SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)
z dne 25. oktobra 2007
Zadeva F-71/05
Arcangelo Milella in Delfina Campanella
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Javni uslužbenci – Uradniki – Volitve – Odbor uslužbencev – Imenovanje predstavnikov lokalne sekcije odbora uslužbencev Komisije, razporejenih v Luxembourgu, v centralni odbor uslužbencev Komisije – Načelo razdelitve celote sorazmerno z volilnimi izidi – Ničnostna tožba – Dopustnost“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero A. Milella in D. Campanella predlagata razglasitev ničnosti, prvič, odločbe generalnega direktorja Generalnega direktorata za kadrovske zadeve in administracijo Komisije z dne 18. aprila 2005, s katero je uradno pozval lokalno sekcijo odbora uslužbencev Komisije, razporejenih v Luksemburgu, naj pri imenovanju svojih predstavnikov v centralni odbor uslužbencev Komisije spoštuje „navodila v tej odločbi“, in drugič, odločbe istega generalnega direktorja z dne 11. maja 2005, s katero je potrdil zakonitost imenovanj predstavnikov lokalnega odbora v Luksemburgu v centralni odbor uslužbencev, opravljenih 26. aprila in 10. maja 2005, ter ugotovitev nezakonitosti odločb lokalnega odbora v Luksemburgu z dne 26. aprila in 10. maja 2005.
Odločitev: Odločba generalnega direktorja Generalnega direktorata za kadrovske zadeve in administracijo Komisije z dne 18. aprila 2005 se razglasi za nično v delu, v katerem je lokalno sekcijo odbora uslužbencev Komisije, razporejenih v Luksemburgu, uradno pozval k spoštovanju „navodil v tej odločbi“. Odločba generalnega direktorja Generalnega direktorata za kadrovske zadeve in administracijo Komisije z dne 11. maja 2005 se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Komisiji se naloži plačilo stroškov.
Povzetek
1. Uradniki – Tožba – Spor o volitvah v odbor uslužbencev – Pristojnost sodišča Skupnosti – Postopkovni okvir
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Tožba – Spor o volitvah v odbor uslužbencev – Pravni interes – Status volilnega upravičenca
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
3. Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba organa za imenovanja, za zagotovitev zakonitosti imenovanja predstavnikov lokalne sekcije odbora uslužbencev Komisije v centralni odbor uslužbencev te institucije
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
4. Uradniki – Zastopanje – Odbor uslužbencev – Volitve – Imenovanje predstavnikov lokalne sekcije odbora uslužbencev Komisije v centralni odbor uslužbencev te institucije
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga II, člen 1)
1. Čeprav imajo sodišča Skupnosti pristojnost na področju volilnih sporov v zvezi z imenovanjem članov odborov uslužbencev na podlagi določb Kadrovskih predpisov o tožbah uradnikov, se ta sodni nadzor izvaja samo v okviru tožb, vloženih zoper zadevno institucijo, v zvezi z akti ali opustitvami organa za imenovanja, ki izhajajo iz izvajanja nadzora, ki ga zagotavlja na tem področju.
(Glej točko 42.)
Napotitev na:
Sodišče: 29. september 1976, De Dapper in drugi proti Parlamentu, 54/75, Recueil, str. 1381, točka 24; 27. oktober 1987, Diezler in drugi proti ESO, združeni zadevi 146/85 in 431/85, Recueil, str. 4283, točka 5;
Sodišče prve stopnje: 24. september 1996, Marx Esser in Del Amo Martinez proti Parlamentu, T‑182/94, RecFP, str. I‑A‑411 in II‑1197, točki 29 in 30.
2. Kar zadeva predstavniške organe uradnikov, ima vsak volilni upravičenec interes, da so predstavniki njegove organizacije izvoljeni pod pogoji in na podlagi volilnega sistema, skladnega z določbami Kadrovskih predpisov, ki veljajo za volilni postopek na tem področju. V sporu med temi organi ima uradnik zaradi statusa volilnega upravičenca zadosten interes, ki utemeljuje dopustnost njegove tožbe. Že sam status volilnega upravičenca, ki ga ima tožeča stranka, zadostuje kot dokaz, da ne deluje samo v interesu zakona ali institucije.
(Glej točko 47.)
Napotitev na:
Sodišče: zgoraj navedena sodba Diezler in drugi proti ESO, točka 9;
Sodišče prve stopnje: 9. januar 1996, Blanchard proti Komisiji, T‑368/94, Recueil, str. II‑41, točki 35 in 37; 14. julij 1998, Lebedef proti Komisiji, T‑192/96, RecFP, str. I‑A‑363 in II‑1047, točka 27; 22. november 2005, Vanhellemont proti Komisiji, T‑396/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑355 in II‑1587, točka 29.
3. Odločbe, ki jih sprejme generalni direktor Generalnega direktorata za kadrovske zadeve in administracijo Komisije za zagotovitev zakonitosti imenovanja predstavnikov lokalne sekcije odbora uslužbencev Komisije v centralni odbor uslužbencev te institucije, so del obveznosti vsake institucije, da zagotovi zakonitost volitev predstavniških organov zaposlenih, in so zato odločbe, zoper katere se lahko neposredno vloži pritožba.
(Glej točko 54.)
Napotitev na:
Sodišče: zgoraj navedena sodba De Dapper in drugi proti Parlamentu, točka 23;
Sodišče prve stopnje: 8. marec 1990, Maindiaux in drugi proti ESO, T‑28/89, Recueil, str. II‑59, točka 32; 14. julij 1994, Grynberg in Hall proti Komisiji, T‑534/93, RecFP, str. I‑A‑183 in II‑595, točka 21; zgoraj navedena sodba Marx Esser in Del Amo Martinez proti Parlamentu, točka 34.
4. Za nično je treba razglasiti odločbo organa za imenovanja, ki pritiska na lokalno sekcijo odbora uslužbencev Komisije, naj svoje predstavnike v centralni odbor uslužbencev imenuje po d’Hondtovi metodi, čeprav Pravilnik o sestavi in delovanju odbora uslužbencev Komisije vsaki lokalni sekciji uslužbencev daje popolno svobodo pri načinu imenovanja njenih predstavnikov, če je metoda skladna z načelom razdelitve celote sorazmerno z volilnimi izidi iz člena 14, zadnji odstavek, tega pravilnika.
Navedeni organ s tem namreč krši svojo obveznost, da uradnikom zagotovi možnost, da popolnoma svobodno imenujejo svoje predstavnike, in s tem presega svojo nalogo preprečevanja ali kaznovanja samo očitnih nepravilnosti, v tem primeru nepravilnosti, storjenih z vidika pravila sorazmerne razdelitve celote.
Poleg tega navedeni organ tako krši tudi določbe člena 1, tretji odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom, na podlagi katerega se samo na skupnem sestanku zaposlenih uradnikov institucije na ustreznem kraju zaposlitve določi način imenovanja predstavnikov lokalnega odbora v centralni odbor uslužbencev.
(Glej točke 70, 71, 75, 77 in 78.)
Napotitev na:
Sodišče: zgoraj navedena sodba De Dapper in drugi proti Parlamentu, točka 22;
Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Maindiaux in drugi proti ESO, točka 32.