SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 16. junija 2016(*)
„Pritožba – Konkurenca – Člen 81 ES – Omejevalni sporazumi – Trgi kalcijevega karbida v prahu, granulatov kalcijevega karbida in magnezijevih granulatov v velikem delu Evropskega gospodarskega prostora – Določanje cen, razdelitev trgov in izmenjava informacij – Odgovornost matične družbe za kršitve konkurenčnih pravil s strani hčerinskih družb – Odločilni vpliv, ki ga izvaja matična družba – Izpodbojna domneva v primeru 100‑odstotne udeležbe – Pogoj za ovrženje te domneve – Neupoštevanje izrecnih navodil“
V zadevi C‑155/14 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 3. aprila 2014,
Evonik Degussa GmbH s sedežem v Essnu (Nemčija),
AlzChem AG, nekdanja AlzChem Trostberg GmbH, s sedežem v Trostbergu (Nemčija),
ki ju zastopata C. Steinle in I. Bodenstein, odvetnika,
pritožnici,
druga stranka v postopku je
Evropska komisija, ki jo zastopajo G. Meessen in R. Sauer, agenta, skupaj z A. Böhlkejem, odvetnikom,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik četrtega senata v funkciji predsednika petega senata, D. Šváby (poročevalec), A. Rosas, E. Juhász in C. Vajda, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: L. Carrasco Marco, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. junija 2015,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 3. septembra 2015
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družbi Evonik Degussa GmbH (v nadaljevanju: Degussa) in AlzChem AG, nekdanja AlzChem Trostberg GmbH, s pritožbo predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. januarja 2014, Evonik Degussa in AlzChem/Komisija (T‑391/09, neobjavljena, EU:T:2014:22, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to delno zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 5791 final z dne 22. julija 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o EGP (zadeva COMP/39.396 – Kalcijev karbid in reagenti na osnovi magnezija za jeklarstvo in plinsko industrijo) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v delu, v katerem se nanaša na pritožnici, ter podredno, predlog za spremembo navedene odločbe, s katerim se predlaga, prvič, odprava globe, naložene pritožnicama, ali njeno znižanje in, drugič, naložitev plačila celotnega zneska navedene globe družbi SKW Stahl-Metallurgie GmbH (v nadaljevanju: SKW) solidarno s pritožnicama.
Pravni okvir
2 Člen 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) določa sistem glob, ki jih lahko Evropska komisija naloži na podlagi členov 81 ES in 82 ES.
Dejansko stanje in sporna odločba
3 Upoštevno dejansko stanje spora je bilo v točkah od 1 do 4 izpodbijane sodbe predstavljeno tako:
„1 [Komisija] je s [sporno odločbo] ugotovila, da so glavni dobavitelji kalcijevega karbida in magnezija za jeklarsko in plinsko industrijo kršili člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) s tem, da so od 7. aprila 2004 do 16. januarja 2007 sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi. Ta je zajemala razdelitev trgov, določitev kvot, razdelitev kupcev, določitev cen in izmenjavo poslovno občutljivih informacij o cenah, strankah in obsegih prodaje v EGP, razen Irske, Španije, Portugalske in Združenega kraljestva.
2 Postopek se je začel na podlagi prošnje za imuniteto na podlagi Obvestila o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti), ki jo je vložila družba Akzo Nobel NV.
3 V členu 1(f) [sporne] odločbe je Komisija ugotovila, da sta družbi Degussa in AlzChem Hart GmbH (ki je postala AlzChem Trostberg GmbH, nato pa [AlzChem]), [pritožnici], pri kršitvi sodelovali od 22. aprila do 30. avgusta 2004. Iz točk 226 in 227 obrazložitve [sporne] odločbe je razvidno, da sta ti družbi odgovorni za sporno kršitev zaradi neposredne udeležbe članov SKW Stahl-Technik GmbH & Co. KG, katere firma je bila leta 2005 spremenjena v [SKW], pri tej kršitvi. V skladu s točkami 227, 228 in 235 obrazložitve [sporne] odločbe je bila družba SKW v prvem delu obdobja svoje udeležbe pri spornem kartelu hčerinska družba v 100 % lasti [pritožnic].
4 Komisija je [pritožnicama] zaradi njunega sodelovanja pri sporni kršitvi v členu 2 [sporne] odločbe naložila, prvič, globo v višini 1,04 milijona EUR, ki jo morata plačati solidarno z družbo SKW [člen 2(g)], in drugič, globo v višini 3,64 milijona EUR, za plačilo katere sta bili določeni kot solidarno odgovorni [člen 2(h)].“
4 Glede obdobja od 1. septembra 2004 do 16. januarja 2007, v katerem družba SKW ni bila več v popolni lasti družb AlzChem in Degussa, ampak družb SKW Stahl-Metallurgie Holding (v nadaljevanju: SKW Holding) in Arques Industrie AG, ki je postala Gigaset AG, je Komisija ugotovila, da so družbe SKW, SKW Holding in Gigaset sodelovale in/ali bi se morale šteti za odgovorne za zadevno kršitev. Komisija je s členom 2(f) sporne odločbe, kakor je bila spremenjena s sodbo Gigaset/Komisija (T‑395/09, EU:T:2014:23), naložila globo 13.300.000 EUR, ki jo morata plačati solidarno družbi SKW in SKW Holding, za del te globe, in sicer 12.300.000 EUR, pa je solidarno odgovorna tudi družba Gigaset.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
5 Pritožnici sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. oktobra 2009 vložili tožbo, s katero sta predlagali, primarno, razglasitev ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem se nanaša nanju, ter podredno, znižanje zneskov glob, ki sta bila naložena s členom 2(g) in (h) te odločbe, in naložitev plačila celotnega zneska navedenih glob družbi SKW solidarno z njima.
6 Pritožnici sta v utemeljitev tožbe predložili argumentacijo, ki ni bila razdeljena v tožbene razloge in ki jo je Splošno sodišče razumelo, kot da se nanaša, prvič, na naložitev odgovornosti za kršitev, ki jo je storila njuna hčerinska družba SKW, njima, drugič, na znesek glob, ki so jima bile naložene, tretjič, na solidarno odgovornost družbe SKW za plačilo teh glob in, četrtič, na neskladnost sporne odločbe s sodbo z dne 3. marca 2011, Siemens in VA Tech Transmission & Distribution/Komisija (od T‑122/07 do T‑124/07, EU:T:2011:70), pri čemer je bil zadnji očitek naveden skupaj s predlogom za ukrepe procesnega vodstva in na obravnavi.
7 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tej tožbi delno ugodilo. Izrek sodbe je bil tak:
„1. Člen 2(g) in (h) [sporne] odločbe se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbi [Degussa] in [AlzChem], pri čemer ta razglasitev ničnosti nikakor ne vpliva na izpolnitev obveznosti plačila – s strani ene ali druge družbe – globe, ki jima je solidarno naložena za kršitev, ugotovljeno v členu 1(f) navedene odločbe, glede družbe [SKW], in globe, ki je bila zadnje navedeni družbi naložena v členu 2(g) te odločbe.
2. Za kršitev, ugotovljeno v zvezi z družbama [Degussa] in AlzChem v členu 1(f) [sporne] odločbe, se naložijo te globe:
– družbama [Degussa] in AlzChem solidarno: 2,49 milijona EUR, pri čemer se šteje, da sta družbi [Degussa] in AlzChem to globo plačali do zneskov, ki jih je družba [SKW] plačala na podlagi globe, ki ji je bila naložena v členu 2(f) in (g) te odločbe;
– družbi [Degussa], ki je edina odgovorna za plačilo te globe, 1,24 milijona EUR.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Družbi [Degussa] in AlzChem nosita dve tretjini svojih stroškov in dve tretjini stroškov [Komisije]. Komisija nosi tretjino svojih stroškov in tretjino stroškov družb [Degussa] in AlzChem.“
8 Iz te sodbe je razvidno, da so družbam, ki so bile del gospodarske enote, ki jo je imela v lasti družba Degussa, matična družba, zaradi sodelovanja družbe SKW pri zadevni kršitvi v obdobju od 22. aprila 2004 do 30. avgusta 2004 naložene te globe:
– družbi SKW: 1,04 milijona EUR na podlagi člena 2(g) sporne odločbe;
– družbama Degussa in AlzChem solidarno: 2,49 milijona EUR, pri čemer je Splošno sodišče navedlo, da se šteje, da sta ti družbi to globo plačali do zneskov, ki jih je družba SKW plačala na podlagi globe, ki ji je bila naložena v členu 2(f) in (g) sporne odločbe za obdobje od 1. septembra 2004 do 16. januarja 2007 oziroma od 22. aprila 2004 do 30. avgusta 2004, in
– družbi Degussa: 1,24 milijona EUR.
Predlogi strank v pritožbenem postopku
9 Družbi Degussa in AlzChem Sodišču predlagata, naj:
– izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, kolikor posega v njun položaj, in razglasi ničnost sporne odločbe v delu, v katerem ju zadeva;
– podredno, zniža globi, ki sta jima bili naloženi v členu 2(g) in (h) sporne odločbe;
– še bolj podredno, člen 2(g) in (h) sporne odločbe spremeni tako, da bo družba SKW solidarno odgovorna za celotno globo, ki jima je bila naložena;
– še bolj podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ter
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
10 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– pritožnicama naloži plačilo stroškov postopka.
Pritožba
11 Pritožnici v podporo pritožbi navajata pet pritožbenih razlogov.
12 Njun prvi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 81 ES, načela osebne odgovornosti, domneve nedolžnosti in načela krivdne odgovornosti. Z drugim pritožbenim razlogom navajata, da je Splošno sodišče kršilo njuno pravico do izjave in člen 296 PDEU, ker je zavrnilo ugoditev njuni utemeljitvi glede protislovja sporne odločbe s sodbo z dne 3. marca 2011, Siemens in VA Tech Transmission & Distribution/Komisija (od T‑122/07 do T‑124/07, EU:T:2011:70). S tretjim pritožbenim razlogom zatrjujeta, da Splošno sodišče ni spoštovalo obveznosti obrazložitve in načela enakega obravnavanja. V okviru četrtega pritožbenega razloga, ki ga uveljavljata podredno, trdita, da je Splošno sodišče kršilo načeli pravne varnosti in nulla poena sine lege certa ter obveznost obrazložitve. Nazadnje, njun peti pritožbeni razlog, ki je tudi uveljavljan podredno, se nanaša na kršitev člena 81 ES, njune pravice do izjave in člena 23 Uredbe št. 1/2003.
13 Pritožnici sta na obravnavi drugi pritožbeni razlog umaknili.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 81 ES, načela osebne odgovornosti, domneve nedolžnosti in krivdne odgovornosti
Trditve strank
14 Pritožnici v prvem pritožbenem razlogu, ki se nanaša na točke od 70 do 119 izpodbijane sodbe, Splošnemu sodišču očitata, da je kršilo člen 81 ES ter načela osebne odgovornosti, domneve nedolžnosti in krivdne odgovornosti, ker je za izpodbojnost domneve njunega dejanskega izvajanja odločilnega vpliva na družbo SKW pogojevalo s previsokimi zahtevami, kar je privedlo do kršitve izpodbojnosti te domneve.
15 Po eni strani izpodbijata, da je Splošno sodišče v točkah od 102 do 107 izpodbijane sodbe zavrnilo priznanje ovrženja te domneve, čeprav sta navedli, da je družba SKW sodelovala pri spornem kartelu ob očitnem neupoštevanju njunih izrecnih navodil, navedenih v točkah 91 in 102 izpodbijane sodbe, s katerimi je bilo edinemu upravitelju družbe SKW odrejeno, da ne sklepa sporazumov s konkurenti glede proizvodov za razžvepljevanje litega železa. Po navedbah pritožnic naj bi tak položaj dokazoval neobstoj dejanskega izvajanja odločilnega vpliva na družbo SKW.
16 Splošnemu sodišču očitata tudi, da je štelo, da izjava komercialnega direktorja družbe SKW v času dejanskega stanja, navedena v točki 107 izpodbijane sodbe, in sicer da direktor družbe AlzChem ni imel na voljo sredstev za zagotovitev spoštovanja teh navodil, ni upoštevna. Taka izjava pa naj bi bila ravno dokaz neobstoja dejanskega izvajanja odločilnega vpliva avtorja tega navodila na njegovega naslovnika.
17 Pritožnici zatrjujeta tudi, da za namene pripisa odgovornosti za kršitev člena 81 ES odločilni element ni samo možnost izvajanja odločilnega vpliva, ampak njegovo dejansko izvajanje, kar naj bi bilo potrjeno v točki 62 sodbe z dne 12. decembra 2007, Akzo Nobel in drugi/Komisija (T‑112/05, EU:T:2007:381). Splošno sodišče pa naj bi se ob več priložnostih in zlasti tudi glede prometa družbe SKW, obravnavanega v točkah od 108 od 113 izpodbijane sodbe, zadovoljilo s hipotetičnim vplivom, ki temelji na špekulativnih elementih, in naj ne bi dokazalo dejanskega izvajanja takega odločilnega vpliva pritožnic na družbo SKW.
18 Pritožnici Splošnemu sodišču očitata tudi, da je iz presoje, ki se nanaša na položaj pred kršitvenim obdobjem, izpeljalo sklep o tem obdobju, čeprav sta zatrjevali, da nikoli nista izvajali odločilnega vpliva. Poleg tega Splošnemu sodišču očitata, da se je omejilo na presojo razmerij med pritožnicama in družbo SKW glede na razdelitev deležev družbe in vodstveno osebje, ne da bi konkretno preučilo, ali sta dejansko izvajali odločilni vpliv na svojo hčerinsko družbo.
19 Po drugi strani pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da ni ugotavljalo neobstoja njunega dejanskega izvajanja odločilnega vpliva na družbo SKW, čeprav je slednja svojo dejavnost upravljala samostojno, medtem ko sta bili pritožnici zaposleni z njeno prodajo, in da dokazi potrjujejo nezaupanje te družbe svojima matičnima družbama, kakor je to razvidno iz izjave N. iz točke 105 izpodbijane sodbe.
20 Zlasti naj bi Splošno sodišče napačno presodilo dokazno breme pri izpodbijanju domneve dejanskega izvajanja odločilnega vpliva, tako da se je opiralo na morebiten teoretičen vpliv pritožnic na družbo SKW, in ne na njen konkretni položaj. Po mnenju pritožnic naj jima ne bi bilo treba dokazati, da na splošno nista mogli izvajati nobenega odločilnega vpliva na družbo SKW, ampak samo, da v konkretnem primeru nista dejansko izvajali nobenega tovrstnega vpliva. Splošno sodišče naj bi se v točkah 82, 83, 88, 89, 93, od 94 do 98 in od 108 do 113 izpodbijane sodbe oprlo samo na njun morebiten teoretičen vpliv na družbo SKW.
21 Nazadnje pritožnici navajata, da naj bi Splošno sodišče s tem, da je iz preproste obveznosti poročanja družbe SKW družbi AlzChem sklepalo o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva, izkrivilo dokaze.
22 Komisija poudarja, da je ta pritožbeni razlog nedopusten, saj z njim pritožnici izpodbijata presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo glede dejstev in dokazov, ki so mu bili predloženi. Komisija vsekakor meni, da je treba ta pritožbeni zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
– Dopustnost
23 Spomniti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča edino Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja ter načeloma za presojo dokazov, ki jih je sprejelo za utemeljitev tega dejanskega stanja. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila spoštovana splošna pravna načela ter postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je le Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej, razen izkrivljanja teh dokazov, ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija, C‑373/14 P, EU:C:2016:26, točka 40). Poleg tega mora tako izkrivljanje očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno ugotavljati dejansko stanje in presojati dokaze (sodba z dne 28. januarja 2016, Éditions Odile Jacob/Komisija, C‑514/14 P, EU:C:2016:55, točka 73 in navedena sodna praksa).
24 V obravnavanem primeru, kakor je poudaril generalni pravobranilec v točki 75 sklepnih predlogov, Splošno sodišče ni izkrivilo dokazov, ki so mu bili predloženi, ko je v točki 87 izpodbijane sodbe štelo, da obveznost upravitelja družbe SKW, da redno pošilja poročila direktorju družbe AlzChem, pomeni indic v prid trditvi, da je slednja odločilno vplivala na odločitve prve družbe.
25 V delu, v katerem pritožnici izpodbijata ugotovitev dejanskega stanja Splošnega sodišča, vključno z ugotovitvijo iz točk 87 in 107 izpodbijane sodbe, so njuni očitki nedopustni.
26 Nasprotno pa v delu, v katerem pritožnici izpodbijata metodologijo Splošnega sodišča pri presoji dokazne vrednosti elementov, ki sta jih predložili pritožnici, da bi ovrgli domnevo njunega izvajanja odločilnega vpliva na družbo SKW, ker Splošnemu sodišču očitata, da je štelo, da to, da hčerinska družba ravna v očitnem nasprotju z navodili matične družbe, ne omogoča, da se ovrže ta domneva, in ker mu očitata tudi, da je uporabilo prestrogo merilo, zaradi česar je taka domneva neizpodbojna, pa so njuni očitki dopustni. Vprašanje, postavljeno s temi očitki, in sicer ali je Splošno sodišče pri ugotavljanju dejstev in pri presoji dokazov uporabilo ustrezno pravno merilo, namreč pomeni pravno vprašanje, ki spada k nadzoru, ki ga Sodišče opravi v okviru te pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Komisija/Stichting Administratiekantoor Portielje, C‑440/11 P, EU:C:2013:51425, točka 59 in navedena sodna praksa).
– Vsebinska presoja
27 Najprej je treba poudariti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča odgovornost za ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše njeni matični družbi, zlasti kadar hčerinska družba, čeprav je ločen pravni subjekt, o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak se v bistvenem ravna po navodilih matične družbe, in sicer predvsem zaradi gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav med obema pravnima subjektoma. Ker sta namreč v takem primeru matična in hčerinska družba del iste gospodarske enote in sta eno samo podjetje v smislu člena 81 ES, lahko Komisija odločbo, s katero je naloženo plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati, da je bila matična družba pri tej kršitvi osebno vpletena (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2015, Komisija in drugi/Versalis in drugi, C‑93/13 P in C‑123/13 P, EU:C:2015:150, točka 40 in navedena sodna praksa).
28 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno tudi, da v posebnem primeru, v katerem ima matična družba neposredno ali posredno v lasti ves ali skoraj ves kapital svoje hčerinske družbe, ki je kršila pravila Evropske unije o konkurenci, obstaja izpodbojna domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na hčerinsko družbo (sodbi z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 56 in navedena sodna praksa, in z dne 5. marca 2015, Komisija in drugi/Versalis in drugi, C‑93/13 P in C‑123/13 P, EU:C:2015:150, točka 41).
29 V takih okoliščinah za tako domnevo zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe neposredno ali posredno v lasti matične družbe. Komisija bo zato lahko štela, da je matična družba odgovorna za ravnanje svoje hčerinske družbe in solidarno odgovorna za plačilo globe, naložene slednji, razen če ta matična družba, ki mora ovreči to domnevo, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2015, Komisija in drugi/Versalis in drugi, C‑93/13 P in C‑123/13 P, EU:C:2015:150, točki 42 in 43 ter navedena sodna praksa).
30 Taka domneva, kadar je sprejeta, razen če je ovržena – česar pritožnici v obravnavanem primeru ne izpodbijata – pomeni, da se dejansko izvajanje odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo šteje za dokazano in Komisiji omogoča, da prvonavedeno šteje za odgovorno za ravnanje drugonavedene, ne da bi ji bilo treba predložiti kakršne koli dodatne dokaze.
31 Ker je bila namreč domneva dejanskega izvajanja odločilnega vpliva sprejeta, mora le matična družba, ki ima v lasti ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe, to domnevo ovreči.
32 Za ovrženje te domneve mora matična družba v okviru tožbe, vložene zoper odločbo Komisije, sodišču Unije v presojo predložiti vse elemente v zvezi z organizacijskimi, gospodarskimi in pravnimi povezavami med njo in svojo hčerinsko družbo, s katerimi lahko dokaže, da nista enoten gospodarski subjekt (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2011, General Química in drugi/Komisija, C‑90/09 P, EU:C:2011:21, točka 51 in navedena sodna praksa).
33 Za presojo, ali ta hčerinska družba samostojno določa svoje ravnanje na trgu ali pa se v glavnem drži navodil svoje matične družbe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Komisija/Stichting Administratiekantoor Portielje, C‑440/11 P, EU:C:2013:514, točka 38 in navedena sodna praksa), mora sodišče Unije upoštevati vse upoštevne elemente, ki se lahko od primera do primera razlikujejo in torej ne morejo biti predmet taksativnega naštevanja (sodba z dne 26. septembra 2013, The Dow Chemical Company/Komisija, C‑179/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:605, točka 54).
34 V okviru tega mora Splošno sodišče opraviti presojo dejanskega stanja v obdobju kršitve, vendar ne da bi to vplivalo na možnost, da se opira na elemente, ki se nanašajo na obdobje pred kršitvijo, če lahko ugotovi upoštevnost teh elementov za obdobje kršitve in če ne prenese samodejno na to obdobje sklepov, ki izvirajo iz presoje elementov pred kršitvijo.
35 V obravnavanem primeru je iz točk od 100 do 107 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče presojo opravilo v skladu s temi zahtevami.
36 Tako je Splošno sodišče po tem, ko je v točki 99 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnici nista uspeli dokazati, da pred 1. januarjem 2004 nista dejansko izvajali odločilnega vpliva na komercialno politiko družbe SKW, v točki 100 te sodbe navedlo, da je treba preveriti, ali velja podobna ugotovitev za obdobje kršitve, in splošneje, za obdobje po 1. januarju 2004. V okviru tega je v točkah 106 in 107 te sodbe poudarilo, da trditve pritožnic, navedene v točkah od 102 do 105 iste sodbe, ki se bodisi ne izpodbijajo bodisi ne izpodbijajo veljavno v okviru te pritožbe, ne omogočajo dokaza, da pritožnici leta 2004 nista več dejansko izvajali takega vpliva, za presojo česar je pristojno, kot je bilo tudi opozorjeno v točki 23 te sodbe.
37 Posledično je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, lahko upoštevalo položaj pred 1. januarjem 2004, da je zavrnilo argumentacijo pritožnic, s katero sta ti zatrjevali, da sta ovrgli domnevo, da sta dejansko izvajali odločilni vpliv na družbo SKW.
38 V delu, v katerem pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je zlasti v točkah od 84 do 87, 88, 89, od 93 do 98 in od 108 do 113 napačno zavrnilo ovrženje domneve, da sta pritožnici dejansko izvajali odločilen vpliv na družbo SKW, tako da se je oprlo na obstoj morebitnega ali teoretičnega obstoja vpliva, je treba ugotoviti, da ta očitek izvira iz napačnega razumevanja izpodbijane sodbe in ga je zato treba zavrniti. V nasprotju s tem, kar zatrjujeta pritožnici, je namreč iz te sodbe razvidno, da se Splošno sodišče ni oprlo na obstoj morebitnega ali teoretičnega vpliva pritožnic na družbo SKW, ampak je samo ugotovilo, da z njunimi trditvami ni mogoče dokazati neobstoja dejanskega izvajanja odločilnega vpliva teh pritožnic na družbo SKW, zato te ne zadoščajo za ovrženje domneve, povezane s kapitalom.
39 Glede očitka, da je Splošno sodišče zavrnilo upoštevanje dejstva, da je družba SKW sodelovala pri zadevni kršitvi v očitnem nasprotju z izrecnimi navodili pritožnic, ki so navedena v točkah 106 in 107 izpodbijane sodbe, je treba spomniti, kakor je bilo navedeno v točkah 32 in 33 te sodbe, da mora sodišče Unije pri preučevanju, ali je domneva dejanskega izvajanja odločilnega vpliva ovržena, upoštevati vse dokaze, ki so mu predloženi.
40 V okviru te celostne presoje, čeprav obstoj izrecnega navodila matične družbe svoji hčerinski družbi, da naj ne sodeluje pri protikonkurenčnih dejanjih na zadevnem trgu, lahko pomeni indic, ki dokazuje dejansko izvajanje odločilnega vpliva prvonavedene družbe na drugonavedeno, pa dejstva, da drugonavedena družba tega navodila ni upoštevala, Splošno sodišče – kakor je bilo storjeno v točkah od 90 do 92 izpodbijane sodbe – ne more šteti za indic, ki bi dokazoval dejansko izvajanje takega vpliva.
41 Zato dejstvo, da hčerinska družba ne upošteva navodil svoje matične družbe, samo po sebi ne more zadostovati za dokaz neobstoja dejanskega izvajanja odločilnega vpliva te matične družbe na hčerinsko, ker je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da hčerinski družbi ni treba ravnati v skladu z vsemi navodili matične družbe, da bi bil dokazan obstoj odločilnega vpliva, če ni neupoštevanje danih navodil postalo že pravilo (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce, C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416, točki 96 in 97).
42 Zato je Splošno sodišče v točkah 106 in 107 izpodbijane sodbe, ne da bi napačno uporabilo pravo, lahko štelo, da kljub navodilom, ki sta jih pritožnici dali družbi SKW, naj ne sodeluje pri protikonkurenčnih sporazumih na zadevnih trgih, pritožnici nista podali pravno zadostnega dokaza, da v obdobju kršitve nista izvajali odločilnega vpliva na družbo SKW.
43 Nazadnje pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je uporabilo prestrogo merilo, zaradi katerega je postala domneva o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva neizpodbojna.
44 Glede tega je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da težavnost predložitve nasprotnega dokaza, potrebnega za ovrženje domneve dejanskega izvajanja odločilnega vpliva, sama po sebi ne pomeni, da je ta domneva dejansko neizpodbojna, zlasti če ta dokaz v okviru svojih dejavnosti najlažje poiščejo subjekti, na katere se domneva nanaša (sodba z dne 5. marca 2015, Komisija in drugi/Versalis in drugi, C‑93/13 P in C‑123/13 P, EU:C:2015:150, točka 46 in navedena sodna praksa).
45 Podobno tudi dejstvo, da je Splošno sodišče v okviru presoje dejanskega stanja in dokazov v tej zadevi ugotovilo, da pritožnici nista ovrgli domneve dejanskega izvajanja odločilnega vpliva, ne more privesti do ugotovitve, da je to sodišče s tem, da se je sklicevalo na neizpodbojnost te domneve, napačno uporabilo pravo.
46 Zato tega očitka ni mogoče sprejeti.
47 Ker so bili vsi očitki pritožnic zavrnjeni, za presojo dejanskega stanja in dokazov pa je pristojno Splošno sodišče, je treba prvi pritožbeni razlog zavreči kot deloma nedopusten in zavrniti kot deloma neutemeljen.
Tretji pritožbeni razlog: kršitev – s strani Splošnega sodišča – načela enakega obravnavanja, pravice pritožnic do izjave in obveznosti obrazložitve
Trditve strank
48 Pritožnici s tretjim pritožbenim razlogom, usmerjenim zoper točke od 287 do 289 izpodbijane sodbe, trdita, da je Splošno sodišče, ker jima ni znižalo naložene globe, kršilo načelo enakega obravnavanja ter njuno pravico do izjave in svojo obveznost obrazložitve.
49 V zvezi s tem navajata, da je znižanje njune globe nujno iz dveh razlogov. Prvič, Splošno sodišče bi moralo izpeljati posledice iz lastne ugotovitve v točkah od 272 do 275 izpodbijane sodbe, v skladu s katero Komisija pri izračunu celotne solidarne odgovornosti družbe SKW neupravičeno ni upoštevala vsote, določene v točki 25 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2), in sicer tako imenovane „vstopne pristojbine“, ter je zato kršila načelo enakega obravnavanja in načela, s katerimi je urejeno določanje solidarnih glob.
50 Drugič, zatrjujeta, da kakor je razvidno iz sodbe z dne 23. januarja 2014, SKW Stahl-Metallurgie Holding in SKW Stahl-Metallurgie/Komisija (T‑384/09, neobjavljena, EU:T:2014:27), ki se je nanašala na obdobje kršitve od 1. septembra 2004 do 16. januarja 2007, Komisija ne bi smela družbi SKW zmanjšati globe na podlagi obvestila o prizanesljivosti, ker prošnja zaradi prizanesljivosti, ki sta jo vložili pritožnici, ni veljala za družbo SKW, družba SKW pa ni vložila lastne prošnje zaradi prizanesljivosti. Pritožnici iz tega sklepata, da če Komisija ne bi storila teh napak, bi morala biti globa, naložena družbi SKW za prvi del kršitve, ki se nanaša na obdobje od 22. aprila 2004 do 30. avgusta 2004, bistveno večja.
51 Splošno sodišče pa naj bi s tem, da ni znižalo glob, naloženih pritožnicama, da bi tako popravilo nezakonito nesorazmerje med globama, naloženima pritožnicama, in globo, naloženo družbi SKW na podlagi člena 2(g) sporne odločbe, kršilo načelo enakega obravnavanja, in to kljub temu, da je v sodbi z dne 23. januarja 2014, Gigaset/Komisija (T‑395/09, neobjavljena, EU:T:2014:23), v zvezi s tožbo, vloženo zoper člen 2(f) te odločbe, Splošno sodišče v podobnem položaju znižalo znesek globe, naložene družbi Gigaset, matični družbi družbe SKW po prodaji s strani pritožnic, ki jo je Komisija štela za odgovorno za ravnanje družbe SKW za obdobje od 1. septembra 2004 do 16. januarja 2007.
52 Glede tega pritožnici opozarjata, da je Splošno sodišče v točki 192 sodbe z dne 23. januarja 2014, Gigaset/Komisija (T‑395/09, neobjavljena, EU:T:2014:23), po tem, ko je navedlo, da je „enako obravnavanje neenakih položajev družb [Gigaset] in SKW povzročilo, da jima je bila naložena enaka globa, čeprav bi morala biti razlika v znesku glob, naloženih tema družbama, milijon EUR“, odločilo, „da za to, da se popravi neenako obravnavanje, ugotovljeno v škodo družbe [Gigaset]“, v okviru izvajanja svoje neomejene sodne pristojnosti „zniža znesek globe, naložene družbi [Gigaset] v [sporni] odločbi, za en milijon EUR“.
53 Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da ni odgovorilo na trditve, ki jih je štelo za prepozne, ker sta jih pritožnici prvič navedli v repliki, in ki se nanašajo na kršitev načela enakega obravnavanja, kršilo pravico do izjave in svojo obveznost obrazložitve. Pritožnici namreč pojasnjujeta, da teh trditev nista mogli navesti v zgodnejši fazi postopka.
54 Komisija meni, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, ker presega predmet postopka na prvi stopnji, vsekakor pa ni utemeljen.
Presoja Sodišča
55 Najprej je treba spomniti, da lahko pritožnik vloži pritožbo, v kateri se sklicuje na razloge, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost (glej v tem smislu sodbi z dne 10. aprila 2014, Komisija in drugi/Siemens Österreich in drugi, od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2014:256, točka 102, in z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točki 118 in 170 ter navedena sodna praksa).
56 Ni pa sporno, da je po navedbah pritožnic Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri ponovni presoji zneska glob, ki sta jima bili naloženi, pri čemer je Splošno sodišče to ponovno presojo, kot je razvidno iz točke 269 izpodbijane sodbe, izvedlo na podlagi svoje neomejene sodne pristojnosti v smislu člena 261 PDEU.
57 Zato je v nasprotju s trditvami Komisije ta pritožbeni razlog dopusten.
58 Dalje je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da mora biti načelo enakega obravnavanja, na katero se sklicujeta pritožnici, usklajeno s spoštovanjem zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (sodba z dne 10. novembra 2011, The Rank Group, C‑259/10 in C‑260/10, EU:C:2011:719, točka 62 in navedena sodna praksa).
59 Zato se pritožnici, ker v svojo korist navajata domnevno nezakonitost, storjeno pri določitvi zneska globe, naložene družbi SKW – kakor izhaja iz točk 49 in 50 te sodbe – nikakor ne moreta sklicevati na načelo enakega obravnavanja in na sodbo z dne 23. januarja 2014, Gigaset/Komisija (T‑395/09, neobjavljena, EU:T:2014:23), da bi izpodbijali znesek glob, ki jima ga je Splošno sodišče naložilo.
60 Nazadnje in ob upoštevanju navedenega očitki pritožnic, ki se nanašajo na eni strani na kršitev njune pravice do izjave in na drugi strani na kršitev obveznosti obrazložitve, ki izvirajo iz tega, da Splošno sodišče ni preučilo njunih trditev o kršitvi načela enakega obravnavanja, ne morejo uspeti, čeprav bi lahko bili utemeljeni.
61 Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot deloma neupošteven in deloma neutemeljen.
Četrti pritožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti, načela nulla poena sine lege certa in obveznosti obrazložitve
Trditve strank
62 S četrtim pritožbenim razlogom, uveljavljanim podredno in vloženim hkrati zoper točko 288 izpodbijane sodbe in točko 2, prva alinea, zadnji del stavka, izreka iste sodbe, pritožnici zatrjujeta, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni izrecno navedlo, da bo imelo plačilo družbe SKW učinek dvojne ugasnitve tako zanju kot za družbo Gigaset, in dodajata, da lahko ta opustitev Komisijo privede k temu, da ob izterjavi glob, ki so jima bile naložene, izpodbija učinek ugasnitve v korist družbe Gigaset zaradi eventualnega plačila družbe SKW. V zvezi s tem navajata, da če bi Komisija štela, da bo imelo plačilo družbe SKW učinek ugasnitve samo v njuno korist, in ne v korist družbe Gigaset, ne bosta mogli ugotoviti zneska, ki ga morata na koncu plačati, nacionalno sodišče, ki mu bo morebiti predložen spor glede tega, pa se o tem ne bo moglo izreči.
63 S tem naj Splošno sodišče ne bi kršilo samo načela pravne varnosti, ki velja na področju solidarne odgovornosti pri plačilu glob, ampak tudi načelo nulla poena sine lege certa, obveznost obrazložitve, h kateri je zavezano, in člen 296 PDEU.
64 Komisija navaja, da je ta pritožbeni razlog nov in zato ni dopusten, v vsakem primeru pa ni utemeljen.
Presoja Sodišča
65 Najprej je treba poudariti, da pritožnici s tem pritožbenim razlogom, ki je usmerjen hkrati zoper točko 288 izpodbijane sodbe in točko 2, prva alinea, zadnji del stavka, izreka iste sodbe, zatrjujeta, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je navedlo, da sta na podlagi zneskov, ki jih eventualno plača družba SKW iz naslova glob, ki so ji bile naložene v členu 2(f) in (g) sporne odločbe, plačila odvezani le pritožnici.
66 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je pravni interes procesna predpostavka, ki mora biti podana, vse dokler sodišče vsebinsko ne odloči. Tak interes obstaja, dokler lahko pritožba – če ji je ugodeno – stranki, ki jo je vložila, zagotovi neko korist (sodba z dne 24. marca 2011, Ferrero/UUNT, C‑552/09 P, EU:C:2011:177, točka 39 in navedena sodna praksa).
67 Taka procesna predpostavka mora biti podana tako za pritožbo v celoti kot tudi za vsakega od pritožbenih razlogov, navedenih v njeno utemeljitev.
68 V obravnavanem primeru je, kakor je generalni pravobranilec poudaril v točkah 96 in 98 sklepnih predlogov, Splošno sodišče v točki 288 izpodbijane sodbe in v točki 2, prva alinea, zadnji del stavka, njenega izreka izrecno določilo, da bodo imela plačila zneskov s strani družbe SKW iz naslova glob, ki so ji bile naložene na podlagi člena 2(f) in (g) sporne odločbe, učinek ugasnitve na globah, ki sta bili naloženi pritožnicam. Tako se s tem pritožbenim razlogom v bistvu predlaga Sodišču, naj v korist tretje osebe, v obravnavanem primeru družbe Gigaset, prizna učinek ugasnitve takih plačil, od česar pa pritožnici ne moreta imeti nobene koristi.
69 Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten.
Peti pritožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in člena 23 Uredbe št. 1/2003 ter načela enakega obravnavanja, pravice pritožnic do izjave in obveznosti obrazložitve
Trditve strank
70 S petim pritožbenim razlogom, uveljavljanim podredno in usmerjenim hkrati zoper točko 288 izpodbijane sodbe in točko 2, prva alinea, izreka izpodbijane sodbe, pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je pri ponovni presoji zneska glob, naloženih pritožnicama, kršilo člen 81 ES in člen 23 Uredbe št. 1/2003 ter načelo enakega obravnavanja, pravico pritožnic do izjave in obveznost obrazložitve, ker je od dela globe, za katerega se v primeru plačila družbe SKW šteje, da sta ga plačali pritožnici, odštelo znižanje, ki naj bi jima bilo nezakonito podeljeno na podlagi obvestila o prizanesljivosti, in to ne da bi odgovorilo na njune trditve glede tega.
71 V tem smislu pritožnici navajata, da če ne bi bilo znižanja globe, ki je bilo nezakonito podeljeno družbi SKW na podlagi obvestila o prizanesljivosti, ki sta ga vložili samo v svojem imenu, in ne tudi za račun družbe SKW, bi bil delež globe, naložene pritožnicama v točki 2, prva alinea, izreka izpodbijane sodbe – in sicer 2,49 milijona EUR – glede katerega imajo plačila družbe SKW učinek ugasnitve, višji, in sicer 3,47 milijona EUR. Iz tega naj bi sledilo, da je Splošno sodišče v škodo pritožnic posredno upoštevalo nezakonito znižanje globe družbi SKW.
72 Zato pritožnici Sodišču predlagata, da učinek izpolnitve obveznosti, ki ga ima plačilo družbe SKW za družbo Degussa, določi na 3,47 milijona EUR.
Presoja Sodišča
73 Pritožnici s tem pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očitata, da je glede globe 2,49 milijona EUR, ki jo je Splošno sodišče naložilo v solidarno plačilo v točki 2, prva alinea, izreka izpodbijane sodbe, učinek ugasnitve, ki ga ima plačilo družbe SKW iz naslova glob, ki so bile tej naložene v členu 2(f) in (g) izpodbijane odločbe, za družbo Degussa določilo na 2,49 milijona EUR, in ne na 3,47 milijona EUR.
74 Glede tega je treba poudariti, da imajo lahko na podlagi mehanizma globe, ki jo je Splošno sodišče v točki 2, prva alinea, izreka izpodbijane sodbe solidarno naložilo pritožnicama, plačila družbe SKW, opravljena iz naslova glob, ki so ji bile naložene s členom 2(f) in (g) izpodbijane odločbe, že zdaj učinek ugasnitve za pritožnici za celotno globo v znesku 2,49 milijona EUR, ki jim je bila solidarno naložena.
75 Kakor je poudaril generalni pravobranilec v točki 106 sklepnih predlogov, pa družba SKW nikakor ne more biti zavezana k plačilu – niti dela – globe 1,24 milijona EUR, določene v točki 2, druga alinea, izreka izpodbijane sodbe. Kot je namreč razvidno iz točke 289 izpodbijane sodbe in točke 2, druga alinea, izreka te sodbe, ki se v okviru te pritožbe ne izpodbijata, je bil ta znesek naložen izključno družbi Degussa zaradi ponovitve kršitve in zato nanj ne bodo vplivala eventualna plačila družbe SKW, da bi poravnala globo, ki ji je bila naložena.
76 Zato je treba peti pritožbeni razlog zavrniti.
77 Torej je treba pritožbo zavrniti v celoti.
Stroški
78 V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča, če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
79 V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
80 Ker družbi Degussa in AlzChem s pritožbenimi predlogi nista uspeli in je Komisija predlagala, naj se jima naloži plačilo stroškov, nosita svoje stroške in stroške Komisije.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbi Evonik Degussa GmbH in AlzChem AG nosita svoje stroške in stroške Evropske komisije.
Podpisi