globe, ki je bil sprejet v spornem sklepu, ni posledica tega, da sta se pritožnici odločili umakniti iz postopka poravnave, temveč je zgolj posledica obrambe, ki sta jo razvili v odgovoru na to obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in s katero sta odtlej zanikali sodelovanje v kartelu pred letom 1993. Komisija dodaja, da bi pritožnici lahko predvideli, da bo ta globa ponovno ocenjena, ker je naloženi znesek izhajal iz stroge uporabe pravil za izračun, ki so bila upoštevna glede na elemente, ki so obstajali ob sprejetju navedenega sklepa. Če sta zadevni stranki napačno ocenili posledice zavzetja svojih stališč, naj bi lahko za napako krivili le sebe in je ne moreta pripisati nikakršnemu pomanjkanju informacij.

132    Na drugem mestu pritožnici menita, da je Splošno sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja. Ker naj se namreč iz postopka poravnave nista mogli umakniti ob celotnem poznavanju zadeve in sta se soočili z rezultatom, ki je bil vsaj „paradoksalen“, naj bi bili obravnavani manj ugodno v primerjavi z drugimi strankami, ki so lahko predvidele znesek globe, ki jim bo naložena, in so se strinjale, da vložijo vlogo za poravnavo.

133    Komisija trdi, da iz navedb v spornem sklepu, kot so povzete v točkah od 17 do 26 izpodbijane sodbe, izhaja, da med pritožnicama in drugimi udeleženci v kartelu ni bilo diskriminacije, ker so bila za določitev vseh glob uporabljena enaka merila, edina razlika pa je 10‑odstotno znižanje za podjetja, ki so se poravnala.

–       Presoja Sodišča

134    Na prvem mestu je treba v zvezi s trditvijo, da je Splošno sodišče kršilo načelo varstva legitimnih pričakovanj, opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo varstva legitimnih pričakovanj eno od temeljnih načel Unije in da se nanj lahko sklicuje vsak gospodarski subjekt, ki mu je institucija s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila utemeljena pričakovanja (sodba z dne 24. oktobra 2013, Kone in drugi/Komisija, C‑510/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:696, točka 76 in navedena sodna praksa).

135    Poleg tega je Sodišče že pojasnilo, da Komisija v fazi postopka, ki poteka pred sprejetjem končne odločbe, ne more dati natančnega zagotovila v zvezi z upravičenostjo do kakršnega koli znižanja globe ali imunitete pred njo in da udeleženci omejevalnega sporazuma v zvezi s tem torej ne morejo imeti legitimnih pričakovanj (glej sodbo z dne 24. oktobra 2013, Kone in drugi/Komisija, C‑510/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:696, točka 78 in navedena sodna praksa).

136    Opozoriti je treba tudi, da, prvič, kot izhaja iz točke 73 izpodbijane sodbe, je postopek poravnave upravni postopek, ki je alternativen rednemu postopku, ter je od zadnjenavedenega drugačen in ima nekatere posebnosti, kot je zlasti obvestilo o razponu verjetnih glob. Drugič, kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 104 izpodbijane sodbe, če podjetje ne predloži vloge za poravnavo, bo postopek za sprejetje končne odločbe potekal v skladu s splošnimi določbami Uredbe št. 773/2004 in ne v skladu z določbami, ki urejajo postopek poravnave. Tretjič, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 96 izpodbijane sodbe, je v rednem upravnem postopku, v okviru katerega je treba še ugotoviti odgovornost, Komisija vezana le na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem razpon glob ni določen, in mora upoštevati nove informacije, s katerimi se seznani v tem postopku.

137    V obravnavani zadevi sta se pritožnici, kot je Splošno sodišče navedlo zlasti v točkah 90 in 124 izpodbijane sodbe, umaknili iz postopka poravnave in sta šele po tem umiku v okviru rednega postopka navajali elemente, ki naj bi dokazovali krajše trajanje njunega sodelovanja pri očitani kršitvi.

138    Zato se pritožnici, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 48 sklepnih predlogov, nista mogli sklicevati na nikakršna legitimna pričakovanja v zvezi z ohranitvijo ocen, ki jima jih je sporočila Komisija v postopku poravnave, v obliki razpona verjetnih glob, ki so bile določene glede na elemente, ki so bili upoštevani v tej fazi postopka, in sicer za obdobje sodelovanja pri kršitvi od leta 1978 do leta 2004.

139    Poleg tega je treba ugotoviti, da sta pritožnici ob umiku iz postopka poravnave razpolagali z vsemi elementi, na podlagi katerih bi lahko predvideli, da bo zanikanje njune udeležbe v kartelu v obdobju pred letom 1993 nujno vplivalo na znižanja, ki bi jima lahko bila odobrena v okviru Obvestila o prizanesljivosti in iz naslova točke 29 Smernic iz leta 2006. Ta sklep nedvomno izhaja iz točk od 90 do 95 in 122 izpodbijane sodbe. Tako Splošnemu sodišču ni mogoče očitati nikakršne kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj.

140    Na drugem mestu je treba v zvezi s trditvijo, da je Splošno sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja, opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 168(1)(d) njegovega poslovnika izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki posebej utemeljujejo ta predlog, sicer pritožba oziroma zadevni razlog nista dopustna (glej sodbi z dne 30. maja 2013, Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:351, točki 47 in 51 ter navedena sodna praksa, in z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 43 in navedena sodna praksa).

141    Tako pritožbeni razlog, v okviru katerega trditve niso dovolj natančne in podprte, da bi Sodišče lahko opravilo nadzor zakonitosti, ne izpolnjuje teh zahtev in ga je treba zato razglasiti za nedopusten (sodba z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 44 in navedena sodna praksa).

142    Trditev, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, pa temelji na splošni navedbi, ne da bi bila glede tega podana kakršna koli pravna utemeljitev. Zato jo je treba zavreči kot nedopustno.

143    Iz vseh zgornjih elementov izhaja, da je treba prvi poddel prvega dela četrtega pritožbenega razloga, ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče kršilo načeli varstva legitimnih pričakovanj in enakega obravnavanja, delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot neutemeljen.

 Prvi poddel drugega dela četrtega pritožbenega razloga: napačna uporaba prava pri presoji učinka umika iz postopka poravnave

–       Trditve strank

144    Pritožnici v bistvu trdita, da je Splošno sodišče zaradi napačne uporabe prava ugotovilo, da ju je Komisija obvestila o učinku, ki bi ga imel njun umik iz postopka poravnave, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da se o tem, ali se bosta poravnali, nista mogli odločiti „ob celotnem poznavanju zadeve“, kot se to zahteva z Obvestilom o poravnavi. Menita namreč, da je Splošno sodišče v točki 125 izpodbijane sodbe pravno nepravilno predstavilo vsebino izmenjav iz zaslišanja 24. februarja 2010. Komisija naj bi tako na tem zaslišanju navedla, da dejstva, da se pritožnici kartelu nista pridružili pred letom 1993, ne bo upoštevala v okviru „sodelovanja“ družbe Timab, kot je navedeno v izpodbijani sodbi, ampak v okviru „prizanesljivosti“. Menita pa, da medtem ko pojem „sodelovanje“ zajema obdobja, na katera se nanaša Obvestilo o prizanesljivosti, in obdobja, na katera se to obvestilo ne nanaša, pojem „prizanesljivost“ v obravnavani zadevi zajema zgolj 17‑odstotno zmanjšanje naložene globe. Komisija naj tako med rednim postopkom ne bi nikoli izrecno omenila odprave 35‑odstotnega znižanja globe iz naslova sodelovanja zunaj področja uporabe Obvestila o prizanesljivosti.

145    Komisija meni, da je ta trditev brezpredmetna. Meni, da izhaja iz zmede, ki jo pritožnici ustvarjata med njunim umikom iz poravnave in spremembo njunega stališča v okviru odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Komisija naj bi namreč pritožnici glede na novo obrambo, ki sta jo navajali v navedenem odgovoru in ki ni bila v skladu z njunimi stališči v okviru njune prošnje za prizanesljivost, opozorila na možne posledice te nove obrambe.

–       Presoja Sodišča

146    Kot navaja Komisija v odgovoru na pritožbo, se v očitku, ki se nanaša na napačno uporabo prava pri presoji učinka umika pritožnic iz postopka poravnave, mešajo, prvič, učinki umika iz poravnave, za katerega sta se odločili pritožnici, in drugič, možne posledice spremenjenega stališča v zvezi s trajanjem njunega sodelovanja pri kršitvi, ki sta ga pritožnici zavzeli v odgovoru z dne 2. februarja 2010 na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Splošno sodišče je namreč v točki 125 izpodbijane sodbe, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov, zgolj spomnilo na opozorilo, ki ga je Komisija dala pritožnicama v rednem postopku zaradi navedene spremembe stališča, ne pa zaradi njunega umika iz postopka poravnave, kot trdita pritožnici.

147    Zato je treba ugotoviti, da tega očitka, ki temelji na napačni premisi, ni mogoče sprejeti. Prvi poddel drugega dela četrtega pritožbenega razloga je treba torej zavreči kot nedopusten.

 Peti pritožbeni razlog: Splošno sodišče naj bi kršilo neomejeno pristojnost ter načeli enakega obravnavanja in individualizacije kazni

 Trditve strank

148    Pritožnici s petim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitata, da je v točkah 137, 140 in 168 izpodbijane sodbe kršilo neomejeno sodno pristojnost ter načeli enakega obravnavanja in individualizacije kazni.

149    Pritožnici glede tega menita, da je Splošno sodišče s tem, da je potrdilo, da se pri presoji teže kršitve ne upošteva neobstoj dokazov o sodelovanju družbe Timab pri praksah v zvezi s prodajnimi pogoji in mehanizmi izravnave, kršilo neomejeno pristojnost. Ker je Splošno sodišče podvomilo v resničnost sodelovanja pritožnic pri teh dveh praksah v obdobju od leta 1993 do leta 2004, bi moralo to upoštevati na podlagi uporabe načela in dubio pro reo. Ker Splošno sodišče tega ni storilo, naj bi v svoji sodbi kršilo načeli enakega obravnavanja in individualizacije kazni.

150    Pritožnici v repliki dodajata, da Splošno sodišče pri presoji teže kršitve ni upoštevalo tudi drugih elementov, kot so pritisk na cene zaradi konkurence na podlagi obstoja podobnih proizvodov, neobstoj učinka očitanih praks ter trajanje in intenzivnost vsake prakse, s čimer naj bi kršilo načeli enakega obravnavanja in individualizacije kazni.

151    Poleg tega naj bi Splošno sodišče kršilo isti načeli, ker ni izvedlo poglobljenega nadzora niti nad stopnjo teže, ki je bila uporabljena v okviru določitve osnovnega zneska globe, niti nad tem, da Komisija družbi Timab ni priznala olajševalnih okoliščin. Tako naj bi Splošno sodišče zgolj povzelo sporni sklep, ne da bi ga tudi preučilo.

152    Komisija meni, da peti pritožbeni razlog ni dopusten, ker se z njim želi doseči ponoven preizkus tožbe, ki je bila vložena pred Splošnim sodiščem. Ta pritožbeni razlog naj nikakor ne bi bil utemeljen.

 Presoja Sodišča

153    Prvič, spomniti je treba, da je samo Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejstev ter načeloma tudi za presojo dokazov, ki jih upošteva v podporo tem dejstvom. Če so bili ti dokazi pravilno pridobljeni ter če so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je namreč samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej – razen v primeru izkrivljanja teh dokazov – ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (glej zlasti sodbi z dne 30. maja 2013, Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:351, točka 25 in navedena sodna praksa, in z dne 16. junija 2016, Evonik Degussa in AlzChem/Komisija, C‑155/14 P, EU:C:2016:446, točka 23 in navedena sodna praksa). Poleg tega mora tako izkrivljanje očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 16. junija 2016, Evonik Degussa in AlzChem/Komisija, C‑155/14 P, EU:C:2016:446, točka 23 in navedena sodna praksa).

154    Drugič, poudariti je treba, da pritožba ni dopustna, če so v njej zgolj ponovljeni tožbeni razlogi in trditve, ki so bili navedeni že pred Splošnim sodiščem, vključno s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je navedeno sodišče izrecno zavrnilo. Taka pritožba namreč dejansko pomeni predlog za ponoven preizkus tožbe, ki je bila vložena pri Splošnem sodišču, kar ne spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe (sodba z dne 30. maja 2013, Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:351, točka 26 in navedena sodna praksa).

155    Kadar pa pritožnik izpodbija način, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če pritožnik pritožbe ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajal pred Splošnim sodiščem, bi namreč navedeni postopek deloma izgubil smisel (sodba z dne 30. maja 2013, Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:351, točka 27 in navedena sodna praksa).

156    V zvezi s petim pritožbenim razlogom, ki ga pritožnici sicer opredeljujeta kot „razlog, ki se nanaša na pravno vprašanje“, in sicer gre za to, da naj bi Splošno sodišče kršilo načeli enakega obravnavanja in individualizacije kazni ter neomejeno pristojnost, je treba ugotoviti, da se z njim navsezadnje izpodbija presoja Splošnega sodišča o dejstvih in dokazih, ki so mu bili predloženi na prvi stopnji v okviru drugega in tretjega tožbenega razloga.

157    Pritožnici namreč sploh ne zatrjujeta izkrivljanja dejstev ali dokazov, ampak zgolj trdita, da Splošno sodišče pri presoji teže kršitve napačno ni upoštevalo različnih elementov, zlasti neobstoja dokazov o njunem sodelovanju pri praksah v zvezi s prodajnimi pogoji in mehanizmi izravnave. Tako pritožnici zgolj ponavljata trditve, s katerimi dokazujeta, da bi bilo treba uporabiti nižjo stopnjo glede teže kršitve, pri čemer so bile te trditve navajane že pred Splošnim sodiščem in jih je to zavrnilo. Zato peti pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na to, da je Splošno sodišče kršilo načeli enakega obravnavanja in individualizacije kazni ter neomejeno pristojnost, ni dopusten.

158    Kar natančneje zadeva trditev pritožnic, da Splošno sodišče ni opravilo poglobljenega nadzora niti nad stopnjo teže, ki je bila uporabljena v okviru določitve osnovnega zneska globe, niti nad zavrnitvijo priznanja olajševalnih okoliščin zaradi konkurenčnega ravnanja družbe Timab, zadošča ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 149 do 164 izpodbijane sodbe podrobno navedlo dejavnike, ki jih je upoštevalo pri oceni teže kršitve. Prav tako iz točk od 165 do 168 izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da je Splošno sodišče skrbno preučilo vprašanje v zvezi z olajševalnimi okoliščinami. To trditev je zato treba šteti za neutemeljeno. Zgolj to, da je Splošno sodišče glede tega pri izvajanju neomejene sodne pristojnosti tudi potrdilo več elementov presoje, ki jo je opravila Komisija v spornem sklepu, ne more omajati te ugotovitve (glej sodbo z dne 8. maja 2013, Eni/Komisija, C‑508/11 P, EU:C:2013:289, točka 99 in navedena sodna praksa).

159    Glede na zgornje elemente je treba peti pritožbeni razlog delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot neutemeljen.

 Dodatni predlogi, utemeljeni na kršitvi pravice do poštenega sojenja zaradi nerazumnega trajanja postopka

 Trditve strank

160    Pritožnici z dodatnimi predlogi trdita, da je Splošno sodišče kršilo pravico do poštenega sojenja, kot je določena v členu 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), kakor se razlaga ob upoštevanju člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ker ni odločilo v razumnem roku.

161    Glede tega ugotavljata, da je bila izpodbijana sodba izdana štiri leta ter osem mesecev in pol po vložitvi tožbe 1. oktobra 2010, da je Splošno sodišče ustni del postopka začelo šele 14. maja 2014 in da je od konca tega ustnega dela postopka, in sicer po obravnavi 11. julija 2014, do razglasitve sodbe minilo enajst mesecev.

162    Pritožnici pa menita, da stopnja zapletenosti zadeve ni upravičevala takšnega trajanja postopka, sploh ker sta bili edini tožeči stranki v tej zadevi in ker s svojim ravnanjem nista zavlačevali postopka.

163    Komisija v bistvu navaja, da na podlagi zlasti sodbe z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), podjetje, ki se sklicuje na domnevno predolgo trajanje postopka, lahko vloži zgolj odškodninsko tožbo proti Uniji na podlagi člena 268 in člena 340, drugi odstavek, PDEU.

164    Ker pritožnici nista vložili takšnega odškodninskega zahtevka, naj dodatni predlogi predvsem ne bi bili dopustni.

 Presoja Sodišča

165    Opozoriti je treba, da se to, da sodišče Unije krši obveznost, ki izhaja iz člena 47, drugi odstavek, Listine, in sicer, da o predloženi zadevi odloči v razumnem roku, sankcionira z odškodninsko tožbo, ki se vloži pri Splošnem sodišču, saj je taka tožba učinkovito sredstvo. Tako zahtevka za povrnitev škode, ki nastane, ker Splošno sodišče ni spoštovalo razumnega roka sojenja, ni mogoče vložiti neposredno pri Sodišču v okviru pritožbe, ampak ga je treba vložiti pri Splošnem sodišču (sodbe z dne 30. aprila 2014, FLSmidth/Komisija, C‑238/12 P, EU:C:2014:284, točka 116 in navedena sodna praksa; z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 55 in navedena sodna praksa, in z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točka 98 in navedena sodna praksa).

166    Splošno sodišče, ki je pristojno na podlagi člena 256(1) PDEU in ki mu je predložen odškodninski zahtevek, mora o tem zahtevku odločati v drugi sestavi kot je tista, ki je odločala o sporu, v zvezi s katerim je potekal postopek, katerega trajanje se graja (sodbi z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 56 in navedena sodna praksa, in z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točka 99 in navedena sodna praksa).

167    Kljub temu pa lahko Sodišče, če je očitno, ne da bi stranke morale v zvezi s tem predložiti dodatne dokaze, da je Splošno sodišče dovolj resno kršilo obveznost sojenja v razumnem roku, to izpostavi (sodbi z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 57 in navedena sodna praksa, in z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točka 100 in navedena sodna praksa). Posledično lahko Sodišče v okviru pritožbe ugotovi kršitev pravice do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja člen 47, drugi odstavek, Listine, zaradi nerazumnega trajanja postopka pred Splošnim sodiščem.

168    Glede meril, ki omogočajo presojo, ali je Splošno sodišče spoštovalo načelo sojenja v razumnem roku, je treba spomniti, da se razumnost trajanja sojenja presoja glede na posebne okoliščine posameznega primera, kot sta zapletenost spora in ravnanje strank (sodba z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točka 85 in navedena sodna praksa).

169    Sodišče je glede tega pojasnilo, da seznam upoštevnih meril ni izčrpen in da presoja razumnosti navedenega trajanja ne zahteva sistematične preučitve okoliščin zadeve glede na vsako od teh meril, kadar se trajanje postopka izkaže za upravičeno že glede na eno od njih. Tako se lahko trajanje, ki je na prvi pogled predolgo, upraviči bodisi z zapletenostjo zadeve bodisi z zavlačevanjem tožeče stranke (sodba z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točka 86 in navedena sodna praksa).

170    V obravnavani zadevi Sodišče, pri čemer stranke niso predložile dodatnih dokazov, ugotavlja, da ni očitno, da je Splošno sodišče dovolj resno kršilo obveznost, da o zadevi odloči v razumnem roku.

171    Glede na zgoraj navedeno je treba dodatne pritožbene predloge zavrniti.

172    Ker ni mogoče sprejeti nobenega od razlogov, s katerimi pritožnici utemeljujeta pritožbo, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

173    Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da v primeru, da pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) istega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Družbi Timab in CFPR s pritožbenimi razlogi nista uspeli, Komisija pa je predlagala, naj se tema družbama naloži plačilo stroškov, zato se jima naloži plačilo stroškov v zvezi s to pritožbo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      Družbama Timab Industries in Cie financière et de participations Roullier (CFPR) se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

* Jezik postopka: francoščina.