SODBA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 21. septembra 2017(*)
„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Italijanski proizvajalci jekla za armiranje betona – Določanje cen ter omejevanje in nadziranje proizvodnje in prodaje – Kršitev člena 65 PJ – Razglasitev ničnosti prvotne odločbe s strani Splošnega sodišča Evropske unije – Ponovno sprejeta odločba na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003 – Neizdaja novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – Neobstoj zaslišanja po razglasitvi ničnosti prvotne odločbe – Roki v postopku pred Splošnim sodiščem“
V zadevi C‑89/15 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 24. februarja 2015,
Riva Fire SpA, v stečaju, s sedežem v Milanu (Italija), ki jo zastopajo M. Merola, M. Pappalardo, T. Ubaldi in M. Toniolo, odvetniki,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Evropska komisija, ki jo zastopata L. Malferrari in P. Rossi, agenta, skupaj s P. Manzinijem, odvetnikom, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi E. Juhász, predsednik senata, C. Vajda (poročevalec) in C. Lycourgos, sodniki,
generalni pravobranilec: N. Wahl,
sodna tajnica: V. Giacobbo-Peyronnel, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. oktobra 2016,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. decembra 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Riva Fire SpA (v nadaljevanju: Riva) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. decembra 2014, Riva Fire/Komisija (T‑83/10, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2014:1034), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 7492 final z dne 30. septembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 65 PJ (COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje, v nadaljevanju: odločba z dne 30. septembra 2009), v različici po spremembi s Sklepom Komisije C(2009) 9912 final z dne 8. decembra 2009 (v nadaljevanju: sklep o spremembi) (odločba z dne 30. septembra 2009, kakor je bila spremenjena s sklepom o spremembi, v nadaljevanju: sporna odločba).
Dejansko stanje in sporna odločba
2 Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 16 do 21 izpodbijane sodbe:
„16 Komisija je od oktobra do decembra 2000 v skladu s členom 47 PJ izvajala preverjanja pri italijanskih podjetjih, ki proizvajajo jeklo za armiranje betona, in pri združenju italijanskih jeklarskih podjetij. Nanje je naslovila tudi zahteve po informacijah na podlagi člena 47 PJ […]
17 Komisija je 26. marca 2002 začela upravni postopek in v skladu s členom 36 PJ podala ugotovitve o možnih kršitvah (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah) […] [Družba Riva] je v zvezi z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah predložila pisne pripombe. Zaslišanje je potekalo 13. junija 2002 […]
18 Komisija je 12. avgusta 2002 podala dodatne ugotovitve o možnih kršitvah (v nadaljevanju: dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah) in jih sporočila naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. V tem dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, utemeljenem s členom 19(1) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81 in 82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), je Komisija pojasnila svoje stališče glede nadaljevanja postopka po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ. [Družba Riva] je 20. septembra 2002 odgovorila na dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. 30. septembra 2002 je potekalo drugo zaslišanje ob prisotnosti predstavnikov držav članic […]
19 Po koncu tega postopka je Komisija 17. decembra 2002 sprejela Odločbo C(2002) 5087 final v zvezi s postopkom izvajanja člena 65 PJ (COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona) (v nadaljevanju: odločba iz leta 2002), s katero je ugotovila, da so podjetja, na katera je bila ta naslovljena, izvajala enoten, kompleksen in trajajoči omejevalni sporazum na italijanskem trgu jekla za armiranje betona v palicah ali zvitkih, katerega cilj oziroma posledica [je] bila določitev cen in na podlagi katerega [je] bila prav tako usklajena omejitev ali nadzor proizvodnje ali prodaje, kar je v nasprotju s členom 65(1) PJ […] Komisija je v tej odločbi [družbi Riva] naložila globo v znesku 26,9 milijona EUR.
20 [Družba Riva] je 6. februarja 2003 pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper odločbo iz leta 2002. Splošno sodišče je s sodbo z dne 25. oktobra 2007, Riva Acciaio/Komisija (T‑45/03, [neobjavljena, EU:T:2007:318]), odločbo iz leta 2002 razglasilo za nično. Splošno sodišče je navedlo, da je bila odločba iz leta 2002 zlasti ob upoštevanju tega, da ni vsebovala nobenega sklicevanja na člen 3 in člen 15(2) Uredbe št. 17, utemeljena zgolj s členom 65(4) in (5) PJ […] Ker sta ti določbi 23. julija 2002 prenehali veljati, Komisija na podlagi navedenih določb, ki v trenutku sprejetja odločbe iz leta 2002 nista več veljali, ni bila več pristojna za ugotovitev kršitve člena 65(1) PJ in za naložitev glob podjetjem, ki naj bi sodelovala pri navedeni kršitvi […]
21 Komisija je z dopisom z dne 30. junija 2008 [družbi Riva] in drugim zadevnim podjetjem sporočila, da namerava ponovno sprejeti odločbo tako, da bo spremenila pravno podlago, ki jo je izbrala za odločbo iz leta 2002. Poleg tega je pojasnila, da bo ob upoštevanju omejenega obsega […] sodbe [z dne 25. oktobra 2007,] Riva Acciaio/Komisija [(T‑45/03, neobjavljena, EU:T:2007:318)], ponovno sprejeta odločba utemeljena z dokazi, ki so bili predstavljeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zadevnim podjetjem je bil odobren rok za predložitev pripomb […]“
3 Komisija je v odločbi z dne 30. septembra 2009 zlasti ugotovila, da je treba Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) razlagati tako, da ji omogoča, da po 23. juliju 2002 ugotovi in sankcionira omejevalne sporazume v sektorjih, za katere se ratione materiae in ratione temporis uporablja Pogodba ESPJ. Navedla je, da je bila ta odločba sprejeta v skladu s postopkovnimi pravili Pogodbe ES in navedene uredbe ter da lahko načela, ki urejajo časovno veljavnost predpisov, pripeljejo do uporabe določb materialnega prava, ki ob sprejetju akta ne veljajo več, razen če se uporabi splošno načelo lex mitior.
4 Člen 1 odločbe z dne 30. septembra 2009 med drugim določa, da je družba Riva s tem, da je od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000 sodelovala pri trajajočem sporazumu in/ali usklajenih ravnanjih v industriji jekla za armiranje betona v palicah ali zvitkih, katerih cilj in/ali učinek sta bila določanje cen ter omejevanje in/ali nadzor proizvodnje ali prodaje na skupnem trgu, kršila člen 65(1) PJ. Komisija je v členu 2 te odločbe družbi Riva naložila globo v višini 26,9 milijona EUR.
5 Osem od enajstih družb, na katere je bila naslovljena odločba z dne 30. septembra 2009, tudi družba Riva, je z dopisi, poslanimi med 20. in 23. novembrom 2009, Komisiji sporočilo, da priloga k tej odločbi, kakor je bila vročena naslovnikom, ni vsebovala razpredelnic s prikazom sprememb cen.
6 Komisija je 8. decembra 2009 sprejela sklep o spremembi, v prilogi h kateremu so bile manjkajoče razpredelnice in s katerim so bile popravljene oštevilčene napotitve na te razpredelnice v osmih opombah.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
7 Družba Riva je 19. februarja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je Splošnemu sodišču primarno predlagala, naj sporno odločbo razglasi za nično v celoti ali v delu, v katerem se nanaša nanjo, podredno pa, naj zmanjša globo, ki ji je bila naložena. Splošnemu sodišču je tudi predlagala, naj sprejme pripravljalne ukrepe v zvezi s postopkom sprejetja te odločbe.
8 Družba Riva je v utemeljitev tožbe navajala osem razlogov, in sicer, prvič, nepristojnost Komisije po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ in kršitev Uredbe št. 1/2003, drugič, kršitev člena 10(3) in (5) Uredbe št. 17 ter člena 14(1) in (3) Uredbe št. 1/2003, tretjič, kršitev člena 36, prvi odstavek, PJ, četrtič, kršitev členov 10 in 11 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81) in pravice družbe Riva do obrambe, petič, neobstoj obrazložitve in protislovnost obrazložitve, kar zadeva opredelitev geografsko upoštevnega trga in uporabo načela lex mitior, šestič, izkrivljanje dejstev in kršitev člena 65 PJ, kar zadeva različne vidike kršitve, ki je bila očitana družbi Riva, sedmič, neobstoj preiskave in neobstoj obrazložitve, kar zadeva pripis celotne kršitve družbi Riva in poseben položaj te družbe glede na ravnanja, ki so ji bila očitana, in osmič, kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, kršitev Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4), kršitev Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3), zlorabo pooblastil ter kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja pri določanju globe.
9 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo globo, ki je bila naložena družbi Riva, zmanjšalo na 26.093.000 EUR in tožbo v preostalem zavrnilo.
Predlogi strank pred Sodiščem
10 Družba Riva s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– primarno, izpodbijano sodbo razveljavi in posledično sporno odločbo razglasi za nično;
– podredno, izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je bila globa, ki ji je bila naložena, zmanjšana za 3 %, in posledično to globo zmanjša za večji znesek ali zadevo vrne Splošnemu sodišču v razsojanje;
– dodatno, razglasi, da je bilo v postopku pred Splošnim sodiščem kršeno načelo razumnega trajanja postopka, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov v zvezi z obema postopkoma.
11 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– družbi Riva naloži plačilo stroškov.
Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka
12 Ustni del postopka je bil končan 8. decembra 2016 po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca. Komisija je z dopisom z dne 27. januarja 2017, ki ga je istega dne vložila v sodnem tajništvu Sodišča, Sodišču predlagala, naj odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka ter v spis vloži elemente o dejstvih, ki so navedeni v njenem predlogu, in dokumente, ki so mu priloženi.
13 Komisija v utemeljitev tega predloga v bistvu trdi, da pred Sodiščem niso bile dovolj razjasnjene dejanske okoliščine v zvezi z zaslišanjema z dne 13. junija in 30. septembra 2002, na katerih je generalni pravobranilec utemeljil svoje sklepne predloge, saj stranki o teh okoliščinah nista posebej razpravljali.
14 Člen 83 Poslovnika Sodišča temu sodišču omogoča, da po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če je v zadevi treba odločiti na podlagi pravne trditve, o kateri stranke niso razpravljale.
15 Vendar je treba opozoriti, da je predmet pritožbe načeloma opredeljen z razlogi in trditvami strank. V obravnavani zadevi sta imeli stranki o teh razlogih in trditvah možnost dovolj razpravljati v svojih vlogah in na skupni obravnavi 20. oktobra 2016, ki je potekala v zadevah od C‑85/15 P do C‑89/15 P.
16 Zato Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.
Pritožba
17 Družba Riva v utemeljitev pritožbe navaja štiri razloge, od katerih je prvi primaren, preostali pa so podredni. Ti pritožbeni razlogi so, prvič, napačna uporaba prava ter nezadostna in protislovna obrazložitev v izpodbijani sodbi, kar zadeva presojo kršitve Uredbe št. 773/2004 in kršitve pravice do obrambe, drugič, napačna uporaba prava ter nezadostna in protislovna obrazložitev v zvezi z določitvijo končnega zneska globe, tretjič, protislovnost in napačna uporaba prava, ker je Splošno sodišče družbo Riva opredelilo kot „sodelujočo“ pri sporazumu o prodajnih kvotah, sklenjenem decembra 1998, in je posledično upoštevalo ta del omejevalnega sporazuma za določitev globe, in četrtič, neobstoj obrazložitve glede vpliva vpletenosti vodilnih oseb družbe Riva na povečanje izhodiščnega zneska globe. Sodišču predlaga tudi, naj sprejme dodatno odločitev v zvezi z nezakonitostjo postopka pred Splošnim sodiščem zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
18 Družba Riva s prvim pritožbenim razlogom v bistvu izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča v točki 124 izpodbijane sodbe, s katerimi je bila zavrnjena njena trditev, da bi ji morala Komisija po razglasitvi ničnosti odločbe iz leta 2002 in pred sprejetjem sporne odločbe poslati novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in opraviti zaslišanje ob prisotnosti predstavnikov držav članic.
19 Meni, da Splošno sodišče obrazložitve v točkah 115 in 120 izpodbijane sodbe ne more utemeljiti s tam navedeno sodno prakso, ker naj bi se ta nanašala na predpostavko, da, prvič, je nezakonitost v zvezi z odločbo iz leta 2002 nastala zgolj ob njenem sprejetju, in drugič, da so ugotovitve o možnih kršitvah, na katerih sta temeljili ta odločba in odločba, ki je bila sprejeta potem, enake, tako da sta obe odločbi povsem enaki. Vendar naj v obravnavani zadevi ne bi šlo zgolj za kršitev procesnega prava, ki jo je storila Komisija. Nasprotno, napake, ki jih je storila ta institucija, naj bi se prenesle na celoten pristop, ki ga je uporabila, in naj ne bi bile omejene na opredelitev pravne podlage akta. Vplivale naj bi na vsebino kršitve, vključno z opredelitvijo upoštevnega geografskega trga, na uporabo načela lex mitior in na izračun globe. Poleg tega naj bi Splošno sodišče priznalo, da odločba iz leta 2002 in sporna odločba nista enaki niti glede njune obrazložitve, niti glede pravne opredelitve nekaterih ravnanj in niti glede izreka.
20 Glede tega družba Riva meni, da je ugotovitev v točki 122 izpodbijane sodbe, v skladu s katero primerjava med tema odločbama, ki jo navaja družba Riva, ni upoštevna, ker je odločba iz leta 2002 zaradi razglasitve ničnosti izginila iz pravnega reda Unije, napačna in protislovna. Splošno sodišče naj bi se namreč v točki 120 izpodbijane sodbe oprlo na primerjavo vsebine navedenih odločb in omenilo, da se je Komisija po razglasitvi ničnosti odločbe iz leta 2002 odločila sprejeti enako odločbo, ki se nanaša na iste ugotovitve o možnih kršitvah, glede katerih so se podjetja že izrekla.
21 Poleg tega družba Riva trdi, da je bilo treba glede na načelo, v skladu s katerim se procesna pravila uporabijo takoj, ko začnejo veljati, po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ na podlagi postopkovnega okvira, ki je opredeljen z Uredbo št. 773/2004, zadevnim podjetjem poslati novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in nato organizirati zaslišanje ob prisotnosti predstavnikov držav članic, pred katerimi se ta podjetja niso nikoli imela možnost izjaviti glede vsebine ugotovitev o možnih kršitvah, ki so bile navajane v zvezi z njimi.
22 Komisija meni, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti, ker temelji na napačni in zavajajoči razlagi izpodbijane sodbe.
23 Trditev v zvezi z neobstojem novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in zaslišanja ob prisotnosti predstavnikov držav članic po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ naj ne bi bila utemeljena, ker je Komisija družbi Riva poslala dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, sprejeto na podlagi procesnih pravil Pogodbe ES, na katero je družba Riva odgovorila pisno in na zaslišanju 30. septembra 2002 ob prisotnosti držav članic.
Presoja Sodišča
24 Opozoriti je treba, da je Komisija v okviru postopka, ki je pripeljal do sprejetja odločbe iz leta 2002, 26. marca 2002 na zadevna podjetja, tudi na družbo Riva, naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah na podlagi člena 36 PJ. Zaslišanje v zvezi s tem obvestilom je potekalo 13. junija 2002. Ni sporno, da predstavniki držav članic na to zaslišanje niso bili vabljeni, saj tako sodelovanje ni bilo določeno s pravili Pogodbe ESPJ, ki je takrat veljala.
25 Po prenehanju veljavnosti te pogodbe je Komisija 12. avgusta 2002 navedenim podjetjem poslala dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, utemeljeno na členu 19(1) Uredbe št. 17, v katerem je pojasnila svoje stališče glede te spremembe pravnega okvira in ta podjetja pozvala, naj sporočijo svoja mnenja glede teh dodatnih ugotovitev o možnih kršitvah. 30. septembra 2002 je potekalo zaslišanje ob prisotnosti predstavnikov držav članic na podlagi člena 11(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2842/98 z dne 22. decembra 1998 o zaslišanju pogodbenic v nekaterih postopkih na podlagi člena [81] in [člena 82] Pogodbe ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 4, str. 204).
26 Po razglasitvi ničnosti odločbe iz leta 2002 je Komisija z dopisom z dne 30. junija 2008 družbo Riva in druga zadevna podjetja obvestila, da namerava ponovno sprejeti to odločbo in kot pravno podlago uporabiti Uredbo št. 1/2003 v skladu s procesnimi pravili iz te uredbe.
27 Glede na ta potek postopka je treba preizkusiti, ali je imela Komisija v nasprotju s tem, kar je ugotovilo Splošno sodišče zlasti v točki 124 izpodbijane sodbe, obveznost, da po razglasitvi ničnosti odločbe iz leta 2002 ponovno odpre postopek in sprejme novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ter organizira novo zaslišanje.
28 V skladu z ustaljeno sodno prakso se na splošno šteje, da se procesna pravila uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti (sodbe z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi, C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190, točka 75 in navedena sodna praksa; z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 88, in z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 45), tudi v postopku, ki je bil začet pred tem datumom, vendar po njem še vedno poteka (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 47).
29 Ker je bila v obravnavani zadevi sporna odločba sprejeta na podlagi člena 7(1) in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, je moral biti postopek, ki je pripeljal do te odločbe, voden v skladu s to uredbo in Uredbo št. 773/2004, katere pravna podlaga je Uredba št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 90), ne glede na to, da je bil ta postopek začet pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 1/2003.
30 Člen 10(1) in (2) Uredbe št. 773/2004 ob upoštevanju člena 27(1) Uredbe št. 1/2003, ki ga izvaja, določa, da Komisija, preden sprejme odločbo na podlagi zlasti člena 7 zadnjenavedene uredbe, zadevnim strankam vroči obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri čemer jim da možnost, da ji v roku, ki ga določi, sporočijo svoja mnenja.
31 Kot pa je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točkah 117 in 118 izpodbijane sodbe, je v obravnavani zadevi Komisija zadevnim podjetjem že poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v sporni odločbi pa družbi Riva niti niso bila očitana nova dejanja niti niso bili bistveno spremenjeni dokazi o očitanih kršitvah v primerjavi s tema obvestiloma.
32 V tem okviru je treba trditev, da je Splošno sodišče v točki 122 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, in trditev, da je ta točka v protislovju s točko 120 navedene sodbe, zavrniti. Kot je navedla Komisija v odgovoru na pritožbo, se ta točka 120 nanaša na identičnost ugotovitev o možnih kršitvah, na katerih sta bili utemeljeni odločba iz leta 2002 in sporna odločba, medtem ko se točka 122 nanaša na primerjavo teh dveh odločb, kot jo navaja družba Riva, ki jo je Splošno sodišče opredelilo kot neupoštevno, ker se možnost podjetij, ki so v preiskavi, da se seznanijo z dokazi, s katerimi razpolaga Komisija, in polni učinek pravice do obrambe zagotavljata z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in vpogledom v spis. V nasprotju s trditvami družbe Riva morebitna razlika v besedilu navedenih odločb sama po sebi ne pomeni nujno, da so se ugotovitve o možnih kršitvah, očitane zadevnim podjetjem, spremenile, česar družba Riva nikakor ni dokazala.
33 Poleg tega, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 53 sklepnih predlogov, med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, sprejetim v okviru ureditve iz Pogodbe ESPJ, in obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, sprejetim v skladu z uredbama št. 17 in št. 1/2003, z vidika vsebine ni večje razlike. Ni bilo torej potrebno, da bi bilo poslano novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
34 Glede tega se je Splošno sodišče pravilno sklicevalo na točko 73 sodbe z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija (C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582), v kateri je opozorjeno, da razglasitev ničnosti nekega akta Unije ne vpliva nujno na pripravljalne akte, saj se lahko postopek za nadomestitev akta, ki je bil razglašen za ničen, načeloma nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost.
35 Kot je namreč Splošno sodišče ugotovilo v točki 115 izpodbijane sodbe, je bila odločba iz leta 2002 razglašena za nično zaradi nepristojnosti Komisije za njeno sprejetje na podlagi določb Pogodbe ESPJ, ki ob sprejetju te odločbe ni več veljala, tako da je nezakonitost nastala natančno na ta datum. Zato ta razglasitev ničnosti ni vplivala na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niti na dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
36 V nasprotju s trditvami družbe Riva sodna praksa, ki je navedena v točki 34 te sodbe, ni neuporabna iz razloga, da naj bi napake, ki jih je storila Komisija v odločbi iz leta 2002, vplivale na vsebino kršitve, vključno z opredelitvijo upoštevnega geografskega trga, na uporabo načela lex mitior in na izračun globe. Sicer je Komisija to odločbo res oprla na napačno pravno podlago, in sicer na člen 65(4) in (5) PJ, vendar je ta institucija, kot je ugotovilo Splošno sodišče v točkah 18 in 119 izpodbijane sodbe, družbo Riva o posledicah, ki jih je izpeljala iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, obvestila v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, utemeljenem na členu 19(1) Uredbe št. 17, družba Riva pa je imela možnost podati pripombe v zvezi s tem.
37 Poleg tega ni sporno, da navedene posledice niso bile nikakor spremenjene zaradi razveljavitve Uredbe št. 17 in začetka veljavnosti Uredbe št. 1/2003, nekatere določbe iz katere so pravna podlaga sporne odločbe. Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 50 sklepnih predlogov, člen 34(2) Uredbe št. 1/2003 in člen 19 Uredbe št. 773/2004 kot prehodni določbi vsekakor določata, da procesni akti in ukrepi, sprejeti na podlagi uredb št. 17 in št. 2842/98, še ostanejo veljavni za namene uporabe prvonavedenih uredb.
38 Zato Splošno sodišče pri ugotovitvi v točki 124 izpodbijane sodbe, da Komisiji ni bilo treba sprejeti novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ni napačno uporabilo prava.
39 Vendar, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 55 sklepnih predlogov, mora Komisija v skladu s členom 12 Uredbe št. 773/2004 dati strankam, na katere naslovi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, možnost, da predstavijo svoje argumente na ustnem zaslišanju, če tako zahtevajo v svojih pisnih vlogah. Ker torej, kot izhaja iz točke 35 te sodbe, razglasitev ničnosti odločbe iz leta 2002 ni vplivala na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, je treba preizkusiti, ali je Komisija navedenim strankam dala možnost, da predstavijo svoje argumente na zaslišanju, ki je potekalo v skladu s procesnimi zahtevami iz uredb št. 1/2003 in št. 773/2004, kot bi to morala storiti.
40 Glede tega je treba navesti, da je v okviru postopkovne ureditve iz Uredbe št. 1/2003, kakor je podrobneje določena v Uredbi št. 773/2004, v členu 14(3) zadnjenavedene uredbe določeno, da so organi držav članic, ki so pristojni za konkurenco, povabljeni, da se udeležijo ustnega zaslišanja, ki se na zahtevo naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah opravi po sprejetju tega obvestila.
41 Kar pa zadeva zaslišanji, ki sta potekali v letu 2002, predstavniki držav članic na zaslišanju 13. junija 2002 niso sodelovali, ker tako sodelovanje s takrat veljavno Pogodbo ESPJ ni bilo določeno. Ni sporno, da se je to zaslišanje nanašalo na vsebino zadeve, in sicer na ravnanja, ki jih je Komisija očitala podjetjem, na katera je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. To izhaja zlasti iz točk od 379 do 382 obrazložitve sporne odločbe in je potrjeno v točki 148 sodb Splošnega sodišča z dne 9. decembra 2014, Alfa Acciai/Komisija (T‑85/10, neobjavljena, EU:T:2014:1037), ter z dne 9. decembra 2014, Ferriera Valsabbia in Valsabbia Investimenti/Komisija (T‑92/10, neobjavljena, EU:T:2014:1032).
42 Nasprotno se je zaslišanje 30. septembra 2002, na katero so bili predstavniki držav članic vabljeni v skladu s pravili Pogodbe ES, ki so se od takrat uporabljala, zlasti v skladu s členom 11(2) Uredbe št. 2842/98, nanašalo na predmet dodatnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in sicer na pravne posledice prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ za nadaljevanje postopka. To na eni strani izhaja iz tega obvestila, v katerem so bili njegovi naslovniki izrecno pozvani, naj predstavijo svoje mnenje glede teh dodatnih ugotovitev o možnih kršitvah. Na drugi strani je Komisija v točki 382 obrazložitve sporne odločbe navedla, da po njeni presoji zaslišanja z dne 13. junija 2002 ni bilo treba ponoviti na podlagi določb uredb št. 17 in št. 1/2003, ker je bilo to zaslišanje, na katerem predstavniki držav članic niso sodelovali, opravljeno v skladu s pravili Pogodbe ESPJ, ki so se takrat uporabljala. Poleg tega je Komisija na skupni obravnavi v zadevah od C‑85/15 P do C‑89/15 P v odgovor na vprašanje Sodišča potrdila, da v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niso bila spremenjena niti dejstva niti dokazi, ki so bili predmet postopka.
43 Iz tega izhaja, da v obravnavani zadevi predstavniki držav članic niso sodelovali na zaslišanju, ki se je nanašalo na vsebino zadeve, ampak so sodelovali samo na zaslišanju, ki se je nanašalo na pravne posledice prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ.
44 V skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah 28 in 29 te sodbe, pa je v primeru, da je odločba sprejeta na podlagi Uredbe št. 1/2003, potrebno, da je postopek, ki pripelje do te odločbe, v skladu s procesnimi pravili iz te uredbe, čeprav je bil ta postopek začet pred začetkom njene veljavnosti.
45 Zato bi morala Komisija, preden je sprejela sporno odločbo, na podlagi členov 12 in 14 Uredbe št. 773/2004 strankam dati možnost, da predstavijo svoje argumente na zaslišanju, na katero bi povabila organe držav članic, ki so pristojni za konkurenco. Torej ni mogoče šteti, da so bile v zvezi z zaslišanjem 13. junija 2002, ki se je nanašalo na vsebino zadeve, izpolnjene procesne zahteve v zvezi s sprejetjem odločbe na podlagi Uredbe št. 1/2003.
46 Zato je Splošno sodišče s tem, da je v točki 124 izpodbijane sodbe razsodilo, da Komisiji pred sprejetjem sporne odločbe ni bilo treba organizirati novega zaslišanja iz razloga, da so imela zadevna podjetja možnost ustno izjaviti se že na zaslišanjih 13. junija in 30. septembra 2002, napačno uporabilo pravo.
47 Ob upoštevanju, kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 56 in 57 sklepnih predlogov, pomena, ki ga ima v okviru postopka na podlagi uredb št. 1/2003 in št. 773/2004 to, da se na zahtevo zadevnih strank opravi zaslišanje, na katero so v skladu s členom 14(3) drugonavedene uredbe vabljeni organi držav članic, pristojni za konkurenco, neizvedba takega zaslišanja pomeni bistveno kršitev postopka.
48 Če pravica do takega zaslišanja, ki je določena z Uredbo št. 773/2004, ni spoštovana, podjetju, katerega pravice so bile tako kršene, ni treba dokazati, da je lahko ta kršitev vplivala na potek postopka in vsebino sporne odločbe na način, ki je zanj škodljiv.
49 Zato je navedeni postopek nujno nepravilen, ne glede na morebitne škodljive posledice za družbo Riva, ki bi lahko nastale zaradi te kršitve (glej v tem smislu sodbi z dne 6. novembra 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob, C‑553/10 P in C‑554/10 P, EU:C:2012:682, točke od 46 do 52, in z dne 9. junija 2016, CEPSA/Komisija, C‑608/13 P, EU:C:2016:414, točka 36).
50 Na podlagi zgornjih navedb je treba prvi pritožbeni razlog, ki ga navaja družba Riva, sprejeti in posledično razveljaviti izpodbijano sodbo, ne da bi bilo treba preizkusiti preostale pritožbene razloge.
Predlog za sprejetje dodatne odločitve
Trditve strank
51 Družba Riva s predlogom za sprejetje dodatne odločitve Sodišču predlaga, naj ugotovi, da sta bila s postopkom, ki je potekal pred Splošnim sodiščem, kršena člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ker v tem postopku ni bilo spoštovano načelo razumnega trajanja postopka, kar pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim se podeljujejo pravice posameznikom.
52 Glede tega družba Riva trdi, da je postopek pred Splošnim sodiščem trajal skoraj pet let, pri čemer je od konca pisnega dela postopka do začetka ustnega dela postopka minilo tri leta in dva meseca. To trajanje naj glede na okoliščine zadeve ne bi bilo upravičeno. Tožbeni razlogi, ki jih je navajala družba Riva, naj namreč ne bi bili zelo težavni in naj sodniku poročevalcu ne bi preprečevali, da svoje delo opravi v krajšem času. Dolgega obdobja nedelovanja Splošnega sodišča naj ne bi bilo mogoče pojasniti s sprejetjem ukrepov procesnega vodstva ali pripravljalnih ukrepov, prav tako pa se niso pojavila procesna vprašanja. Družba Riva naj s svojim ravnanjem ne bi prispevala k upočasnitvi obravnavanja zadeve.
53 Komisija predlaga, naj se predlog družbe Riva zavrne.
Presoja Sodišča
54 V zvezi s predlogom družbe Riva, naj Sodišče ugotovi kršitev člena 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah, je treba opozoriti, da je treba kršitev obveznosti iz te določbe, ki jo je storilo sodišče Unije, in sicer da o predloženih zadevah odloči v razumnem roku, sankcionirati z odškodninsko tožbo, ki se vloži pri Splošnem sodišču, saj je taka tožba učinkovito sredstvo. Tako predloga za povračilo škode, ki naj bi nastala s tem, da Splošno sodišče ni spoštovalo razumnega roka sojenja, ni mogoče vložiti neposredno pri Sodišču v okviru pritožbe, ampak pred samim Splošnim sodiščem. Navedeno sodišče, ki je pristojno na podlagi člena 256(1) PDEU in ki odloča o odškodninskem zahtevku, mora o takem zahtevku odločiti v drugačni sestavi od tiste, ki je odločala o sporu, v zvezi s katerim je potekal postopek, katerega trajanje se graja (sodba z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točki 98 in 99 ter navedena sodna praksa).
55 Zato je treba predlog za sprejetje dodatne odločitve, ki ga je vložila družba Riva, zavrniti.
Tožba pred Splošnim sodiščem
56 Člen 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da če je pritožba utemeljena, Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča. Nato lahko samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.
57 Sodišče v obravnavanem primeru razpolaga s potrebnimi elementi, da dokončno odloči o tožbi za razglasitev ničnosti sporne odločbe, ki jo je družba Riva vložila pri Splošnem sodišču.
58 Glede tega zadošča navesti, da je treba sporno odločbo v delu, v katerem se nanaša na družbo Riva, iz razlogov, navedenih v točkah od 24 do 49 te sodbe, razglasiti za nično zaradi bistvene kršitve postopka.
Stroški
59 Člen 184(2) Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.
60 Člen 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je družba Riva v okviru pritožbe uspela in je bilo tožbi, ki je bila vložena pred Splošnim sodiščem, ugodeno, se Komisiji v skladu s predlogi družbe Riva naloži, naj nosi svoje stroške in plača stroške, ki jih je priglasila družba Riva na prvi stopnji in v okviru pritožbe.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. decembra 2014, Riva Fire/Komisija (T‑83/10, neobjavljena, EU:T:2014:1034), se razveljavi.
2. Odločba Komisije C(2009) 7492 final z dne 30. septembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 65 PJ (COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje), v različici po spremembi s Sklepom Komisije C(2009) 9912 final z dne 8. decembra 2009, se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Riva Fire SpA.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške in plača stroške, ki jih je priglasila družba Riva Fire SpA iz naslova postopka na prvi stopnji in postopka s to pritožbo.
Podpisi