SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 16. novembra 2011(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti BUFFALO MILKE Automotive Polishing Products – Prejšnja nacionalna figurativna znamka BÚFALO – Prva predložitev dokazov šele pred odborom za pritožbe – Diskrecijska pravica na podlagi člena 74(2) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 76(2) Uredbe (ES) št. 207/2009) – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009)“
V zadevi T‑308/06,
Buffalo Milke Automotive Polishing Products, Inc. s sedežem v Pleasantonu, Kalifornija (Združene države Amerike), ki jo zastopajo F. de Visscher, E. Cornu in D. Moreau, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa D. Botis, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Werner & Mertz GmbH s sedežem v Mainzu (Nemčija), ki sta jo sprva zastopala M. Thewes in V. Wiot, nato M. Thewes in P. Reuter, odvetnika,
zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 8. septembra 2006 (zadeva R 1094/2006-2) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Werner & Mertz GmbH in Buffalo Milke Automotive Polishing Products, Inc.,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi N. J. Forwood, predsednik, J. Schwarcz in A. Popescu (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: S. Spyropoulos,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. novembra 2006,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. aprila 2007,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. marca 2007,
na podlagi replike, ki jo je tožeča stranka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. julija 2007,
na podlagi obravnave z dne 13. septembra 2011, na kateri ni bila prisotna nobena od strank,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Buffalo Milke Automotive Polishing Products, Inc., tožeča stranka, je 20. februarja 2001 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je spodnji figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 3, 18 in 25 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, ter, za vsak razred, ustrezajo temu opisu:
– razred 3: „Vosek, polirne kreme, pripravki za čiščenje, kreme za usnje, zaščitna sredstva za usnje, pralna sredstva“;
– razred 18: „Ročne torbe“;
– razred 25: „Oblačila, vključno z majicami, plenice“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 27/2002 z dne 8. aprila 2002.
5 Intervenientka, družba Werner & Mertz GmbH, je 25. junija 2002 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009), vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke.
6 Ugovor je temeljil na tej nemški figurativni znamki:
7 Ta znamka je bila registrirana 15. julija 1994 pod številko 2079354, za proizvode iz razreda 3 v smislu Nicejskega aranžmaja in ustreza opisu: „Pripravki za pranje in beljenje ; pripravki za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje; mila, sredstva za impregnacijo, čiščenje, zaščito in nego izdelkov iz usnja, plastike in tkanine, zlasti obutev; loščila, pripravki za čiščenje in nego tal; pripravki za čiščenje in nego preprog; ognjeodporni materiali in tkanine; sredstva za odstranjevanje madežev, detergenti za sanitarne instalacije.“
8 Ugovor se je nanašal na proizvode, ki so bili zajeti v prijavo, iz razreda 3, ki po omejitvi, do katere je prišlo med postopkom pri UUNT, ustrezajo temu opisu: „Vosek, polirne kreme, pripravki za čiščenje, kreme za usnje, zaščitna sredstva za usnje, pralna sredstva, vse za nego motornih vozil.“
9 Razlog, naveden v utemeljitev ugovora, je razlog iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
10 Oddelek za ugovore je 15. julija 2005 ugovor v celoti zavrnil, ker dokazi, ki jih je na zahtevo tožeče stranke predložila intervenientka v skladu s členom 43 Uredbe št. 40/94 (postal člen 42 Uredbe št. 207/2009), niso zadostovali za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje nacionalne znamke v Nemčiji v obdobju petih let pred datumom objave prijave blagovne znamke Skupnosti. Oddelek za ugovore je menil, da je vse predložene dokaze pripravila intervenientka in da ne omogočajo ugotovitve, da so bili proizvodi dejansko in resnično trženi na upoštevnem trgu in da torej niso kazali na obseg uporabe prejšnje znamke.
11 Intervenientka je 9. septembra 2005 zoper odločbo oddelka za ugovore pri odboru za pritožbe vložila pritožbo.
12 Intervenientka je 14. novembra 2005 v prilogi k vlogi, v kateri so navedeni pritožbeni razlogi, predložila dokaze, ki so dopolnjevali tiste, ki jih je že predložila na prvi stopnji. V te nove dokaze je bilo vključenih devet računov iz obdobja od 20. aprila 2001 do 18. marca 2002.
13 Drugi odbor za pritožbe je z odločbo z dne 8. septembra 2006 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) razveljavil odločbo oddelka za ugovore in mu zadevo vrnil v ponovno odločanje.
14 Odbor za pritožbe je v zvezi s, prvič, dopustnostjo dokazov, ki jih je intervenientka prvič predložila na stopnji pritožbe in katerih namen je bil dokazati, da je v Nemčiji med 8. aprilom 1997 in 7. aprilom 2002 uporabljala svojo prejšnjo znamko, menil, da je devet računov pomenilo dodatne dokaze, katerih namen je potrditi ali podpreti dokaze, ki so bili pravočasno predloženi oddelku za ugovore, ter da so bili dokazi dopustni.
15 Odbor za pritožbe je svoje razlogovanje oprl na člen 74(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 76(2) Uredbe št. 207/2009), s katerim je UUNT podeljena diskrecijska pravica za to, da upošteva prepozno navedena ali predložena dejstva in dokaze, tako da prouči vse upoštevne okoliščine zadeve, ali da jih ne upošteva.
16 Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali bi ti dodatni dokazi lahko dokazovali uporabo prejšnje znamke v smislu člena 43(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) Uredbe št. 207/2009), je odbor za pritožbe menil, da so predloženi dokazi zadosti dokazovali uporabo prejšnje znamke za proizvode „polirne kreme“ in „kreme za usnje“. Odbor za pritožbe je sklenil, da so ti dokazi podpirali in potrjevali podatke iz pričanja in cenikov, in da se zdi, da ustrezajo poročilom o prometu.
Predlogi strank
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
18 UUNT in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
19 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 43 Uredbe št. 40/94 in pravila 22 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL L 303, str. 1). Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela.
Upoštevanje računov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe
20 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe v nasprotju s členom 43 Uredbe št. 40/94 in pravilom 22 Uredbe št. 2868/95 za dopustne razglasil prepozno vložene dokaze, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe. Tožeča stranka meni, da bi odbor za pritožbe moral upoštevati poznejšo fazo postopka, v kateri so bili predloženi, in okoliščine, povezane s predložitvijo teh dokazov, da bi jih zavrgel.
21 Stranki soglašata, da dokazi, ki jih je intervenientka predložila 14. novembra 2005 z vlogo, v kateri je predstavila razloge za pritožbo, v utemeljitev tistih razlogov za pritožbo, ki so bili predloženi že na prvi stopnji, niso bili vloženi pravočasno, kar v bistvu trdi tudi odbor za pritožbe v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane odločbe. Nasprotno pa se tožeči stranki ne strinjata glede možnosti UUNT, da upošteva navedene dokumente.
22 V zvezi s tem je treba poudariti, kot izhaja iz besedila člena 74(2) Uredbe št. 40/94, da je praviloma, in če ni nasprotne določbe, predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, določenih za tako predložitev v skladu z določbami Uredbe št. 40/94, in da nič ne prepoveduje UUNT, da bi upošteval tako prepozno navedene oziroma predložene dejstva in dokaze (sodba Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul, C‑29/05 P, ZOdl., str. I‑2213, točka 42).
23 Nasprotno, iz navedenega besedila prav tako jasno izhaja, da tako prepozno navajanje dejstev ali predložitev dokazov ni tako, da bi stranki, ki tako ravna, podelilo brezpogojno pravico od UUNT zahtevati upoštevanje takih dejstev ali dokazov (zgoraj navedena sodba UUNT proti Kaul, točka 43).
24 UUNT je, kadar odloča v okviru postopka z ugovorom, še posebej dolžan podati razloge za upoštevanje teh elementov, kadar meni, prvič, da bi prepozno predloženi dokazi že od začetka lahko močno vplivali na izid pri njem vloženega ugovora in, drugič, da stopnja postopka, na kateri je prišlo do prepozne predložitve, in njegove okoliščine ne nasprotujejo temu upoštevanju (zgoraj navedena sodba UUNT proti Kaul, točka 44).
25 V zvezi s tem je treba takoj zavrniti trditev tožeče stranke, da zgoraj navedene sodbe UUNT proti Kaul ni mogoče uporabiti v tej zadevi, ker se dokazi v tej zadevi niso nanašali na resno in dejansko uporabo prejšnje znamke. Zadostuje namreč navesti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi UUNT proti Kaul podalo svojo razlago člena 74(2) Uredbe št.40/94, ki v nasprotju s trditvami tožeče stranke nikakor ni omejena le na obravnavo prepozne predložitve dokazov v zvezi z utemeljenostjo dejanja, temveč UUNT omogoča upoštevanje vsakršnih prepoznih dejstev ali dokazov. Sodišče je poleg tega nedavno potrdilo, da se njegova razlaga člena 74(2) Uredbe št. 40/94 uporablja tudi v primerih prepozne predložitve dokazov o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. maja 2011 v zadevi Union Investment Privatfonds proti UUNT, C‑308/10 P, še neobjavljena v ZOdl., točke od 40 do 45).
26 Glede načinov izvrševanja zgoraj navedene diskrecijske pravice s strani UUNT je treba poudariti, prvič, da je odbor za pritožbe pravilno izrecno ugotovil, da je imel potrebno diskrecijsko pravico v smislu člena 74(2) Uredbe št. 40/94, ko je v točki 22 obrazložitve izpodbijane odločbe navedel, da „je naloga [UUNT], da povsem po prostem preudarku odloči, ali bo upošteval prepozno predložena dejstva in dokaze, s tem da preuči vse upoštevne okoliščine zadeve“.
27 Drugič, obrazložitev, ki jo je podal odbor za pritožbe, lahko upraviči njegovo odločitev, da ob upoštevanju okoliščin sprejme dokaze, ki so mu bili prvič predloženi. Odbor za pritožbe namreč v točki 25 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je oddelek za ugovore v svoji odločbi štel, da intervenientka ni predložila neodvisnih dokazov o dejanskih prodanih količinah, ki bi lahko potrdili ali podprli dokaze, ki jih je sama pripravila, v zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke. Odbor za pritožbe je zato menil, da ima diskrecijsko pravico ter da je upravičen priznati dokaze, predložene z vlogo, v kateri so bili navedeni razlogi za pritožbo in katerih namen je bil potrditi ali podpreti dokaze, ki so bili oddelku za ugovore predloženi pravočasno.
28 Tretjič, odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi izrecno obravnaval vprašanje upoštevnosti devetih računov za izid postopka in odločil, da jih sprejme, saj je šlo za dodatne dokaze, s katerimi so bila podana pojasnila o vprašanjih v zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke, to pomeni vprašanjih, glede katerih so bili dokazi že predloženi na prvi stopnji. Poleg tega je treba po zgledu UUNT poudariti, da se odbor za pritožbe ni zadovoljil s presojo dokazov že od začetka, kot to zahteva Sodišče, temveč se je bolj posvetil celoviti proučitvi teh dokazov, na podlagi katere je bilo dokazano, da je bil z novimi dokazi dejansko spremenjen izid postopka, kar potrjujejo točke od 26 do 31 obrazložitve izpodbijane odločbe.
29 Četrtič, glede „drugih“ okoliščin, ki bi lahko nasprotovale upoštevanju prepozno predloženih računov, je treba poudariti, da iz spisa nikakor ni razvidno, da je bil namen intervenientke zlonamerno podaljšati postopek ali da je bila malomarna pri predložitvi dokazov na prvi stopnji.
30 Sprejeti ni mogoče niti trditve tožeče stranke, da stopnja postopka, na kateri so bili prepozno predloženi dokazi, nasprotuje njihovemu upoštevanju. Intervenientka je v obravnavanem primeru po odločbi oddelka za ugovore imela možnost predložiti dodatne dokaze v utemeljitev svoje pritožbe, odbor za pritožbe pa je imel diskrecijsko pravico sprejeti jih. Odbor za pritožbe jih je upošteval, in to, za kar tožeča stranka trdi, da je zamuda v postopku, dejansko pomeni le običajni razvoj postopka, v katerem lahko odbor za pritožbe razveljavi odločbo oddelka za ugovore.
31 Nazadnje, da bi preverili, ali določba iz ureditve nasprotuje sprejetju novih dokazov na tej stopnji postopka, je treba spomniti, da možnost, da stranke postopka pri UUNT predložijo dejstva in dokaze po izteku rokov, določenih v ta namen, ni brezpogojna, ampak je, kot izhaja iz točke 42 zgoraj navedene sodbe UUNT proti Kaul, pogojena s tem, da ne obstaja nasprotna določba. Šele če je ta pogoj izpolnjen, ima UUNT pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede upoštevanja prepozno predloženih dejstev in dokazov, ki mu ga je Sodišče priznalo z razlago člena 74(2) Uredbe št. 40/94 (sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi K & L Ruppert Stiftung proti UUNT – Lopes de Almeida Cunha in drugi (CORPO livre), T‑86/05, ZOdl., str. II‑4923, točka 47).
32 Vendar pa Sodišče v zgoraj navedeni sodbi UUNT proti Kaul z uporabo izraza „če ni nasprotne določbe“ v zvezi z določbami, ki lahko omejijo diskrecijsko pravico, ki je UUNT podeljena s členom 74(2) Uredbe št. 40/94, ni izrecno navedlo, na katere določbe Uredbe št. 40/94 se je sklicevalo. Poleg tega ni pojasnilo, ali se je ta izraz nanašal tudi na Uredbo št. 2868/95 in zlasti na pravilo 22(2) Uredbe št. 2868/95.
33 Poudariti pa je treba, da je zato, ker je Uredbo št. 2868/95 v skladu s členom 140 Uredbe št. 40/94 (postal člen 145 Uredbe št. 207/2009) sprejela Komisija, njene določbe treba razlagati v skladu z določbami zadnjenavedene uredbe (sodba Splošnega sodišča z dne 25. marca 2009 v zadevi Anheuser-Busch proti UUNT − Budějovický Budvar (BUDWEISER), T‑191/07, ZOdl., str. II‑691, točka 73).
34 Zato je v obravnavanem primeru namen trditev tožeče stranke, da bi moral odbor za pritožbe na podlagi pravila 22(2) Uredbe št. 2868/95 zavreči prepozne dokaze, ki jih je intervenientka predložila, ne da bi lahko uporabila člen 74(2) Uredbe št. 40/94, torej doseči razlago izvedbene uredbe, ki bi bila v nasprotju z jasnim besedilom splošne uredbe (glej zgoraj navedeno sodbo BUDWEISER, točka 73 in navedena sodna praksa).
35 Poleg tega je ohranitev možnosti sprejetja dodatnih dokazov v skladu s smislom zgoraj navedene sodbe UUNT proti Kaul. Sodišče je v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, sprejetje prepoznih dokazov utemeljilo z načeloma pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, na podlagi katerih mora biti vsebinska proučitev ugovora kar najpopolnejša, zato da se izognemo registraciji znamk, ki bi bile lahko pozneje razglašene za nične. Tako lahko ta načela prevladajo nad načelom postopkovne učinkovitosti, ki utemeljuje nujnost spoštovanja rokov, če je to utemeljeno z okoliščinami obravnavanega primera.
36 Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da je pravilo 22(2) Uredbe št. 2868/95 „nasprotna določba“ v smislu zgoraj navedene sodbe UUNT proti Kaul.
37 Nedvomno je Splošno sodišče res že presodilo, da člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009), kakor je bil izveden s pravilom 22(1) Uredbe št. 2868/95 v različici, ki se je uporabljala, preden je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1041/2005 z dne 29. junija 2005 (UL L 172, str. 4), ki je po tej spremembi postalo pravilo 22(2) iste uredbe, določa, da predložitev dokazov o uporabi prejšnje znamke po izteku roka, določenega v ta namen, načeloma vodi do zavrženja ugovora, ne da bi imel UUNT v zvezi s tem diskrecijsko pravico (zgoraj navedena sodba CORPO livre, točki 48 in 49).
38 Res pa je Splošno sodišče presodilo tudi, da pravila 22(2), drugi stavek, Uredbe št. 2868/95 ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje upoštevanju dodatnih dokazov glede obstoja novih dejstev, čeprav so bili predloženi po izteku tega roka (zgoraj navedena sodba CORPO livre, točka 50).
39 Toda čeprav bi moralo biti sprejetje dokazov o uporabi, ki so bili predloženi prepozno, pogojeno s pojavom „novih dejstev“, naj bi v obravnavani zadevi obstajali jasni dokazi, ki pričajo v korist sprejetja teh dokazov.
40 V obravnavani zadevi je namreč „novo dejstvo“, kakor je določeno v zgoraj navedeni sodbi CORPO livre, odločba oddelka za ugovore. Če vlagatelj ugovora v za to določenem roku predloži upoštevne prvotne dokaze, pri čemer si v dobri veri predstavlja, da so zadostni za podprtje njegovih zahtev, ter šele iz odločbe oddelka za ugovora izve, da njegovi dokazi niso bili presojeni kot zadostni, ni nobenega sprejemljivega razloga, ki bi mu preprečeval, da podkrepi ali pojasni vsebino prvotnih dokazov, tako da predloži dodatne dokaze, ko od odbora za pritožbe zahteva ponovno popolno proučitev zadeve.
41 Trditev, da imajo vlagatelji ugovora, ki prevzamejo dokazno breme in morajo v zvezi s tem izpolniti svoje obveznosti, običajno možnost, da predložijo popolne dokaze skupaj s pripombami po tem, ko se je postopek začel, ni prepričljiva. Po definiciji v vseh primerih, ko so dokazi predloženi prepozno, obstaja tudi nespoštovanje prvotno določenega roka. Če bi zgolj dejstvo, da ni bil spoštovan rok, zadostovalo za izključitev možnosti predložitve dodatnih dokazov, člena 74(2) Uredbe št. 40/94 ne bi bilo nikoli mogoče uporabiti in bi mu bil torej odvzet vsakršen učinek.
42 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba šteti, da trditve tožeče stranke ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe odbora za pritožbe glede upoštevanja dokazov o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe. Prvi del tožbenega razloga tožeče stranke je treba torej zavrniti kot neutemeljen.
Dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke
43 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe napačno štel, da vsi dokumenti, ki jih je predložila intervenientka, dokazujejo resno in dejansko uporabo prejšnje znamke. Devet računov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, tudi če jih proučimo skupaj z drugimi dokaznimi sredstvi, namreč ne bi omogočilo dokaza resne in dejanske uporabe prejšnje znamke na nemškem ozemlju v upoštevnem obdobju.
44 Kot izhaja iz devete uvodne izjave Uredbe št. 40/94, je zakonodajalec menil, da je varstvo prejšnje znamke upravičeno le, če se je ta dejansko uporabljala. V skladu s to uvodno izjavo člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 določa, da sme prijavitelj znamke Skupnosti zahtevati dokaz o tem, da se je na ozemlju, na katerem je varovana, uporabljala pet let pred datumom objave prijave znamke Skupnosti, ki je predmet ugovora.
45 Na podlagi pravila 22(3) Uredbe št. 2868/95 je treba dokaz uporabe izvesti glede na kraj, čas, obseg in značilnosti uporabe prejšnje znamke (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 10. septembra 2008 v zadevi Boston Scientific proti UUNT – Terumo (CAPIO), T‑325/06, neobjavljena v ZOdl., točka 27 in navedena sodna praksa).
46 Pri razlagi pojma resne in dejanske uporabe je treba upoštevati, da je ratio legis zahteve – v skladu s katero mora biti prejšnja znamka predmet resne in dejanske uporabe, da bi se bilo mogoče uspešno sklicevati nanjo zoper prijavljeno znamko Skupnosti – v zmanjševanju števila sporov med dvema znamkama, kadar iz dejanskega delovanja znamke na trgu ne izhaja upravičen ekonomski razlog (sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2003 v zadevi Goulbourn proti UUNT – Redcats (Silk Cocoon), T‑174/01, Recueil, str. II-789, točka 38). Po drugi strani pa ni namen navedene določbe presojati gospodarski uspeh ali nadzorovati poslovne strategije podjetja niti rezervirati varstvo znamk samo za njihovo obsežno tržno uporabo (sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Sunrider proti UUNT – Espadafor Caba (VITAFRUIT), T‑203/02, ZOdl., str. II‑2811, točka 38, in z dne 8. novembra 2007 v zadevi Charlott proti UUNT – Charlo (Charlott France Entre Luxe et Tradition), T‑169/06, neobjavljena v ZOdl., točka 33).
47 Znamka se resno in dejansko uporablja, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja istovetnosti izvora blaga ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za to blago in storitve, v nasprotju s simbolično uporabo, katere edini cilj je ohranjanje pravic, ki so podeljene z znamko (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. maja 2009 v zadevi Schuhpark Fascies proti UUNT – Leder & Schuh (jello SCHUHPARK), T‑183/08, neobjavljena v ZOdl., točka 20 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem pogoj resne in dejanske uporabe znamke zahteva, da se znamka, taka, kot je zaščitena na zadevnem ozemlju, uporablja javno in navzven (zgoraj navedene sodbe Silk Cocoon, točka 39; VITAFRUIT, točka 39, in Charlott France Entre Luxe et Tradition, točka 34).
48 Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za ugotovitev, ali se znamka resnično uporablja na trgu, zlasti ali se v zadevnem gospodarskem sektorju taka uporaba šteje za upravičeno za ohranjanje ali ustvarjanje deleža na trgu za blago ali storitve, ki jih varuje znamka, naravo tega blaga ali storitev, značilnosti trga ter obseg in pogostost uporabe znamke (zgoraj navedena sodba BUDWEISER, točka 101).
49 V zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke je treba upoštevati zlasti, prvič, koliko so znamko na trgu uporabljali ter, drugič, dolžino obdobja, v katerem se je znamka uporabljala, in pogostost njene uporabe (zgoraj navedena sodba BUDWEISER, točka 102).
50 Odgovor na vprašanje, ali se znamka uporablja dovolj, da ohrani oziroma ustvari tržni delež za blago ali storitve, ki jih varuje, je odvisen od več dejavnikov in od presoje v posameznem primeru. Lastnosti teh proizvodov ali storitev, pogostost ali rednost uporabe znamke, dejstvo, da se znamka uporablja za trženje bodisi vseh enakih proizvodov ali storitev imetnika bodisi le za njihov del, oziroma dokazi o uporabi znamke, ki jih lahko priskrbi imetnik, so le nekateri od številnih dejavnikov, ki jih je mogoče upoštevati (sodba Sodišča z dne 11. maja 2006 v zadevi Sunrider proti UUNT, C‑416/04 P, ZOdl., str. I‑4237, točka 71).
51 Da bi se v neki zadevi preverilo, ali je uporaba prejšnje znamke resna in dejanska, je treba opraviti celovito presojo vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera (zgoraj navedena sodba BUDWEISER, točka 104). Taka presoja vključuje soodvisnost upoštevanih dejavnikov. Tako se lahko majhen obseg proizvodov, ki se tržijo pod navedeno znamko, kompenzira z močno intenzivnostjo ali veliko stalnostjo v času uporabe te znamke in obratno. Poleg tega doseženega prometa in obsega prodaje proizvodov pod prejšnjo znamko ni mogoče presojati v absolutnem smislu, ampak v razmerju z drugimi upoštevnimi dejavniki, kot so obseg komercialne dejavnosti, zmožnosti proizvodnje ali trženja oziroma stopnja razvejanosti podjetja, ki izkorišča znamko, ter značilnosti blaga ali storitev na zadevnem trgu. Zato ni nujno, da je uporaba prejšnje znamke vedno količinsko velika, da se lahko označi za resno in dejansko (sodba Sodišča z dne 11. marca 2003 v zadevi Ansul, C‑40/01, Recueil, str. I‑2439, točka 39, in sklep Sodišča z dne 27. januarja 2004 v zadevi La Mer Technology, C‑259/02, Recueil, str. I‑1159, točka 21).
52 Poleg tega je Splošno sodišče presodilo, da resna in dejanska uporaba znamke ne more biti izkazana z verjetnostjo ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo resnično in zadostno uporabo znamke na zadevnem trgu (sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2002 v zadevi Kabushiki Kaisha Fernandes proti UUNT – Harrison (HIWATT), T‑39/01, Recueil, str. II‑5233, točka 47).
53 Ob upoštevanju navedenega je treba preučiti, ali je odbor za pritožbe pravilno štel, da je intervenientka predložila dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke.
54 Opozoriti je treba, da je bila zahteva za registracijo zadevne znamke objavljena 8. aprila 2002, zato traja obdobje petih let, določeno v členu 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94, od 8. aprila 1997 do 7. aprila 2002. Poleg tega dokazi, ki jih je oddelku za ugovore predložila intervenientka, da bi dokazala resno in dejansko uporabo prejšnje znamke v Nemčiji, vključujejo:
– častno izjavo generalnega direktorja intervenientke z dne 3. decembra 2003;
– dve brošuri, v katerih so natančno navedeni predmeti, ki so bili prodani pod figurativnim znakom intervenientke, s prevodom zadevnih delov, pri čemer na nobenem od teh dokumentov ni bil naveden datum;
– dve kopiji embalaže izdelka z angleškim prevodom, pri čemer na nobenem od teh dokumentov ni bil naveden datum;
– dva cenika z delnim prevodom, na katerih so bili navedba „velja od“ in datuma 1. april 2001 in 1. januar 2000;
– tri poročila o mesečnem prometu iz let 1997, 1998 in 1999;
– dve poročili o prometu iz leta 2003.
55 Glede dokazov, ki jih je intervenientka prvič predložila pred odborom za pritožbe v podporo dokazov, ki jih je že predložila na prvi stopnji, gre tu za devet računov z datumi od 20. aprila 2001 do 18. marca 2002.
56 V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka razlikuje med trditvami v zvezi z dokazi, ki so bili predloženi pred oddelkom za ugovore, in trditvami, ki se nanašajo na dokazno vrednost računov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe.
57 Tožeča stranka glede dokazov, predloženih na prvi stopnji, trdi, da so očitno nezadostni za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke, ker je, prvič, častno izjavo predložila intervenientka in ker, drugič, kar zadeva druge dokaze, nobeden od njih ne vsebuje vseh navedb, ki se zahtevajo s pravilom 22(3) Uredbe št. 2868/95, to je podatkov o času, kraju, obsegu in naravi uporabe znamke.
58 Glede častne izjave je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri presoji dokazne vrednosti „zapriseženih ali potrjenih pisnih izjav ali izjav, ki imajo podoben učinek po zakonu države, v kateri je izjava sestavljena“, v smislu člena 76(1)(f) Uredbe št. 40/94 (postal člen 78(1)(f) Uredbe št. 207/2009) preveriti verodostojnost informacij, ki so vsebovane v njih, ob upoštevanju zlasti vira dokumenta, okoliščin njegovega nastanka in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in verodostojen (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 16. decembra 2008 v zadevi Deichmann-Schuhe proti UUNT – Design for Woman (DEITECH), T-86/07, neobjavljena v ZOdl., točka 47, in zgoraj navedeno sodbo jello SCHUHPARK, točka 38).
59 Iz tega sledi, da čeprav je res treba ob upoštevanju vezi, ki povezujejo avtorja izjave in intervenientko, navedeno izjavo za to, da bi imela dokazno vrednost, podpreti z vsebino drugih dokazov, ki jih je predložila intervenientka, to še ne pomeni, da lahko sama okoliščina, da je tako izjavo podal generalni direktor intervenientke, tej izjavi odvzame vso vrednost. Poleg tega, kot je poudarjeno v nadaljevanju, so podatki iz te izjave dejansko potrjeni z drugimi dokazi, predloženimi UUNT. Zato je treba to trditev tožeče stranke zavrniti.
60 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da noben drug dokaz ne vsebuje vseh podatkov, ki se zahtevajo s pravilom 22(3) Uredbe št. 2868/95, je treba poudariti, tako kot je navedel UUNT, da metoda, ki jo je za proučitev dokazov uporabila tožeča stranka in katere vsebina je ločitev predloženih dokazov na različne dele, s tem da se pri tem zaradi neupoštevnosti skuša izločiti kar največ od teh dokazov, ni v skladu s, prvič, načelom, na podlagi katerega je treba dokaze presojati celovito, in, drugič, s stališčem, ki ga je Sodišče sprejelo v zgoraj navedeni sodbi Ansul, da je treba pri presoji resne in dejanske uporabe znamke upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za ugotovitev resnične uporabe znamke na trgu (zgoraj navedena sodba Ansul, točka 38).
61 Poleg tega, čeprav se s pravilom 22 Uredbe št. 2868/95 zahtevajo označbe o kraju, času, obsegu in naravi uporabe znamke in so kot primeri sprejemljivih dokazov navedeni embalaža, nalepke, ceniki, katalogi, računi, fotografije, časopisni oglasi in pisne izjave, pa v tem pravilu nikakor ni navedeno, da mora vsak dokaz vsebovati tudi podatke o vsakem od štirih elementov, na katere se mora nanašati dokaz o resni in dejanski uporabi, in sicer o kraju, času, naravi in obsegu porabe.
62 Iz tega sledi, da trditve tožeče stranke, da nekaterih dokazov ni mogoče upoštevati, ker hkrati ne vsebujejo vseh štirih zahtevanih elementov, ni mogoče sprejeti, in to še toliko manj, ker v obravnavanem primeru brošure, ceniki in predložene izjave neposredno ali posredno jasno potrjujejo kraj, čas in naravo uporabe.
63 V zvezi s tem je treba poudariti, da so na brošurah in dveh kopijah embalaže izdelki predstavljeni v nemščini. Res je, da so na eni od embalaž navodila za uporabo in opis izdelka tudi v francoščini in angleščini, vendar je to mogoče pojasniti, kot trdi intervenientka, s tem, da so bili izdelki ponovno uvoženi iz drugih evropskih držav. Vsekakor na podlagi teh navedb ni mogoče dvomiti o tem, da je zadevni trg prav Nemčija. Ceniki, ki so bili glede na referenčno leto pripravljeni v nemških markah in/ali eurih, to prav tako dokazujejo in potrjujejo izjavo generalnega direktorja intervenientke o kraju uporabe. Figurativna znamka, taka kot je registrirana, naj bi bila navedena na vseh brošurah, embalažah in cenikih. V poročilih o prometu je navedeno, da so bile prodaje dejansko opravljene. Poleg tega to okoliščino potrjujejo računi. Čeprav je beseda „bufalo“ v nekaterih primerih okrajšana, pa se okrajšava ne more nanašati na nič drugega kot na besedo „bufalo“. Tako je na primer na računu z dne 20. decembra 2001 navedba „buf. shoe polish schwarz 75 ml“. Ta proizvod je naveden tudi na drugem računu s tega dneva in sicer kot „bufalo shoe polish black 75 ml“. Narava uporabe je torej zadostno potrjena.
64 V nasprotju s trditvami tožeče stranke uporaba ni bila dokazana le za proizvode za nego obutve. Brošure potrjujejo, da je intervenientka poleg loščil tržila zlasti milo, na katerem je izrecno navedla, da je primerno za „vse vrste gladkega usnja“, mast za usnje in izdelke, na katerih so predstavljeni le izdelki iz usnja ali obleke in na katerih je navedeno, da so zanje primerni izdelki BUFALO. Trditve tožeče stranke v zvezi s tem torej niso upoštevne in jih je treba zavrniti.
65 Prav tako je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da so nedatirani dokazi in tisti, na katerih je naveden datum za neupoštevno obdobje, nepomembni. Tudi ob predpostavki, da zgolj ti dokazi ne omogočajo sklepa o resni in dejanski uporabi, je treba šteti, da ker doba trajanja nekega izdelka na splošno traja omejeno obdobje in ker je kontinuiteta uporabe del podatkov, ki jih je treba upoštevati za ugotovitev, da je bila uporaba objektivno namenjena ustvarjanju ali ohranitvi določenega tržnega deleža, je treba te dokaze, ki še zdaleč niso nepomembni, v obravnavanem primeru upoštevati in presojati skupaj z drugimi dokazi, saj je z njimi mogoče a posteriori dokazati resnično in resno uporabo znamke na trgu.
66 Tožeča stranka izpodbija dokazno vrednost računov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, ker, prvič, dokazujejo le redko uporabo − ob upoštevanju narave izdelkov (nizkocenovni izdelki), obsega zadevnega geografskega trga (Nemčija) in upoštevnih potrošnikov (splošna javnost) − in ker predstavljajo le majhen delež prometa, navedenega v častni izjavi, drugič, ker jih je predložil drugačen subjekt, za katerega ni dokazano, da gre za pridobitelja licence, ki ga je pooblastil imetnik, tretjič, ker se ne nanašajo na celotno obdobje petih let, temveč le na trinajst mesecev, in ker, četrtič, lahko potrdijo le uporabo za obutev, ne pa za polirne kreme in kreme za usnje na splošno.
67 Ker gre v obravnavnem primeru za dodatne račune in njihov vpliv na presojo obsega uporabe, je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi pravilno štel, da ti računi skupaj z drugimi dokazi „[…] pomenijo dokaz uporabe, ki je objektivno primerna za ustvarjanje ali ohranjanje trga za polirne kreme [in] kreme za usnje[; p]oleg tega, komercialni obseg glede na trajanje in pogostost uporabe ni tako majhen, da bi privedel do ugotovitve, da gre za zgolj simbolično, minimalno ali navidezno uporabo z edinim ciljem ohranjanja varstva pravic znamke.“
68 Ugotovitev odbora za pritožbe temelji na natančni proučitvi dokazov in na podlagi teh ugotovitev:
„Devet računov je iz obdobja med aprilom 2001 in marcem 2002. Generalni direktor [intervenientke] je v svoji izjavi navedel, da je imela vlagateljica ugovora na podlagi proizvodov in materialov za nego obutve v obdobju med letoma 2000 in 2003 promet v višini 6.653.237 EUR. Devet računov se nanaša na prodaje v višini približno 1600 EUR, iz njih pa je razvidno, da so bili izdelki BUFALO dobavljeni v majhnih količinah (12, 24, 36, 48, 60, 72 ali 144 kosov) različnim strankam. Zdi se, da to ustreza nižji prodaji, navedeni v izjavi, ki je komaj presegla milijon eurov letno za proizvode, kot so loščila, ki se veliko uporabljajo na velikem evropskem trgu, to pomeni v Nemčiji, ki ima približno 80 milijonov potencialnih potrošnikov. Poleg tega cene, ki so bile uporabljene v računih, v veliki meri sovpadajo s tistimi iz cenika, ki je bil kot dokaz (d) predložen oddelku za ugovore“.
69 Te ugotovitve so namreč v skladu s sodno prakso Sodišča, na podlagi katere lahko, če se uporablja za dejanski gospodarski namen, tudi minimalna uporaba znamke, oziroma tudi če jo uporablja le en uvoznik v zadevni državi članici, zadostuje kot dokaz obstoja resnosti (zgoraj navedena sodba Ansul, točka 39, in sklep La Mer Technology, točka 21).
70 Iz tega sledi, da je treba trditev tožeče stranke, da prodaja, navedena na računih, dokazuje le redko uporabo glede na naravo izdelkov in obseg geografskega trga, zavrniti.
71 Poleg tega je treba opozoriti, da presoja obsega uporabe ne sme temeljiti izključno na znesku prodaje, ki je izrecno navedena na računih. Iz računov so namreč posredno razvidni tudi podatki o uporabi prejšnje znamke. Na primer dejstvo, da v predloženih računih ni zaporednih številk in da se ti računi večinoma nanašajo na različne mesece, vodi do sklepa, da je intervenientka predložila le dokaze, ki se uporabljajo kot primer prodaje. Vendar pa je na podlagi teh primerov mogoče z razumno stopnjo gotovosti predpostaviti, da je celotna prodaja zadevnih proizvodov dejansko bistveno višja od tiste, ki je izrecno navedena. Prav tako dejstvo, da so ti računi naslovljeni na različne distributerje, kaže, da ima uporaba zadosten obseg, da ustreza dejanskemu in resnemu tržnemu prizadevanju in da ne gre zgolj za poskus simuliranja resne in dejanske uporabe z uporabo vedno enakih krogov distribucije.
72 Zato je odbor za pritožbe pravilno upošteval, da zneski iz računov niso bili tako nizki, da bi lahko pomenili, da so bile te prodaje izvedene le zato, da se znamka ohrani v registru, in da je to zadostovalo za ugotovitev, da je intervenientka v obravnavanem primeru predložila potreben dokaz o tej resni in dejanski uporabi.
73 Glede trditve, da je te račune izdal subjekt, ki ni intervenientka, in za katerega ni dokazano, da gre za pridobitelja licence, ki ga je pooblastil imetnik, je treba poudariti, da je družba, ki je izdala račune, navedena na eni od brošur, na ceniku, veljavnem od 1. aprila 2001, in na poročilu o prometu za obdobje od leta 2000 do 2003. Imenu te družbe na ceniku sledi navedba „Vertriebsgesellschaft mbH“, kar lahko prevedemo kot „distribucijska družba“. Enaka navedba je tudi na papirju z glavo, ki je bil uporabljen za devet računov. Poleg tega elektronski naslov družbe, naveden na spodnjem robu računov, kaže, da ta elektronski naslov pripada spletni strani intervenientke, in sicer „BNS@WERNER-MERTZ.COM“. Ti dokazi potrjujejo trditev intervenientke, da je zadevna družba distribucijska družba intervenientke ali vsaj družba, ki je z intervenientko tesno povezana.
74 Poleg tega je prav tako treba zavrniti trditev, da se računi ne nanašajo na celotno obdobje petih let, temveč le na trinajst mesecev, saj ni nujno, da je uporaba trajala vseh pet let, temveč le določeno obdobje, ki je dovolj dolgo za ugotovitev, da je ta uporaba resna in dejanska. Poleg tega je iz častne izjave razvidnih še več podatkov v zvezi s tem, zato ni mogoče trditi, da je bila v obravnavanem primeru uporaba omejena zgolj na obdobje trinajstih mesecev.
75 Nazadnje je treba zavrniti tudi trditev, da je mogoče z dokazi dokazati zgolj uporabo za obutev, ne pa za polirne kreme in kreme za usnje na splošno, saj je z njo uvedeno razlikovanje, ki ne ustreza nobenemu resničnemu segmentu trga, na katerem bi bili lahko izdelki, na katerih temelji ugovor, razdeljeni z vidika trženja.
76 Iz tega sledi, da so računi, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe, skupaj z drugimi dokazi zadostovali za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje nemške znamke, na kateri je temeljil ugovor, za proizvode, ki jih je navedel odbor za pritožbe. Zato je treba zavrniti tudi drugi del tožbenega razloga in z njim tožbo v celoti.
Stroški
77 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Buffalo Milke Automotive Polishing Products, Inc. se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. novembra 2011.
Podpisi