SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 27. septembra 2011

Zadeva F‑98/09

Sarah Whitehead

proti

Evropski centralni banki (ECB)

„Javni uslužbenci – Osebje ECB – Letna revizija plač in dodatkov – Proračunsko leto 2008 – Letno ocenjevanje – Merila presoje – Posvetovanje z odborom uslužbencev – Upoštevanje bolniškega dopusta – Določitev ciljev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 36.2 Protokola o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, priloženega k Pogodbi ES, s katero S. Whitehead primarno predlaga razglasitev ničnosti odločbe ECB z dne 8. januarja 2009, s katero je bila njena plača na podlagi letne revizije plač in dodatkov povečana za dve indeksni točki, ter povrnitev nepremoženjske škode, ex aequo et bono ocenjene na 10.000 EUR.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške ECB.

Povzetek

1.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Letna revizija plač in dodatkov

(Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, Priloga I, člen 5)

2.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Letna revizija plač in dodatkov – Diskrecijska pravica

(Direktiva Sveta 91/533; Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, Priloga I, člen 5)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Razlogi – Tožbeni razlog, ki se nanaša na dolžnost uprave, da zagotavlja preglednost

4.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Letna revizija plač in dodatkov

(Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, Priloga I, člen 5)

5.      Ugovor nezakonitosti – Obseg – Akti, katerih nezakonitost se lahko uveljavlja – Splošni akt, na katerem temelji izpodbijana odločba

(člena 236 ES in 241 ES; člen 152 AE; Protokol o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, člen 36.2)

6.      Pravo Unije – Viri – Sodna praksa upravnega sodišča Mednarodne organizacije dela – Izključitev

7.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Zastopanje – Odbor uslužbencev – Obvezno posvetovanje – Obseg

(Poslovnik Evropske centralne banke, člen 15; Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člena 48 in 49)

8.      Evropska centralna banka – Pristojnost Izvršilnega odbora – Sprejetje pravil o notranjem delovanju Banke – Določitev smernic

(Poslovnik Evropske centralne banke, člen 11(2))

9.      Uradniki – Enako obravnavanje in prepoved diskriminacije – Obveznost enakega obravnavanja uradnikov na bolniškem dopustu in aktivno zaposlenih uradnikov – Neobstoj

1.      Dejstvo, da letna revizija plač in dodatkov v Evropski centralni banki temelji na primerjavi prispevkov vsakega člana osebja znotraj službe k opravljanju nalog Banke, ne pomeni, da mora Banka, če v tem postopku revizije ne obstaja poseben instrument za ocenjevanje osebne uspešnosti vsakega člana osebja, svoje odločbe na področju letne revizije plač in dodatkov opreti na letno oceno.

Ker poleg tega postopek letne revizije plač in dodatkov v Kadrovskih predpisih nima ustreznice, ni mogoča analogija med načeli, ki urejajo ocenjevanje uradnikov Unije, in načeli, ki urejajo navedeni postopek, ki se uporablja za člane osebja Banke.

(Glej točki 44 in 48.)

2.      Čeprav načelo prepovedi diskriminacije, dolžnost zagotavljanja preglednosti in obveznost obrazložitve zahtevajo, da Evropska centralna banka pri izvajanju svojih pristojnosti upošteva nekatere zahteve, pa Banki ne nalagajo, da se odpove široki diskrecijski pravici, ki se jo je odločila ohraniti pri izvajanju svoje politike dodeljevanja individualnih zvišanj plač, in da v aktu določi merila presoje, ki jih uporablja pri izvajanju diskrecijske pravice.

Prav tako, čeprav načelo pravne varnosti zahteva sprejetje dovolj jasnih predpisov, da se posamezniki lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi, pa Banki ne nalaga, da omeji diskrecijsko pravico, ki jo izvaja na področju individualnih zvišanj plač, s sprejetjem izvedbenih ukrepov, s katerimi bi določila, kako bo v prihodnosti izvajala navedeno diskrecijsko pravico.

Poleg tega, čeprav je res, da se podrobna pravila za zvišanje plač nanašajo na osebne prejemke, do katerih so upravičeni člani osebja Banke, in so zato bistvene sestavine delovnega razmerja v smislu Direktive 91/533 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, ta direktiva ne pomeni take stopnje zahteve, da bi Banki nalagala, da sprejme in objavi merila za presojo prispevka vsakega zaposlenega k nalogam Banke.

(Glej točke 49 in od 58 do 60.)

Napotitev na:

Sodišče: 14. april 2005, Belgija proti Komisiji, C‑110/03, točka 30.

3.      Dolžnost zagotavljanja preglednosti ni načelo prava Unije, na katero se tožeča stranka lahko sklicuje brez predpisa. Zato tožeča stranka s tem, da ne navaja predpisa, ki določa dolžnost zagotavljanja preglednosti, na katero se sklicuje, Sodišču za uslužbence ne omogoča, da bi presodilo obseg njene trditve.

(Glej točko 50.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 22. maj 2007, López Teruel proti UUNT, F‑99/06, točka 94.

4.      Ker letna revizija plač in dodatkov pri Evropski centralni banki temelji na primerjavi osebnega prispevka vsakega zaposlenega k nalogam Banke s prispevki njegovih sodelavcev na istem področju dejavnosti, lahko notranji predpisi, ki se nanašajo na to, povzročijo različno obravnavo članov osebja Banke, vendar je treba za to različno obravnavo šteti, da je upravičena zaradi objektivnega elementa, to je dejstva, da je vsaka služba zadolžena za opravljanje različnih nalog. Zato ti notranji predpisi niso v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

Ker v notranjih predpisih Banke, ki urejajo letno revizijo plač in dodatkov, celotno osebje Banke ni obravnavano kot ista pravna kategorija, uslužbenec Banki ne more očitati, da je njegov prispevek k nalogam Banke primerjala le s prispevki sodelavcev v njegovi službi.

(Glej točko 68.)

5.      Ugovor nezakonitosti tožečim strankam omogoča, da z ugovorom izpodbijajo zakonitost splošnega akta, ki se uporablja v primeru, ki je predmet tožbe, ne glede na to, ali je ta akt izvedbeni ukrep ali zakonodajni akt, če obstaja neposredna povezava med odločbo, ki je predmet tožbe, in zadevnim splošnim aktom. Zato zgolj to, da se tožeča stranka v okviru tožbenega razloga sklicuje na nezakonitost zakonodajnega akta, ne povzroči nedopustnosti tožbenega razloga.

Poleg tega v skladu s členom 241 ES možnost uveljavljanja ugovora nezakonitosti zoper splošni akt ni urejena s posebnim rokom. Ni razloga, da se isto pravilo ne bi uporabljalo za tožbe, vložene na podlagi člena 236 ES, člena 152 AE ali člena 36.2 Protokola o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke.

(Glej točki 73 in 74.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. september 1998, De Persio proti Komisiji, T‑23/96, točka 54.

6.      Sodna praksa upravnega sodišča Mednarodne organizacije dela kot taka ni vir prava Unije, zato se nanjo ni mogoče učinkovito sklicevati v podporo ugovoru nezakonitosti.

(Glej točko 76.)

7.      Proračun ni med akti, za sprejetje ali spremembo katerih člen 49 Pogojev za zaposlitev osebja Evropske centralne banke v povezavi s členom 48 teh pogojev za zaposlitev Banki nalaga, da se posvetuje z odborom uslužbencev. Sprejetje proračuna namreč temelji na členu 15 Poslovnika Banke, in ne na Pogojih za zaposlitev, na pravilih, ki se uporabljajo za osebje, ali na aktu, ki se navezuje na enega od teh predpisov, ter ne zadeva vprašanja, obravnavanega v členu 48 navedenih pogojev za zaposlitev, za katero se zahteva posvetovanje z odborom uslužbencev. Zato posvetovanje z navedenim odborom ni obvezno ob sprejetju proračunskih sredstev, dodeljenih za vsako letno revizijo plač in dodatkov v Banki.

(Glej točko 89.)

8.      Čeprav je izvršilni odbor v skladu s členom 11(2) Poslovnika Evropske centralne banke pristojen za sprejetje pravil o notranjem delovanju Banke in v zvezi s tem za sprejetje smernic na področju plačne politike, lahko za pripravo navedenih smernic vseeno pooblasti drug organ in smernice le naknadno potrdi.

Okoliščina, da je določen organ edini pristojen za sprejetje odločbe, namreč ne izključuje možnosti, da ta organ lahko da navodila drugemu organu, ki pisno formalizira vsebino odločbe, ki jo namerava sprejeti, vendar pod pogojem, da ima možnost zahtevati njeno spremembo in da je pristojen za potrditev njene dokončne različice.

(Glej točki 93 in 94.)

9.      Načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, kot ju priznava Evropska unija, od uprave zahtevata, da enakih položajev ne obravnava različno in da različnih položajev ne obravnava enako, razen če to ni objektivno utemeljeno. Ker je treba enako ali različno naravo položaja presojati glede na pogoje uporabe predpisa, katerega izvajanje je domnevno vzrok različnega obravnavanja ali diskriminacije, je treba ugotoviti, da z vidika dejanskega stanja oseba na bolniškem dopustu ni v enakem položaju kot aktivno zaposlena oseba, zato z vidika prava Unije nobeno splošno načelo ne zahteva od uprave, da za osebe na bolniškem dopustu šteje, da so v enakem položaju kot aktivno zaposlene osebe. Samo če predpis upravi nalaga, da položaj osebe na bolniškem dopustu enači s položajem aktivno zaposlene osebe, lahko oseba na bolniškem dopustu utemeljeno zahteva, da se jo obravnava enako kot aktivno zaposleno osebo.

(Glej točko 108.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. julij 2006, Chacón Navas, C‑13/05, točka 54; 20. januar 2009, Schultz-Hoff in drugi, C‑350/06 in C‑520/06, točka 27;

Sodišče prve stopnje: 31. maj 2005, Dionyssopoulou proti Svetu, T‑284/02, točke od 50 do 52 in navedena sodna praksa; 9. junij 2005, Castets proti Komisiji, T‑80/04, točka 30; 29. marec 2007, Verheyden proti Komisiji, T‑368/04, točka 61.