SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 22. marca 2012(*)
„Konkurenca – Upravni postopek – Sklep o zahtevi po informacijah – Potrebnost zahtevanih informacij – Načelo dobrega upravljanja – Obveznost obrazložitve – Sorazmernost“
V združenih zadevah T‑458/09 in T‑171/10,
Slovak Telekom a.s. s sedežem v Bratislavi (Slovaška), ki so jo sprva zastopali M. Maier, L. Kjølbye in D. Geradin, nato L. Kjølbye, D. Geradin in G. Berrisch, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo v zadevi T‑458/09 zastopata F. Castillo de la Torre in K. Mojzesowicz, v zadevi T‑171/10 pa F. Castillo de la Torre, K. Mojzesowicz in J. Bourke, zastopniki,
tožena stranka,
katere predmet sta predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 6840 z dne 3. septembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi členov 18(3) in 24(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (zadeva COMP/39.523 – Slovak Telekom) in Sklepa Komisije C(2010) 902 z dne 8. februarja 2010 v zvezi s postopkom na podlagi členov 18(3) in 24(1) Uredbe št. 1/2003 (zadeva COMP/39.523 – Slovak Telekom),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi L. Truchot, predsednik, M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), sodnica, in H. Kanninen, sodnik,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. septembra 2011
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Slovak Telekom a.s., je družba, ustanovljena 1. aprila 1999 v Slovaški republiki, ki je v 51‑odstotni lasti družbe Deutsche Telekom AG in v 49-odstotni lasti slovaške vlade. Ponuja zlasti storitve nacionalne in mednarodne telefonije, storitve širokopasovnega interneta in široko ponudbo drugih telekomunikacijskih storitev, ki vključujejo podatkovna omrežja, storitve z dodano vrednostjo in zakupljene vode.
2 Komisija Evropskih skupnosti je med 13. in 16. januarjem 2009 v prostorih tožeče stranke opravila nadzor v skladu s členom 20 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).
3 Komisija je v dopisu z dne 14. aprila 2009 tožečo stranko obvestila, da je 8. aprila 2009 odločila, da zoper njo uvede postopek za ugotavljanje kršitve člena 82 ES v zadevi COMP/39.523. Komisija je v zvezi s tem navedla, da je ta postopek uvedla, ker naj bi tožeča stranka in družbe, ki jih nadzoruje, v Slovaški republiki zavrnile sklenitev poslov, ki se nanašajo na veleprodajni razvezan dostop do krajevne zanke in drug veleprodajni širokopasovni dostop, ker naj bi znižale marže, ki se nanašajo na veleprodajni razvezan dostop do krajevne zanke in drug veleprodajni širokopasovni dostop, in ker naj bi storile druga izključitvena in diskriminatorna ravnanja kot sta mešana vezava in vezana prodaja v zvezi z veleprodajnimi in maloprodajnimi storitvami širokopasovnega dostopa (točka 1 obrazložitve izpodbijane odločbe v zadevi T‑458/09, v nadaljevanju: izpodbijani sklep I; točka 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa v zadevi T‑171/10, v nadaljevanju: izpodbijani sklep II).
4 Komisija je 17. aprila 2009 od tožeče stranke zahtevala informacije na podlagi člena 18(1) in (2) Uredbe št. 1/2003 (točka 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa I; točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
5 Tožeča stranka je z elektronsko pošto z dne 4. junija 2009 Komisijo obvestila, da se zahteva po informacijah z dne 17. aprila 2009 nanaša tudi na obdobje pred pristopom Slovaške republike k Evropski uniji in da Komisija nima pristojnosti, da v zvezi z domnevnim protipravnim ravnanjem tožeče stranke pred 1. majem 2004 uporabi člena 81 ES in 82 ES. Poudarila je, da Komisija za tisto obdobje ne more ugotoviti kršitve niti sistematično zahtevati informacij, ki se nanašajo na navedeno obdobje. Tožeča stranka je predlagala, da bi nadaljevala s predložitvijo splošnih informacij, ki se nanašajo na obdobje pred 1. majem 2004. Glede podrobnejših podatkov in izračunov pa je predlagala, da bi svoje odgovore omejila na obdobje po tem datumu (točka 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa I, točka 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
6 Komisija je z elektronsko pošto z dne 5. junija 2009 tožeči stranki odgovorila, da v obravnavani zadevi ne gre za ugotovitev kršitve pravil Unije o konkurenci za obdobje pred 1. majem 2004, ampak za pridobitev konkretnih informacij o dejstvih, od katerih se nekatera nanašajo tudi na navedeno obdobje. Komisija je namreč menila, da so te informacije, ob celovitem poznavanju dejstev in njihovega pravilnega ekonomskega vidika, upoštevne za presojo združljivosti ravnanja tožeče stranke s členom 82 ES po 1. maju 2004. Komisija je zato vztrajala, da se ji zahtevane informacije predložijo v celoti (točka 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa I; točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
7 Tožeča stranka je v dopisu, priloženem k elektronski pošti z dne 11. junija 2009, ponovila ugovore, ki jih je navedla v elektronski pošti z dne 4. junija 2009, in pojasnila, da po njenem mnenju ne zadostuje, da so informacije lahko koristne za presojo njenega ravnanja z ekonomskega vidika. Kljub temu je Komisiji predložila informacije, ki jih je ta zahtevala, pri tem pa navedla, da si pridržuje pravico nasprotovati temu, da bi Komisija zoper njo kakor koli uporabila te informacije ali dokumente iz obdobja pred pristopom Slovaške republike k Uniji, ki jih je zbrala med nadzorom januarja 2009 (točka 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa I; točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
8 Komisija je 13. in 14. julija 2009 opravila nov nadzor.
9 Komisija je v dopisu z dne 17. julija 2009 od tožeče stranke zahtevala dodatne informacije na podlagi člena 18(1) in (2) Uredbe št. 1/2003, vključno z informacijami in dokumenti iz obdobja pred 1. majem 2004 (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa I; točka 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
10 Tožeča stranka je v dopisu z dne 14. avgusta 2009 ponovila svoje ugovore v zvezi s predložitvijo informacij in dokumentov, ki se nanašajo na obdobje pred 1. majem 2004. Prav tako je navedla, da je Komisiji na podlagi zahteve po informacijah z dne 17. aprila 2009 prostovoljno predložila splošne informacije, ki se nanašajo na obdobje pred 1. majem 2004, da bi pojasnila okoliščine v zvezi z informacijami, ki jih je predložila Komisiji, da pa v zvezi s tem obdobjem ne bo predložila podrobnejših podatkov in izračunov. Tožeča stranka je tako navedla, da se je odločila, da Komisiji ne bo predložila informacij, ki se nanašajo na „predpristopno“ obdobje, kar po eni strani zadeva vprašanji 4(a) in 4(b) zahteve po informacijah z dne 17. julija 2009, ki se nanašata na agregacijo „ATM“ (asinhroni prenosni način) in na njeno jedrno omrežje, ter po drugi strani vprašanji 16 in 17 navedene zahteve po informacijah. Vendar je poudarila, da njena odločitev ne zadeva nekaterih podatkov iz leta 2004, ki se nanašajo na donosnost nekaterih njenih proizvodov in ki so bili zahtevani v vprašanju 12 zahteve po informacijah z dne 17. julija 2009, ker zadevnih podatkov ni bilo mogoče razumljivo razdeliti (točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa I; točka 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
Izpodbijani sklep I
11 Komisija je 3. septembra 2009 sprejela Odločbo C(2009) 6840 v zvezi s postopkom na podlagi členov 18(3) in 24(1) Uredbe št. 1/2003 (zadeva COMP/39.523 – Slovak Telekom).
12 Komisija je v izpodbijanem sklepu I navedla, da lahko v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1/2003 za izpolnjevanje nalog, ki so ji z navedeno uredbo naložene, od podjetij in podjetniških združenj z enostavnim zahtevkom ali sklepom zahteva, da ji predložijo vse potrebne informacije. Po navedbah Komisije njena pristojnost, da zahteva te informacije, ni omejena na obdobje, za katero je pooblaščena ugotavljati kršitev členov 81 ES in 82 ES (točka 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa I).
13 Komisija je torej menila, da mora kot skrben upravljavec zbrati vsa dejstva, povezana z zadevo. Navedla je, da v obravnavani zadevi k tej nalogi spada – poleg presoje okoliščin maloprodajnih in veleprodajnih storitev prodaje in razvoja širokopasovnih storitev ter „storitev trojček“, dobavljenih po 1. maju 2004 – presoja okoliščin načrtovanja in priprave teh storitev, z njimi povezanih naložb in njihovega zagona ter njihovega razvoja do sprejetja izpodbijanega sklepa I (zlasti kar zadeva leto 2003 in prve štiri mesece leta 2004), ne glede na to, ali so se nekateri od teh dogodkov zgodili pred pristopom Slovaške republike k Uniji. Komisija je dodala, da ker je lahko take ugotovitve o dejstvih vključila v sklep o naložitvi glob, je bila upravičena, da na podlagi člena 18(1) Uredbe št. 1/2003 zahteva informacije in dokumente, ki ji omogočajo izpeljavo navedenih ugotovitev (točka 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa I).
14 Komisija je v zvezi s tem najprej ocenila, da so podatki iz obdobja pred letom 2004, ki se nanašajo na razvoj telekomunikacijskih trgov in dejavnosti tožeče stranke na teh trgih, upoštevni za presojo ravnanja tožeče stranke po 1. maju 2004 – zlasti za opredelitev zadevnih trgov in ugotovitev, ali ima tožeča stranka prevladujoči položaj na teh trgih od 1. maja 2004 – ker takšne presoje ni mogoče utemeljiti s statičnimi številkami in je treba upoštevati ekonomski razvoj, zlasti v obdobju pred 1. majem 2004 (točka 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa I).
15 Dalje, Komisija je navedla, da sta bili agregacija „ATM“ in jedrno omrežje tožeče stranke (točki I in II Priloge I k izpodbijanemu sklepu I) vzpostavljeni pred 1. majem 2004 in da ju je tožeča stranka ob izdaji navedenega sklepa še vedno uporabljala za dobavo veleprodajnih in maloprodajnih širokopasovnih storitev (točka 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa I).
16 Nazadnje, Komisija je navedla, da se dokumenti, na katere se nanašata vprašanji 16 in 17 priloge III k zahtevi Komisije po informacijah in ki so navedeni v točkah III in IV Priloge I k izpodbijanemu sklepu I, nanašajo na veleprodajne in maloprodajne širokopasovne storitve, ki so se začele izvajati leta 2003 in ki jih je tožeča stranka dobavljala tudi po 1. maju 2004. Pojasnila je, da se zadevne informacije nanašajo na načrtovanje navedenih storitev, njihovo uvedbo, z njimi povezane naložbe in njihov razvoj, njihov položaj na trgu, njihovo ureditev, proizvode, ki so jim konkurenčni, in ostale upoštevne okoliščine. Komisija je dodala, da se drugi dokumenti nanašajo na strategijo družbe na širokopasovnem trgu, strategijo pravne ureditve, napovedi in razprave o razmerah na trgu, odzive tožeče stranke v zvezi s tem ter pripravo referenčne ponudbe za razvezani dostop do krajevne zanke in s tem povezana vprašanja pravne ureditve. Navedeni dokumenti naj bi bili zato koristni pri preiskavi Komisije v obravnavani zadevi in v smislu člena 18(1) Uredbe št. 1/2003 potrebni za presojo celotnih ekonomskih in finančnih okoliščin uvedbe in dobave veleprodajnih in maloprodajnih storitev širokopasovnega dostopa na ozemlju Slovaške republike ter združljivosti ravnanja tožeče stranke s pravili Unije o konkurenci (točka 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa I).
17 V izreku izpodbijanega sklepa I je določeno:
„Člen 1
Družba Slovak Telekom a.s. mora najkasneje 22. septembra 2009 predložiti informacije, navedene v Prilogi I k tej odločbi [sklepu]. Priloga I je sestavni del te odločbe [sklepa].
Člen 2
Če družba Slovak Telekom zahtevanih informacij ne predloži pravilno in v celoti v obdobju, določenem v členu 1, se ji naloži periodična denarna kazen v višini 1 % njenega dnevnega prometa v preteklem poslovnem obdobju, kar je 28.114 EUR […], za vsak dan zamude od dne, ki je določen v tej odločbi [sklepu].
Člen 3
Ta odločba je naslovljena [sklep je naslovljen] na družbo Slovak Telekom, a.s., ki ima sedež na Karadžičovi 10, 825 13 Bratislava, Slovaška republika, in na vsa podjetja, ki jih ta družba neposredno ali posredno, posamično ali skupaj, nadzira.“
18 Tožeča stranka je 22. septembra 2009 Komisiji predložila vse informacije, ki jih je ta zahtevala.
Izpodbijani sklep II
19 Komisija je 8. februarja 2010 sprejela Sklep C(2010) 902 v zvezi s postopkom na podlagi členov 18(3) in 24(1) Uredbe št. 1/2003 (zadeva COMP/39.523 – Slovak Telekom).
20 Komisija je v izpodbijanem sklepu II v bistvu opozorila na več točk obrazložitve, ki so bile navedene že v izpodbijanem sklepu I (točke 2, 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa II) (glej točki 12 in 13 zgoraj).
21 Komisija je sicer najprej navedla, da „standardno poročilo UCN“ za leto 2003, ki se zahteva v točki 1 Priloge I k izpodbijanemu sklepu II, vsebuje računovodske podatke o veleprodajnih in maloprodajnih širokopasovnih storitvah tožeče stranke, kot so prihodki, stroški in donosnost. Zato je menila, da je ta dokument potreben, da ji omogoči oceniti donosnost širokopasovnih storitev tožeče stranke v celotnem obdobju od njihove uvedbe leta 2003 do datuma izdaje izpodbijanega sklepa II (točka 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
22 Dalje, Komisija je navedla, da so informacije in dokumenti za leto 2003, ki so zahtevani v točkah od 2 do 4 Priloge I k izpodbijanemu sklepu II in se nanašajo na stroške pridobitve novih strank in na nekatere investicijske stroške družbe Slovak Telecom za opravljanje nekaterih širokopasovnih storitev, potrebni za presojo očitane zlorabe po 1. maju 2004. Menila je namreč, da je stroške, kot so investicijski stroški in stroški obratovanja, ki nastanejo v nekem poslovnem obdobju, mogoče amortizirati v daljšem obdobju, kar naj bi vplivalo na izračun stroškov in donosnosti v naslednjem poslovnem obdobju (točka 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
23 Nazadnje, po mnenju Komisije je bilo zadevne informacije ustrezno zahtevati s sklepom, zlasti ob upoštevanju tveganja zamud v njuni komunikaciji, dejstva, da je tožeča stranka v preteklosti zavrnila predložitev informacij, ki se nanašajo na obdobje pred 1. majem 2004, in tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa I pred Splošnim sodiščem v zadevi T‑458/09 (glej točko 25 spodaj) (točki 7 in 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
24 V izreku izpodbijanega sklepa II je določeno:
„Člen 1
Družba Slovak Telekom a.s. mora najkasneje 23. februarja 2010 predložiti informacije, navedene v Prilogi I k temu sklepu. Priloga I je sestavni del tega sklepa.
Člen 2
Če družba Slovak Telekom zahtevanih informacij ne predloži pravilno in v celoti v obdobju, določenem v členu 1, se ji naloži periodična denarna kazen v višini 1 % njenega dnevnega prometa v preteklem poslovnem obdobju, kar je 28.114 EUR […], za vsak dan zamude od dne, ki je določen v tem sklepu.
Člen 3
Ta sklep je naslovljen na družbo Slovak Telekom, a.s., ki ima sedež na Karadžičovi 10, 825 13 Bratislava, Slovaška republika, in na vsa podjetja, ki jih ta družba neposredno ali posredno, posamično ali skupaj, nadzira.“
Postopek in predlogi strank
25 Tožeča stranka je s tožbama, ki ju je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 13. novembra 2009 in 15. aprila 2010, začela postopka, ki se nanašata na – v zvezi z zadevo T‑458/09 – izpodbijani sklep I in – v zvezi z zadevo T‑171/10 – izpodbijani sklep II.
26 Tožeča stranka s tožbama Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep I in izpodbijani sklep II razglasi za nična;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
27 Komisija v obeh odgovorih na tožbo Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
28 Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča pa od Komisije zahtevalo, naj predloži dokumente. Ta je to zahtevo izpolnila v roku, ki ji je bil določen.
29 Na predlog tožeče stranke, ki mu Komisija ni nasprotovala, sta bili zadevi T‑458/09 in T‑171/10 za ustni postopek in izdajo sodbe združeni s sklepom predsednika osmega senata z dne 30. junija 2011.
30 Stranki sta na obravnavi z dne 15. septembra 2011 ustno podali navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.
Pravo
31 Tožeča stranka je v utemeljitev vsake od tožb navedla tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri uporabi Uredbe št. 1/2003. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev „načela pravičnosti postopka“. Nazadnje, tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti.
Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba prava pri uporabi Uredbe št. 1/2003
32 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da je Komisija pri uporabi Uredbe št. 1/2003 napačno uporabila pravo. Tožeča stranka meni, da ker Komisija ni pristojna za to, da člena 82 ES in 102 PDEU uporabi za ravnanja na ozemlju Slovaške republike pred njenim pristopom k Uniji, ni pristojna, da na podlagi člena 18(3) te uredbe zahteva informacije, ki se nanašajo na obdobje pred navedenim pristopom.
33 Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja, da se člena 82 ES in 102 PDEU ne uporabljata za obdobje, na katero se nanašata izpodbijana sklepa, ker je pristojnost Komisije omejena na zlorabe podjetij, ki imajo prevladujoč položaj na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu, kolikor to lahko prizadene trgovino med državami članicami. Vendar naj v obravnavani zadevi ti pogoji ne bi bili izpolnjeni pred 1. majem 2004. Pred tem datumom namreč slovaški trg telekomunikacij ni bil del skupnega trga in ravnanje tožeče stranke ni moglo vplivati na trgovino med državami članicami. Sicer pa naj Komisija v izpodbijanih sklepih I in II temu ne bi ugovarjala. Poleg tega naj Evropski sporazum o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Slovaško republiko na drugi (UL 1994, L 359, str. 2) ne bi omogočal neposredne uporabe členov 81 ES in 82 ES ter 101 PDEU in 102 PDEU za Slovaško republiko pred njenim pristopom k Uniji.
34 Tožeča stranka meni, da so obveznosti in pristojnosti Komisije, ki izhajajo iz Uredbe št. 1/2003, predvsem iz njenih členov 18(3) in 24(1)(d), določene in omejene glede na namen preiskave, in sicer na izvajanje pravil Unije o konkurenci in torej na področje uporabe členov 81 ES in 82 ES po eni strani ter členov 101 PDEU in 102 PDEU po drugi. V zvezi s tem naj bi bila v skladu s pojmom „potrebne informacije“ iz člena 18(1) Uredbe št. 1/2003 zahtevana zadostna povezava med zahtevo po informacijah in domnevno kršitvijo. V obravnavanih zadevah pa naj med zahtevanimi informacijami in očitano kršitvijo ne bi bilo nobene povezave, ker za obdobje pred 1. majem 2004 ni mogoče ugotoviti kršitve. Komisija naj zato ne bi bila upravičena opraviti preiskavo na podlagi členov 82 ES in 102 PDEU in naj informacij v zvezi z ravnanjem tožeče stranke v obdobju pred pristopom Slovaške republike k Uniji ne bi smela uporabiti za presojo združljivosti ravnanj tožeče stranke s pravili Unije o konkurenci po navedenem pristopu.
35 Najprej je treba poudariti, da – kot je Komisija izrecno navedla v elektronski pošti z dne 5. junija 2009, naslovljeni na tožečo stranko (glej točko 6 zgoraj), v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa I in v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa II ter ponovila v svojih pisnih vlogah in med obravnavo – je namen izpodbijanih sklepov I in II pridobitev konkretnih informacij o dejstvih, od tega nekaterih iz obdobja pred 1. majem 2004, da se omogoči preiskava, ali so tožeča stranka in družbe, ki jih nadzoruje, po tem datumu zavrnile sklenitev poslov, morda znižale marže oziroma storile druga izključitvena ravnanja, ki se nanašajo na veleprodajne storitve razvezanega dostopa do krajevne zanke, druge veleprodajne storitve širokopasovnega dostopa in maloprodajne storitve širokopasovnega dostopa. Komisija je po drugi strani navedla, da na tej stopnji ni šlo za ugotovitev kršitve pravil o konkurenci za obdobje pred 1. majem 2004.
36 Navesti je treba, da v skladu s členom 3(1)(g) ES dejavnosti Evropske skupnosti v skladu z določbami te pogodbe in v njej opredeljenim časovnim razporedom vključujejo sistem, ki zagotavlja, da na notranjem trgu ni izkrivljanja konkurence. Poleg tega od začetka veljave Lizbonske pogodbe člen 3(3) PEU določa, da Unija vzpostavi notranji trg. Ta v skladu s Protokolom št. 27 o notranjem trgu in konkurenci, priloženim k PEU in PDEU (UL 2010, C 83, str. 309), vključuje sistem, s katerim se preprečuje izkrivljanje konkurence.
37 Členi 81 ES in 82 ES ter 101 PDEU in 102 PDEU so nekatera od številnih pravil o konkurenci, ki so – kot tista iz člena 3(1)(b) PDEU – potrebna za delovanje navedenega notranjega trga.
38 Cilj teh pravil o konkurenci je namreč prav preprečevati izkrivljanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov ter tako prispevati k zagotavljanju blaginje v Uniji (glej sodbo Sodišča z dne 17. februarja 2011 v zadevi TeliaSonera, C‑52/09, ZOdl., str. I‑527, točka 22 in navedena sodna praksa).
39 Opozoriti je tudi treba, da je namen Uredbe št. 1/2003 ob uporabi člena 83(1) ES – v skladu z odstavkom 2(a) istega člena – zagotoviti upoštevanje prepovedi iz členov 81 ES in 82 ES.
40 V ta namen Uredba št. 1/2003 Komisiji podeljuje široka pooblastila za preiskovanje in preverjanje s tem, da v členu 18(1) določa, da „[z]a izpolnjevanje nalog, ki jih nalaga ta uredba, Komisija lahko z enostavnim zahtevkom ali z odločbo [s sklepom] zahteva od podjetij in podjetniških združenj, da ji predložijo vse potrebne informacije“. V uvodni izjavi 23 navedene uredbe je v zvezi s tem navedeno, da mora biti Komisija „[znotraj Unije] pooblaščena, da zahteva preskrbo takih informacij, ki so potrebne za odkrivanje […] zlorabe prevladujočega položaja, ki jo prepoveduje člen 82 [ES]“.
41 Komisija torej sme, da ohrani polni učinek člena 18(3) Uredbe št. 1/2003, naložiti podjetju, da ji posreduje vse potrebne informacije o dejstvih, ki so mu znana, in ji po potrebi predloži s tem povezane dokumente, ki jih poseduje, tudi če jih je mogoče uporabiti za dokazovanje obstoja protikonkurenčnega ravnanja tega ali drugega podjetja (glej uvodno izjavo 23 Uredbe št. 1/2003; glej po analogiji glede uporabe Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962 tudi Prvo Uredbo o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3); sodbe Sodišča z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji, 374/87, Recueil, str. 3283, točki 34 in 35; z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C 205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 61, in z dne 29. junija 2006 v zadevi Komisija proti SGL Carbon, C‑301/04 P, ZOdl., str. I‑5915, točka 41, in sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, ZOdl., str. II‑1255, točka 327).
42 V skladu s sodno prakso je treba pojem „potrebne informacije“ razlagati glede na namen, za katerega so bila Komisiji podeljena pooblastila za zadevno preiskavo. Zahteva, da mora obstajati povezava med zahtevo po informacijah in domnevno kršitvijo, je izpolnjena, ker je na tej stopnji postopka navedeno zahtevo mogoče legitimno šteti za povezavo z domnevno kršitvijo, tako da lahko Komisija razumno domneva, da ji bo dokument v pomoč pri določanju obstoja zatrjevane kršitve (sodba Splošnega sodišča z 12. decembra 1991 v zadevi SEP proti Komisiji, T‑39/90, Recueil, str. II‑1497, točka 29, po pritožbi potrjena s sodbo Sodišča z dne 19. maja 1994 v zadevi SEP proti Komisiji, C‑36/92 P, Recueil, str. I‑1911, točka 21, in sklepni predlogi generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa k zgoraj navedeni sodbi SEP proti Komisiji z dne 19. maja 1994, točka 21, Recueil, str. I‑1914, točka 21).
43 Poleg tega lahko Komisija zahteva samo informacije, na podlagi katerih lahko preveri domnevne kršitve, s katerimi se utemeljuje preiskava in ki so navedene v zahtevi po informacijah (zgoraj navedena sodba v zadevi SEP proti Komisiji z dne 12. decembra 1991, točka 25, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. marca 1995 v zadevi Société Générale proti Komisiji, T‑34/93, Recueil, str. II‑545, točka 40). Komisija mora glede na široka pooblastila za preiskavo in za preverjanje, ki jih ima, presoditi potrebnost informacij, ki jih od zadevnih podjetij zahteva (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. maja 1982 v zadevi AM & S Europe proti Komisiji, 155/79, Recueil, str. 1575, točka 17; zgoraj v točki 41 navedeno sodbo Orkem proti Komisiji, točka 15; sodbo Sodišča z dne 22. oktobra 2002 v zadevi Roquette Frères, C‑94/00, Recueil, str. I‑9011, točka 78, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. marca 2007 v zadevi France Télécom proti Komisiji, T‑340/04, ZOdl., str. II‑573, točka 148).
44 Nazadnje je treba opozoriti, da je Sodišče v okviru uporabe Uredbe št. 17 večkrat poudarilo, da je podjetje, na katero se nanaša preiskovalni ukrep, zavezano, da dejavno sodeluje, kar pomeni, da da Komisiji na voljo vse informacije glede predmeta preiskave (zgoraj v točki 41 navedene sodbe Orkem proti Komisiji, točka 27; Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 62, in Komisija proti SGL Carbon, točka 40).
45 Ob upoštevanju besedila člena 18(1) Uredbe št. 1/2003 in njegovega namena ter v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 41 do 44 zgoraj, je treba ugotoviti, da je za preiskovalna pooblastila iz te določbe določen le pogoj, da so zahtevane informacije potrebne, o čemer odloči Komisija, da bi preverila domneve kršitve, ki upravičujejo vodenje preiskave, v obravnavani zadevi pa zlasti razkrila zlorabo prevladujočega položaja, ki ga člena 82 ES in 102 PDEU prepovedujeta. Tako bi vsaka razlaga člena 18(1) Uredbe št. 1/2003, ki bi Komisiji načeloma prepovedovala, da od podjetja zahteva informacije, ki se nanašajo na obdobje, v katerem se pravila Unije o konkurenci zanj še niso uporabljala – čeprav bi bile te informacije potrebne za razkritje morebitne kršitve navedenih pravil od takrat, ko se ta zanj uporabljajo – lahko tej določbi odvzela polni učinek in bi bila v nasprotju z obveznostjo Komisije, da skrbno in nepristransko preuči vsa upoštevna dejstva obravnavane zadeve (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 24. januarja 1992 v zadevi La Cinq proti Komisiji, T‑44/90, Recueil, str. II‑1, točka 86, in z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T‑191/98, od T‑212/98 do T‑214/98, Recueil, str. II‑3275, točka 404).
46 Takšna razlaga bi namreč temeljila na napačni predpostavki, da informacije, ki se nanašajo na obdobje, v katerem se pravila Unije o konkurenci za podjetje niso uporabljala, omogočajo razlago le tistih dogodkov, ki so se zgodili v tem istem obdobju.
47 Najprej pa je treba navesti, da je Sodišče v zvezi s tem že potrdilo, kar zadeva preverjanja na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17, opravljena v zvezi španskimi podjetji le malo po pristopu Kraljevine Španije k Skupnosti, da nobeno pravilo ne omejuje preiskovalnih pooblastil Komisije zgolj na ravnanja po pristopu (sodba Sodišča z dne 17. oktobra 1989 v združenih zadevah Dow Chemical Ibérica in drugi proti Komisiji, od 97/87 do 99/87, Recueil, str. 3165, točka 63).
48 Dalje, kot je Splošno sodišče potrdilo v sodbi z dne 30. maja 2006 v zadevi Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji (T‑198/03, ZOdl., str. II‑1429, točka 89), ki se nanaša na primer uporabe člena 81 ES, vključitve dejanskih ugotovitev glede omejevalnega sporazuma v sklep o naložitvi glob ni mogoče pogojevati s tem, da je Komisija pristojna za ugotavljanje kršitve, povezane z njim, ali da je dejansko ugotovila tako kršitev. Legitimno je namreč, da Komisija v sklepu o ugotovitvi kršitve in naložitvi sankcije opiše dejanski in zgodovinski okvir, v katerega je umeščeno inkriminirano ravnanje (glej tudi točko 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa I in točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa II).
49 Tožeča stranka v zvezi s tem ne more trditi, da je sodba v zadevi Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 48 zgoraj, v obravnavani zadevi neupoštevna, ker naj sodišče Unije v tej zadevi ne bi odločilo o pristojnostih Komisije glede ugotavljanja dejstev v okoliščinah, v katerih se pravila Unije o konkurenci ne uporabljajo, in ker naj bi se izreklo le o pravici Komisije, da objavi nekatere informacije, ki se nanašajo na obdobje pred pristopom Republike Avstrije k Uniji.
50 Po eni strani je namreč tožeča stranka v tej zadevi izrecno navedla, da je objava delov sklepa o naložitvi glob, ki so se nanašali na obdobje pred pristopom Republike Avstrije k Uniji, nezakonita med drugim zato, ker Komisija ni bila pristojna za ugotovitev kršitve, ki jo je tožeča stranka v navedenem obdobju storila v Avstriji. Po drugi strani pa iz te sodbe izhaja, da je Splošno sodišče dejansko zavzelo stališče, da ne le da za vključitev dejanskih ugotovitev glede omejevalnega sporazuma v sklepu o naložitvi glob ni mogoče določiti pogoja, da je Komisija pristojna za ugotavljanje kršitve, povezane z njim, ali da je dejansko ugotovila tako kršitev, ampak tudi, da je enako veljalo za objavo teh ugotovitev, ki bi zainteresirani javnosti lahko omogočila popolno razumevanje razlogov za tak sklep (zgoraj v točki 48 navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točki 81 in 89).
51 Nazadnje, poudariti je treba, da je sodišče Unije priznalo potrebo, da Komisija v okviru zadev v zvezi z uporabo člena 81 ES zahteva informacije, ki se nanašajo na obdobje pred obdobjem kršitve, zato da bi podrobneje določila okoliščine ravnanja v navedenem obdobju. Splošno sodišče je tako v sodbi z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji (od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 150) poudarilo zakonitost tega, da Komisija v sklepu o naložitvi glob opiše širši okvir, v katerega se uvršča kršitev. Okoliščina, ki jo je poudarila tožeča stranka, da naj zadevna podjetja v teh zadevah ne bi izpodbijala pravilnosti konkretnih ugotovitev iz zadevne odločbe, ker naj ne bi temeljile na dokazih iz zadevnega obdobja (zgoraj navedena sodba Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točka 151), je v zvezi s tem neupoštevna. Poleg tega je Splošno sodišče v sodbi z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji (T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točka 428) zavzelo tudi stališče, da bi Komisija lahko upoštevala obvestilo izpred obdobja kršitve, „da bi ustvarila splošno predstavo o stikih med konkurenti in bi s tem lahko podkrepila razlago drugih dokazov, v skladu s katerimi naj bi bila zadevna konkurenčna podjetja v obravnavani zadevi v medsebojnem stiku glede dviga cen“.
52 Ob upoštevanju navedenega je treba zavrniti trditve, v skladu s katerimi Komisija načeloma informacij v zvezi z ravnanjem tožeče stranke v obdobju pred pristopom Slovaške republike k Uniji ne bi smela uporabiti za presojo združljivosti njenih ravnanj po navedenem pristopu s pravili Unije o konkurenci.
53 Tožeča stranka sicer zatrjuje, da ni nobeno ravnanje iz obdobja pred 1. majem 2004 upoštevno pri presoji, ali je kršila člena 82 ES ali 102 PDEU po 1. maju 2004. Trdi namreč, da ni nobene zveze med pravnim merilom sporne kršitve in zahtevanimi informacijami, saj členov 82 ES in 102 PDEU ni mogoče uporabiti glede dejstev pred 1. majem 2004, na katera se nanaša preiskava Komisije.
54 Takšen argument je treba zavrniti. Prvič, ugotoviti je namreč treba, da informacije ali dokumenti, ki se nanašajo na razvoj zadevnih trgov in na podjetja, ki so na teh trgih aktivna, lahko Komisiji omogočijo, da neodvisno od tega, da izhajajo iz obdobja pred domnevno kršitvijo, opredeli zadevne trge ali ugotovi, ali ima zadevno podjetje na teh trgih prevladujoč položaj (točka 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa I).
55 Drugič, kar zadeva zlorabo, ki jo zatrjuje Komisija, da bi upravičila uvedbo postopka za ugotavljanje kršitev (glej točko 3 zgoraj), je treba poudariti tudi, da se nekateri podatki v zvezi s stroški pred 1. majem 2004 lahko izkažejo za potrebne, da bi se opredelil morebitni obstoj učinka cenovnih škarij, kar je tožeča stranka priznala na obravnavi. Mogoče je torej, da morajo biti nekateri investicijski stroški predmet amortizacije v obdobju, ki ne sovpada nujno z obdobjem kršitve (glej točko 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa II). To izhaja tudi iz prakse odločanja Komisije o zlorabi prevladujočega položaja, ki jo navaja tožeča stranka (glej točki 76 in 77 obrazložitve Odločbe Komisije z dne 16. julija 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 82 ES (zadeva COMP/38.233 – Wanadoo Interactive); glej tudi zlasti točke 328 in od 474 do 489 obrazložitve Odločbe Komisije z dne 4. julija 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 82 ES (Zadeva COMP/38.784 – Wanadoo España proti Telefónica). V zvezi s tem je treba zavrniti trditev tožeče stranke iz zadeve T‑171/10, da bi morale biti določene informacije, ki jih Komisija zahteva, v obravnavani zadevi „nujno“ potrebne za uporabo merila znižanja marž. Kot namreč poudarja Komisija, bi morala na podlagi razlage člena 18(1) Uredbe št. 1/2003, kot jo podaja tožeča stranka, preden zahteva informacije, poznati vsebino zahtevanih dokumentov in njihovo pomembnost za preiskavo.
56 Poleg tega v nekaterih primerih informacije, ki so na voljo in se nanašajo na stroške, niso značilne za obdobje, ki ga kršitev ne zadeva (glej opombo pod črto št. 64 Odločbe Komisije z dne 16. julija 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 82 ES (zadeva COMP/38.233 – Wanadoo Interactive)). Takšno možnost je sicer tožeča stranka izrecno priznala, ko je Komisiji v elektronski pošti z dne 14. avgusta 2009 navedla, da je odločila, da ji sporoči nekatere podatke za leto 2004, ki so iz obdobja pred pristopom Slovaške republike k Uniji, „ker zadevnih podatkov ni bilo mogoče razumljivo ločiti“ (glej točko 10 zgoraj).
57 Nazadnje lahko Komisija, kot pravilno navaja, šteje za potrebne tudi dokumente, ki prikazujejo odločitve tožeče stranke, ali sporazume, ki jih je ta sklenila pred 1. majem 2004, izvrševati pa jih je začela po pristopu Slovaške republike k Uniji, da bi ugotovila dejstva, nastala po navedenem pristopu, in jih pravilno razlagala.
58 Tako se elementi, ki kažejo na morebiten namen izrinjenja konkurentov, lahko izkažejo za upoštevne v okviru uporabe člena 82 ES za ustrezno preiskavo zadeve (glej v tem smislu, kar zadeva sklep o uvedbi preiskave, zgoraj v točki 43 navedeno sodbo France Télécom proti Komisiji, točka 150; glej v tem smislu tudi sodbi Sodišča z dne 3. julija 1991 v zadevi AKZO proti Komisiji, C‑62/86, Recueil, str. I‑3359, točki 71 in 72, in zgoraj v točki 38 navedeno sodbo TeliaSonera, točka 40 in navedena sodna praksa).
59 Tretjič, navesti je treba, da lahko Komisija v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 podjetjem s sklepom naloži globe, kadar ta naklepno ali iz malomarnosti kršijo člen 82 ES. Razsojeno pa je bilo, da lahko Komisija pri presoji teže nekemu podjetju očitanih kršitev pravil konkurence za določitev zneska globe, ki bi bil z njo sorazmeren, upošteva med drugim posebno težo kršitev v okviru načrtovane in usklajene strategije, katere namen je bil z različnimi ravnanji za izključitev konkurentov umetno ohraniti ali okrepiti prevladujoč položaj podjetja na trgih, na katerih je bila konkurenca že tako omejena (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T‑83/91, Recueil, str. II‑755, točka 241, in z dne 25. junija 2010 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, T‑66/01, ZOdl., str. II‑2631, točka 372 in navedena sodna praksa).
60 Iz tega sledi, da informacije in dokumenti – tudi tisti iz obdobja pred kršitvijo, kot so nekatere interne predstavitve tožeče stranke iz točke IV Priloge I k izpodbijanemu sklepu I, katerih upoštevnost tožeča stranka izpodbija – na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obstoj strategije tožeče stranke za izključitev, lahko Komisiji pomagajo določiti težo morebitne kršitve in je zato mogoče šteti, da jih Komisija potrebuje za izpolnjevanje nalog, ki so ji naložene z Uredbo št. 1/2003 v smislu njenega člena 18(1).
61 Ker – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – dejstvo, da je pojem zlorabe prevladujočega položaja objektiven pojem in ne vključuje namena povzročiti škodo, ne vodi do ugotovitve, da namen ravnati zunaj področja konkurence na podlagi prednosti nikakor ni upošteven, ker se ta namen še vedno lahko upošteva za utemeljitev sklepa, da je zadevno podjetje zlorabilo prevladujoč položaj, tudi če bi moral tak sklep najprej temeljiti na objektivni ugotovitvi, da je do kršitvenega ravnanja dejansko prišlo. Komisija torej lahko preuči interno dokumentacijo zadevnih podjetij, če se lahko z njo dokaže, da je bila izključitev konkurence predvidena, ali nasprotno, omogoča drugačno razlago preučevanih ravnanj.
62 Ob upoštevanju zgornjih navedb in ne da bi se bilo treba izreči glede trditev Komisije iz zadeve T‑458/09, ki se nanašajo na to, da je tožeča stranka uporabila razbremenilne informacije iz obdobja pred 1. majem 2004, tožeča stranka ne more trditi, da so informacije in dokumenti iz obdobja pred tem dnevom neupoštevni za to, da Komisija presodi morebitno zavrnitev sklenitve poslov, morebitno znižanje marže in vsa morebitna druga izključitvena ravnanja (glej točko 1 obrazložitve izpodbijanih sklepov I in II), ker naj bi ugotovitev takšnih kršitev lahko temeljila le na objektivnih podatkih iz obdobja po kršitvi.
63 Tožeča stranka je na obravnavi nazadnje navedla, da med celoto zahtevanih informacij in domnevnimi kršitvami ni objektivne zveze, kar naj bi podredno upravičilo razglasitev delne ničnosti izpodbijanih sklepov v delu, v katerem se vsaj deloma nanašata na nekatere informacije, ki ne pomenijo objektivne zveze z domnevnimi kršitvami. Vendar pa, ne da bi se bilo treba izreči glede dopustnosti takšnega predloga, ki ga Komisija izpodbija, zadostuje ugotovitev, da ga tožeča stranka nikakor ni utemeljila, zato ga je treba zavrniti.
64 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev „načela pravičnosti postopka“
65 Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga navaja, da je Komisija s sprejetjem izpodbijanih sklepov I in II kršila „načelo pravičnosti postopka“ iz člena 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389, v nadaljevanju: Listina). Po navedbah tožeče stranke Komisija preiskave v bistvu ne opravlja z zahtevano skrbnostjo, resnostjo in vestnostjo, če je njena analiza ravnanja po pristopu Slovaške republike k Uniji pristranska zaradi informacij iz obdobja pred navedenim pristopom, čeprav je bilo ravnanje pred zadevnim pristopom z vidika konkurenčnega prava Unije povsem zakonito. Splošno sodišče ob upoštevanju navedenega meni, da je treba šteti, da se tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga sklicuje na kršitev načela dobrega upravljanja.
66 Opozoriti je treba, da je v uvodni izjavi 37 Uredbe št. 1/2003 navedeno, da ta „spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina o temeljnih pravicah Evropske unije“, in da jo je „treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju teh pravic in načel“. Poleg tega ima Listina od začetka veljave Lizbonske pogodbe na podlagi člena 6(1), prvi pododstavek, PEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi.
67 Člen 41 Listine, naslovljen „Pravica do dobrega upravljanja“, v odstavku 1 določa, da ima „[v]sakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“.
68 V skladu s sodno prakso sodišč Unije v zvezi z načelom dobrega upravljanja je v primerih, v katerih imajo institucije Unije diskrecijsko pravico, spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko bolj temeljnega pomena. Med temi jamstvi je med drugim obveznost, da pristojna institucija skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne dejavnike obravnavane zadeve (zgoraj v točki 45 navedene sodbe Technische Universität München, točka 14; La Cinq proti Komisiji, točka 86, in Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, točka 404).
69 Ob upoštevanju navedenega je treba presoditi, ali je Komisija s sprejetjem izpodbijanih sklepov kršila načelo dobrega upravljanja.
70 Tožeča stranka najprej trdi, da ni dopustno, da Komisija – da bi dokazala kršitev člena 82 ES po 1. maju 2004 – poskuša pridobiti informacije o njenem ravnanju na trgu v obdobju, ko še ni bila zavezana k spoštovanju te določbe.
71 Ta argument je treba zavrniti. Namreč, Komisija mora zlasti zaradi obveznosti, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne dejavnike obravnavane zadeve, pripraviti sklep z vso zahtevano vestnostjo in svojo odločitev sprejeti na podlagi vseh podatkov, ki bi lahko nanjo vplivali. Komisija je v ta namen v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1/2003 pooblaščena, da od podjetij zahteva „vse potrebne informacije“.
72 Kot pa izhaja iz navedb v okviru prvega tožbenega razloga, se informacije in dokumenti – tudi tisti iz obdobja pred pristopom Slovaške republike k Uniji in preden je bilo storjeno kršitveno ravnanje – lahko izkažejo za potrebne, zato da se Komisiji omogoči, da nepristransko in pravično izpolni naloge, ki so ji naložene z Uredbo št. 1/2003.
73 Drugič, tožeča stranka trdi, da sta preiskava in presoja Komisije v zvezi z njo napačni. Navaja namreč, da dokumenti, ki jih mora predložiti na podlagi izpodbijanega sklepa I, lahko vplivajo na to, kako bo Komisija razumela njeno ravnanje po pristopu Slovaške republike k Uniji. Vendar tega argumenta ob upoštevanju navedb iz točk od 41 do 62 zgoraj ni mogoče sprejeti. Vsekakor je treba tudi takšen argument zavrniti, ker temelji na predpostavki. Predmet izpodbijanih sklepov I in II namreč ni ocenjevanje ravnanja tožeče stranke po 1. maju 2004.
74 Ob upoštevanju navedenega je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
75 Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga navaja, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ker je v izpodbijanih sklepih I in II od nje zahtevala informacije in dokumente, ki se nanašajo na obdobje pred pristopom Slovaške republike k Uniji in ki za presojo domnevne kršitve konkurenčnega prava niso potrebni. V zvezi s tem naj bi bilo treba upoštevati temeljno načelo nedotakljivosti zasebnosti, ki zahteva, da Komisija svojih preiskovalnih pooblastil ne izvaja preko tistega, kar je nujno. Poleg tega tožeča stranka trdi – ne da bi izrecno opredelila tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 253 ES, kar zadeva izpodbijani sklep I, in člena 296 PDEU, kar zadeva izpodbijani sklep II – da Komisija ni podala verjetnega pojasnila, zakaj so zahtevane informacije potrebne za presojo domnevne zlorabe po 1. maju 2004. Tožeča stranka v zvezi s tem namreč navaja, da je Komisija že pridobila informacije za obdobje več kot pet let po pristopu te države članice k Uniji.
76 Na prvem mestu, kolikor je tožeča stranka dejansko želela navesti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev členov 253 ES in 296 PDEU, ga je treba zavrniti. Kakor je namreč Sodišče presodilo v sodbi z dne 26. junija 1980 v zadevi National Panasonic proti Komisiji (136/79, Recueil, str. 2033, točka 25) glede člena 14(3) Uredbe št. 17 in kot je Splošno sodišče presodilo v zgoraj v točki 43 navedeni sodbi Société Générale proti Komisiji (točka 62) glede člena 11(3) iste uredbe, člen 18(3) Uredbe št. 1/2003 opredeljuje bistvene elemente obrazložitve sklepa o zahtevi po informacijah.
77 Ta določba torej določa, da Komisija „navede pravno podlago in namen zahteve, podrobno navede, katere informacije zahteva, in določi rok, v katerem mora informacije prejeti“. Poleg tega ta določba določa, da Komisija „navede sankcije, ki jih predvideva člen 23“, da „navede ali naloži sankcije, ki jih predvideva člen 24“, in da „navede pravico […] do pritožbe zoper odločbo [pri Sodišču]“. V zvezi s tem Komisiji naslovnika takšnega sklepa ni treba obvestiti o vseh informacijah, s katerimi razpolaga v zvezi z domnevnimi kršitvami, niti podati stroge pravne opredelitve teh kršitev, mora pa jasno navesti domneve, ki jih namerava preveriti (zgoraj v točki 43 navedena sodba Société Générale proti Komisiji, točka 62).
78 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti – poleg tega, da se, po eni strani, točki 20 in 21 obrazložitve ter izrek izpodbijanega sklepa I in, po drugi strani, točki 17 in 18 obrazložitve ter izrek izpodbijanega sklepa II izrecno nanašajo na sankcije in na pravico do pravnega sredstva iz točke 77 zgoraj – da je Komisija v točkah od 12 do 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa I (glej točke od 13 do 16 zgoraj) in v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa II (glej točki 21 in 22 zgoraj) pravno zadostno obrazložila razloge, iz katerih so bili informacije in dokumenti, zahtevani v prilogah k izpodbijanima sklepoma I in II, potrebni za njeno preiskavo domnevne kršitve.
79 Komisija je v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa I zlasti izrecno navedla, po eni strani, razloge, iz katerih meni, da sta zahtevi po informacijah iz točk I in II Priloge I k izpodbijanemu sklepu I potrebni, v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa I pa, po drugi strani, razloge za zahtevo za predložitev dokumentov, navedenih v točkah III in IV navedene priloge (glej točki 15 in 16 zgoraj). Prav tako je Komisija v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa II upravičila potrebnost „standardnega poročila UCN“ ter informacij in dokumentov v zvezi s stroški pridobitve novih strank in nekaterimi investicijskimi stroški družbe Slovak Telecom za opravljanje nekaterih širokopasovnih storitev (glej točki 21 in 22 zgoraj).
80 Na drugem mestu, čeprav tožeča stranka trdi, da izpodbijana sklepa I in II kršita načelo sorazmernosti, je treba takšen tožbeni razlog zavrniti.
81 Najprej je treba opozoriti, da morajo zahteve po informacijah, ki jih Komisija naslovi na podjetje, spoštovati načelo sorazmernosti, in da podjetju naložena obveznost, da predloži informacije, zanj ne sme predstavljati nesorazmernega bremena glede na potrebnost preiskave (glej zgoraj v točki 42 navedeno sodbo SEP proti Komisiji z dne 12. decembra 1991, točki 51 in 52, in zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, točka 418 in navedena sodna praksa). Poleg tega je v skladu s sodno prakso zahteva za varstvo pred samovoljnimi ali nesorazmernimi posegi javnih organov na področje zasebne dejavnosti fizične ali pravne osebe priznana kot splošno načelo prava Unije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. septembra 1989 v združenih zadevah Hoechst proti Komisiji, 46/87 in 227/88, Recueil, str. 2859, točka 19 in navedena sodna praksa).
82 Prvič, tožeča stranka trdi, da je Komisija od nje zahtevala informacije in dokumente za obdobje pred pristopom Slovaške republike k Uniji, čeprav naj te informacije in dokumenti ne bi bili potrebni in naj se kot taki ne bi mogli šteti za presojo domnevne kršitve. V zvezi s tem navaja, da je Komisija že pridobila informacije za obdobje več kot pet let po pristopu te države članice k Uniji. Komisija naj bi jo tako s periodično denarno kaznijo prisilila, da vloži znatne človeške vire in da predloži številne informacije, ki niso javne in niso povezane z obdobjem uporabe členov 82 ES in 102 PDEU. Takšno ugotovitev naj bi potrjevala tudi preučitev narave domnev, navedenih posebej zoper tožečo stranko.
83 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka v zadevi T‑458/09 ni pojasnila razlogov, iz katerih naj bi naložena ji obveznost, da mora predložiti številne informacije, ki niso javne, ali temu nameniti znatne človeške vire, zanjo pomenila nesorazmerno breme glede na potrebe preiskave. V zadevi T‑171/10 je poudarila, da to, da se zahtevane informacije ne nanašajo na obdobje preiskave, da jih ni mogoče uporabiti za ugotovitev zlorabe v obdobju, na katerega se nanašajo, in niso nujne za ugotovitev domnevno storjene kršitve po pristopu Slovaške republike k Uniji, pomeni, da izpodbijani sklep II krši načelo sorazmernosti.
84 Ker pa so očitki iz točk 82 in 83 zgoraj zamešani s tistimi, ki so bili zavrnjeni v okviru prvega tožbenega razloga, in ker tožeča stranka v zvezi z nesorazmernostjo naloženega ji bremena ne navaja drugih razlogov, ni mogoče ugotoviti, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti.
85 Vsekakor pa – kot je Komisija trdila v duplikah – je dejansko skušala omejiti breme, naloženo tožeči stranki. Tako je Komisija v izpodbijanem sklepu I od tožeče stranke zahtevala le, naj ji predloži predstavitve in druge dokumente, ki so se ji zdeli potrebni po predhodni analizi zapisnikov upravnega odbora tožeče stranke. V izpodbijanem sklepu II pa je svoje zahteve omejila na nekatere dokumente, zlasti po razgovoru s tožečo stranko o vrstah finančnih in računovodskih poročil in o informacijah, ki jih je imela tožeča stranka. Kar zadeva argument tožeče stranke, ki ga je navedla na obravnavi, in sicer da naj bi Komisija nanjo in na matično družbo naslovila 17 zahtev po informacijah, od katerih naj bi se nekatere nanašale na posodobitev obstoječih informacij, je Komisija navedla – ne da bi tožeča stranka to izpodbijala – da so bile te zahteve podane po sprejetju izpodbijanih sklepov. Ker je zakonitost akta Unije treba presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki obstajajo ob sprejetju akta, je treba argument tožeče stranke zavrniti kot neupošteven (sodbe Sodišča z dne 7. februarja 1979 v združenih zadevah Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7; z dne 17. maja 2001 v zadevi IECC proti Komisiji, C‑449/98 P, Recueil, str. I‑3875, točka 87, in z dne 15. aprila 2010 v zadevi Gualtieri proti Komisiji, C‑485/08 P, ZOdl., str. I‑3009, točka 26).
86 Drugič, Komisija naj bi kršila načelo sorazmernosti, ker je od tožeče stranke zahtevala, naj ji sporoči podatke, ki se nanašajo na približno enoinpolletno obdobje pred pristopom Slovaške republike k Uniji, kar naj bi kazalo na to, da zahtevane informacije ne pomenijo zadostne zveze z domnevno kršitvijo.
87 S tem očitkom pa se želi v bistvu tudi dokazati, da zahtevane informacije niso bile potrebne v smislu člena 18(1) Uredbe št. 1/2003.
88 Vendar je bil takšen očitek zavrnjen v okviru prvega tožbenega razloga. Kar zadeva izpodbijani sklep I, je vsekakor treba ugotoviti, po eni strani, da tožeča stranka ne izpodbija trditev iz točke 14 obrazložitve navedenega sklepa, v skladu s katerimi, sta bili agregacija „ATM“ in jedrno omrežje tožeče stranke (točki I in II Priloge I k izpodbijanemu sklepu I) vzpostavljeni pred 1. majem 2004, in po drugi strani, da ju je tožeča stranka ob izdaji navedenega sklepa še vedno uporabljala za zagotavljanje veleprodajnih in maloprodajnih širokopasovnih storitev. Prav tako tožeča stranka ne izpodbija trditev iz točke 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa I, da se dokumenti iz točk III in IV Priloge I k navedenemu sklepu, po eni strani, nanašajo na veleprodajne in maloprodajne širokopasovne storitve, ki so bile dane na razpolago leta 2003 in ki jih je tožeča stranka po 1. maju 2004 še naprej zagotavljala, in se, po drugi strani, nanašajo zlasti na načrtovanje navedenih storitev, njihovo uvedbo, z njimi povezane naložbe in njihov razvoj. Vendar je Komisija pravilno štela, da so bile te informacije potrebne, čeprav se nanašajo na približno enoinpolletno obdobje pred pristopom Slovaške republike k Uniji. Enako velja – kar zadeva izpodbijani sklep II in iz razlogov, navedenih že v točki 55 zgoraj – za zahteve po informacijah, ki se nanašajo na prihodke, stroške (preden so, odvisno od primera, predmet amortizacije) in donosnost tožeče stranke (glej točki 21 in 22 zgoraj).
89 Ob upoštevanju navedenega tožeča stranka ni dokazala, da je bilo načelo sorazmernosti kršeno, ker so se zahtevani dokumenti in informacije nanašali na približno enoinpolletno obdobje pred pristopom Slovaške republike k Uniji.
90 Tretjič, tožeča stranka v zadevi T‑171/10 Komisiji očita, da ji ni poslala „enostavnega zahtevka za informacije“. Vendar lahko Komisija na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003 od podjetja zahteva informacije „z enostavnim zahtevkom ali z odločbo“, ne da bi ta določba pogojevala sprejetje sklepa s predhodnim „enostavnim zahtevkom“. Zato ni mogoče šteti, da je Komisija zgolj s tem, da je sprejela izpodbijani sklep II, ne da bi tožeči stranki prej poslala takšen zahtevek, kršila načelo sorazmernosti. Sicer pa je treba ugotoviti, da Komisija – ob upoštevanju okoliščin, navedenih v točkah 7 in 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa II in zlasti tveganja zamud v njuni komunikaciji, tega, da je tožeča stranka v preteklosti zavrnila predložitev informacij, ki se nanašajo na obdobje pred 1. majem 2004, in tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa I (glej točko 23 zgoraj) – ni kršila načela sorazmernosti, ker je v izpodbijanem sklepu II od tožeče stranke zahtevala predložitev informacij, ne da bi ji pred tem poslala takšen zahtevek.
91 Iz tega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog ter tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
92 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka v zadevah T‑458/09 in T‑171/10 s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov v obeh zadevah.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožbi se zavrneta.
2. Družbi Slovak Telekom a.s. se naloži plačilo stroškov.
Truchot | Martins Ribeiro | Kanninen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. marca 2012.
Podpisi