Zadeva T-308/05

Italijanska republika

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Strukturni skladi – Sofinanciranje – Uredbi (ES) št. 1260/1999 in št. 448/2004 – Pogoji za upravičenost do predplačil, ki so jih nacionalni organi plačali v okviru sistemov državnih pomoči ali v povezavi z odobritvijo pomoči – Dokaz, da so sredstva uporabili končni naslovniki – Ničnostna tožba – Izpodbojni akt“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti

(člena 230 ES in 233 ES; Uredba Sveta št. 1260/1999, člen 32(1), četrti pododstavek, in (3))

2.      Postopek – Vloga s katero se postopek začne – Obličnostne zahteve

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1))

3.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti

(člen 230 ES; Uredba Sveta št. 1260/1999)

4.      Ekonomsko-socialna kohezija – Intervencije – Financiranje Skupnosti – Upravičenost izdatkov nacionalnih organov

(Uredba Sveta št. 1260/1999, člen 32; Uredba Komisije št. 448/2004, priloga, pravilo št. 1, točki 1 in 2)

5.      Proračun Evropskih skupnosti – Finančna pomoč Skupnosti – Finančni nadzor pomoči

(člena 10 ES in 274 ES; Uredba Sveta št. 1260/1999, člena 32(1), tretji pododstavek, in 38(1)(g); Uredba Komisije št. 438/2001, člena 2(1) in 7(2))

6.      Akti institucij – Izbira pravne podlage – Skupnostna ureditev – Zahteva po jasnosti in predvidljivosti

7.      Ekonomsko-socialna kohezija – Intervencije – Financiranje Skupnosti – Upravičenost izdatkov nacionalnih organov

(Uredba Sveta št. 1260/1999, člen 32(1), tretji pododstavek)

8.      Ekonomsko-socialna kohezija – Intervencije – Financiranje Skupnosti – Upravičenost izdatkov nacionalnih organov

(Uredba Sveta št. 1260/1999, člen 32(1), tretji pododstavek; Uredba Komisije št. 448/2004, priloga, pravilo št. 1, točka 1.3)

1.      Ničnostna tožba v smislu člena 230 ES se lahko vloži zoper vse določbe, ki jih sprejmejo institucije in katerih namen je ustvariti pravne učinke, ne glede na njihovo naravo ali obliko.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisija, če prejme zahtevek za plačilo prispevka strukturnih skladov v okviru shem pomoči, ki je v smislu člena 32(3) Uredbe št. 1260/1999 o splošnih določbah o strukturnih skladih dopusten, ne sme še naprej ostati nedejavna. V skladu s členom 32(1), četrti pododstavek, te uredbe mora namreč glede na razpoložljiva sredstva izvesti vmesna plačila, ki ustrezajo temu zahtevku, najpozneje v dveh mesecih po njegovem prejetju. Če je Komisija v tem primeru kršila to obveznost ukrepanja, bi morala zadevna država članica to izpodbijati s tožbo zaradi nedelovanja. Če bi bila ta tožba zaradi nedelovanja razglašena za utemeljeno, bi morala Komisija na podlagi člena 233 ES sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe. Zato dopis, v katerem je državi članici sporočena zavrnitev ukrepanja v zvezi z zahtevki za plačilo do prejetja informacij v zvezi s predplačili, nima nikakršnega pravnega učinka, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES.

(Glej točke 56, 59 in 62.)

2.      V členu 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje je določeno, da mora tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. V tožbi mora biti torej natančno navedeno, iz česa sestojijo tožbeni razlogi, na katerih temelji, in samo abstraktna navedba tožbenih razlogov ne zadostuje.

Poleg tega mora biti povzetek tožbenih razlogov, čeprav kratek, dovolj jasen in natančen, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in Sodišče prve stopnje odloči o tožbi po potrebi brez drugih dodatnih podatkov. Za dopustnost tožbe ali natančneje tožbenega razloga pravna varnost in pravilno izvajanje sodne oblasti zahtevata, da bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba ali tožbeni razlog, skladno in razumljivo izhajajo iz samega besedila tožbe.

(Glej točki 71 in 72.)

3.      Z dopisom, s katerim je Komisija državo članico zaprosila, naj dopolni poročila o izdatkih, priložena zahtevkom za plačilo prispevka strukturnih skladov, ki ji jih je ta poslala, se v delu, v katerem napotuje na pojasnjevalno opombo v zvezi s členom 32(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 1260/1999 o splošnih določbah o strukturnih skladih, v skladu s katero v okviru shem državnih pomoči v smislu člena 87 ES ali v povezavi z odobritvijo pomoči predplačila, ki so jih nacionalni organi plačali, niso pa bila podprta z listinskimi dokazi o tem, da so jih uporabili končni naslovniki, niso bila upravičena do prispevka skladov, ni spremenilo področje uporabe predpisov Skupnosti in v tem pogledu ta dopis ne more biti akt, ki bi bil izpodbojen v smislu člena 230 ES.

(Glej točki 102 in 114.)

4.      V delu, v katerem je v dopisu Komisije državi članici na podlagi pojasnjevalne opombe v zvezi s členom 32(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 1260/1999 o splošnih določbah o strukturnih skladih – v skladu s katero v okviru shem državnih pomoči v smislu člena 87 ES ali v povezavi z odobritvijo pomoči predplačila, ki so jih nacionalni organi plačali, niso pa bila podprta z listinskimi dokazi o tem, da so jih uporabili končni naslovniki, niso bila upravičena do prispevka skladov – zavrnjeno, da se z zneski, ki ustrezajo predplačilom, ki niso bila podprta z listinskimi dokazi o tem, da so jih uporabili končni naslovniki, bremenijo skladi, je ta dopis v skladu s členom 32 navedene Uredbe št. 1260/1999 in pravilom št. 1, točki 1 in 2, priloge k Uredbi št. 448/2004 o spremembi Uredbe št. 1685/2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1260/1999 glede upravičenosti izdatkov za aktivnosti, ki se sofinancirajo iz strukturnih skladov.

(Glej točki 103 in 148.)

5.      Komisija izvaja nalogo izvajanja splošnega proračuna Evropske unije na podlagi člena 274 ES. Ker v tem členu ni določeno nikakršno razlikovanje glede na uporabljeni način upravljanja, Komisija še naprej izvaja to splošno odgovornost v okviru deljenega upravljanja strukturnih skladov. Poleg tega iz členov 10 ES in 274 ES izhaja, da morajo države članice v okviru deljenega upravljanja strukturnih skladov sodelovati s Komisijo, da bi zagotovile porabo sredstev Skupnosti v skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja. Zgoraj navedena pravila so ponovljena v členu 38(1)(g) Uredbe št. 1260/1999 o splošnih določbah o strukturnih skladih, ki se nanaša na finančni nadzor pomoči.

Če so sistemi upravljanja in nadzora držav članic zanesljivi in zagotavljajo „zadostno revizijsko sled“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 438/2001 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1260/1999 glede sistemov upravljanja in nadzora pomoči, dodeljene v okviru Strukturnih skladov, potrditev prijavljenih izdatkov s strani zadevne države članice daje načeloma Komisiji zadostno zagotovilo za natančnost, pravilnost in upravičenost zahtevkov za pomoč Skupnosti, kot izhaja iz člena 2(1) navedene Uredbe št. 438/2001.

Kadar pa Komisija in država članica različno razlagata besedilo, v katerem so določeni pogoji za upravičenost nekaterih izdatkov, zanesljivost nacionalnega sistema upravljanja in nadzora Komisiji ne zagotavlja več, da izdatki, ki jih je prijavila ta država članica, v celoti ustrezajo upravičenim izdatkom v smislu veljavnih predpisov. Zadevna država članica je torej tista, ki mora pri izvajanju svoje odgovornosti za potrjevanje izdatkov in na podlagi lojalnega sodelovanja z institucijami Skupnosti Komisiji omogočiti izvajanje proračuna pod njeno odgovornostjo, tako da ji zagotovi vse informacije, za katere Komisija meni, da jih potrebuje za izvedbo plačil v skladu s členom 32(1), tretji pododstavek, navedene Uredbe št. 1260/1999. Vsaka druga rešitev bi vplivala na polni učinek člena 38(1) te uredbe in širše členov 10 ES in 274 ES.

(Glej točke 109, 111 in 112.)

6.      Zakonodaja Skupnosti mora biti jasna, njena uporaba pa predvidljiva za vse, ki jih zadeva. Načelo pravne varnosti, ki je del splošnih načel prava Skupnosti, zahteva, naj zavezujoča narava vsakega akta, katerega cilj je ustvariti pravne učinke, temelji na predpisu prava Skupnosti, ki mora biti izrecno naveden kot zakonita podlaga akta in določa pravno obliko, ki jo mora imeti ta akt. Vendar pa opustitev sklicevanja na natančno pravno podlago akta ne pomeni nujno bistvene napake, če je pravno podlago mogoče določiti na podlagi drugih elementov akta. Izrecno sklicevanje pa je vseeno nujno potrebno, če bi bili sicer zainteresirane osebe in pristojno sodišče Skupnosti negotovi glede natančne pravne podlage.

(Glej točki 123 in 124.)

7.      S členom 32(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 1260/1999 o splošnih določbah o strukturnih skladih in s podrobnimi pravili za njegovo izvajanje Komisiji ni podeljena nikakršna diskrecijska pravica v zvezi z določitvijo pogojev za upravičenost predplačil. S tem ko je Komisija v dopisu, poslanem državi članici, odločila, da predplačila, ki so jih nacionalni organi plačali, niso pa bila podprta z listinskimi dokazi o tem, da so jih uporabili končni naslovniki, in ki jih je ta država prijavila kot vmesna plačila, niso bila upravičena, torej ni mogla kršiti načela sorazmernosti, načela enake obravnave ali načela pravne varnosti.

(Glej točko 150.)

8.      Niti z načelom povračila stroškov v okviru vmesnih in končnih plačil, na katerem temeljijo člen 32 Uredbe št. 1260/1999 o splošnih določbah o strukturnih skladih in podrobna pravila za njegovo izvajanje, niti s pojasnjevalno opombo Komisije v zvezi s členom 32(1), tretji pododstavek, navedene uredbe, v skladu s katero v okviru shem državnih pomoči v smislu člena 87 ES ali v povezavi z odobritvijo pomoči predplačila, ki so jih nacionalni organi plačali, niso pa bila podprta z listinskimi dokazi o tem, da so jih uporabili končni naslovniki, niso bila upravičena do prispevka skladov, ni kršeno načelo sorazmernosti, enake obravnave ali pravne varnosti.

Glede načela sorazmernosti: v sistemu, uvedenem s členom 32 navedene Uredbe št. 1260/1999, načelo povračila stroškov v okviru vmesnih in končnih plačil prispeva k zagotavljanju porabe sredstev Skupnosti v skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja iz člena 274 ES. Omogoča preprečitev tega, da bi Skupnost dodelila velike finančne prispevke, ki jih potem ne bi več mogla izterjati ali bi jih lahko izterjala samo z velikimi težavami, če ne bi bili uporabljeni v skladu z namenom, tako da tveganje za proračun Skupnosti omejuje na znesek 7 % prispevka skladov za zadevno pomoč. Načela povračila stroškov v okviru vmesnih in končnih plačil ter navedene pojasnjevalne opombe, s katero se izvaja to načelo, torej ni mogoče šteti za očitno neprimerna ukrepa.

Glede načela enake obravnave: v pravilu št. 1, točka 1.3, priloge k Uredbi št. 448/2004 o spremembi Uredbe št. 1685/2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1260/1999 glede upravičenosti izdatkov za aktivnosti, ki se sofinancirajo iz strukturnih skladov, v katerem je navedeno, da se državne pomoči, dodeljene v obliki plačil v sklade tveganega kapitala, posojilne in jamstvene sklade, obravnavajo kot dejansko plačani izdatki v smislu zgoraj navedenega člena 32(1), tretji pododstavek, če zadevna sredstva izpolnjujejo pogoje, določene v pravilih št. 8 in št. 9 navedene priloge, se na poseben način uporablja načelo povračila stroškov v okviru vmesnih in končnih plačil, da bi se upoštevalo posebnost financiranja za tvegani kapital podjetij. Ta sredstva dodelijo majhnim in srednje velikim podjetjem samostojne pravne osebe, ki nastopajo kot posredniki. V nasprotju s predplačili, se financiranja v korist naložbenega kapitala stekajo v sklade, katerih cilj je olajšati dostop končnih naslovnikov do virov financiranja. Zaradi tega posebnega položaja, ki ga ni mogoče primerjati s položajem predplačil, so se lahko plačila v sklade tveganega kapitala, posojilne in jamstvene sklade obravnavala kot dejansko plačani izdatki v smislu tega istega člena 32(1), tretji pododstavek.

Poleg tega ni mogoče šteti, da je v tem primeru kršeno načelo pravne varnosti, ker načelo povračila stroškov v okviru vmesnih in končnih plačil ter tudi sporno splošno pravilo pomenita pravilno uporabo veljavnih predpisov.

(Glej točke od 155 do 157 in od 159 do 162.)