SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)

z dne 25. junija 2015

Zadeva F‑55/14

EE

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenec – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Predlogi za razglasitev ničnosti – Postopek podaljšanja – Člen 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do izjave – Nespoštovanje – Odškodninski zahtevki – Nepremoženjska škoda“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero EE predlaga, naj se razglasi ničnost odločbe Evropske komisije o nepodaljšanju njegove pogodbe pogodbenega uslužbenca in odločbe o zavrnitvi njegove pritožbe ter naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine v znesku 20.000 EUR.

Odločitev: Odločba Evropske komisije o nepodaljšanju pogodbe pogodbenega uslužbenca EE, ki je bila ustno posredovana 14. oktobra 2013, potrjena z dopisom z dne 31. oktobra 2013 in obrazložena z dopisom z dne 13. decembra 2013, se razglasi za nično. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov EE v znesku 10.000 EUR. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil EE.

Povzetek

1.      Tožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o nepodaljšanju pogodbe – Odločba, ki se razlikuje od pogodbe – Vključitev

(Kadrovski predpisi, člena 25 in 90(1))

2.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Sprejetje odločbe, ne da bi imela zadevna oseba pred tem možnost predstaviti svoja stališča – Kršitev pravice do izjave

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47)

1.      Odločba o zavrnitvi podaljšanja pogodbe za določen čas je akt, ki posega v položaj, v smislu člena 25 Kadrovskih predpisov, če je ločena od zadevne pogodbe, kar se zgodi zlasti, če temelji na novih dejstvih ali če gre za odločitev, ki jo uprava sprejme na zahtevo zadevnega uslužbenca in se nanaša na možnost podaljšanja te pogodbe, predvideno v sami pogodbi.

(Glej točko 25.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba z dne 23. novembra 2010, Gheysens/Svet, F‑8/10, EU:F:2010:151, točka 64.

2.      Nespoštovanje pravice do obrambe in še posebej pravice uradnika, da se izjasni glede elementov, ki bi lahko bili uporabljeni v njegovo breme za utemeljitev odločbe, ki posega v njegov položaj, pomeni bistveno kršitev postopka, o kateri lahko sodišče odloča po uradni dolžnosti.

Odločba o nepodaljšanju pogodbe pogodbenega uslužbenca negativno posega v položaj zadevnega uradnika, saj je njen rezultat ta, da mu je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Pravica do obrambe, kot je sedaj določena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se splošno uporablja, pa – ob tem, da je širša – zajema postopkovno pravico vsake osebe, določeno v odstavku 2(a) navedenega člena, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

Poleg tega, kar zadeva zlasti pogoje, na podlagi katerih je mogoče omejiti temeljno pravico, zadošča ugotovitev, da če bi se zadevna oseba ustrezno izjasnila, bi lahko organ, pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, pridobil več informacij za preučitev, ali je bila odločitev o nepodaljšanju pogodbe morda povezana s položajem zadevne osebe na njenem delovnem mestu, in za boljše razumevanje pogojev, v katerih je opravljala svoje delo. Ni torej mogoče izključiti, da bi bil sklep navedenega organa o nepodaljšanju pogodbe zadevne osebe lahko drugačen, če bi bilo zadnjenavedeni omogočeno, da ustrezno predstavi svoje stališče.

(Glej točke 35, 37 in 40.)

Napotitev na:

Sodišče: sodbe z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 65; z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točke od 81 do 83, in z dne 18. julija 2013, Komisija/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 98 in 99;

Splošno sodišče Evropske unije: sodba z dne 11. septembra 2013, L/Parlament, T‑317/10 P, EU:T:2013:413, točka 81;

Sodišče za uslužbence: sodbi z dne 11. septembra 2008, Bui Van/Komisija, F‑51/07, EU:F:2008:112, točka 77, in z dne 17. septembra 2014, Wahlström/Frontex, F‑117/13, EU:F:2014:215, točka 27.