SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 28. februarja 2008(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava figurativne znamke Skupnosti, v podobi javorjevega lista – Absolutni razlog za zavrnitev – Storitvena znamka – Člen 7(1)(h) Uredbe (ES) št. 40/94 – Člen 6ter Pariške konvencije – Pravni elementi, navedeni pred organi UUNT in Sodiščem prve stopnje“
V zadevi T-215/06,
American Clothing Associates SA, s sedežem v Evergemu (Belgija), ki ga zastopata P. Maeyaert in N. Clarembeaux, avocats,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Folliard-Monguiral, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe urada UUNT z dne 4. maja 2006 (zadeva R 1463/2005-1) v zvezi s prijavo za registracijo znaka v podobi javorjevega lista kot znamke Skupnosti,
SODIŠČE PRVE STOPNJEEVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras (poročevalec), predsednik, F. Dehousse in D. Šváby, sodnika,
sodna tajnica: B. Pastor, namestnica sodnega tajnika,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 8. avgusta 2006,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 24. oktobra 2006,
na podlagi obravnave z dne 6. novembra 2007
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 V členu 7 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena, je določeno:
„1. Kot znamka se ne registrirajo:
[…]
(h) znamke, za katere ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in morajo biti zavrnjene na podlagi člena 6ter Pariške konvencije;
[…]“
2 V členih 1, 6, 6ter, 6sexies in 7 Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, kakor je bila revidirana in spremenjena (Recueil des traités des Nations unies, zv. 828, št. 11847, str. 108, v nadaljevanju: Pariška konvencija), je določeno:
Člen 1
[…]
„2) Predmet varstva industrijske lastnine so patenti, uporabni modeli, industrijski vzorci ali modeli, tovarniške ali trgovske znamke, storitvene znamke, trgovsko ime in trgovske označbe ali ime porekla ter zatiranje nelojalne konkurence.
[…]
Člen 6
1) Pogoje za prijavljanje in registracijo tovarniških ali trgovskih znamk določi vsaka država [Unije, ki jo sestavljajo države, za katere velja Pariška konvencija] s svojo nacionalno zakonodajo.
[…]
Člen 6ter
„1) (a) Države unije se strinjajo, da bodo, kadar ni dovoljenja pristojnih oblasti zavrnile ali razveljavile registracijo ter z ustreznimi sredstvi prepovedale, da se kot tovarniške ali trgovske znamke ali njihovi sestavni deli uporabljajo grbi, zastave in drugi državni emblemi držav unije, uradni znaki ali žig za kontrolo in garancijo, ki so jih one sprejele, kakor tudi sleherno posnemanje v heraldičnem pogledu.
(b) Določbe […] točke (a) prihajajo v poštev tudi za grbe, zastave in druge embleme, okrajšave ali imena mednarodnih meddržavnih organizacij, katerih članice so ena ali več držav unije, izvzemši grbe, zastave in druge embleme, okrajšave ali imena, ki so že bili predmet veljavnih mednarodnih sporazumov za zagotovitev njihovega varstva.
(c) Nobena država unije ni dolžna uporabiti določbe iz […] točke (b) v škodo nosilcev dobronamerno pridobljenih pravic pred uveljavitvijo te konvencije v njej. Države unije niso dolžne uporabiti te določbe, kadar uporaba ali registracija iz […] točke (a) ni takšne narave, da bi javnosti vsiljevala misel, da je med zadevno organizacijo in grbi, zastavami, emblemi, okrajšavami ali imenom kakšna zveza oziroma kadar ni verjetno, da je ta uporaba ali registracija takšna, da utegne javnost spraviti v zmoto glede obstoja kakšne zveze med uporabnikom in organizacijo. […]
3) (a) Da bi bile te določbe aplicirane, so države unije privolile pošiljati druga drugi po [m]ednarodnem uradu seznam državnih emblemov, uradnih znakov in puncev za kontrolo in garancijo, ki jih želijo ali jih bodo želele neomejeno ali z določenimi omejitvami postaviti pod varstvo tega člena, kakor tudi vse njegove poznejše spremembe. Vsaka država unije bo dala javnosti pravočasno na razpolago poslane sezname.
To sporočilo pa ni obvezno, kadar gre za državne zastave. [...]
Člen 6sexies
Države unije se zavezujejo, da bodo varovale storitvene znamke. One niso obvezne predvideti registracijo teh znamk.
Člen 7
Narava proizvoda, na katerem mora biti tovarniška ali trgovska znamka, ne sme biti v nobenem primeru ovira za njeno registracijo. […]“
Dejansko stanje
3 Tožeča stranka je 23. julija 2002 vložila prijavo znamke Skupnosti pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe št. 40/94.
4 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija in je sestavljena iz podobe javorjevega lista in skupine velikih tiskanih črk „RW“ pod to podobo, je ponatisnjena v nadaljevanju:
5 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 18, 25 in 40 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo naslednjim opisom:
– „usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči, konjska zaprega in sedlarski izdelki“ (razred 18);
– „oblačila, obutev, pokrivala“ (razred 25);
– „krojaštvo (izdelovanje oblek po meri), prepariranje in nagačenje živali; obdelava kož, obdelovanje usnja, strojenje krzna, obdelava blaga (tekstil); razvijanje fotografskih filmov in izdelava fotografij; tesarska dela; stiskanje sadja; mletje žita; obdelovanje in kaljenje kovin“ (razred 40).
6 Preizkuševalec je z odločbo z dne 7. oktobra 2005 zavrnil registracijo prijavljene znamke za vse zadevne proizvode in storitve na podlagi člena 7(1)(h) Uredbe št. 40/94, ker bi navedena znamka lahko v javnosti vzbudila vtis, da obstaja povezava med njo in Kanado, saj je javorjev list v prijavljeni znamki posnemanje simbola kanadske države.
7 Ta simbol, kot izhaja iz sporočila Mednarodnega urada Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) državam podpisnicam Pariške konvencije z dne 1. februarja 1967 in baze podatkov pri organizaciji WIPO, je ponatisnjen v nadaljevanju:
8 Tožeča stranka je 6. decembra 2005 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 vložila pritožbo zoper odločbo preizkuševalca.
9 Prvi odbor za pritožbe je z odločbo z dne 4. maja 2006 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki je bila tožeči stranki vročena 29. maja 2006, zavrnil pritožbo tožeče stranke in potrdil odločbo preizkuševalca.
10 Odbor za pritožbe je na podlagi podatkov, navedenih v točki 7 zgoraj, ugotovil, da je rdeči javorjev list simbol Kanade (točka 11 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je ob upoštevanju sodne prakse (sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. aprila 2004 v zadevi Concept proti UUNT (ECA), T-127/02, Recueil, str. II-1113, točka 40) menil, da je treba v obravnavanem primeru preučiti, ali prijavljena znamka vsebuje element, ki se lahko šteje za kanadski simbol ali njegovo posnemanje „v heraldičnem pogledu“. Obstoj verbalnega elementa „rw“ v prijavljeni znamki ne more preprečiti uporabe člena 6ter(1)(a) Pariške konvencije (točke od 12 do 14 izpodbijane odločbe).
11 V zvezi s tem je odbor za pritožbe zavrnil trditev tožeče stranke o različni barvi javorjevega lista v prijavljeni znamki in javorjevega lista kot kanadskega simbola. Ker v prijavi za registracijo ni bila natančneje navedena nobena posebna barva, se prijavljena znamka lahko predstavlja v kateri koli kombinaciji barv, tudi v rdeči barvi kanadskega simbola (točka 15 izpodbijane odločbe).
12 Poleg tega je odbor za pritožbe menil, da ne obstaja nobena posebna razlika v risbi obeh javorjevih listov. V obeh primerih gre za enak list z enajstimi vrhovi v obliki peterokrake zvezde na steblu z vidno enakimi razmiki med vrhovi ali vejami. Zato naj bi zadevna javnost dojemala javorjev list v prijavljeni znamki kot heraldično posnemanje kanadskega simbola (točka 16 izpodbijane odločbe). Zato bi registracija prijavljene znamke lahko zavedla javnost glede porekla proizvodov in storitev, ki jih zajema ta znamka, tudi zaradi velike raznolikosti proizvodov in storitev, ki jih lahko ponuja in promovira Kanada (točka 17 izpodbijane odločbe).
13 Po mnenju odbora za pritožbe z domnevnim ugledom znamke tožeče stranke RIVER WOODS v Belgiji ne more biti ovržena zgornja ugotovitev, ker pridobitev razlikovalnega učinka znamke z njeno uporabo ne bi veljala v primeru iz člena 7(1)(h) Uredbe št. 40/94 (točka 19 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je zavrnil tudi druge trditve tožeče stranke, ki je trdila, da je registrirala več podobnih nacionalnih znamk, vključno s kanadskimi znamkami, in se sklicevala na prejšnjo prakso odločanja urada UUNT o znamkah, ki vsebujejo zastavo ali državni simbol (točke od 20 do 22 izpodbijane odločbe).
Predlogi strank
14 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
15 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
16 Tožeča stranka se v podporo svoji tožbi sklicuje na edini tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(h) Uredbe št. 40/94. Sodišče prve stopnje meni, da je treba najprej preučiti tožbeni razlog glede storitev iz razreda 40, ki so predmet prijave za registracijo, in nato razlog glede proizvodov iz razredov 18 in 25, ki so predmet iste prijave.
Storitve iz razreda 40
Trditve strank
17 Tožeča stranka pojasnjuje, da bo svojo utemeljitev razvila brez razlikovanja med proizvodi in storitvami, ki so predmet sporne prijave za registracijo, čeprav uporaba člena 6ter(1)(a) Pariške konvencije za storitvene znamke lahko vzbudi nekaj vprašanj.
18 UUNT priznava, da se v dobesednem pomenu člen 6ter Pariške konvencije uporablja samo za tovarniške ali trgovske znamke, torej za znamke proizvodov. Ta določba naj torej ne bi zavezovala držav podpisnic Pariške konvencije ter držav ali mednarodnih organizacij – vključno z Evropsko unijo –, ki so članice Svetovne trgovinske organizacije, dolžne upoštevati člen 6ter, naj zavrnejo ali razveljavijo registracijo znakov, ki vsebujejo ali posnemajo državne simbole ali druge uradne znake, kot storitvenih znamk ali elementov storitvenih znamk. Vendar UUNT meni, da države in tudi UUNT sam nedvomno to lahko storijo.
19 Najprej naj bi organizacija WIPO, ki ureja Pariško konvencijo, izrecno priznavala to možnost, kot izhaja iz člena 7 „splošnih informacij o členu 6ter Pariške konvencije“, ki so na voljo na spletni strani organizacije WIPO. Nato naj bi se člen 1 Uredbe št. 40/94 izrecno skliceval na varstvo „znamk za proizvode ali storitve“, s členom 7 iste uredbe, ki se nanaša na absolutne razloge za zavrnitev, pa se ne bi ugotavljala razlika med znamkami proizvodov in storitvenimi znamkami. Nazadnje bi Sodišče prve stopnje v sodbi ECA, navedeni v točki 10 zgoraj, potrdilo, da se člen 6ter Pariške konvencije uporablja tudi za storitvene znamke, ker je znamka, ki je bila predmet te zadeve, označevala proizvode iz razreda 9 in storitve iz razreda 41, in Sodišče prve stopnje ne bi razlikovalo med proizvodi in storitvami, ko je sklepalo, da je bila registracija te znamke upravičeno zavrnjena na podlagi člena 6ter Pariške konvencije.
20 UUNT je na obravnavi zagovarjal široko razlago člena 6ter Pariške konvencije, po kateri naj bi na področje uporabe te konvencije spadale tudi storitvene znamke, in sicer ker naj bi ta kategorija znamk od sprejetja člena 6ter Pariške konvencije pridobila večji pomen, primerljiv s pomenom znamk proizvodov. Poleg tega po mnenju UUNT organizacija WIPO priporoča tako razlago zadevne določbe.
21 UUNT je v odgovoru na tožbo tudi trdil, da uporaba člena 6ter Pariške konvencije za storitvene znamke nikakor ni bila predmet razprave pred Sodiščem prve stopnje, saj se po eni strani to vprašanje ne bi nikoli načelo v postopku pred organi UUNT, po drugi strani pa tožeča stranka v tožbi ne bi dovolj pojasnila trditve, da se navedena določba ne bi uporabljala za storitvene znamke. Vendar je UUNT na obravnavi priznal, da Sodišče prve stopnje lahko preuči to vprašanje kljub neobstoju posebne utemeljitve tožeče stranke o tem vprašanju, kar je bilo zapisano v zapisniku obravnave.
Presoja Sodišča prve stopnje
22 Uvodoma je treba poudariti, da je tožeča stranka pred organi UUNT in Sodiščem prve stopnje v bistvu navajala edini tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(h) Uredbe št. 40/94, z obrazložitvijo, da registracije prijavljene znamke, ker ta ni niti simbol kanadske države niti njegovo posnemanje „v heraldičnem pogledu“, ni mogoče zavrniti na podlagi člena 6ter(1)(a) Pariške konvencije.
23 Vprašanje uporabe člena 6ter(1)(a) Pariške konvencije za storitvene znamke je predhodno vprašanje, ki ga je treba rešiti, da bi se zagotovila pravilna uporaba Uredbe št. 40/94 z vidika tožbenega razloga, ki ga je navedla tožeča stranka. Za ugotovitev, ali je prijavljena znamka, kolikor zadeva storitve, taka znamka, da bi bila njena registracija lahko v nasprotju s členom 6ter(1)(a), je treba ugotoviti, ali se ta določba uporablja za storitvene znamke. Če se ne bi uporabljala za take znamke, bi bil z zavrnitvijo UUNT, da registrira to storitveno znamko, dejansko kršen člen 7(1)(h) Uredbe št. 40/94, kot trdi tožeča stranka, in sploh ne bi bilo treba preučiti, ali prijavljena znamka vsebuje državni simbol Kanade ali njegovo posnemanje „v heraldičnem pogledu“.
24 Zato je vprašanje uporabe člena 6ter Pariške konvencije za storitvene znamke del pravnih elementov spora, navedenih pred odborom za pritožbe, čeprav se tožeča stranka ni izrekla o tem vprašanju in čeprav odbor za pritožbe ni odločil o tem vidiku (sodba Sodišča prve stopnje z dne 1. februarja 2005 v zadevi SPAG proti UUNT – Dann in Backer (HOOLIGAN), T-57/03, ZOdl., str. II-287, točka 21). To vprašanje se torej lahko prvič postavi pred Sodiščem prve stopnje (zgoraj v točki 22 navedena sodba HOOLIGAN).
25 Zaradi razlogov, navedenih v točki 23 zgoraj, je to vprašanje tudi del pravnih elementov spora, predloženega Sodišču prve stopnje. Treba je namreč spomniti, da sodišča, čeprav mora odločiti samo o predlogu strank, ki morajo omejiti okvir spora, ne smejo zavezovati samo trditve, ki jih stranke navedejo v podporo svojim predlogom, razen če je morebiti prisiljeno, da svojo odločitev opre na napačne pravne ugotovitve (sklepa Sodišča z dne 27. septembra 2004 v zadevi UER proti M6 in drugim, C-470/02 P, ZOdl., str. I-0000, točka 69, in z dne 13. junija 2006 v zadevi Mancini proti Komisiji, C-172/05 P, ZOdl., str. I-0000, točka 41). To toliko bolj velja za obravnavani primer, ker je tožeča stranka izrazila dvom o uporabi člena 6ter Pariške konvencije za storitvene znamke. Kot je torej UUNT sam priznal na obravnavi, to vprašanje ni zunaj predmeta razprave in ga mora Sodišče prve stopnje preučiti, saj je ta preučitev potrebna za odgovor na edini tožbeni razlog, ki ga je navedla tožeča stranka.
26 Zato je treba preučiti, ali se člen 6ter Pariške konvencije uporablja tudi za storitvene znamke. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se besedilo te določbe nanaša samo na „tovarniške ali trgovske znamke“. Iz člena 1(2), člena 6(1) in nazadnje člena 6sexies Pariške konvencije jasno izhaja, da se v njej razlikuje med, po eni strani, „tovarniškimi in trgovskimi znamkami“, ki se – kot izhaja iz člena 7 te konvencije – registrirajo za proizvode, in, po drugi strani, „storitvenimi znamkami“. Ker se člen 6ter nanaša samo na tovarniške ali trgovske znamke, torej na znamke proizvodov, je treba ugotoviti, da se prepoved registracije in uporabe, ki se uvaja s to določbo, ne nanaša na storitvene znamke.
27 Vendar UUNT trdi, da zakonodajalec Skupnosti lahko prepove registracijo tudi za storitve tistih znamk, ki vsebujejo element državnega simbola, čeprav na podlagi člena 6ter Pariške konvencije ne bi bil zavezan, da to stori.
28 Treba je ugotoviti, da se člen 7(1)(h) Uredbe št. 40/94 samo sklicuje na člen 6ter Pariške konvencije, ko določa, da se „kot znamka […] ne registrirajo […] znamke, [ki] morajo biti zavrnjene na podlagi člena 6ter Pariške konvencije“. Ker se člen 6ter Pariške konvencije ne nanaša na storitvene znamke, te ne morejo biti znamke, ki „morajo biti zavrnjene“ v skladu s to določbo, in zato ne morejo spadati v okvir absolutnega razloga za zavrnitev, uvedenega s členom 7(1)(h) Uredbe št. 40/94. Zgolj dejstvo, ki ga navaja UUNT, da se s členom 7 Uredbe št. 40/94 ne uvaja razlikovanje med znamkami proizvodov in storitvenimi znamkami, ni dovolj za nasprotno ugotovitev, ker je to razlikovanje uvedeno s členom 6ter Pariške konvencije, na katerega se sklicuje člen 7(1)(h) Uredbe št. 40/94.
29 Če bi zakonodajalec Skupnosti nameraval prepovedati registracijo znamk, ki vsebujejo „grbe, zastave in druge državne embleme“, tudi za storitve, bi se ne samo skliceval na člen 6ter Pariške konvencije, ampak bi v besedilo člena 7 Uredbe št. 40/94 vnesel prepoved, da se kot znamka Skupnosti ali kot element take znamke registrirajo „grbi, zastave ali drugi državni emblemi […] kakor tudi sleherno posnemanje v heraldičnem pogledu“, ne da bi se tako implicitno, vendar nujno samo zaradi sklicevanja na člen 6ter Pariške konvencije razlikovalo med znamkami proizvodov in storitvenimi znamkami.
30 S sodbo ECA, navedeno v točki 10 zgoraj, na katero se sklicuje UUNT, ni mogoče ovreči prejšnjih ugotovitev, saj Sodišče prve stopnje v tej sodbi nikakor ni preučilo vprašanja uporabe člena 6ter Pariške konvencije za znamke storitev, ki ga stranki v tej zadevi sicer nista načeli.
31 Nazadnje, trditev UUNT, da bi bilo treba člen 6ter Pariške konvencije razlagati široko, je treba zavrniti. Po eni strani je v edinem upoštevnem dokumentu organizacije WIPO, na katerega se sklicuje UUNT (glej točko 19 zgoraj), pojasnjeno samo, da člen 6ter Pariške konvencije „ne zavezuje držav pogodbenic Pariške konvencije, da zavrnejo ali razveljavijo registracijo in prepovejo uporabo državnih simbolov ali drugih uradnih znakov kot storitvenih znamk ali elementov storitvenih znamk. Države to vseeno lahko storijo […]“ Tako se v nasprotju s trditvijo UUNT v tem dokumentu nikakor ne zagovarja široka razlaga te določbe. Poleg tega je treba spomniti, da je bila prav zaradi razširitve varstva, zagotovljenega znamkam proizvodov s Pariško konvencijo, za storitvene znamke v člen 16 Pogodbe o pravu znamk, sprejete v Ženevi 27. oktobra 1994, vnesena posebna določba. Vendar Evropska skupnost, ki je navedeno pogodbo podpisala 30. junija 1995, te ni ratificirala.
32 Po drugi strani se lahko predvsem domneva, da se je zakonodajalec Skupnosti ob razmeroma nedavnem sprejetju Uredbe št. 40/94 zavedal pomena storitvenih znamk v sodobni trgovini in bi lahko zato varstvo, zagotovljeno državnim simbolom s členom 6ter Pariške konvencije, razširil tudi na to kategorijo znamk. Ker pa se zakonodajalcu ni zdelo potrebno tako razširiti področja uporabe upoštevnih določb, ni treba, da ga sodišče Skupnosti nadomesti in uporabi razlago contra legem navedenih določb, katerih pomen je povsem jasen.
33 Iz vseh ugotovitev izhaja, da je bil zaradi zavrnitve registracije prijavljene znamke za storitve iz razreda 40 z izpodbijano odločbo kršen člen 7(1)(h) Uredbe št. 40/94, zato jo je treba razveljaviti.
Proizvodi iz razredov 18 in 25
Trditve strank
34 Tožeča stranka uvodoma opozarja na sodno prakso Sodišča prve stopnje o razlagi člena 6ter(1)(a) Pariške konvencije (zgoraj v točki 10 navedena sodba ECA, točka 39) in iz tega sklepa, da registracije znamke, ki kot prijavljena znamka ne posega v pravico države, da nadzira uporabo simbolov svoje suverenosti, in ne more zavajati javnosti glede porekla proizvodov in storitev, za katere se bo uporabljala, na podlagi te določbe ni mogoče zavrniti.
35 Prvič, tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe nepravilno zavrnil verbalni element „rw“ v prijavljeni znamki kot brezpredmeten. Po mnenju tožeče stranke je treba vedno upoštevati dojemanje povprečnega potrošnika in zlasti celoten vtis, ki ga znamka ustvari pri njem (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 16. septembra 2004 v zadevi Nichols, C-404/02, ZOdl., str. I-8499, točka 35; glej tudi zgoraj v točki 10 navedeno sodbo ECA, točka 64). Poleg tega povprečen potrošnik znamko običajno dojema kot celoto (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL, C-251/95, Recueil, str. I-6191, točka 23).
36 V obravnavanem primeru naj bi verbalni element „rw“, ki je okrajšava glavne znamke tožeče stranke RIVER WOODS, sestavljal celoto s figurativnim elementom prijavljene znamke. V preostalem bi bilo treba upoštevati, kako to znamko dojema povprečen potrošnik v običajnih okoliščinah njene uporabe. Tožeča stranka v tožbi prikazuje podobe, ki po njenem mnenju dajejo predstavo o takem dojemanju. Upoštevanje celotnega vtisa prijavljene znamke, kot se dojema v običajnih okoliščinah njene uporabe, naj bi izključevalo vsakršno možnost uporabe člena 7(1)(h) Uredbe št. 40/94 v obravnavanem primeru.
37 Drugič, tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe v točki 16 izpodbijane odločbe prav tako glede javorjevega lista v prijavljeni znamki nepravilno menil, da „zadevna javnost lahko dobi vtis, da gre za heraldično posnemanje kanadskega simbola“.
38 Tožeča stranka opozarja, da se zaščita državnih simbolov, zagotovljena s členom 6ter(1)(a) Pariške konvencije, nanaša na podobnosti na jasno opredeljenem področju, in sicer na posnemanje „v heraldičnem pogledu“. Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja, da „[t]o pojasnilo dejansko zmanjšuje obseg prepovedanega posnemanja glede na to, kar se običajno šteje za nesprejemljivo v pravu znamk. Ker državni simboli pogosto vsebujejo skupne simbole, kot so lev, orel ali sonce, je posnemanje prepovedano samo, če zadeva heraldične značilnosti znaka zadevne države. Zato se simbol kot tak lahko še naprej prosto uporablja in se lahko uporablja v sestavi tovarniških ali trgovskih znamk“ (akti konference v Haagu o reviziji leta 1925, str. 245). Tožeča stranka se sklicuje tudi na razpravo na konferenci v Lizboni leta 1958 zaradi revizije Pariške konvencije o vprašanju, ali je treba opustiti omejevanje zaščite, zagotovljene s členom 6ter(1)(a), na posnemanje „v heraldičnem pogledu“ (akti konference v Lizboni o reviziji, str. 129, 131, 139 in 140).
39 Tožeča stranka poleg tega trdi, da člen 6ter Pariške konvencije, razen v izjemnih okoliščinah, ni namenjen zaščiti simbola zunaj njegove funkcije simbola. Po zgledu znamk ali katerega drugega razlikovalnega znaka je lahko simbol bolj ali manj običajen. Ta okoliščina po mnenju tožeče stranke vpliva na zaščito, zagotovljeno zadevnemu simbolu s členom 6ter(1)(a) Pariške konvencije. Simbol, ki je predvsem običajen in ima samo malo karakterističnih heraldičnih značilnosti, naj bi bil torej upravičen do zelo omejene zaščite.
40 Kanadska vlada naj bi v obravnavanem primeru pri organizaciji WIPO kot državni simbol priglasila enak rdeč javorjev list, ki je del kanadske nacionalne zastave. Po mnenju tožeče stranke je rdeča barva tega simbola ključnega pomena, kot naj bi dokazovali, prvič, navedba v rubriki „tip“ vpisa tega simbola v bazo podatkov organizacije WIPO, po kateri je zadevni simbol „barven“, drugič, grafična predstavitev tega simbola v tej bazi, in, tretjič, dejstvo, da naj bi bil uporabljeni odtenek rdeče poseben in naj ne bi ustrezal zelo razširjeni barvi, ki se uporablja za javorjev list. Kanadski simbol naj bi se po tem zadnjem elementu razlikoval od predstave, ki jo imamo, ko pomislimo na javorjev list.
41 Po mnenju tožeče stranke je jasno, da namen člena 6ter Pariške konvencije ni omogočiti Kanadi monopol nad naravno predstavitvijo javorjevega lista, zlasti ker to drevo ne raste samo v Kanadi. Prijavljena znamka naj bi vsebovala samo naravno predstavitev javorjevega lista v črni barvi. Poleg tega naj bi se javorjev list v prijavljeni znamki, če ga primerjamo s kanadskim simbolom z grafičnega vidika, razlikoval od tega v širini stebla. Nazadnje, javorjev list v prijavljeni znamki naj bi v dojemanju povprečnega potrošnika, ki bi se s to znamko srečal v običajnih okoliščinah njene uporabe, sestavljal celoto z razlikovalnim in prevladujočim verbalnim elementom „rw“ in torej ne bi imel heraldičnih značilnosti.
42 V teh okoliščinah prijavljene znamke ne bi bilo mogoče šteti za posnemanje kanadskega simbola „v heraldičnem pogledu“. Registracija te znamke namreč ne bi škodila niti samemu kanadskemu simbolu niti nadzoru, ki ga Kanada izvaja nad uporabo navedenega simbola.
43 Tretjič, tožeča stranka izpodbija ugotovitev v izpodbijani odločbi (točka 17), da bi registracija prijavljene znamke lahko zavedla javnost glede porekla proizvodov in storitev, ki jih bo ta znamka označevala.
44 Tožeča stranka trdi, da je treba pri presoji tveganja napake glede porekla proizvodov ali storitev, ki jih zajema prijavljena znamka, upoštevati po eni strani dojemanje povprečnega potrošnika in po drugi strani zadevne proizvode ali storitve. Poleg tega bi morala biti povezava, ki jo prijavljena znamka morebiti vzbuja med proizvodi ali storitvami, ki jih zajema, in državo, tako neposredna in dejanska, da bi zavedla povprečnega potrošnika (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. januarja 2005 v zadevi Deutsche Post EURO EXPRESS proti UUNT (EUROPREMIUM), T-334/03, ZOdl., str. II-65, točke 24, 25 in 41).
45 V obravnavanem primeru prijavljena znamka, če se gleda v celoti, ne bi mogla zavesti povprečnega potrošnika. Sklicevanje v izpodbijani odločbi na veliko raznovrstnost proizvodov in storitev, ki jih lahko ponuja in promovira Kanada, eno od največjih svetovnih gospodarstev, naj ne bi prepričalo, ker naj bi take ugotovitve veljale tudi za veliko drugih držav. Obstoj dovolj dejanske in neposredne povezave med proizvodi in storitvami, ki jih zajema prijavljena znamka, in zadevno državo, in sicer Kanado, naj v obravnavanem primeru ne bi bil dokazan.
46 Nasprotno pa naj bi potrošnik, ki bi se srečal s prijavljeno znamko, glede na proizvode ali storitve, ki jih ta označuje, v njej dojemal verbalni element, ki bi sestavljal celoto z domišljijskim okrasnim elementom, ki ima kvečjemu zelo majhno geografsko konotacijo. Ta konotacija naj bi bila precej manj očitna kot pri drugih znamkah, kot je na primer znamka Mont Blanc, registrirana za nalivna peresa ali kremo. Potrošnik naj v teh zadnjih primerih ne bi dojemal nobene povezave med poreklom nalivnega peresa ali zadevne kreme in pokrajino Mont Blanc. V preostalem naj bi bila uporaba znaka istega tipa, kot je tip prijavljene znamke, v sektorju oblačil pogosta.
47 Četrtič, tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe nepravilno kot brezpredmetno v obravnavanem primeru zavrnil preučitev ugleda znamke tožeče stranke RIVER WOODS in uporabe izvedenih znamk, ki jih kot prijavljene znamke uporablja tožeča stranka.
48 Tožeča stranka glede dejanskega stanja navaja več dokumentov, priloženih tožbi, ki po njenem mnenju dokazujejo, da je že veliko uporabljala te izvedene znamke, zlasti prijavljeno znamko, in da je poleg tega njena znamka RIVER WOODS ena najuglednejših znamk v Belgiji.
49 Tožeča stranka s pravnega vidika pojasnjuje, da se njena trditev, ki jo je navedla pred odborom za pritožbe, ni nanašala na pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo. Tožeča stranka priznava, da naj bi bilo tako sklepanje neumestno zaradi vsebine člena 6ter Pariške konvencije.
50 Vendar tožeča stranka meni, da zaradi intenzivne uporabe teh izvedenih znamk in ugleda njene znamke RIVER WOODS potrošnik, ki se bo srečal s prijavljeno znamko, nikakor ne bo mislil, da proizvodi ali storitve, ki jih označuje ta znamka, prihajajo iz Kanade ali so deležni kakršnega koli uradnega priznanja te države. Zato naj bi bila zgoraj navedena uporaba in ugled upoštevni okoliščini pri presoji absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(h) Uredbe št. 40/94 in člena 6ter Pariške konvencije, in to toliko bolj, ker naj ne bi nobena država in mednarodna organizacija podala ugovorov zoper uporabo znamke RIVER WOODS ali drugih izvedenih znamk tožeče stranke.
51 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe ni dovolj upošteval različnih drugih prejšnjih nacionalnih znamk in znamk Skupnosti, ki vsebujejo zastavo ali državni simbol in na katere se je tožeča stranka sklicevala pred UUNT. Seveda bi bilo treba vsako znamko presojati glede na njene značilnosti in ne na podlagi prejšnje prakse UUNT ali prejšnjih registracij v drugih evropskih ali neevropskih državah. Vendar bi taki elementi lahko bili upoštevne navedbe o možnosti registracije znaka kot znamke Skupnosti.
52 To naj bi veljalo toliko bolj, ker druge navedene registracije prikazujejo uporabo določb mednarodnih pogodb, kot so določbe Pariške konvencije, ali prakso države porekla zadevnega simbola. Ta država bi bila najprimernejša, da bi opredelila področje zaščite svojega simbola in da bi ga poleg tega priglasila kot simbol iz člena 6ter Pariške konvencije. Zato bi bilo zunaj navedene države težko upravičiti zahtevnejše dojemanje zaščite, zagotovljene nacionalnemu simbolu, kot v njej. Ker naj bi UUNT v obravnavanem primeru nekako zastopal Kanado, bi moral upoštevati kanadsko prakso na področju zaščite zadevnega simbola.
53 Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja na svojo zahtevo, da se kot kanadska znamka registrira znamka, ki je enaka prijavljeni znamki. Zoper to znamko naj ne bi bil podan absolutni razlog za zavrnitev, ampak naj bi jo nato opustila zaradi drugih razlogov. Kanadski urad za znamke naj bi za sprejetje registracije zadevne znamke od tožeče stranke samo zahteval, da sprejme naslednjo odpoved (disclaimer text): „[o]drekamo se pravici do izključne uporabe predstavitve javorjevega lista z enajstimi vrhovi razen v okviru znamke“. V tem stališču kanadskega urada za znamke naj bi bilo izraženo samo načelo, da bi bilo treba upoštevati „celotni vtis“ znamke in njeno „dojemanje kot celote“.
54 Poleg tega naj bi tožeča stranka pri kanadskem uradu za znamke registrirala dve drugi znamki, ki obe vsebujeta javorjev list, v prvem primeru prekrit z motivom, ki ga je navdihnila zastava Združenih držav, v drugem primeru pa je bila v listu skupina črk „rw“. Ti registraciji naj bi sledili odpovedi, izraženi z istimi besedami, kot so navedene v prejšnji točki. Obe zadnjenavedeni znamki in znamka, enaka prijavljeni znamki, naj bi bile registrirane tudi v Združenih državah Amerike.
55 Vendar naj UUNT registracije prijavljene znamke ne bi pogojeval s tem, da tožeča stranka sprejme podobno odpoved, čeprav bi moral predvideti tako možnost za znamke, ki vsebujejo elemente, izposojene od simbolov neke države, ki lahko ustvarijo dvom o obsegu njihove zaščite.
56 Tožeča stranka poleg tega opozarja, da je UUNT registriral druge znamke tožeče stranke, ki bi jih z vidika izpodbijane odločbe lahko zavrnil. V zvezi s tem tožeča stranka v tožbi prikazuje tri znamke Skupnosti, katerih imetnica naj bi bila. Prva znamka, registrirana pod številko 2793479, vsebuje javorjev list in v njem skupino črk „rw“. Druga, registrirana pod številko 2788115, vsebuje predvsem javorjev list, pokrit z motivom, ki povzema podobo zastave Združenih držav. Tretja vsebuje poleg drugih elementov zastavo, podobno zastavi Združenih držav. Tožeča stranka poleg tega opozarja, da je beneluški urad za intelektualno lastnino in tudi drugi nacionalni uradi za znamke že sprejeli prijavljeno znamko in tri zgoraj navedene znamke.
57 Nazadnje, tožeča stranka opozarja, da zavrnitev UUNT, da registrira prijavljeno znamko, ni skladna s prakso tega urada na področju znamk, ki vsebujejo predstavitev javorjevega lista ali drugega državnega simbola. Tožeča stranka v tožbi prikazuje 29 znakov, ki vsebujejo javorjev list ali zastave in druge državne simbole, ter dokazuje, da so bili vsi ti znaki registrirani kot znamke Skupnosti.
58 UUNT izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Sodišča prve stopnje
59 Člen 6ter(1)(a) Pariške konvencije je predviden za izključitev registracije in uporabe tovarniških ali trgovskih znamk, ki bi bile enake državnim simbolom ali bi imele nekatere podobne značilnosti (zgoraj v točki 10 navedena sodba ECA, točka 39). Državni simboli so zaščiteni ne samo pred registracijo in uporabo znamk, ki so jim enake ali jih vsebujejo, ampak tudi pred vključitvijo kakršnega koli posnemanja simbolov „v heraldičnem pogledu“ v te znamke (zgoraj v točki 10 navedena sodba ECA, točka 40).
60 Zato v obravnavanem primeru v nasprotju s trditvijo tožeče stranke dejstvo, da prijavljena znamka vsebuje tudi verbalni element „rw“, samo po sebi ne preprečuje uporabe navedenega člena (v tem smislu glej zgoraj v točki 10 navedeno sodbo ECA, točka 41).
61 Tožeča stranka se v tem okviru nepravilno sklicuje na zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Nichols (točka 35). Najprej je treba ugotoviti, da točka 35 te sodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, nikakor ni pomembna. Vsekakor je treba spomniti, da se ta sodba nanaša na razlago člena 3(1)(a) in (b) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1). To je določba, katere besedilo je podobno členu 7(1)(a) in (b) Uredbe št. 40/94, v katerem je določeno, da se kot znamka Skupnosti po eni strani ne registrirajo znaki, ki ne ustrezajo zahtevam iz člena 4 iste uredbe, in sicer tisti, ki ne morejo biti znamke Skupnosti, in po drugi strani znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka.
62 Ne glede na napačno navajanje tožeče stranke iz ustaljene sodne prakse seveda izhaja, da se morebitni razlikovalni učinek sestavljene znamke lahko preuči po delih, za vsakega od njenih izrazov ali delov ločeno, vendar se je treba v vsakem primeru opreti na to, kako to znamko splošno dojema upoštevna javnost, in ne na domnevo, da deli, ki so brez razlikovalnega učinka, če so ločeni, ne morejo imeti takega učinka, ko so enkrat združeni. Dejansko zgolj zaradi okoliščine, da je vsak od elementov, če so obravnavani ločeno, brez razlikovalnega učinka, ni mogoče izključiti, da ima lahko kombinacija teh elementov tak učinek (glej sodbo Sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi BioID proti UUNT, C-37/03 P, ZOdl., str. I-7975, točka 29, in navedeno sodno prakso).
63 Torej iz te sodne prakse izhaja, da zgolj dejstvo, da je del sestavljene znamke brez razlikovalnega učinka, ne preprečuje registracije zadevne znamke kot znamke Skupnosti, če ima ta, ko se dojema v celoti, tak značaj.
64 Nasprotno pa to ne velja za absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(h) Uredbe št. 40/94, ki vsebuje sklicevanje na člen 6ter Pariške konvencije. Zadnjenavedena določba prepoveduje ne samo registracijo znamk, ki jih sestavlja samo državni simbol ali njegovo posnemanje „v heraldičnem pogledu“, ampak tudi registracijo in uporabo državnega simbola ali posnemanje takega simbola „v heraldičnem pogledu“ kot dela sestavljene znamke.
65 Zato je treba za presojo sestavljene znamke z vidika te določbe upoštevati vsakega od delov navedene znamke in za preprečitev registracije zadevne znamke ne glede na njeno splošno dojemanje zadostuje, da je eden od teh delov državni simbol ali njegovo posnemanje „v heraldičnem pogledu“.
66 Napačno je tudi sklicevanje tožeče stranke na zgoraj v točki 10 navedeno sodbo ECA (točka 64). Po eni strani je Sodišče prve stopnje v točki 64 te sodbe samo opozorilo na izraze v odločbi odbora za pritožbe, ki se je izpodbijala v tej zadevi. Po drugi strani je ta točka navedena v delu sodbe, ki obravnava odstopanje, uvedeno s členom 6ter(1)(c) Pariške konvencije, in zadeva predvsem, kako upoštevna javnost dojema obstoj povezave med imetnikom prijavljene znamke in mednarodno organizacijo, katere simbol je del te znamke. Te točke zgoraj v točki 10 navedene sodbe ECA torej ni mogoče razlagati v prid registraciji znamke, ki poleg simbola države ali mednarodne organizacije vsebuje tudi druge elemente kot znamke Skupnosti. Ta trditev je bila namreč izrecno zavrnjena z zgoraj v točki 10 navedeno sodbo ECA (glej točko 59 zgoraj).
67 Zato je treba v obravnavanem primeru preučiti, ali se bo javorjev list v prijavljeni znamki dojemal kot simbol kanadske države ali kot njegovo posnemanje „v heraldičnem pogledu“. Tožeča stranka trdi, da ni tako, in poudarja po eni strani različni barvi javorjevega lista v prijavljeni znamki in javorjevega lista, ki je simbol kanadske države, in po drugi strani grafične razlike med stebloma teh listov.
68 Kar zadeva različno barvo, ker prijava za registracijo ne omenja barv prijavljene znamke, je ta lahko predstavljena v kateri koli kombinaciji barv in torej tudi z rdečim javorjevim listom. Zato dejstvo, da je javorjev list kanadskega simbola rdeč, v tej zadevi ni pomembno (v tem smislu glej zgoraj v točki 10 navedeno sodbo ECA, točka 45). Poleg tega je treba ugotoviti, da je kanadski simbol enako kot javorjev list v prijavljeni znamki lahko v ponatisih prikazan v črni in beli barvi (v tem smislu glej zgoraj v točki 10 navedeno sodbo ECA, točka 46).
69 Iz tega sledi, da je bila v točki 15 izpodbijane odločbe upravičeno zavrnjena trditev tožeče stranke o različni barvi obeh javorjevih listov.
70 Kar zadeva grafične razlike med stebloma obeh listov, je treba za ugotovitev, ali je znamka v nasprotju z določbami člena 6ter(1)(a) Pariške konvencije ali ne, „v heraldičnem pogledu“ primerjati to znamko in zadevni državni simbol.
71 Glede tega je treba spomniti, da so grbi in drugi heraldični simboli narisani na podlagi razmeroma preprostega opisa, ki vsebuje podatke o razporeditvi in barvi ozadja ter našteva različne dele (kot so lev, orel, roža itd.), ki sestavljajo simbol, navedene pa so tudi njihove barve in položaj v simbolu. Ta heraldični opis pa nasprotno ne vsebuje podrobnih podatkov o podobi simbola ali posebnih delih, ki ga sestavljajo, tako da je mogočih več umetniških interpretacij enega in istega simbola na podlagi istega heraldičnega opisa. Čeprav vsaka od teh interpretacij lahko vsebuje razlike v podrobnostih v primerjavi z drugimi interpretacijami, ostaja dejstvo, da so vse posnemanja zadevnega simbola „v heraldičnem pogledu“.
72 Zato se je treba pri primerjavi „v heraldičnem pogledu“ v smislu člena 6ter Pariške konvencije sklicevati na heraldični opis zadevnega simbola in ne na morebitni geometrični opis istega simbola, ki naj bi bil po naravi precej podrobnejši (zgoraj v točki 10 navedena sodba ECA, točka 44).
73 V obravnavanem primeru je Kanada Mednarodnemu uradu WIPO priglasila predstavitev javorjevega lista, ki je njen državni simbol (glej točko 7 zgoraj), ne da bi priložila kakršen koli opis. Očitno je, da naj bi heraldični opis tega simbola vseboval samo navedbo, da gre za rdeč javorjev list, brez dodatnih pojasnil o njegovi posebni podobi, saj taka pojasnila niso potrebna ali običajna za heraldični opis.
74 Primerjava javorjevega lista, priglašenega kot državni simbol Kanade, in prijavljene znamke seveda razkriva nekatere razlike v podobi stebla obeh listov, saj sta obe zarezi na eni in drugi strani glavne tretjine lista globlji pri javorjevem listu kanadskega simbola. Vendar taka podrobnost, kot je natančna globina teh zarez, ne bi bila nikoli navedena v heraldičnem opisu zadevnega simbola, ampak po potrebi v precej podrobnejšem geometričnem opisu, ki pa ni pomemben za primerjavo „v heraldičnem pogledu“.
75 Iz tega sledi, da je odbor za pritožbe v točki 16 izpodbijane odločbe upravičeno sklepal, da bo kljub „majhni razliki v širini stebel“ obeh listov „zadevna javnost v Skupnosti dojemala [prijavljeno znamko] predvsem kot posnemanje kanadskega simbola“. Čeprav ta javnost v izpodbijani odločbi ni opredeljena, je to lahko samo širša javnost, ki so ji namenjeni proizvodi za vsakdanjo rabo, ki jih označuje prijavljena znamka. Ta javnost, ki jo sestavljajo povprečni potrošniki, ki naj bi bili v skladu s sodno prakso (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 2005 v zadevi Citicorp proti UUNT (LIVE RICHLY), T-320/03, ZOdl., str. II-3411, točka 69) normalno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni, ne posveča posebne pozornosti podrobnostim simbolov in znamk, kot je v tem primeru različna širina debla obeh zadevnih javorjevih listov.
76 Tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitev v točki 17 izpodbijane odločbe, da bi „registracija prijavljene znamke lahko zavedla javnost glede porekla proizvodov in storitev, za katere se bo ta znamka uporabljala“.
77 V zvezi s tem je treba spomniti, da uporaba člena 6ter(1)(a) Pariške konvencije ni odvisna od tega, ali obstaja možnost zmote zadevne javnosti glede porekla proizvodov, označenih s prijavljeno znamko, ali od obstoja povezave med imetnikom te znamke in državo, katere simbol je prikazan v navedeni znamki.
78 Druga poved člena 6ter(1)(c), ki se sklicuje na tako povezavo, se namreč nanaša samo na simbole in druge znake mednarodnih meddržavnih organizacij iz člena 6ter(1)(b) in ne na simbole in druge državne znake iz člena 6ter(1)(a). „[T]e določbe“, omenjene v drugi povedi člena 6ter(1)(c), so očitno določbe, navedene v prvi povedi člena 6ter(1)(c), in sicer „določbe iz zgornje točke (b)“ o simbolih mednarodnih organizacij. To branje potrjuje dvakratno sklicevanje na zadevno „organizacijo“ v besedilu druge povedi člena 6ter(1)(c).
79 Sklicevanje v drugi povedi člena 6ter(1)(c) na „registracij[o] iz zgornje točke (a)“ je namenjeno za natančnejšo določitev, da se določba člena 6ter(1)(c) nanaša samo na registracijo ali uporabo „kot tovarnišk[ih] ali trgovsk[ih] znamk ali njihovi[h] sestavni[h] del[ov]“, simbolov mednarodnih organizacij iz točke (b) „kakor tudi sleherno posnemanje v heraldičnem pogledu“. Nasprotno pa samo tega sklicevanja ni mogoče razlagati tako, da je obseg odstopanja iz točke (c) razširjen tudi na državne simbole, saj je taka razširitev v nasprotju s preostalim delom jasnega besedila zadnjenavedene določbe.
80 Iz vsega navedenega izhaja, da točki 17 in 18 izpodbijane odločbe, ki se nanašata na možnost, da zadevna javnost poveže tožečo stranko in Kanado, ne vplivata na izrek te odločbe, saj ta izrek pravno zadostno temelji na ugotovitvah v točkah od 14 do 16 izpodbijane odločbe, po katerih prijavljena znamka vsebuje posnemanje simbola kanadske države „v heraldičnem pogledu“. Torej je treba kot nepomembno zavrniti trditev tožeče stranke, da je ugotovitev odbora za pritožbe v točki 17 izpodbijane odločbe napačna.
81 Enako velja za trditev o neupoštevanju domnevnega ugleda znamke tožeče stranke RIVER WOODS. Iz pojasnil, ki jih je tožeča stranka v zvezi s tem navedla pred Sodiščem prve stopnje (glej točko 50 zgoraj), da je ta domnevni ugled navedla za izpodbijanje trditve, da bo upoštevna javnost, ko se bo srečala s prijavljeno znamko, povezala tožečo stranko in Kanado. Kot je bilo navedeno, je obstoj take povezave ob domnevi, da je dokazan, za ta spor nepomemben.
82 Nazadnje, nepomembne so tudi trditve tožeče stranke o domnevnih registracijah drugih nacionalnih znamk ali znamk Skupnosti, ki so enake ali primerljive s prijavljeno znamko ali, splošneje, vsebujejo predstavitve zastav ali drugih državnih simbolov.
83 Glede prakse UUNT je treba opozoriti, da so odločitve o registraciji znaka kot znamke Skupnosti, ki jih morajo odbori za pritožbe sprejeti na podlagi Uredbe št. 40/94, v vezani pristojnosti in jih ne pokriva diskrecijska pravica. Zato se to, ali je znak mogoče registrirati kot znamko Skupnosti, lahko presoja samo na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi prejšnje prakse odborov za pritožbe (glej zgoraj v točki 10 navedeno sodbo ECA, točka 71, in navedeno sodno prakso).
84 Glede prejšnjih nacionalnih registracij je treba spomniti, da je ureditev Skupnosti za znamke samostojen sistem, ki je sestavljen iz pravil in si prizadeva za svoje posebne cilje, saj je njegovo izvajanje neodvisno od nacionalnega sistema. Zato se to, ali je znak mogoče registrirati kot znamko Skupnosti, lahko presoja samo na podlagi upoštevnih predpisov Skupnosti. Zato UUNT in po potrebi sodišča Skupnosti ne zavezuje odločba, sprejeta v državi članici, celo tretji državi, ki priznava, da je ta znak mogoče registrirati kot nacionalno znamko. Registracije, ki so že bile opravljene v državah članicah, so samo elementi, ki se, ne da bi bili odločilni, lahko samo upoštevajo za registracijo znamke Skupnosti. Iste ugotovitve veljajo a fortiori za registracije drugih znamk in ne samo za znamke, prijavljene v obravnavanem primeru (glej zgoraj v točki 10 navedeno sodbo ECA, točka 70, in navedeno sodno prakso).
85 Glede domnevno manj omejevalne prakse kanadskega urada za znamke je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni niti dokazala niti nedvoumno potrdila, da je dobila dovoljenje pristojnih kanadskih organov, ki ji je omogočilo registracijo prijavljene znamke. Zatrjevana okoliščina, da naj bi tožeča stranka v Kanadi vložila prijavo za registracijo znamke, enake prijavljeni znamki, ki jo je nato umaknila zaradi razlogov, ki niso povezani s členom 6ter Pariške konvencije, nikakor ne dokazuje obstoja takega dovoljenja. Ker prijavljena znamka v Kanadi ni bila dokončno registrirana, nikakor ni gotovo, da kanadski organi v poznejši fazi postopka registracije ne bi podali ugovora, ker je v prijavljeni znamki prisoten enak javorjev list, kot je tisti, ki sestavlja simbol kanadske države.
86 Iz vseh teh ugotovitev izhaja, da je odbor za pritožbe brez kršitve določbe člena 7(1)(h) Uredbe št. 40/94 in člena 6ter(1)(a) Pariške konvencije zavrnil registracijo prijavljene znamke za proizvode iz razredov 18 in 25. Zato je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno v delu, v katerem izpodbija zavrnitev registracije prijavljene znamke za proizvode iz teh dveh razredov.
Stroški
87 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče prve stopnje lahko v skladu s členom 87(3), če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
88 V obravnavanem primeru sta tožeča stranka in UUNT uspela samo deloma. V teh okoliščinah je treba v obravnavanem primeru odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Odločba prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 4. maja 2006 (zadeva R 1463/2005-1) se razveljavi v delu, v katerem se nanaša na registracijo prijavljene znamke za storitve iz razreda 40 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamke z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo naslednjemu opisu: „krojaštvo (izdelovanje oblek po meri), prepariranje in nagačenje živali; obdelava kož, obdelovanje usnja, strojenje krzna, obdelava blaga (tekstil); razvijanje fotografskih filmov in izdelava fotografij; tesarska dela; stiskanje sadja; mletje žita; obdelovanje in kaljenje kovin“.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. februarja 2008.