Zadeva T‑122/15
Landeskreditbank Baden-Württemberg – Förderbank
proti
Evropski centralni banki
„Ekonomska in monetarna politika – Bonitetni nadzor kreditnih institucij – Člen 6(4) Uredbe (EU) št. 1024/2013 – Člen 70(1) Uredbe (EU) št. 468/2014 – Enotni mehanizem nadzora – Pristojnosti ECB – Decentralizirano izvajanje prek nacionalnih organov – Ocena pomembnosti kreditne institucije – Potrebnost neposrednega nadzora s strani ECB“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 16. maja 2017
1. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Nadzor nad finančnim sektorjem Unije – Enotni mehanizem nadzora – Predložitev pomembnih subjektov neposrednemu bonitetnemu nadzoru Evropske centralne banke – Opredelitev subjekta kot pomembnega – Primernost nadzora s strani Banke glede na nadzor, ki ga lahko izvajajo nacionalni organi
(Uredba Sveta št. 1024/2013, člena 4 in 6; Uredba Evropske centralne banke št. 468/2014, člena 70 in 71)
2. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Razlaga sekundarne zakonodaje v skladu s Pogodbo DEU – Razlaga glede na kontekst in namen
3. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Nadzor nad finančnim sektorjem Unije – Enotni mehanizem nadzora – Pristojnosti Evropske centralne banke – Decentralizirano izvajanje s strani nacionalnih organov – Ocena pomembnosti subjekta – Izključna pristojnost Banke
(Uredba Sveta št. 1024/2013, člena 4(1) in 6(4); Uredba Evropske centralne banke št. 468/2014, člena 70 in 71)
4. Pravo Evropske unije – Načela – Načelo subsidiarnosti – Obseg – Možnost uporabe na področjih, ki so v izključni pristojnosti Unije – Izključitev
(člen 5(3) PEU)
5. Pravo Evropske unije – Načela – Sorazmernost – Obseg – Prosta presoja zakonodajalca Unije – Sodni nadzor – Meje
6. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Nadzor nad finančnim sektorjem Unije – Enotni mehanizem nadzora – Predložitev pomembnih subjektov neposrednemu bonitetnemu nadzoru nacionalnih organov – Decentralizirano izvajanje izključne pristojnosti Unije s strani teh organov – Možnost prerazvrstitve pomembnega subjekta med nepomembne subjekte zaradi sposobnosti nacionalnih organov, da ga neposredno nadzirajo – Izključitev
(člen 291(1) PDEU; Uredba Sveta št. 1024/2013, člen 6; Uredba Evropske centralne banke št. 468/2014, člen 70(1))
7. Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Nujnost spoštovanja načela zakonitosti – Nemožnost sklicevanja na nezakonitost, storjeno v korist drugega
8. Ničnostna tožba – Razlogi – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Tožbeni razlog, ki se razlikuje od tistega, ki se nanaša na materialno zakonitost
(člena 263 PDEU in 296 PDEU)
9. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Presoja obveznosti obrazložitve glede na okoliščine posameznega primera
(člen 296 PDEU)
10. Akti institucij – Akti sprejeti pri izvajanju diskrecije – Spoštovanje jamstev, ki jih ima subjekt – Obveznost podrobne in nepristranske preučitve vseh upoštevnih elementov
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41)
1. Nadzor pomembnih kreditnih institucij je v izključni pristojnosti Evropske centralne banke v skladu s členoma 4 in 6 Uredbe št. 1024/2013, o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Banko. Iz člena 6(4), drugi pododstavek, te uredbe izhaja, da se lahko razvrstitev „pomembne“ institucije izključi v posebnih okoliščinah, ki jih mora Banka pojasniti. To pojasnilo je bilo podano v členih 70 in 71 Uredbe št. 468/2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med Evropsko centralno banko in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi.
V zvezi s tem je v besedilu člena 70(1) Uredbe št. 468/2014 o EMN poudarjena zgolj presoja ustreznosti oziroma neustreznosti razvrstitve subjekta kot pomembnega in tako njegovega nadzora izključno s strani Banke, glede na cilje Uredbe št. 1024/2013. Presoja potrebnosti neposrednega nadzora Banke nad pomembnim subjektom sploh ni omenjena. Čeprav se presoja ustreznosti akta Unije na splošno nanaša na njegovo primernost za uresničitev legitimnih ciljev zadevnega predpisa, presoja njegove potrebnosti pomeni preverjanje, ali ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev.
Zato iz tega, da se člen 70(1) Uredbe št. 468/2014 sklicuje na posebne dejanske okoliščine, zaradi katerih je razvrstitev nadzorovanega subjekta kot pomembnega neustrezna ob upoštevanju ciljev in načel Uredbe št. 1024/2013, nujno izhaja, da predvideva zgolj primer, v katerem bi bilo z izvajanjem neposrednega bonitetnega nadzora Banke, do katerega pride zaradi razvrstitve subjekta kot „pomembnega“, težje doseči cilje osnovne uredbe kot z izvajanjem neposrednega bonitetnega nadzora nacionalnih organov nad tem subjektom. Nasprotno pa iz dobesedne razlage člena 70(1) Uredbe št. 468/2014 ne izhaja predpostavka, da se „pomemben subjekt“ prerazvrsti kot „manj pomemben“ zato, ker bi bilo mogoče z neposrednim bonitetnim nadzorom nacionalnih organov v okviru enotnega mehanizma nadzora enako doseči cilje Uredbe št. 1024/2013 kot z nadzorom, ki ga izvaja zgolj Evropska centralna banka.
(Glej točke 22, 28, 29 in od 44 do 46.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 40 in 41.)
3. Iz sistematike Uredbe št. 1024/2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko, izhaja, da je Svet Banki podelil izključno pristojnost glede nalog iz člena 4(1) navedene uredbe. Namen člena 6 te uredbe je le zagotovitev decentraliziranega izvajanja te pristojnosti v okviru enotnega mehanizma nadzora prek nacionalnih organov pod nadzorom Banke glede manj pomembnih subjektov v zvezi z nalogami iz člena 4(1)(b) in od (d) do (i) osnovne uredbe, hkrati pa je ECB podelil izključno pristojnost za določitev vsebine pojma „posebne okoliščine“ v smislu člena 6(4), drugi pododstavek, te uredbe, ki je bila izvršena s sprejetjem členov 70 in 71 Uredbe št. 468/2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med Evropsko centralno banko in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi.
(Glej točko 63.)
4. Čeprav načelo subsidiarnosti, če se uporabi, pomeni, da je treba preveriti, ali lahko cilje predlaganih ukrepov lažje doseže Unija ali pa bi bilo mogoče take cilje enako učinkovito doseči na nacionalni ravni, pa iz člena 5(3) PEU izhaja, da je treba to načelo uporabiti zgolj na področjih, ki ne spadajo v izključno pristojnost Unije.
(Glej točko 65.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 67 in 68.)
6. V okviru nadzora manj pomembnih subjektov iz naslova enotnega mehanizma nadzora, opisanega v členu 6 Uredbe št. 1024/2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko, nacionalni organi ravnajo v okviru decentraliziranega izvajanja izključne pristojnosti Unije, in ne pri izvajanju nacionalne pristojnosti. Zato je edina pristojnost, na katero lahko vpliva izvajanje neposrednega bonitetnega nadzora Evropske centralne banke, načelna pristojnost držav članic za izvajanje prava Unije v njihovem pravnem redu, poudarjena v členu 291(1) PDEU. V tej določbi je namreč opozorjeno, da so v skladu z institucionalnim sistemom Unije in pravili, ki urejajo odnose med Unijo in njenimi državami članicami, zadnjenavedene pristojne, da ob neobstoju nasprotne določbe prava Unije na svojem ozemlju zagotovijo izvajanje prava Unije.
Vendar je treba ugotoviti, da ohranitev te pristojnosti ne more vključevati razlage „posebnih okoliščin“, ki omogočajo izključitev razvrstitve kot „pomembne“, ki je bila podeljena kreditni instituciji, v smislu člena 70(1) Uredbe št. 468/2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med Evropsko centralno banko in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi, kot jo je podala tožeča stranka, namreč da se mora v zvezi z institucijo, ki je glede na merila iz člena 6(4) Uredbe št. 1024/2013 razvrščena kot pomembna, v vsakem primeru posebej preučiti, ali je mogoče njene cilje torej enako doseči tudi z neposrednim nadzorom nacionalnih organov. Ta razlaga bi namreč ogrozila ravnovesje iz te uredbe, ker bi pomenila, da je treba v vsakem posameznem primeru preučiti, ali kljub uporabi meril iz člena 6(4) navedene uredbe pomembna institucija ne bi morala spadati pod neposredni nadzor nacionalnih organov, ker bi lahko ti bolje dosegli cilje Uredbe št. 1024/2013. Natančneje, takšna presoja bi bila v neposrednem nasprotju z elementoma, ki imata osrednjo vlogo v logiki te določbe, in sicer, prvič, z načelom, v skladu s katerim pomembne institucije spadajo pod izključni nadzor Evropske centralne banke, in, drugič, z obstojem natančnih alternativnih meril, ki omogočajo opredelitev pomena kreditne institucije.
(Glej točke od 72 do 76.)
7. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 84.)
8. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 122.)
9. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 123, 124 in 131.)
10. Institucija mora, kadar ji je podeljena diskrecijska pravica, to izvrševati v celoti. Tako mora avtor akta biti sposoben, da pred sodišči Unije izkaže, da je bil ta sprejet z dejanskim izvrševanjem njegove diskrecijske pravice, ki predpostavlja upoštevanje vseh upoštevnih podatkov in okoliščin položaja, ki ga ta akt ureja. V zvezi s tem med jamstvi, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, je zlasti pravica do dobrega upravljanja, ki je določeno v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zajema obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente posamezne zadeve.
(Glej točki 139 in 147.)