Language of document :

Pritožba, ki so jo 3. februarja 2022 vložile Grupa Azoty S.A., Azomureș SA, Lipasmata Kavalas LTD Ypokatastima Allodapis zoper sklep Splošnega sodišča (peti senat) z dne 29. novembra 2021 v zadevi T-726/20, Grupa Azoty in drugi/Komisija

(Zadeva C-73/22 P)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnice: Grupa Azoty S.A., Azomureș SA, Lipasmata Kavalas LTD Ypokatastima Allodapis (zastopniki: D. Haverbeke, L. Ruessmann in P. Sellar, avocats)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožnice Sodišču predlagajo, naj:

izpodbijani sklep razveljavi; in

predlog pritožnic na podlagi člen 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti sporočila Komisije z dne 25. septembra 2020 z naslovom „Smernice za nekatere ukrepe državne pomoči v okviru sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov po letu 2021“1 razglasi za dopusten; ali

podredno, izpodbijani sklep razveljavi, ker bi moralo Splošno sodišče svojo odločitev o dopustnosti pridržati do presoje o utemeljenosti tožbe; in

zadevo vrne Splošnemu sodišču, da odloči o utemeljenosti tožbe; in

drugi stranki v postopku naloži plačilo stroškov tega postopka; in

odločitev o stroških postopka pred Splošnim sodišče pridrži, dokler to ne odloči o tožbi.

Pritožbena razloga in bistvene trditve

Pritožnice v utemeljitev pritožbe navajajo dva pritožbena razloga.

Prvi pritožbeni razlog: nezadostna obrazložitev.

Splošno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti, da poda zadostno obrazložitev. Prvič, Splošno sodišče v točkah od 34 do 48 in od 49 do 51 izpodbijanega sklepa ni odgovorilo na trditve pritožnic in ni ugotovilo dejanskega stanja zadeve, ki mu je bila predložena. Drugič, Splošno sodišče ni pojasnilo, zakaj se lahko na pritožnice neposredno nanašajo le odločbe Komisije, ki so sprejete na podlagi določene sekundarne zakonodaje. To se nanaša na točko 38 izpodbijanega sklepa.

Drugi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da se akt na pritožnice ne nanaša neposredno.

Splošno sodišče se v točkah od 26 do 30 izpodbijanega sklepa sklicuje na ustaljeno sodno prakso, da bi pojasnilo merilo neposrednega nanašanja. V okviru tega merila neposrednega nanašanja mora Splošno sodišče presoditi vsebino, naravo, namen in bistvo izpodbijanega akta ter dejanski in pravni okvir, v katerega je ta akt umeščen. Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo pri presoji zahteve „neposrednega nanašanja“ iz člena 263 PDEU, ker te presoje ni opravilo. To se nanaša na točke od 34 do 48 izpodbijanega sklepa. Splošno sodišče je ustvarilo položaj, v katerem pritožnice nimajo na voljo nobenega pravnega sredstva. Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo in pravilno uporabilo merila za presojo neposrednega nanašanj.

Podredno, Splošno sodišče bi moralo odločitev o dopustnosti pridržati do presoje o utemeljenosti tožbe.

V skladu z odstavkoma 7 in 8 člena 130(3) Poslovnika Splošnega sodišča mora Splošno sodišče, če to upravičujejo posebne okoliščine, odločanje o ugovoru nedopustnosti pridržati za končno odločbo in določiti nove roke za nadaljevanje postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso takšne posebne okoliščine obstajajo, kadar je pridržanje potrebno zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

Splošno sodišče bi moralo oceniti naravo, vsebino in okvir izpodbijanega akta, da bi ugotovilo, ali se neposredno nanaša na pritožnice. Za to je treba preučiti vsebino akta in ugotoviti, ali državam članicam nalaga samostojne pravne obveznosti. Ta presoja se prekriva s preučitvijo utemeljenosti prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na nepristojnost Komisije za sprejetje Priloge I k izpodbijanemu aktu. Splošno sodišče je s tem, da odločanja o ugovoru nedopustnosti Komisije ni pridržalo do obravnave trditev o utemeljenosti, kršilo določbe odstavkov 7 in 9 člena 130 Poslovnika.

____________

1 UL 2020 C 317, str. 5.