Zadeva C-385/17

Torsten Hein

proti

Albert Holzkamm GmbH & Co. KG

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Arbeitsgericht Verden)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Organizacija delovnega časa – Direktiva 2003/88/ES – Pravica do plačanega letnega dopusta – Člen 7(1) – Ureditev države članice, v skladu s katero se lahko v kolektivnih pogodbah določi, da se pri izračunu plačila za letni dopust upošteva obdobja dela s skrajšanim delovnim časom – Časovni učinki razlagalnih sodb“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 13. decembra 2018

1.        Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Ureditev države članice, v skladu s katero se lahko v kolektivnih pogodbah določi, da se pri izračunu plačila za navedeni dopust upoštevajo obdobja dela s skrajšanim delovnim časom  – Nadomestilo za čas minimalnega letnega dopusta, ki je nižje od običajne plače, ki jo delavec prejme v obdobjih dela – Nedopustnost – Obveznost razlage nacionalne ureditve v skladu s pravom Unije – Časovna omejitev učinkov te sodbe – Neobstoj – Primarnost razlage prava Unije glede varstva legitimnih pričakovanj delodajalcev

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(2); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, člen 7(1))

2.        Vprašanja za predhodno odločanje – Razlaga – Časovni učinki razlagalnih sodb – Retroaktivni učinek – Omejitev s strani Sodišča – Pogoji

(Člen 267 PDEU)

1.      Člen 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero se lahko s kolektivno pogodbo določi, da se pri izračunu nadomestila plače za čas dopusta upošteva zmanjšanje plače, ki je v referenčnem obdobju nastalo zaradi dni, v katerih zaradi dela s skrajšanim delovnim časom dejansko ni bilo opravljeno nobeno delo, zaradi česar delavec za obdobje minimalnega letnega dopusta, do katerega je upravičen na podlagi tega člena 7(1), prejme nižje nadomestilo plače za čas dopusta od običajne plače, ki jo prejema v obdobjih dela. Predložitveno sodišče mora nacionalno ureditev razlagati, čim bolj mogoče, ob upoštevanju besedila in namena Direktive 2003/88, tako da nadomestilo plače za čas dopusta, ki je izplačano delavcem iz naslova minimalnega dopusta, določenega v navedenem členu 7(1), ni nižje od povprečja običajne plače, ki jo ti prejmejo v obdobju, ko dejansko opravljajo delo.

V zvezi s tem sta povečanje pravic do plačanega letnega dopusta nad minimum, ki ga zahteva člen 7(1) Direktive 2003/88, ali možnost pridobitve pravice do strnjenega plačanega letnega dopusta ugodna ukrepa za delavce, ki presegata minimalne zahteve iz te določbe, in ju zato ta ne ureja. Ta ukrepa ne moreta biti namenjena temu, da se nadomesti negativni učinek, ki ga ima za delavca zmanjšanje dolgovanega plačila iz naslova tega dopusta, ne da bi se s tem ogrozila pravica do plačanega letnega dopusta na podlagi te določbe, katere sestavni del je pravica delavca, da v obdobju počitka in oddiha uživa finančne razmere, ki so primerljive s tistimi, ki se nanašajo na opravljanje njegovega dela.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pridobitev običajne plače v obdobju plačanega letnega dopusta namenjena temu, da se delavcu omogoči, da dopust, do katerega je upravičen, dejansko izrabi (glej v tem smislu sodbi z dne 16. marca 2006, Robinson-Steele in drugi, C-131/04 in C-257/04, EU:C:2006:177, točka 49, in z dne 22. maja 2014, Lock, C-539/12, EU:C:2014:351, točka 20). Če pa je plačilo, ki je izplačano iz naslova pravice do plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88, kakor v zadevnem položaju v postopku v glavni stvari, nižje od običajne plače, ki jo delavec prejme v času dejanskega dela, bi ga to lahko spodbudilo k temu, da ne koristi plačanega letnega dopusta, vsaj ne v obdobjih takšnega dela, ker bi to v teh obdobjih vodilo k zmanjšanju njegovega plačila.

Učinkov te sodbe ni treba časovno omejiti in pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalna sodišča na podlagi nacionalnega prava zagotavljajo varstvo legitimnih pričakovanj delodajalcev v zvezi z ohranitvijo sodne prakse najvišjih nacionalnih sodišč, ki je potrdila zakonitost določb na področju plačanega dopusta iz kolektivne pogodbe za gradbeništvo.

(Glej točke 43, 44, 53 in 63 ter točki 1 in 2 izreka.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 56 in 57.)