Zadeva T-308/06

Buffalo Milke Automotive Polishing Products, Inc.

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti BUFFALO MILKE Automotive Polishing Products – Prejšnja nacionalna figurativna znamka BÚFALO – Prva predložitev dokazov šele pred odborom za pritožbe – Diskrecijska pravica na podlagi člena 74(2) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 76(2) Uredbe (ES) št. 207/2009) – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009)“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Postopek z ugovorom – Dejstva in dokazi, ki niso bili predloženi v utemeljitev ugovora v za to določenem roku – Upoštevanje – Diskrecijska pravica odbora za pritožbe – Neobstoj nasprotne določbe

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 74(2); Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 22(2))

2.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Postopek z ugovorom – Dejstva in dokazi, ki niso bili predloženi v utemeljitev ugovora v za to določenem roku – Upoštevanje – Pogoji – Nov element

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 74(2); Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 22(2))

3.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 43(2) in (3))

1.      Iz besedila člena 74(2) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti izhaja, da je praviloma, in če ni nasprotne določbe, predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, določenih za tako predložitev v skladu z določbami navedene uredbe, in da nič ne prepoveduje Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), da bi upošteval tako prepozno navedene oziroma predložene dejstva in dokaze.

Nasprotno, iz navedenega besedila prav tako jasno izhaja, da tako prepozno navajanje dejstev ali predložitev dokazov ni tako, da bi stranki, ki tako ravna, podelilo brezpogojno pravico od Urada zahtevati upoštevanje takih dejstev ali dokazov. Urad je, kadar odloča v okviru postopka z ugovorom, še posebej dolžan podati razloge za upoštevanje teh elementov, kadar meni, prvič, da bi prepozno predloženi dokazi že od začetka lahko močno vplivali na izid pri njem vloženega ugovora in, drugič, da stopnja postopka, na kateri je prišlo do prepozne predložitve, in njegove okoliščine ne nasprotujejo temu upoštevanju.

Možnost, da stranke postopka pri Uradu predložijo dejstva in dokaze po izteku rokov, določenih v ta namen, je pogojena s tem, da ne obstaja nasprotna določba. Šele če je ta pogoj izpolnjen, ima Urad pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede upoštevanja prepozno predloženih dejstev in dokazov, ki mu ga je Sodišče priznalo z razlago člena 74(2) Uredbe št. 40/94.

Vendar pa Sodišče v sodbi z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul (C‑29/05 P) z uporabo izraza „če ni nasprotne določbe“ v zvezi z določbami, ki lahko omejijo diskrecijsko pravico, ki je Uradu podeljena s členom 74(2) Uredbe št. 40/94, ni izrecno navedlo, na katere določbe Uredbe št. 40/94 se je sklicevalo. Poleg tega ni pojasnilo, ali se je ta izraz nanašal tudi na Uredbo št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 in zlasti na pravilo 22(2) Uredbe št. 2868/95.

Poudariti pa je treba, da je zato, ker je Uredbo št. 2868/95 v skladu s členom 140 Uredbe št. 40/94 sprejela Komisija, njene določbe treba razlagati v skladu z določbami zadnjenavedene uredbe.

Zato bi se s trditvijo, da bi moral odbor za pritožbe na podlagi pravila 22(2) Uredbe št. 2868/95 zavreči prepozne dokaze, ne da bi se lahko uporabil člen 74(2) Uredbe št. 40/94, skušala doseči razlaga izvedbene uredbe, ki bi bila v nasprotju z jasnim besedilom splošne uredbe.

Poleg tega je ohranitev možnosti sprejetja dodatnih dokazov v skladu s smislom zgoraj navedene sodbe UUNT proti Kaul. Sodišče je v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, sprejetje prepoznih dokazov utemeljilo z načeloma pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, na podlagi katerih mora biti vsebinska proučitev ugovora kar najpopolnejša, zato da se izognemo registraciji znamk, ki bi bile lahko pozneje razglašene za nične. Tako lahko ta načela prevladajo nad načelom postopkovne učinkovitosti, ki utemeljuje nujnost spoštovanja rokov, če je to utemeljeno z okoliščinami obravnavanega primera.

Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da je pravilo 22(2) Uredbe št. 2868/95 „nasprotna določba“ v smislu sodbe UUNT proti Kaul.

(Glej točke od 22 do 24 in od 31 do 36.)

2.      Nedvomno je Splošno sodišče res že presodilo, da člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, kakor je bil izveden s pravilom 22(1) Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94, v različici, ki se je uporabljala, preden je bila spremenjena z Uredbo št. 1041/2005, ki je po tej spremembi postalo pravilo 22(2) iste uredbe, določa, da predložitev dokazov o uporabi prejšnje znamke po izteku roka, določenega v ta namen, načeloma vodi do zavrženja ugovora, ne da bi imel Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) v zvezi s tem diskrecijsko pravico.

Res pa je Splošno sodišče presodilo tudi, da pravila 22(2), drugi stavek, Uredbe št. 2868/95 ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje upoštevanju dodatnih dokazov glede obstoja novih dejstev, čeprav so bili predloženi po izteku tega roka.

Toda čeprav bi moralo biti sprejetje dokazov o uporabi, ki so bili predloženi prepozno, pogojeno s pojavom „novih dejstev“, naj bi v obravnavani zadevi obstajali jasni dokazi, ki pričajo v korist sprejetja teh dokazov, kadar je „novo dejstvo“, kakor je določeno v sodbi z dne 12. decembra 2007 v zadevi CORPO livre (T-86/05), odločba oddelka za ugovore. Če vlagatelj ugovora v za to določenem roku predloži upoštevne prvotne dokaze, pri čemer si v dobri veri predstavlja, da so zadostni za podprtje njegovih zahtev, ter šele iz odločbe oddelka za ugovora izve, da njegovi dokazi niso bili presojeni kot zadostni, ni nobenega sprejemljivega razloga, ki bi mu preprečeval, da podkrepi ali pojasni vsebino prvotnih dokazov, tako da predloži dodatne dokaze, ko od odbora za pritožbe zahteva ponovno popolno proučitev zadeve.

Trditev, da imajo vlagatelji ugovora, ki prevzamejo dokazno breme in morajo v zvezi s tem izpolniti svoje obveznosti, običajno možnost, da predložijo popolne dokaze skupaj s pripombami po tem, ko se je postopek začel, ni prepričljiva. Po definiciji v vseh primerih, ko so dokazi predloženi prepozno, obstaja tudi nespoštovanje prvotno določenega roka. Če bi zgolj dejstvo, da ni bil spoštovan rok, zadostovalo za izključitev možnosti predložitve dodatnih dokazov, člena 74(2) Uredbe št. 40/94 ne bi bilo nikoli mogoče uporabiti in bi mu bil torej odvzet vsakršen učinek.

(Glej točke od 37 do 41.)

3.      Znamka se resno in dejansko uporablja, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja istovetnosti izvora blaga ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za to blago in storitve, v nasprotju s simbolično uporabo, katere edini cilj je ohranjanje pravic, ki so podeljene z znamko. V zvezi s tem pogoj resne in dejanske uporabe znamke zahteva, da se znamka, taka, kot je zaščitena na zadevnem ozemlju, uporablja javno in navzven.

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za ugotovitev, ali se znamka resnično uporablja na trgu, zlasti ali se v zadevnem gospodarskem sektorju taka uporaba šteje za upravičeno za ohranjanje ali ustvarjanje deleža na trgu za blago ali storitve, ki jih varuje znamka, naravo tega blaga ali storitev, značilnosti trga ter obseg in pogostost uporabe znamke.

V zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke je treba upoštevati zlasti, prvič, koliko so znamko na trgu uporabljali ter, drugič, dolžino obdobja, v katerem se je znamka uporabljala, in pogostost njene uporabe.

Odgovor na vprašanje, ali se znamka uporablja dovolj, da ohrani oziroma ustvari tržni delež za blago ali storitve, ki jih varuje, je odvisen od več dejavnikov in od presoje v posameznem primeru. Lastnosti teh proizvodov ali storitev, pogostost ali rednost uporabe znamke, dejstvo, da se znamka uporablja za trženje bodisi vseh enakih proizvodov ali storitev imetnika bodisi le za njihov del, oziroma dokazi o uporabi znamke, ki jih lahko priskrbi imetnik, so le nekateri od številnih dejavnikov, ki jih je mogoče upoštevati.

Da bi se v neki zadevi preverilo, ali je uporaba prejšnje znamke resna in dejanska, je treba opraviti celovito presojo vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera. Taka presoja vključuje soodvisnost upoštevanih dejavnikov. Tako se lahko majhen obseg proizvodov, ki se tržijo pod navedeno znamko, kompenzira z močno intenzivnostjo ali veliko stalnostjo v času uporabe te znamke in obratno. Poleg tega doseženega prometa in obsega prodaje proizvodov pod prejšnjo znamko ni mogoče presojati v absolutnem smislu, ampak v razmerju z drugimi upoštevnimi dejavniki, kot so obseg komercialne dejavnosti, zmožnosti proizvodnje ali trženja oziroma stopnja razvejanosti podjetja, ki izkorišča znamko, ter značilnosti blaga ali storitev na zadevnem trgu. Zato ni nujno, da je uporaba prejšnje znamke vedno količinsko velika, da se lahko označi za resno in dejansko.

Resna in dejanska uporaba znamke ne more biti izkazana z verjetnostjo ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo resnično in zadostno uporabo znamke na zadevnem trgu.

(Glej točke od 47 do 52.)