Language of document : ECLI:EU:T:2008:268

Zadeva T-304/06

Paul Reber GmbH & Co. KG

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Skupnosti Mozart – Predmet spora – Absolutni razlog za zavrnitev – Opisnost – Obveznost obrazložitve – Legitimno pričakovanje – Enako obravnavanje – Načelo zakonitosti – Člen 7(1)(c), člen 51(1)(a), člen 73, prvi stavek, in člen 74(1), prvi stavek, Uredbe (ES) št. 40/94“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Tožba pred sodiščem Skupnosti

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 135(4); Uredba Sveta št. 40/94, člen 44(1))

2.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb

(člen 253 ES; Uredba Sveta št. 40/94, člen 73)

3.      Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Absolutni razlogi za ničnost

(Uredba Sveta št. 40/94, člena 7(1)(c), in 51(1)(a))

1.      Odločbo odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) je mogoče izpodbijati pri Sodišču prve stopnje le glede nekaterih proizvodov oziroma storitev s seznama, navedenega v zadevni zahtevi za registracijo znamke Skupnosti. V takem primeru ta odločba postane dokončna za preostale proizvode oziroma storitve z istega seznama.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju te možnosti razlagalo izjavo – ki jo je prijavitelj podal pri tem sodišču, torej po sprejetju odločbe odbora za pritožbe, in sicer da umika svojo prijavo le za nekatere proizvode, navedene v prvotni zahtevi – kot izjavo, da je izpodbijana odločba izpodbijana le v delu, ki se nanaša na preostale zadevne proizvode, ali kot delni odstop, če je taka izjava nastala na višji stopnji postopka pred Sodiščem prve stopnje.

Taka razlaga – pred Sodiščem prve stopnje – zožitve seznama proizvodov oziroma storitev, navedenih v prijavi znamke Skupnosti, je mogoča le, če se prijavitelj omeji na umik enega ali več proizvodov oziroma storitev s tega seznama ali ene ali več kategorij proizvodov oziroma storitev, ki so na navedenem seznamu. Očitno je namreč, da se od Sodišča prve stopnje v takem primeru dejansko zahteva, da nadzira zakonitost odločbe odbora za pritožbe le glede proizvodov ali storitev, ki ostanejo na seznamu, in ne glede proizvodov in storitev, ki so bili z njega umaknjeni.

Ta položaj je treba razločevati od zožitve – pred Sodiščem prve stopnje – seznama proizvodov oziroma storitev v prijavi znamke Skupnosti, pri čemer je predmet te zožitve popolna ali delna sprememba opisa navedenih proizvodov oziroma storitev. V zadnjenavedenem primeru ni mogoče izključiti, da bi ta sprememba lahko vplivala na preizkus zadevne znamke, ki ga opravijo organi Urada v upravnem postopku. V teh okoliščinah bi bila dopustitev te spremembe na stopnji tožbe pred Sodiščem prve stopnje enaka spremembi predmeta spora med postopkom, ki je prepovedana s členom 135(4) Poslovnika.

(Glej točke od 26 do 29.)

2.      Na podlagi člena 73, prvi stavek, Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je treba odločbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) obrazložiti. V skladu s sodno prakso ima ta obveznost enak obseg kot obveznost, določena s členom 253 ES, in je njen cilj omogočiti, prvič, da se zainteresirane osebe seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, zato da lahko branijo svoje pravice, in drugič, da lahko sodišče Skupnosti izvaja nadzor nad zakonitostjo odločitve. Vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje zahteve, je treba presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

V skladu s pravnimi pravili, ki se uporabljajo na področju znamke Skupnosti, je treba opozoriti, da je to, ali je znak mogoče registrirati kot znamko Skupnosti, mogoče ugotoviti samo na podlagi Uredbe št. 40/94, kot jo razlaga sodišče Skupnosti. Odločitve nacionalnih organov in sodišč ter prakse odločanja Urada pomenijo le elemente, ki se lahko, ne da bi bili odločilni, upoštevajo pri presoji, ali se znak lahko registrira kot znamka Skupnosti. Če Urad zavrne registracijo znaka kot znamke Skupnosti, mora za obrazložitev odločitve navesti absolutni ali relativni razlog zavrnitve, ki nasprotuje tej registraciji, in določbo, iz katere ta razlog izhaja, ter navesti dejanske okoliščine, ki jih je sprejel kot dokazane in ki po njegovem mnenju utemeljujejo uporabo določbe, na katero se sklicuje. Taka obrazložitev načeloma zadostuje za izpolnitev navedenih zahtev.

Vsekakor se lahko v okviru sprejetja odločitve, za katerega je med drugim značilna izmenjava mnenj med avtorjem odločitve in zadevno stranko, v nekaterih okoliščinah poostrijo zahteve po obrazložitvi. Zato ni mogoče izključiti, da argumenti, ki jih navede ena od strank v postopku pred Uradom, vključno s tistimi o obstoju nacionalne odločbe ali odločbe Urada v podobni zadevi, v nekaterih primerih zahtevajo poseben odgovor, ki presega te zahteve. Vendar od odborov za pritožbe ni mogoče zahtevati, naj podajo natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in dosledno sledila vsem argumentom strank v postopku pred njimi. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, pristojnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora. Iz tega je razvidno, da Urad na splošno ni zavezan v odločbi podati posebnega odgovora na vsak argument o tem, da obstajajo v drugih podobnih zadevah odločbe njegovih organov ali nacionalnih organov in sodišč, ki vodijo v določeno smer, če obrazložitev odločbe, ki jo je sprejel Urad v konkretni zadevi, o kateri odločajo njegovi organi, vsaj implicitno, vendar jasno in nedvoumno izkazuje razloge, zakaj te druge odločbe niso ustrezne oziroma se ne upoštevajo pri njegovi presoji.

(Glej točke od 43 do 46 in od 53 do 56.)

3.      Besedna znamka Mozart ne bi smela biti registrirana kot znamka Skupnosti za „pecivo, slaščice, čokoladne in sladkorne proizvode“ iz razreda 30 v smislu Nicejskega aranžmaja zaradi obstoja absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, ker se vsaj za navedene proizvode, ki so v obliki čokoladne kroglice, in sicer za del proizvodov iz kategorij, omenjenih v zahtevi za registracijo znamke, ta znamka lahko uporablja v opisne namene v delu Skupnosti, to je v nemško govorečih državah (Nemčija in Avstrija). Povprečen potrošnik v teh dveh državah, ki se sreča s kroglico, oblito s čokolado in označeno z izrazom „Mozart“, bo namreč v tem izrazu videl bolj referenco za recept, ki je značilen za Mozartkugeln, kot pa podatek v zvezi s trgovskim izvorom zadevnega proizvoda. Izpustitev izraza „Kugel“ ne more voditi k drugačnem sklepanju, ker se slednji ne navezuje na recept, ampak na obliko zadevnega proizvoda, ki je očitna glede na zunanjo obliko proizvoda.

(Glej točko 99.)