Language of document : ECLI:EU:T:2016:173

SKLEP PREDSEDNIKA PRVEGA SENATA SPLOŠNEGA SODIŠČA

z dne 16. marca 2016(*)

„Intervencija – Interes za rešitev spora – Predstavniško združenje, katerega namen je braniti interese svojih članov – Objava predloga za intervencijo na internetu – Zloraba postopka“

V zadevi T‑561/14,

Evropska državljanska pobuda „One of Us“ in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, ki jih zastopa C. de La Hougue, odvetnik,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala J. Laitenberger in H. Krämer, nato pa H. Krämer, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropskega parlamenta, ki ga zastopata E. Waldherr in U. Rösslein, agenta,

in

Sveta Evropske unije, ki ga zastopata K. Michoel in E. Rebasti, agenta,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sporočila Komisije COM(2014) 355 final z dne 28. maja 2014 o evropski državljanski pobudi „One of Us“,

PREDSEDNIK PRVEGA SENATA SPLOŠNEGA SODIŠČA

izdaja naslednji

Sklep

 Dejansko stanje in postopek

1        Tožeče stranke, evropska državljanska pobuda „One of Us“ in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, so 25. julija 2014 vložile tožbo za razglasitev ničnosti Sporočila Komisije COM(2014) 355 final z dne 28. maja 2014 o evropski državljanski pobudi „One of Us“ (v nadaljevanju: izpodbijano sporočilo) in, podredno, člena 10(1)(c) Uredbe (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o državljanski pobudi (UL L 65, str. 1).

2        Povzetek vloge, s katero se je postopek začel, je bil v skladu s členom 24(6) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 17. novembra 2014 (UL C 409, str. 45).

3        Evropski parlament in Svet Evropske unije, ki sta bila skupaj z Evropsko komisijo v začetnem procesnem aktu določena za toženi stranki, sta z aktoma, ki sta bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 6. oziroma 9. februarja 2015, vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991.

4        Parlament in Svet sta z aktoma, ki sta bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena na ta ista dneva, predlagala intervencijo v podporo predlogom Komisije, če bi bila tožba razglašena za nedopustno v delu, ki ju zadeva.

5        Predlogi iz točke 4 zgoraj so bili v skladu s členom 116(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 vročeni tožečim strankam, Komisiji ter Parlamentu, kar zadeva predlog Sveta, in Svetu, kar zadeva predlog Parlamenta.

6        Organizacija International Planned Parenthood Federation (v nadaljevanju: IPPF) je z aktom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 17. marca 2015, predlagala intervencijo v podporo predlogom Komisije, Parlamenta in Sveta.

7        Organizacija Marie Stopes International (v nadaljevanju: MSI) je z aktom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 3. aprila 2015, predlagala intervencijo v podporo predlogom Komisije, Parlamenta in Sveta.

8        Predlogi iz točk 6 in 7 zgoraj so bili v skladu s členom 116(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 vročeni tožečim strankam, Komisiji, Parlamentu in Svetu.

9        Tožeče stranke so z aktoma, ki sta bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 27. maja in 2. julija 2015, ugovarjale predlogoma za intervencijo organizacije MSI in organizacije IPPF.

10      Komisija je v aktih, ki sta bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 8. maja in 12. junija 2015, navedla, da nima stališč v zvezi s predlogoma za intervencijo organizacije MSI in organizacije IPPF.

11      Parlament in Svet nista predložila stališč v zvezi s predlogoma za intervencijo iz točk 6 in 7 zgoraj.

12      Organizaciji MSI in IPPF sta z aktom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 15. junija 2015, Splošno sodišče obvestila, da so tožeče stranke na spletni strani objavile predlog organizacije MSI za intervencijo, objavo pa so spremljali negativni komentarji o tej organizaciji. Predlagateljici intervencije sta Splošnemu sodišču predlagali predvsem, naj uporabi sredstva, ki jih ima na voljo, vključno z naložitvijo stroškov, da tožečim strankam prepreči prihodnje podobne zlorabe postopka.

13      V okviru ukrepa procesnega vodstva, ki je bil sprejet na podlagi člena 89(3)(a) Poslovnika Splošnega sodišča, so bile tožeče stranke pozvane, naj predložijo stališča v zvezi z zgoraj navedenimi trditvami predlagateljic intervencije, kar so storile z aktom, vloženim 31. avgusta 2015, tj. v roku, ki ga je določilo Splošno sodišče.

14      V okviru novega ukrepa procesnega vodstva, ki je bil sprejet na podlagi člena 89(3)(a) Poslovnika, in ker sta bila predloga organizacij MSI in IPPF za intervencijo objavljena na spletni strani iz točke 12 zgoraj, so bile tožeče stranke pozvane, naj pojasnijo, ali so tej strani priskrbele navedena predloga za intervencijo in, če to ne bi držalo, kako so bili ti dokumenti po njihovem mnenju dani na razpolago navedeni spletni strani. Tožeče stranke so odgovorile z aktom, vloženim 17. novembra 2015, tj. v roku, ki ga je določilo Splošno sodišče.

15      Prvi senat Splošnega sodišča je s sklepom z dne 26. novembra 2015 tožbo zavrgel kot nedopustno v delu, v katerem se nanaša na člen 10(1)(c) Uredbe št. 211/2011, posledica tega pa je bila, da Parlamenta in Sveta ni bilo več mogoče šteti za toženi stranki v postopku.

16      Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 30. novembra 2015 ugodil predlogom Parlamenta in Sveta za intervencijo, pri čemer je poudaril, da njune pravice določa člen 116(6) Poslovnika z dne 2. maja 1991.

17      V okviru novega ukrepa procesnega vodstva, ki ga je Splošno sodišče sprejelo na podlagi člena 89(3)(a) Poslovnika, so, prvič, Komisija, in drugič, organizaciji MSI in IPPF 4. decembra oziroma 11. decembra 2015 predložile stališča v zvezi z odgovorom tožečih strank iz akta z dne 17. novembra 2015 (glej točko 14 zgoraj).

 Pravo

18      V skladu s členom 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za postopek pred Splošnim sodiščem uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega Statuta, ima pravico do intervencije vsak, ki izkaže pravni interes za rešitev spora, razen sporov med državami članicami, med institucijami Evropske unije ali med državami članicami na eni strani ter institucijami Unije na drugi.

19      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pojem „interes za rešitev spora“ v smislu navedene določbe opredeliti glede na predmet spora ter ga razumeti kot neposredni in dejanski interes glede odločitve o predlogih, ne pa kot interes v zvezi z navedenimi razlogi. „Rešitev“ spora je namreč treba razumeti kot končno odločitev sodišča, ki mu je spor predložen, kakršna bo v izreku sodbe. Pri tem je treba predvsem preveriti, ali izpodbijani akt neposredno zadeva intervenienta in ali je njegov interes za rešitev spora gotov (glej sklep z dne 25. februarja 2003, BASF/Komisija, T‑15/02, Recueil, EU:T:2003:38, točka 26 in navedena sodna praksa).

 Predlog organizacije IPPF za intervencijo

20      Iz spisa je razvidno, da je organizacija IPPF federacija, ki je bila na podlagi prava Združenega kraljestva ustanovljena z International Planned Parenthood Federation Act iz leta 1977 (zakon o mednarodni federaciji za načrtovanje družine). Kot izhaja iz člena 4 International Planned Parenthood Federation Act, so njegovi cilji, prvič, spodbujanje izobraževanja ljudstev sveta na področju načrtovanja družine in odgovornega starševstva, drugič, ohranjanje in varovanje duševnega in fizičnega zdravja staršev, otrok in mladih s spodbujanjem in podpiranjem učinkovitih služb za načrtovanje družine, tretjič, izobraževanje ljudi o demografskih problemih njihove skupnosti in vsega sveta, in četrtič, pospeševanje ustreznih raziskav v zvezi z vsemi vidiki človekove plodnosti in njenega uravnavanja ter razširjanje rezultatov teh raziskav.

21      Organizacija IPPF je navedla – ne da bi to kdo izpodbijal – da vključuje 152 nacionalnih članskih organizacij, ki se imenujejo „članska združenja“, svoje dejavnosti pa opravljajo v posameznih državah, celotnih regijah in na mednarodni ravni. Seznam teh članov je bil priložen predlogu za intervencijo.

22      Organizacija IPPF je poleg tega trdila – ne da bi to kdo izpodbijal – da njena članska združenja prek 65.000 podpornih točk zagotavljajo storitve na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, ki zajemajo načrtovanje družine, splav, zdravje mater in otrok ter zdravljenje, preprečevanje in oskrbo v zvezi s spolno prenosljivimi boleznimi. Organizacija IPPF je pojasnila, da se zavzema za zdravje in pravice vseh na spolnem in reproduktivnem področju. V sodelovanju s svojimi člani vlade in druge ključne nosilce odločitev na nacionalni, regionalni in svetovni ravni spodbuja, naj podprejo zdravje ter spolne in reproduktivne pravice, sprejmejo politike in zakonodaje v skladu s temi vprašanji ter financirajo programe in zagotavljanje te vrste storitev.

23      Organizacija IPPF trdi, da je treba njenemu predlogu za intervencijo ugoditi, ker je predstavniško združenje, katerega namen je zaščita njegovih članov v zadevah, kot je ta, ki se nanašajo na načelna vprašanja, ki lahko vplivajo na zadnjenavedene.

24      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se dovoli intervencija predstavniških združenj, katerih cilj je zaščita njihovih članov v zadevah, v katerih se postavljajo načelna vprašanja, ki lahko vplivajo na te člane (sklepi z dne 17. junija 1997, National Power in PowerGen/Komisija, C‑151/97 P(I) in C‑157/97 P(I), Recueil, EU:C:1997:307, točka 66; z dne 28. septembra 1998, Pharos/Komisija, C‑151/98 P, Recueil, EU:C:1998:440, točka 6, in z dne 26. julija 2004, Microsoft/Komisija, T‑201/04 R, ZOdl., EU:T:2004:246, točka 37). Natančneje, intervencija združenja v zadevi se lahko dopusti, če predstavlja zadostno število podjetij, dejavnih v zadevnem sektorju, če njegov namen vključuje varovanje interesov njegovih članov, če zadeva lahko odpira načelna vprašanja o delovanju zadevnega sektorja in lahko torej sodba, ki jo je treba sprejeti, znatno vpliva na interese njegovih članov (sklepi z dne 8. decembra 1993, Kruidvat/Komisija, T‑87/92, Recueil, EU:T:1993:113, točka 14; z dne 28. maja 2004, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija, T‑253/03, ZOdl., EU:T:2004:164, točka 18, in z dne 18. oktobra 2012, ClientEarth in International Chemical Secretariat/ECHA, T‑245/11, EU:T:2012:557, točka 12).

25      Sodišče je pojasnilo, da je namen široke razlage pravice združenj do intervencije omogočiti boljšo presojo okvira zadev in obenem preprečiti mnogokratne posamezne intervencije, ki bi lahko ogrozile učinkovitost in dober potek postopka (zgoraj v točki 24 navedena sklepa National Power in PowerGen/Komisija, EU:C:1997:307, točka 66, in ClientEarth in International Chemical Secretariat/ECHA, EU:T:2012:557, točka 13).

26      V obravnavani zadevi je treba najprej preučiti, ali lahko zadeva odpira načelna vprašanja o zadevnem sektorju, tako da bi sodba, ki jo je treba sprejeti, lahko znatno vplivala na interese članov organizacije IPPF.

27      Organizacija IPPF v zvezi s tem navaja, da je eden od glavnih ciljev zadevne državljanske pobude preprečiti, da bi Unija financirala splave in organizacije, ki ga spodbujajo ali podpirajo v Uniji in zunaj nje. To bi vplivalo na dejavnosti organizacije IPPF, ki prek svojih članskih združenj ne le zagotavlja storitev splava, temveč se zavzema tudi za spolno in reproduktivno zdravje ter za pravice vseh žensk, da se odločijo za varne storitve splava in da imajo do njih dostop. Zato bi zadevna državljanska pobuda odprla resno načelno vprašanje, ki bi lahko vplivalo na organizacijo IPPF in njene člane.

28      Organizacija IPPF pojasnjuje, da ima interes za rešitev spora iz treh razlogov, navedenih v nadaljevanju.

29      Prvič, če bi Splošno sodišče potrdilo zakonitost izpodbijanega sporočila, bi to neposredno vplivalo na finančne interese organizacije IPPF, ker bi to sporočilo dalo pravno zagotovilo, da njene dejavnosti ne bodo predmet celovite prepovedi financiranja od Unije. Če pa bi bilo tožbi ugodeno in če bi bila Komisija pozvana k ponovni preučitvi stališča, ki ga je izrazila v izpodbijanem sporočilu, bi se morala organizacija IPPF spopasti s tveganjem za izgubo izdatnih virov financiranja. Čeprav učinek razglasitve ničnosti izpodbijanega sporočila ne bi bilo takojšnje zmanjšanje financiranja organizacije IPPF in njenih članov, bi taka razglasitev ničnosti nujno neposredno vplivala na njihove interese, saj bi se ponovno odprla razprava o njihovem morebitnem prihodnjem financiranju od Unije. Če bi bilo tožbi ugodeno, bi morali organizacija IPPF in njeni člani poleg tega ponovno zagovarjati svoje poslanstvo in upravičevati svoje delo, pri čemer bi imeli znatne stroške.

30      Drugič, organizacija IPPF trdi, da so v vlogi, s katero se je postopek začel, in v njenih prilogah navedene napačne informacije v zvezi z njenimi dejavnostmi. Če bi bile te informacije povzete v sodbi, s katero se bo postopek končal, bi to lahko škodilo njenemu ugledu, kar bi lahko negativno vplivalo na njene zmožnosti zbiranja sredstev. Organizacija IPPF naj bi torej imela interes posredovati, da popravi te informacije in zaščiti svoj ugled.

31      Tretjič, organizacija IPPF trdi, da obravnavana zadeva odpira bistvena načelna vprašanja, povezana s politiko Unije na področju reproduktivne svobode. Posredovanje organizacije IPPF v imenu njenih članov bi olajšalo presojanje o zadevi ob upoštevanju njenega splošnega okvira. Organizacija IPPF ima kot organizacija, ki podpira stališče, ki se razlikuje od stališča tožečih strank o pravici do reproduktivne svobode, vključno s pravico do varnih storitev splava in dostopa do njih, neposredni interes za izpodbijanje trditev tožečih strank.

32      Tožeče stranke so nasprotovale predlogu organizacije IPPF za intervencijo, pri čemer so zlasti trdile, da je njen interes za rešitev spora – če že obstaja – preveč posreden in negotov.

33      V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je cilj zadevne državljanske pobude v bistvu to, da Unija preneha financirati dejavnosti, „ki predvidevajo uničenje človeških zarodkov, zlasti na področju raziskav, razvojne pomoči in javnega zdravja“. V zvezi s tem so organizatorji te pobude njeni prijavi priložili tri predloge za zakonodajne spremembe. Iz tega nedvomno izhaja, da je cilj zadevne državljanske pobude v nasprotju z dejavnostmi organizacije IPPF in njenih članov, saj ti zagotavljajo storitve splava ter podpirajo načrtovanje družine ter spolne in reproduktivne pravice.

34      Nato je treba opozoriti, da je namen tožbe v obravnavani zadevi razglasitev ničnosti izpodbijanega sporočila, sprejetega na podlagi člena 10(1)(c) Uredbe št. 211/2011, v katerem je Komisija menila, da ni potrebno, da se zakonodajalcu Unije predloži predlog o zakonodajnih spremembah, ki jih predlaga zadevna državljanska pobuda.

35      Člen 10(1)(c) Uredbe št. 211/2011 namreč določa, da Komisija, ko prejme državljansko pobudo, ki upošteva vse ustrezne postopke in pogoje iz navedene uredbe:

„v treh mesecih v sporočilu poda svoje pravne in politične zaključke v zvezi z državljansko pobudo, morebitne ukrepe, ki jih namerava ali ne namerava izvesti, in obrazložitev le-teh.“

36      Besedilo člena 10(1)(c) Uredbe št. 211/2011 je treba razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 1 navedene uredbe, ki določa:

„[…] [P]ostopek [državljanske pobude] daje državljanom možnost, da se neposredno obrnejo na Komisijo s pozivom, naj predloži zakonodajni predlog za pravni akt Unije za namen izvajanja Pogodb, ki je podobna pravici, podeljeni Evropskemu parlamentu v skladu s členom 225 […] PDEU […], Svetu pa v skladu s členom 241 PDEU.“

37      Iz tega izhaja, da lahko dejstvo, da Splošno sodišče tožbi ugodi ali jo zavrne, le posredno in negotovo vpliva na interese organizacije IPPF in njenih članov v zvezi s financiranjem njihovih dejavnosti od Unije, ker Komisija z izpodbijanim sporočilom zgolj zavrača to, da bi zakonodajalcu Unije predložila predlog pravnega akta o zakonodajnih spremembah, ki jih predlaga zadevna državljanska pobuda.

38      Tudi če bi bilo tožbi ugodeno, lahko ta okoliščina – v najmanj ugodnem primeru za organizacijo IPPF in njene člane – privede le do tega, da Komisija zakonodajalcu Unije predloži predlog pravnega akta o navedenih spremembah. Ta predlog pravnega akta pa bi bil le en korak v vrsti prihodnjih aktov in dogodkov, ki bi privedla do sprejetja pravnega akta Unije, s katerim bi se prepovedalo financiranje dejavnosti, „ki predvidevajo uničenje človeških zarodkov“ (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 18. maja 2015, Izsák in Dabis/Komisija, T‑529/13, EU:T:2015:325, točka 29).

39      V nasprotju s tem, kar je trdila organizacija IPPF, to, da bi Splošno sodišče potencialno potrdilo zakonitost izpodbijanega sporočila, organizaciji IPPF in njenim članom nikakor ne bi dalo pravnega zagotovila, da financiranje njihovih dejavnosti od Unije ne bo prepovedano, saj bi lahko zakonodajno pobudo v tem smislu dala Parlament na podlagi člena 225 PDEU in Svet na podlagi člena 241 PDEU.

40      Poleg tega je treba ugotoviti, da organizacija IPPF priznava, da to, da bi Splošno sodišče izpodbijano sporočilo morebiti razglasilo za nično, ne bi imelo takojšnega učinka na njeno financiranje in financiranje njenih članov (glej točko 29 zgoraj). Navedene okoliščine, da bi ta razglasitev ničnosti neposredno vplivala na interese organizacije IPPF in njenih članov, ker bi se ponovno odprla razprava o njihovem morebitnem prihodnjem financiranju od Unije ter ker bi morali v okviru te razprave ponovno zagovarjati svoje poslanstvo in delo, ni mogoče upoštevati, saj ne dokazuje dejanskega in gotovega vpliva na organizacijo IPPF in njene člane v smislu sodne prakse iz točke 19 zgoraj.

41      Poleg tega je treba zavrniti trditev organizacije IPPF, da je njeno posredovanje upravičeno z njenim interesom, da popravi informacije iz spisa, ki bi škodile njenemu ugledu (glej točko 30 zgoraj), ker se navedeni interes ne nanaša na predmet in rešitev spora v smislu sodne prakse iz točke 19 zgoraj. Sklicevanje na navedeni interes zato ni upoštevno za presojo o tem, ali ima organizacija IPPF interes posredovati.

42      Nazadnje je treba ugotoviti, da se obravnavana zadeva v bistvu nanaša, prvič, na vprašanja v zvezi z izpodbojnostjo izpodbijanega sporočila v smislu člena 263 PDEU, in drugič, kot izhaja iz navedenih razlogov za razglasitev ničnosti, na vprašanja v zvezi z naravo in vsebino obveznosti Komisije v okviru člena 10(1)(c) Uredbe št. 211/2011. Iz tega sledi, da se „težišče“ obravnavane zadeve ne nanaša na vprašanja, povezana s politiko Unije na področju reproduktivne svobode, in da torej posredovanje organizacije IPPT – kot združenja, ki prek svojih članov zagotavlja storitve na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ter spodbuja pravico do reproduktivne svobode – ne bi prispevalo k temu, da bi Splošno sodišče bolje presodilo okoliščine te zadeve v smislu sodne prakse iz točke 25 zgoraj.

43      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da neodvisno od vprašanja, ali je organizacija IPPF predstavniško združenje in ali njen namen vključuje varovanje interesov njenih članov, sodba, ki jo je treba sprejeti, ne more znatno vplivati na te interese v smislu sodne prakse iz točke 24 zgoraj. Predlog organizacije IPPF za intervencijo je zato treba zavrniti.

 Predlog organizacije MSI za intervencijo

44      Organizacija MSI je na podlagi svojih trditev fundacija, ustanovljena v skladu z zakonodajo Anglije in Walesa, ki prek svojih pisarn in pridruženih partnerjev v 37 državah po svetu zagotavlja storitve na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, vključno s celotno paleto kontracepcijskih metod in dostopom do varnih storitev v zvezi s splavom in obdobjem po splavu. Kot izhaja iz njenega statuta, je zlasti pristojna ne le za zagotavljanje navedenih storitev, temveč tudi za zmanjšanje umrljivosti mater, za preprečevanje revščine in stisk zaradi nenačrtovanega spočetja ter za opravljanje ali spodbujanje raziskav v zvezi z zgoraj navedenimi zdravstvenimi storitvami.

45      Organizacija MSI se je v podkrepitev svojega predloga za intervencijo sklicevala na popolnoma enake elemente kot organizacija IPPF, da bi upravičila svoj interes za rešitev spora (glej točki 27 in 31 zgoraj). Natančneje, trdila je, prvič, da bi to, da bi Splošno sodišče potrdilo zakonitost izpodbijanega sporočila, neposredno vplivalo na njene finančne interese, drugič, da ima interes posredovati, zato da popravi napačne informacije iz spisa v zvezi z njenimi dejavnostmi in da zaščiti svoj ugled, in tretjič, da bi njeno posredovanje Splošnemu sodišču olajšalo vrednotenje zadeve ob upoštevanju njenih splošnih okoliščin. Iz razlogov, navedenih v točkah od 33 do 42 zgoraj, je treba ugotoviti, da ti elementi ne dokazujejo obstoja neposrednega, gotovega in dejanskega interesa za rešitev spora v smislu sodne prakse iz člena 19 zgoraj. Predlog organizacije MSI za intervencijo je zato treba zavrniti.

 Stroški

46      V skladu s členom 134(1) Poslovnika, ki se za ta primer uporablja na podlagi člena 144(6) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Vendar pa lahko v skladu s členom 135(2) Poslovnika Splošno sodišče stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja.

47      V obravnavani zadevi sta organizaciji IPPF in MSI v okviru svojih stališč, predloženih 11. decembra 2015 (glej točko 17 zgoraj), predlagali, naj se tožečim strankam naloži plačilo njunih stroškov, povezanih s predlogi za intervencijo, ali vsaj njunih stroškov, ki so nastali zaradi razkritja navedenih predlogov na internetu. Organizaciji IPPF in MSI sta predloga za naložitev plačila stroškov obrazložili s trditvijo, da so tožeče stranke odgovorne za navedeno razkritje, s čimer so zlorabile postopek.

48      Tožeče stranke, ki so nasprotovale temu, da so ravnale nezakonito, niso predložile predlogov v zvezi s stroški. Takih predlogov ni predložila niti Komisija.

49      Opozoriti je treba, da na podlagi pravil o obravnavanju zadev pred Splošnim sodiščem stranke uživajo varstvo pred neustrezno uporabo procesnih aktov (sodba z dne 17. junija 1998, Svenska Journalistförbundet/Svet, T‑174/95, Recueil, EU:T:1998:127, točka 135). V skladu s členom 5(8) Navodil sodnemu tajniku Splošnega sodišča, ki so se uporabljala na datum objave predlogov organizacij IPPF in MSI za intervencijo na internetni strani iz točke 12 zgoraj, nobena tretja oseba, zasebnega ali javnega prava, nima dostopa do spisa v zadevi ali procesnih aktov brez izrecnega dovoljenja predsednika Splošnega sodišča oziroma, če postopek še poteka, po opredelitvi strank, predsednika sestave, ki odloča v zadevi, pri čemer se to dovoljenje izda le na podlagi pisnega predloga, ki mora vsebovati podrobno utemeljitev upravičenega interesa za vpogled v spis.

50      V tej določbi je izražen bistveni vidik splošnega načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti, v skladu s katerim imajo stranke pravico, da branijo svoje interese neodvisno od vsakršnih zunanjih vplivov, zlasti javnosti (zgoraj v točki 49 navedena sodba Svenska Journalistförbundet/Svet, EU:T:1998:127, točka 136). Iz tega sledi, da lahko stranka, ki ji je omogočen dostop do procesnih aktov drugih strank, to pravico uporabi le za svojo obrambo in ne za uresničevanje kakršnega koli drugega cilja, kot je spodbuditi kritiko javnosti glede argumentov drugih strank v postopku (zgoraj v točki 49 navedena sodba Svenska Journalistförbundet/Svet, EU:T:1998:127, točka 137). To prispeva tudi k temu, da se med celotnim sodnim postopkom zagotovi, da razprave med strankami in posvetovanja zadevnega sodišča o tekoči zadevi potekajo nemoteno, ter prepreči izvajanje zunanjih pritiskov na sodno dejavnost, čeprav zgolj v zaznavi javnosti, in poseganje v nemotenost razprav (glej sklep z dne 25. februarja 2015, BPC Lux 2 in drugi/Komisija, T‑812/14 R, EU:T:2015:119, točka 14 in navedena sodna praksa).

51      Iz sodne prakse izhaja, da ravnanje, ki je v nasprotju z navedenim vidikom splošnega načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti, pomeni zlorabo postopka, ki ga je mogoče upoštevati pri razdelitvi stroškov (glej v tem smislu zgoraj v točki 49 navedeno sodbo Svenska Journalistförbundet/Svet, EU:T:1998:127, točki 139 in 140).

52      Poleg tega je treba opozoriti, da je treba varstvo, ki je strankam v sodnem postopku zagotovljeno na podlagi navedenega vidika splošnega načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti, razširiti na predlagatelja intervencije pred Splošnim sodiščem. Ta predlagatelj intervencije je namreč udeležen v sodni dejavnosti in mora biti zato deležen enake ravni varstva kot stranke v postopku, kar zadeva možnost, da branijo svoje interese neodvisno od vsakršnih zunanjih vplivov, zlasti javnosti.

53      V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila predloga organizacij IPPF in MSI za intervencijo objavljena v obliki elektronskih povezav do njune vsebine v člankih na spletni strani, ki je po besedah njenih avtorjev in urednikov „sredstvo za spodbujanje družbe, ki temelji na enotnem razumevanju človekovega dostojanstva – dostojanstva, do katerega so upravičena vsa človeška bitja od trenutka spočetja do njihove naravne smrti“. Ugotoviti je treba tudi, da so se ti članki neposredno nanašali na postopek, ki se obravnava pred Splošnim sodiščem, predlagateljici intervencije pa so predstavljali negativno z namenom, da se v javnosti do njiju ustvarijo negativna občutja.

54      Tožeče stranke so v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča iz točke 14 zgoraj potrdile, da so – kot se jim je zdelo upravičeno in ustrezno – vse informacije v zvezi s tožbo, vključno z upoštevnimi dokumenti, predložile izključno tistim, ki jih predstavljajo, in sicer organizacijam, ki sodelujejo pri evropski državljanski pobudi „One of Us“. Po mnenju tožečih strank bi lahko ta predložitev posredno privedla do objave nekaterih dokumentov na internetu, čeprav to ni bil njihov namen. Tožeče stranke so poleg tega pojasnile, da ne nosijo uredniške odgovornosti za vsebino zadevne spletne strani in da so njenim odgovornim poslale elektronsko sporočilo, v katerem so jih pozvale, naj s strani odstranijo elektronske povezave do predlogov organizacij IPPF in MSI za intervencijo.

55      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso predložile elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti „organizacije“, na katere se sklicujejo, in da ta informacija ni razvidna iz spisa v zadevi. Poleg tega je treba vsekakor ugotoviti, da nobena od teh „organizacij“ v vlogi, s katero se je postopek začel, ni opredeljena kot tožeča stranka. V tej vlogi so kot tožeče stranke opredeljene evropska državljanska pobuda „One of Us“ in sedem fizičnih oseb, ki so v vlogi organizatorjev v smislu člena 2 Uredbe št. 211/2011 člani državljanskega odbora te pobude.

56      Tožeče stranke sicer priznavajo, da bi objava dokumentov na internetu lahko bila posredna posledica tega, da sta bila predloga organizacij IPPF in MSI za intervencijo sporočena tem „organizacijam“.

57      Poleg tega je treba ugotoviti, da njeni avtorji in uredniki – kot je razvidno s spletne strani, predstavljene zgoraj v točki 53 – priznavajo podporo več organizacijam in subjektom, na da bi bili njihovi člani, med drugim evropski državljanski pobudi „One of Us“, ter priporočajo brskanje po spletni strani navedene državljanske pobude.

58      Trditev tožečih strank, da objava predlogov organizacij IPPF in MSI za intervencijo na navedeni spletni strani ni bila njihov namen, Splošnega sodišča ne prepriča. Članki, objavljeni na tej spletni strani, s povezavami do teh predlogov za intervencijo se izrecno in obsežno nanašajo na sodni postopek v obravnavani zadevi, agresivno zagovarjajo stališča, ki so jih tožeče stranke predstavile pred Splošnim sodiščem, ter vsebujejo tudi elektronske povezave do njihovih pisanj in celo odlomke teh pisanj. Ta trditev tožečih strank, tudi če bi domnevali, da je točna, nikakor ne spreminja dejstva – kot je v stališčih iz točke 17 zgoraj upravičeno ugotovila Komisija – da so tožeče stranke s sporočitvijo predlogov organizacij IPPF in MSI za intervencijo navedenim „organizacijam“ objektivno ustvarile tveganje za sporno objavo na internetu.

59      Ob upoštevanju teh okoliščin je treba šteti, da so tožeče stranke sodelovale pri tem, kar je privedlo do objave navedenih predlogov za intervencijo na spletni strani iz točke 53 zgoraj in do kršitve pravice predlagateljic intervencije, da branita svoje interese neodvisno od vsakršnih zunanjih vplivov v smislu sodne prakse iz točke 50 zgoraj. Iz tega izhaja tudi, da tožeče stranke teh procesnih aktov niso ustrezno uporabile v smislu sodne prakse iz točke 49 zgoraj.

60      Poleg tega je treba trditev tožečih strank iz stališč z dne 17. novembra 2015 (glej točko 14 zgoraj), da predlogi organizacij IPPF in MSI za intervencijo ne vsebujejo zaupnih informacij, zavrniti kot neupoštevno. Cilj prepovedi, da ena stranka uporabi svojo pravico do dostopa do procesnih aktov druge stranke za namene, ki niso povezani z njeno obrambo, ni zaščita domnevno zaupne vsebine navedenih aktov, temveč zagotovitev spoštovanja splošnega načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

61      Ugotoviti je torej treba, da so tožeče stranke zlorabile postopek v smislu sodne prakse iz točke 51 zgoraj, kar je mogoče upoštevati pri razdelitvi stroškov na podlagi člena 135(2) Poslovnika.

62      Ob upoštevanju navedenega je glede na okoliščine obravnavane zadeve pravično presoditi, da tožeče stranke, ki niso predložile predlogov v zvezi s stroški, nosijo svoje stroške, zaradi zlorabe postopka pa se jim naložijo tudi tri četrtine stroškov organizacij IPPF in MSI.

63      Organizaciji IPPF in MSI nosita eno četrtino svojih stroškov.

64      Komisija, ki ni predložila predlogov v zvezi s stroški, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

PREDSEDNIK PRVEGA SENATA SPLOŠNEGA SODIŠČA

sklenil:

1.      Predloga za intervencijo, ki sta ju vložili organizaciji International Planned Parenthood Federation in Marie Stopes International, se zavrneta.

2.      Organizaciji International Planned Parenthood Federation in Marie Stopes International nosita eno četrtino svojih stroškov.

3.      Evropska državljanska pobuda „One of Us“ in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, nosijo svoje stroške, povezane s predlogoma za intervencijo organizacij International Planned Parenthood Federation in Marie Stopes International, naložijo pa se jim tudi tri četrtine stroškov zadnjenavedenih subjektov.

4.      Evropska komisija nosi svoje stroške, povezane z zavrnjenima predlogoma za intervencijo.

V Luxembourgu, 16. marca 2016

Sodni tajnik

 

      Predsednik

E. Coulon

 

      H. Kanninen


Priloga


Patrick Grégor Puppinck, stanujoč v Strasbourgu (Francija),

Filippo Vari, stanujoč v Rimu (Italija),

Josephine Quintavalle, stanujoča v Londonu (Združeno kraljestvo),

Edith Frivaldszky, stanujoča v Tati (Madžarska),

Jacub Baltroszewicz, stanujoč v Krakovu (Poljska),

Alicia Latorre Canizares, stanujoča v Cuenci (Španija),

Manfred Liebner, stanujoč v Zeitlofsu (Nemčija).


* Jezik postopka: angleščina.