SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 5. februarja 2018(*)
„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Kazalo spisa Komisije v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU – Zavrnitev dostopa – Obveznost obrazložitve – Obveznost obveščanja o pravnih sredstvih – Izjema v zvezi z varstvom namena preiskave – Splošna domneva zaupnosti“
V zadevi T‑611/15,
Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring mbH s sedežem v Melsungnu (Nemčija), ki jo zastopata E. Wagner in H. Hoffmeyer, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali F. Clotuche-Duvieusart, L. Wildpanner in A. Buchet, nato F. Clotuche-Duvieusart, A. Buchet in F. Erlbacher, ter nazadnje F. Clotuche-Duvieusart in A. Buchet, agenti,
tožena stranka,
katere predmet je, prvič, predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 3. septembra 2015 o zavrnitvi dostopa tožeči stranki do nezaupne različice Sklepa Komisije z dne 4. decembra 2013 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT/39914 – Euro Interest Rate Derivatives (EIRD) – Postopek poravnave) in do kazala upravnega spisa tega postopka ter, drugič, predlog na podlagi člena 265 PDEU zaradi ugotovitve, da Komisija nezakonito ni pripravila nezaupne različice Sklepa C(2013) 8512 final in kazala v zvezi s tem postopkom,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Prek, predsednik, F. Schalin, sodnik, in M. J. Costeira (poročevalka), sodnica,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring mbH, je podjetje, ki večino svoje dejavnosti opravlja v deželi Hessen (Nemčija), predvsem v sektorju trgovine z živili na debelo in drobno.
2 Evropska komisija je okviru postopka na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ki se je nanašal zlasti na preiskavo o omejevalnih sporazumih med bankami v sektorju izvedenih finančnih instrumentov, vezanih na obrestno mero v eurih (Euro Interest Rate Derivatives, EIRD, v nadaljevanju: postopek EIRD), 4. decembra 2013 izdala sklep, s katerim je naložila globo štirim bankam, ki so z njo sodelovale v okviru postopka poravnave in ki so bile zaradi tega upravičene do znižanja zneska globe (v nadaljevanju: sklep EIRD). Preiskava Komisije v tem postopku je ob vložitvi tožbe v tej zadevi še potekala.
3 Edeka Verband kaufmännischer Genossenschaften eV (v nadaljevanju: Edeka Verband) je z dopisom z dne 3. decembra 2014 v imenu tožeče stranke zaprosila za vpogled v spis Komisije v postopku EIRD v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331). Komisija je to prošnjo vpisala v register pod referenčno številko GESTDEM 2015/429 (v nadaljevanju: prvi postopek).
4 Edeka Verband je z dopisom z dne 12. marca 2015 potrdila svojo prošnjo za dostop do vseh dokumentov od leta 2006 dalje, ki vsebujejo informacije o tem, kako so udeleženci omejevalnega sporazuma manipulirali z obrestno mero Euribor.
5 Generalni direktorat (GD) Komisije „Konkurenca“ je z dopisom z dne 31. marca 2015 prošnjo Edeka Verband za dostop do dokumentov zavrnil (v nadaljevanju: prvotni sklep v prvem postopku), pri čemer se je oprl na člen 4(2), prva in tretja alinea, in člen 4(3) Uredbe št. 1049/2001 ter na splošno domnevo zaupnosti, ki se veže na izjemo iz člena 4(2), tretja alinea, te uredbe. Zavrnil je tudi delni dostop do zahtevanih dokumentov.
6 Edeka Verband je z dopisom z dne 8. aprila 2015 generalni sekretariat Komisije zaprosila, naj ponovno preuči prvotni sklep v prvem postopku. Med drugim je navedla, da je zavrnitev delnega dostopa nesorazmerna in da bi moral GD „Konkurenca“ dovoliti vsaj dostop do kazala spisa Komisije v postopku EIRD (v nadaljevanju: kazalo).
7 Generalni sekretar Komisije je s sklepom z dne 27. aprila 2015 potrdil prvotni sklep v prvem postopku (v nadaljevanju: potrdilni sklep v prvem postopku). Zavrnitev dostopa do dokumentov iz spisa v postopku EIRD, vključno s kazalom, je v bistvu na prvem mestu temeljila na izjemah, določenih v členu 4(2), prva in tretja alinea, in členu 4(3), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, za zaščito poslovnih interesov vpletenih podjetij, namena preiskave in postopka odločanja institucije. Javno razkritje teh dokumentov bi namreč lahko ogrozilo tekoče preiskave in pomenilo kršitev pravil o zaupnosti, pravice do obrambe in poslovnih interesov strank, na katere se nanaša preiskava. Zavrnitev dostopa do dokumentov je na drugem mestu temeljila na splošni domnevi zaupnosti, ki izhaja iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, ter na skladni razlagi in uporabi različnih pravil in ciljev, ki so določeni, prvič, v Uredbi št. 1049/2001 ter, drugič, v Uredbi Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in v Uredbi Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81). Ta domneva je onemogočala dostop do zahtevanih dokumentov v celoti kot tudi delni dostop, vključno z dostopom do kazala. Zavrnitev dostopa do dokumentov je na tretjem mestu temeljila na tem, da ne prevlada javni interes za razkritje v smislu Uredbe št. 1049/2001, saj ta javni interes ne more ustrezati interesu tožeče stranke za vložitev odškodninske tožbe. Glede kazala je bilo posebej pojasnjeno, da je del spisa v tej zadevi, ki še ni končana, in da zato za ta dokument velja splošna domneva zaupnosti, ki onemogoča tako celotni kot delni dostop do tega dokumenta.
8 Svetovalec tožeče stranke je z dopisom z dne 13. julija 2015 v imenu in za račun tožeče stranke prosil za dostop do sklepa EIRD in kazala. Ta prošnja je bila vpisana v register pod referenčno številko GESTDEM 2015/4023 (v nadaljevanju: drugi postopek).
9 GD Komisije „Konkurenca“ je odgovoril z dopisom z dne 29. julija 2015, pri čemer je opozoril, da je Edeka Verband predhodno že vložila prošnjo za dostop v imenu tožeče stranke ter da sta zahtevana dokumenta, in sicer sklep EIRD in kazalo, že pokrita s to prvo prošnjo in torej s potrdilnim sklepom v prvem postopku (v nadaljevanju: prvotni sklep v drugem postopku). GD „Konkurenca“ je v istem sklepu v bistvu ugotovil, da zahtevana dokumenta spadata v sklop dokumentov, do katerih je bil dostop že zavrnjen v prvem postopku, in da se zato argumenti za zavrnitev prejšnje prošnje, predstavljeni v prvotnem sklepu in v potrdilnem sklepu v prvem postopku, smiselno uporabijo glede te druge prošnje.
10 Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. avgusta 2015 generalni sekretariat Komisije zaprosila, naj ponovno preuči prvotni sklep v drugem postopku.
11 Generalni sekretar Komisije je z dopisom z dne 3. septembra 2015 potrdil prvotni sklep v drugem postopku (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Generalni sekretar Komisije je v točki 1 izpodbijanega sklepa najprej opozoril, da je bil s prvotnim sklepom in potrdilnim sklepom v prvem postopku zavrnjen dostop do vseh dokumentov v zvezi s postopkom EIRD na podlagi izjem, določenih v členu 4(2), prva in tretja alinea, in členu 4(3), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, in sicer za zaščito poslovnih interesov fizičnih ali pravnih oseb, namena inšpekcij, preiskav in revizij ter postopka odločanja institucije. Dalje je generalni sekretar Komisije v točki 2 izpodbijanega sklepa opozoril, da je bilo v prvotnem sklepu v drugem postopku navedeno, da dokumenta, ki ju je zahtevala tožeča stranka, in sicer nezaupna različica sklepa EIRD in kazalo, spadata v sklop dokumentov v zvezi s postopkom EIRD, do katerih ji je bil dostop že zavrnjen v prvem postopku, v katerem je za račun tožeče stranke nastopala Edeka Verband. Poleg tega je opozoril, da Komisija še ni končala priprave nezaupne različice sklepa EIRD in da se postopek EIRD še nadaljuje proti strankam, ki niso bile pripravljene na poravnavo. Generalni sekretar Komisije je nazadnje v točki 3 izpodbijanega sklepa menil, prvič, da še vedno ne obstaja nezaupna različica sklepa EIRD in da torej ni mogoče ugoditi prošnji za dostop do neobstoječega dokumenta, drugič, da je prošnja za dostop do kazala pokrita s prvim postopkom, v katerem so bili tožeči stranki v prvotnem sklepu in v potrdilnem sklepu iz prvega postopka že podrobno obrazloženi razlogi za zavrnitev, in tretjič, da je bila z izpodbijanim sklepom samo potrjena zavrnitev dostopa iz prvega postopka, ki je postala dokončna, saj v predpisanem roku ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo.
Postopek, dejstva, ki so nastala po vložitvi tožbe, in predlogi strank
12 Tožeča stranka je 2. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
13 Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– podredno, izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je Komisija zavrnila dostop do dela sklepa EIRD ali kazala spisa v zvezi s postopkom EIRD, za katera podjetja, na katera se nanaša navedeni sklep, niso uveljavljala oziroma niso več uveljavljala zaupnosti;
– še bolj podredno, ugotovi, da Komisija nezakonito ni pripravila in ji posredovala nezaupne različice sklepa EIRD ali kazala v zvezi s postopkom EIRD;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
14 Komisija je 18. januarja 2016 vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča.
15 Tožeča stranka je 1. marca 2016 predložila stališča glede ugovora nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija.
16 S sklepom z dne 26. oktobra 2016, Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring/Komisija (T‑611/15, neobjavljen, EU:T:2016:643), je bila tožba zaradi nedelovanja zavržena kot nedopustna, ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, pa je bil v preostalem zavrnjen. Odločitev o stroških je bila pridržana.
17 Komisija je 28. oktobra 2016 na svojem spletnem mestu objavila začasno nezaupno različico sklepa EIRD.
18 Komisija je 8. decembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
19 Tožeča stranka je 23. januarja 2017 z ločeno vlogo predlagala delno ustavitev postopka na podlagi člena 130(2) Poslovnika.
20 Tožeča stranka je 23. januarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tudi repliko, v kateri je navedla, da vztraja pri tožbenem predlogu za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je z njim zavrnjen dostop do kazala.
21 Predsednik Splošnega sodišča je 2. februarja 2017 to zadevo predodelil drugi sodnici poročevalki.
22 Komisija je 10. marca 2017 predložila stališča glede predloga tožeče stranke za delno ustavitev postopka.
23 Komisija je 10. marca 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tudi dupliko.
24 S sklepom z dne 22. junija 2017, Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring/Komisija (T‑611/15, neobjavljen, EU:T:2017:440), je bilo odločeno, da se postopek ustavi glede tožbenega predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je bil z njim zavrnjen dostop do nezaupne različice sklepa EIRD. Odločitev o stroških je bila pridržana.
25 Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi člena 106(3) Poslovnika odločilo, da bo odločilo brez ustnega dela postopka.
Pravo
26 Najprej je treba opozoriti, da je predmet tožbe na podlagi sklepov, navedenih v točkah 16 in 24 zgoraj, omejen na tožbeni predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je z njim zavrnjen dostop do kazala.
27 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja devet tožbenih razlogov, ki se v bistvu nanašajo na: prvič, kršitev obveznosti obrazložitve; drugič, kršitev obveznosti obveščanja o pravnih sredstvih, ki so bila tožeči stranki na voljo; tretjič, kršitev člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001; četrtič, kršitev člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001; petič, kršitev člena 4(3), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001; šestič, kršitev člena 4(3), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001; sedmič, kršitev temeljne pravice dostopa do dokumentov; osmič, kršitev temeljne pravice dostopa do dokumentov in načela sorazmernosti; devetič, kršitev člena 101 PDEU.
28 Splošno sodišče glede na tožbene razloge in argumente tožeče stranke meni, da jih je primerno združiti in reorganizirati.
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
29 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu trdi, da se z izpodbijanim sklepom krši obveznost obrazložitve, določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU in v členu 8(1), drugi stavek, Uredbe št. 1049/2001. Tožeča stranka meni, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta, ampak se samo sklicuje na to, da je tožeča stranka podrobno obrazložitev glede teh razlogov prejela že v prvotnem sklepu v prvem postopku, v potrdilnem sklepu v prvem postopku in v prvotnem sklepu v drugem postopku. Sklicevanje na obrazložitev teh sklepov naj ne bi zadostovalo. Prvič, ta postopka naj bi bila ločena in naj bi se nanašala na dve različni pravni osebi, zaradi česar naj bi ju bilo treba obravnavati ločeno, kot je razvidno že iz sklepa z dne 26. oktobra 2016, Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring/Komisija (T‑611/15, neobjavljen, EU:T:2016:643). Drugič, razlogi za zavrnitev naj bi morali biti glede na to, da je obveznost obrazložitve, ki je del temeljne pravice do dobrega upravljanja, temeljna pravica, in glede na temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva – v skladu s povezanimi določbami člena 6(1) PEU, člena 41(2)(c) in člena 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – navedeni v samem izpodbijanem sklepu, saj v nasprotnem primeru tožeča stranka ne more uveljavljati svoje pravice do pravnega sredstva v najboljših razmerah, sodišče Evropske unije pa ne more opraviti nadzora. Poleg tega naj izpodbijani sklep ne bi vseboval nobenega samostojnega razloga za zavrnitev prošnje za dostop do kazala.
30 Komisija ugovarja argumentom tožeče stranke.
31 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnila, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presoditi ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 7. julija 2011, Valero Jordana/Komisija, T‑161/04, neobjavljena, EU:T:2011:337, točka 48 in navedena sodna praksa).
32 Iz sodne prakse je tudi razvidno, da je obrazložitev s sklicevanjem lahko dopustna (glej v tem smislu sodbe z dne 19. novembra 1998, Parlament/Gaspari, C‑316/97 P, EU:C:1998:558, točka 27; z dne 11. maja 2000, Pipeaux/Parlament, T‑34/99, EU:T:2000:125, točka 18, in z dne 12. maja 2016, Zuffa/EUIPO (ULTIMATE FIGHTING CHAMPIONSHIP), T‑590/14, neobjavljena, EU:T:2016:295, točka 43 in navedena sodna praksa). Poleg tega je bilo v sodni praksi že odločeno, da je treba sklicevanje v aktu na določen akt preučiti z vidika člena 296 PDEU in ne pomeni kršitve obveznosti obrazložitve, ki velja za institucije Evropske unije (sodba z dne 30. marca 2000, Kish Glass/Komisija, T‑65/96, EU:T:2000:93, točka 51).
33 V obravnavanem primeru je treba – kot je razvidno iz točke 11 zgoraj – ugotoviti, prvič, da se v izpodbijanem sklepu zatrjuje, da je prošnja za dostop do kazala že pokrita s prvim postopkom, v katerem je „[Edeka Verband] nastopala za račun tožeče stranke“ in da je zato z izpodbijanim sklepom samo potrjena zavrnitev dostopa iz prvega postopka. Drugič, v izpodbijanem sklepu se šteje, da zavrnitev dostopa v prvem postopku temelji na izjemah, določenih v členu 4(2), prva in tretja alinea, in (3) Uredbe št. 1049/2001. Tretjič, v izpodbijanem sklepu je poudarjeno, da je treba napotiti na prvotni sklep in potrdilni sklep v prvem postopku, pri čemer je pojasnjeno, da je tožeča stranka v teh sklepih že prejela podrobno obrazložitev razlogov za zavrnitev.
34 Poleg tega je, kot je razvidno iz točke 7 zgoraj, prvič, v potrdilnem sklepu v prvem postopku, na katerega napotuje izpodbijani sklep, navedeno, da je zavrnitev dostopa do dokumentov iz spisa v postopku EIRD, vključno s kazalom, temeljila na izjemah, določenih v členu 4(2), prva in tretja alinea, in (3), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001. Drugič, v potrdilnem sklepu v prvem postopku je navedeno, da sta bila celotni in delni dostop do dokumentov zavrnjena na podlagi splošne domneve zaupnosti, ki izhaja iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, ter na podlagi skladne razlage in uporabe različnih pravil in ciljev, ki so določeni, prvič, v Uredbi št. 1049/2001 ter drugič, v uredbah št. 1/2003 in št. 773/2004. Tretjič, v potrdilnem sklepu v prvem postopku je poudarjeno, da je zavrnitev dostopa do dokumentov temeljila na tem, da ne prevlada javni interes za razkritje v smislu Uredbe št. 1049/2001, saj ta javni interes ne more ustrezati interesu tožeče stranke za vložitev odškodninske tožbe.
35 Iz tega izhaja, da izpodbijani sklep na eni strani vsebuje razloge, navedene v točki 33 zgoraj, na drugi strani pa napotuje na razloge, navedene v točki 34 zgoraj, ki jih vsebuje potrdilni sklep v prvem postopku.
36 Glede sklicevanja na razloge iz potrdilnega sklepa v prvem postopku je treba navesti, da v obravnavanem primeru izpodbijani sklep za tožečo stranko sicer ni samo potrdilni akt tega potrdilnega sklepa, kot je bilo že pojasnjeno v točki 61 sklepa z dne 26. oktobra 2016, Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring/Komisija (T‑611/15, neobjavljen, EU:T:2016:643).
37 Vendar je iz spisa razvidno, da sta bila prvotni sklep in potrdilni sklep v prvem postopku sprejeta v okoliščinah, ki so bile tožeči stranki poznane. Tožeča stranka je namreč v prošnji za dostop povzela potek tega prvega postopka. Poleg tega v obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka s potrdilnim sklepom v prvem postopku seznanjena pred vložitvijo prošnje za dostop v drugem postopku (glej v tem smislu sklep z dne 26. oktobra 2016, Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring/Komisija, T‑611/15, neobjavljen, EU:T:2016:643, točka 52).
38 Zato ne glede na neodvisnost prvega in drugega postopka napotitev v izpodbijanem sklepu na razloge iz potrdilnega sklepa v prvem postopku v okoliščinah obravnavanega primera ne more kršiti obveznosti obrazložitve.
39 Poleg tega je zadostnost te obrazložitve s sklicevanjem potrjena z vsebino tožbene vloge. Argumentacija tožeče stranke v okviru te tožbe namreč zadeva razloge iz izpodbijanega sklepa in razloge iz potrdilnega sklepa v prvem postopku, na katere napotuje izpodbijani sklep.
40 Poleg tega v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, izpodbijani sklep vsebuje razloge za zavrnitev, ki se posebej nanašajo na prošnjo za dostop do kazala. V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da je Komisija v točkah 2 in 3 izpodbijanega sklepa trdila, da spada kazalo v sklop dokumentov v zvezi s postopkom EIRD, do katerih je bil dostop že zavrnjen v prvem postopku, v katerem je Edeka Verband – po navedbah Komisije – nastopala za račun tožeče stranke. Drugič, tožeča stranka je že prejela podrobno pojasnilo glede razlogov za zavrnitev dostopa do kazala v potrdilnem sklepu v prvem postopku (glej točki 7 in 11 zgoraj).
41 Vsekakor obrazložitev izpodbijanega sklepa, vključno z obrazložitvijo s sklicevanjem, očitno ni bila tako pomanjkljiva, da se tožeča stranka ne bi mogla seznaniti s podanimi razlogi za zavrnitev dostopa in jih veljavno izpodbijati pri sodišču Unije. Ker torej obrazložitev izpodbijanega sklepa ni mogla ovirati pravice tožeče stranke do pravnega sredstva in nadzora, ki ga mora Splošno sodišče izvajati glede izpodbijanega sklepa, ta sklep ni bil sprejet v nasprotju z obveznostjo obrazložitve, ki je temeljna pravica kot del temeljne pravice do dobrega upravljanja, in s temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva.
42 Iz zgoraj navedenega izhaja, da izpodbijani sklep izpolnjuje zahteve glede obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 8(1), drugi stavek, Uredbe št. 1049/2001.
43 Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: obveznost obveščanja tožeče stranke o pravnih sredstvih, ki jih je imela na voljo
44 Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ne vsebuje nobene informacije o pravnih sredstvih, ki jih je imela na voljo, kar naj bi bilo v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva, določeno v členu 6(1) PEU v povezavi s členom 47 Litine o temeljnih pravicah, in s pravico do informiranosti o pravnih sredstvih, določeno v členu 8(1), tretji stavek, Uredbe št. 1049/2001. Poleg tega informacij, podanih v zvezi s tem med prvim postopkom, ni mogoče upoštevati pri analizi zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj sta bila vlagatelja in naslovnika v postopkih različna.
45 Komisija ugovarja argumentom tožeče stranke.
46 Najprej je treba opozoriti, da je s členom 8(1) Uredbe št. 1049/2001 zadevni instituciji, ki v celoti ali delno zavrne dostop do zahtevanega dokumenta, izrecno naloženo, da „prosilca seznani s sredstvi, ki jih ima na voljo, kakršna so začetek sodnega postopka proti instituciji in/ali pritožba varuhu človekovih pravic pod pogoji, določenimi v členu [263 oziroma 228 PDEU]“.
47 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep za razliko od potrdilnega sklepa v prvem postopku ne vsebuje nobene informacije o pravnih sredstvih, ki jih je imela tožeča stranka na voljo. Komisija je namreč izpodbijani sklep štela samo za potrditev zavrnitve dostopa iz prvega postopka, v skladu s to razlago pa ni bilo na voljo nobenega pravnega sredstva (glej točko 11 zgoraj).
48 Kot pa je razvidno iz točke 61 sklepa z dne 26. oktobra 2016, Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring/Komisija (T‑611/15, neobjavljen, EU:T:2016:643), izpodbijani sklep v zvezi s tožečo stranko ni zgolj potrditveni akt za potrditveni sklep v prvem postopku, in je zato zoper njega mogoče vložiti tožbo iz člena 263 PDEU.
49 Vendar v okoliščinah obravnavanega primera in ob upoštevanju napotitve na obrazložitev potrdilnega sklepa iz prvega postopka v izpodbijanem sklepu ni mogoče šteti, da kršitev obveznosti Komisije, da v izpodbijanem sklepu opozori na pravna sredstva v smislu člena 8(1) Uredbe št. 1049/2001, pomeni nezakonitost, ki lahko povzroči razglasitev ničnosti navedenega sklepa v zvezi s tem. Vsekakor je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka kljub neobveščanju o pravnih sredstvih, ki so na voljo zoper izpodbijani sklep, z njimi lahko seznanila in vložila to ničnostno tožbo.
50 Iz tega izhaja, da v obravnavanem primeru opustitev obveščanja tožeče stranke o pravnih sredstvih, ki jih je imela na voljo, ne pomeni bistvene kršitve postopka, ki bi lahko povzročila razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, saj taka opustitev nikakor ni vplivala na pravni položaj tožeče stranke.
51 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neupošteven.
Tretji, četrti in deveti tožbeni razlog: kršitev člena 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 in člena 101 PDEU
52 Ob upoštevanju argumentov tožeče stranke je treba tretji, četrti in deveti tožbeni razlog obravnavati skupaj ter jih ločiti na dva dela. Prvi del se nanaša na neobstoj splošne domneve zaupnosti in na kršitev člena 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001. Drugi del se nanaša na obstoj prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanega dokumenta in na kršitev člena 101 PDEU.
Prvi del tretjega, četrtega in devetega tožbenega razloga: neobstoj splošne domneve zaupnosti in kršitev člena 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001
53 Tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da so bile z izpodbijanim sklepom s tem, da ji je bil v celoti zavrnjen dostop do kazala, kršene izjeme iz člena 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, saj naj bi bilo treba te izjeme razlagati ozko. V zvezi s tem naj se v obravnavanem primeru predvsem ne bi smela uporabiti splošna domneva zaupnosti, saj se prošnja za dostop ni nanašala na vse dokumente v spisu, temveč samo na konkretno določen dokument. Dalje, kazalo naj po svoji naravi ne bi spadalo med dokumente v spisu postopka v zvezi z omejevalnimi sporazumi, za katere velja splošna domneva zaupnosti, temveč gre, nasprotno, za dokument, za katerega je treba „od primera do primera tehtati interese, ki upravičujejo posredovanje ali zaščito zadevnih dokumentov“. Ker naj bi namreč kazalo vsebovalo samo seznam dokumentov, ki so v spisu, dostop do tega dokumenta ne bi mogel škodovati interesom, ki se varujejo s členom 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001. Nazadnje, Komisija naj ne bi navedla, zakaj je bila zavrnitev dostopa do kazala potrebna za zaščito interesov, na katere se nanašajo izjeme iz člena 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.
54 Komisija ugovarja argumentom tožeče stranke.
55 Najprej je treba opozoriti na zakonodajo, ki se uporablja v obravnavanem primeru, in na načela sodne prakse, ki so se razvila na področju dostopa do dokumentov.
56 Na podlagi člena 15(3) PDEU in člena 42 Listine o temeljnih pravicah imajo vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali sedežem v eni od držav članic pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ob upoštevanju načel in pogojev, ki se določijo v skladu s členom 15(3), drugi pododstavek, PDEU.
57 Na tej podlagi je cilj Uredbe št. 1049/2001 javnosti podeliti pravico čim širšega dostopa do dokumentov institucij, za to pravico pa, kot je razvidno zlasti iz ureditve izjem iz člena 4 te uredbe, veljajo nekatere omejitve na podlagi javnega ali zasebnega interesa (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 61 in navedena sodna praksa).
58 Natančneje, Uredba št. 1049/2001 v členu 4 določa sistem izjem, ki institucijam omogoča, da zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi njegovo razkritje poseglo v interese, varovane s tem členom (sodba z dne 21. septembra 2010, Švedska in drugi/API in Komisija, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, EU:C:2010:541, točka 71).
59 Ker pa take izjeme odstopajo od načela čim širšega dostopa javnosti do dokumentov, jih je treba razlagati in uporabljati ozko (glej sodbo z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 75 in navedena sodna praksa).
60 Za utemeljitev zavrnitve dostopa do dokumenta, za katerega razkritje se je zaprosilo, načeloma ne zadošča, da ta dokument spada na področje, navedeno v členu 4(2) in (3) Uredbe št. 1049/2001. Zadevna institucija mora predložiti tudi pojasnila o tem, kako bi dostop do navedenega dokumenta lahko konkretno in dejansko škodoval interesu, ki je varovan z eno od izjem, določenih v tem členu (sodbi z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 49, in z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 64).
61 Vendar je Sodišče priznalo, da se lahko zadevna institucija opre na splošne domneve, ki veljajo za nekatere vrste dokumentov, saj lahko podobne ugotovitve veljajo za prošnje, ki se nanašajo na dokumente iste vrste (sodba z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 50).
62 Sodišče Unije je posebej v primeru dostopa do dokumentov v upravnem spisu postopka na podlagi člena 101 PDEU štelo, najprej, da Komisija upravičeno lahko domneva, ne da bi opravila posamično in konkretno preučitev vsakega od teh dokumentov, da bi njihovo razkritje načeloma oslabilo varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij ter varstvo poslovnih interesov podjetij, ki so stranke v postopku, in ki sta v takem kontekstu tesno povezani (glej sodbi z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točki 79 in 93 ter navedena sodna praksa, in z dne 13. septembra 2013, Nizozemska/Komisija, T‑380/08, EU:T:2013:480, točka 42 in navedena sodna praksa).
63 Vendar priznavanje te splošne domneve ne izključuje možnosti, da se dokaže, da za dani dokument, katerega razkritje se zahteva, navedena domneva ne velja, ali da obstaja prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje tega dokumenta, v skladu s členom 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001 (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 100 in navedena sodna praksa).
64 Uvodoma je treba navesti še, da je v obravnavanem primeru dokument, do katerega se zahteva dostop, kazalo upravnega spisa Komisije v postopku EIRD, ki je postopek na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP.
65 Dalje je iz spisa razvidno, da v trenutku, ko je tožeča stranka vložila prošnjo za dostop, postopek EIRD ni bil končan (glej točke 2, 8 in 11 zgoraj).
66 Poleg tega je izpodbijani sklep dejansko temeljil na domnevi, da bi razkritje kazala načeloma škodovalo namenu preiskave, ki se varuje z izjemo iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 (glej točki 7 in 11 zgoraj).
67 Utemeljenost argumentov, ki jih navaja tožeča stranka, je treba preučiti ob upoštevanju teh uvodnih preudarkov.
68 Na prvem mestu je treba zavrniti argument tožeče stranke, da se splošna domneva zaupnosti v obravnavanem primeru ne uporablja, ker se je prošnja za dostop nanašala na en sam dokument.
69 V zvezi s tem je treba navesti, da je v zadevi, v kateri je Sodišče priznalo obstoj splošne domneve zaupnosti glede dokumentov iz upravnega spisa v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, dejansko šlo za to, da se zadevna prošnja za dostop ni nanašala na en sam dokument, temveč na sklop dokumentov (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 69). Prav tako se je večji del zadev, v katerih je sodna praksa dopustila uporabo splošne domneve zaupnosti, nanašal na prošnje za dostop do sklopa dokumentov (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 67 in navedena sodna praksa).
70 Vendar v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka ob opiranju na sodbo z dne 7. julija 2015, Axa Versicherung/Komisija (T‑677/13, EU:T:2015:473), iz sodne prakse Sodišča ne izhaja, da bi se splošna domneva zavrnitve dostopa uporabljala samo, ko se prošnja za dostop nanaša na celoten spis, kar je Sodišče poudarilo v točki 41 sodbe z dne 14. julija 2016, Sea Handling/Komisija (C‑271/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:557).
71 Poleg tega sta Sodišče in Splošno sodišče že dopustili uporabo splošne domneve zaupnosti ne glede na število dokumentov, na katere se nanaša prošnja za dostop, tudi če je bil predmet prošnje en sam dokument (glej v tem smislu sodbe z dne 14. julija 2016, Sea Handling/Komisija, C‑271/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:557, točka 41; z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑306/12, EU:T:2014:816, točki 74 in 75, ter z dne 25. oktobra 2013, Beninca/Komisija, T‑561/12, neobjavljena, EU:T:2013:558, točke 1, 24 in 32).
72 Za uporabo splošne domneve za zavrnitev je namreč odločilno kvalitativno merilo, in sicer to, da se dokumenti nanašajo na isti postopek, ne pa kvantitativno merilo oziroma večje ali manjše število dokumentov, na katere se nanaša prošnja za dostop (glej v tem smislu sodbo z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑306/12, EU:T:2014:816, točka 75 in navedena sodna praksa).
73 Sodna praksa, navedena v točkah od 70 do 72 te sodbe, se sicer res nanaša na prošnje za dostop do dokumentov v zvezi s postopki, ki se razlikujejo od tega v obravnavanem primeru. Vendar je mogoče načelo, ki izhaja iz te sodne prakse, in sicer, da je mogoče splošno domnevo zaupnosti uporabiti ne glede na število dokumentov, na katere se nanaša prošnja za dostop, tudi če se prošnja nanaša na en sam dokument, po analogiji prenesti na obravnavani primer.
74 Ne glede na število dokumentov, ki so predmet prošnje za dostop, namreč dostopa do dokumentov v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU ni mogoče odobriti, ne da bi se upoštevala stroga pravila o ravnanju s podatki, ki so bili pridobljeni ali ugotovljeni v okviru takega postopka, določena v uredbah št. 1/2003 in 773/2004.
75 Na drugem mestu je treba zavrniti argument tožeče stranke, da kazalo ni krito s splošno domnevo zaupnosti zaradi posebne narave tega dokumenta.
76 Drži sicer, da je kazalo dokument s posebnimi značilnostmi, saj nima lastne vsebine, ker samo povzema vsebino spisa. Vendar gre, prvič, za dokument, s katerim se organizira spis v zvezi z zadevnim postopkom in ki je tako del sklopa dokumentov v zvezi s tem postopkom. Drugič, gre za dokument, ki vsebuje seznam vseh dokumentov v spisu, v katerem so ti naslovljeni in identificirani. Tretjič, ker je v kazalu napotitev na posamezni dokument v spisu, gre za dokument, ki odraža vse dokumente v spisu in nekatere informacije v zvezi z vsebino navedenih dokumentov. Četrtič, kot trdi Komisija, kazalo omogoča vpogled v vse ukrepe, ki jih je Komisija izvedla v postopku v zvezi z omejevalnimi sporazumi. Tako lahko kazalo spisa v zadevi v zvezi z omejevalnimi sporazumi vsebuje upoštevne in natančne informacije v zvezi z vsebino spisa.
77 Iz tega izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, posredovanje elementov kazala lahko enako kot razkritje samih dokumentov škoduje interesom, ki so varovani z izjemami iz člena 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, če se s tem tretji seznani z občutljivimi poslovnimi informacijami ali z informacijami o preiskavi, ki je v teku. Dalje, tožeča stranka ne more uspeti z argumentom, ki temelji na sodbi z dne 15. decembra 2011, CDC Hydrogene Peroxide/Komisija (T‑437/08, EU:T:2011:752), saj je bila ta sodba izdana pred sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW (C‑365/12 P, EU:C:2014:112), s katero je bila priznana splošna domneva zaupnosti, ki se uporablja za dokumente v upravnem spisu postopka na podlagi člena 101 PDEU (glej točko 62 zgoraj).
78 Poleg tega je treba navesti, da razlogi, ki so Sodišče privedli do tega, da je v sodbi z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW (C‑365/12 P, EU:C:2014:112), priznalo tako splošno domnevo zaupnosti, veljajo prav tako za kazalo takega spisa.
79 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Sodišče navedlo, da se izjem od pravice dostopa do dokumentov, ki so določene zlasti v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, v primerih, ko dokumenti, na katere se prošnja za dostop nanaša, spadajo na posebno področje prava Unije – kot v primeru postopka na podlagi člena 101 PDEU – ne sme razlagati brez upoštevanja posebnih pravil, ki urejajo dostop do teh dokumentov (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 83).
80 Dalje je Sodišče menilo, da v okviru postopka na podlagi člena 101 PDEU nekatere določbe uredb št. 1/2003 in 773/2004 restriktivno urejajo uporabo dokumentov, ki so v spisu v zvezi z navedenim postopkom, saj te določajo, da stranke postopka na podlagi člena 101 PDEU nimajo pravice do neomejenega dostopa do dokumentov v spisu Komisije in da tretji, z izjemo pritožnikov, v okviru tega postopka nimajo pravice dostopa do dokumentov iz spisa Komisije (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točki 86 in 87).
81 Sodišče je poleg tega menilo, da bi lahko dovolitev splošnega dostopa na podlagi Uredbe št. 1049/2001 do dokumentov iz spisa na podlagi člena 101 PDEU ogrozila ravnovesje, ki ga je zakonodajalec Unije želel zagotoviti v uredbah št. 1/2003 in št. 773/2004 med, prvič, obveznostjo zadevnih podjetij, da Komisiji posredujejo poslovne informacije, ki so morda občutljive, da bo lahko ugotovila obstoj omejevalnega sporazuma in presojala njegovo združljivost z navedenim členom, in drugič, jamstvom okrepljenega varstva informacij, ki so bile posredovane Komisiji, iz naslova poklicne tajnosti in poslovne skrivnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 90 in navedena sodna praksa).
82 Sodišče je nazadnje poudarilo, da se pravica do vpogleda v upravni spis v okviru postopka na podlagi člena 101 PDEU in pravica dostopa do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1049/2001 seveda pravno razlikujeta. Kljub temu pa po mnenju Sodišča s funkcionalnega vidika privedeta do primerljivega položaja (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 89 in navedena sodna praksa).
83 Iz te sodne prakse izhaja, da splošna domneva zaupnosti, ki se uporablja za dokumente iz upravnega spisa v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, v bistvu temelji na razlagi izjem od pravice dostopa do dokumentov, določenih v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, pri kateri se upoštevajo stroga pravila o ravnanju s podatki, ki so bili pridobljeni ali ugotovljeni v okviru takega postopka, določena v uredbah št. 1/2003 in 773/2004.
84 Povedano drugače, ta domneva temelji na premisi, da zadevni postopek določa posebno ureditev za dostop do dokumentov. Na podlagi obstoja take ureditve je mogoče domnevati, da razkritje takih dokumentov načeloma lahko škoduje ciljem, ki jim sledi postopek, na katerega se nanašajo (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Svet/Access Info Europe, C‑280/11 P, EU:C:2013:325, točka 75).
85 Kot trdi Komisija, to, da dokument, katerega razkritje se zahteva, spada v upravni spis v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, v obravnavanem primeru zadošča za to, da je uporaba splošne domneve zaupnosti dokumentov v zvezi s tem postopkom upravičena, in to ne glede na število dokumentov, na katere se prošnja nanaša (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. julija 2016, Sea Handling/Komisija, C‑271/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:557, točka 41).
86 Zato je bilo v izpodbijanem sklepu pravilno navedeno, da je kazalo zajeto s splošno domnevo zaupnosti, ki se uporablja za dokumente iz upravnega spisa v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU.
87 Na tretjem mestu je treba zavrniti argument tožeče stranke, da Komisija v obravnavanem primeru ni navedla, zakaj bi razkritje zahtevanega dokumenta lahko ogrožalo interese, ki se varujejo z izjemami, določenimi v členu 4(2), prva in tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.
88 Kot namreč trdi Komisija, mora zadevna institucija v primeru, da se uporabi splošna domneva zavrnitve dostopa, pojasniti le, na katerih splošnih ugotovitvah utemeljuje domnevo, da bi lahko razkritje teh dokumentov ogrožalo enega od interesov, ki se varujejo z izjemami, določenimi v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, pri čemer ni treba konkretno presoditi vsebine vsakega od teh dokumentov (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2010, Švedska in drugi/API in Komisija, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, EU:C:2010:541, točka 76).
89 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je v izpodbijanem sklepu navedeno, da splošna domneva zaupnosti temelji, prvič, na varstvu namena preiskave, ki se mu sledi v okviru postopka EIRD, v skladu z izjemo iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, in drugič, na razlagi pravil te uredbe v skladu s posebnimi pravili iz uredb št. 1/2003 in 773/2004. Poleg tega je Komisija pojasnila, da je bilo kazalo del upravnega spisa postopka EIRD, ki še ni bil končan, in da bi lahko razkritje zahtevanih dokumentov javnosti, vključno s kazalom, ogrozilo preiskave, ki so bile v teku, kršilo pravila zaupnosti, pravico do obrambe in poslovne interese strank, na katere se nanaša preiskava (glej točki 7 in 11 zgoraj).
90 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da izpodbijani sklep s tem, da je temeljil na domnevi, da bi razkritje kazala načeloma ogrozilo namen preiskave, ki se varuje z izjemo iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, ni kršil določb tega člena.
91 Iz tega izhaja, da je treba prvi del tretjega, četrtega in devetega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del tretjega, četrtega in devetega tožbenega razloga: obstoj prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanega dokumenta in kršitev člena 101 PDEU
92 Tožeča stranka v okviru drugega dela tretjega, četrtega in devetega tožbenega razloga trdi, prvič, da obstaja prevladujoč javni interes za dostop do kazala, da se preuči „možnost vložitve tožbe za povračilo škode, ki je bila povzročena z omejevalnim sporazumom“. Po eni strani naj bi obstajal prevladujoč javni interes za tožbe za povračilo škode, ki je bila povzročena z omejevalnim sporazumom, saj naj bi te „krepile delovanje pravil Unije o konkurenci“, s čimer naj bi prispevale „k ohranjanju učinkovite konkurence v Uniji“. Po drugi strani naj bi tožeči stranki samo vpogled v kazalo omogočal, da si ustvari mnenje o tem, ali bi lahko bili dokumenti, ki so tam našteti, potrebni za utemeljitev morebitne odškodninske tožbe. Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da se z izpodbijanim sklepom krši člen 101 PDEU, ker ji zavrnitev dostopa do kazala v praksi onemogoča, da učinkovito uveljavi pravico do odškodnine, ki jo ima v skladu s tem členom.
93 Komisija ugovarja argumentom tožeče stranke.
94 Najprej je treba opozoriti, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 63 zgoraj, da priznavanje splošne domneve zaupnosti ne izključuje možnosti, da se dokaže, da za dani dokument, katerega razkritje se zahteva, navedena domneva ne velja, ali da obstaja prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje tega dokumenta, v skladu s členom 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001.
95 V zvezi s tem je treba poudariti, da ima vsaka oseba pravico zahtevati povrnitev škode, ki naj bi ji bila povzročena s kršitvijo člena 101 PDEU. S to pravico se namreč krepi delovanje pravil Unije o konkurenci, s čimer naj bi se prispevalo k ohranjanju učinkovite konkurence v Uniji (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 104 in navedena sodna praksa).
96 V skladu s sodno prakso pa mora tisti, ki zatrjuje obstoj prevladujočega javnega interesa, konkretno navesti okoliščine, ki upravičujejo razkritje zadevnih dokumentov (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2010, Komisija/Technische Glaswerke Ilmenau, C‑139/07 P, EU:C:2010:376, točka 62). Navedba povsem splošnih preudarkov ne more zadostovati za ugotovitev, da javni interes prevlada nad razlogi, ki upravičujejo zavrnitev razkritja zadevnih dokumentov (glej sodbo z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑669/11, EU:T:2014:814, točka 92 in navedena sodna praksa).
97 Zlasti mora vsakdo, ki želi doseči povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi kršitve člena 101 PDEU, dokazati potrebo po vpogledu v ta ali oni dokument iz spisa Komisije, da lahko ta od primera do primera tehta interese, ki upravičujejo posredovanje takih dokumentov, in njihovo varstvo, ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin primera (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 107 in navedena sodna praksa).
98 Če take potrebe ni, interes, ki ga ima za povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi kršitve člena 101 PDEU, ne more biti prevladujoč javni interes v smislu člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 108 in navedena sodna praksa).
99 Poleg tega interesa, ki ga predstavlja samo škoda, ki je nastala zasebnemu podjetju v okviru kršitve člena 101 PDEU, ni mogoče šteti za „javnega“ (glej v tem smislu sodbi z dne 14. julija 2016, Sea Handling/Komisija, C‑271/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:557, točki 97 in 98, ter z dne 20. marca 2014, Reagens/Komisija, T‑181/10, neobjavljena, EU:T:2014:139, točka 142).
100 V obravnavanem primeru je treba navesti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu po eni strani menila, da je bilo treba domnevati, da bi razkritje kazala lahko oslabilo varstvo preiskave, v skladu s členom 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001. Po drugi strani je Komisija menila, da ni noben prevladujoč javni interes v smislu člena 4(2), zadnji del stavka, te uredbe upravičeval razkritja kazala, saj ta interes ne more ustrezati interesu tožeče stranke za vložitev odškodninske tožbe (glej točki 7 in 11 zgoraj).
101 Argumenti tožeče stranke ne morejo omajati te presoje.
102 Prvič, navesti je treba, da se je tožeča stranka samo sklicevala na to, da bi ji dostop do kazala omogočil, da „si ustvari mnenje o tem, ali bi lahko bili dokumenti, ki so tam našteti, potrebni za utemeljitev morebitne odškodninske tožbe“. Ta zelo splošen argument pa ne zadostuje za dokazovanje, kako bi zavrnitev dostopa do kazala tožeči stranki onemogočala učinkovito uveljavljanje pravice do odškodnine. Tako tožeča stranka z ničimer ne utemeljuje svoje ugotovitve, da je dostop do kazala nujno potreben za vložitev take odškodninske tožbe.
103 V teh okoliščinah interes, ki ga ima za povrnitev škode, ki ji je morebiti nastala zaradi kršitve člena 101 PDEU, ne more biti prevladujoč javni interes v smislu člena 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001.
104 Drugič, kot trdi Komisija, izpodbijani sklep ne more pomeniti kršitve člena 101 PDEU, saj ta sklep ne temelji na tej določbi, temveč na določbah Uredbe št. 1049/2001.
105 Tako tožeča stranka ni dokazala, niti da se za dokument, za razkritje katerega prosi, ne uporablja splošna domneva zaupnosti niti da obstaja prevladujoč javni interes, ki bi upravičeval razkritje tega dokumenta.
106 Iz tega izhaja, da je treba drugi del tretjega, četrtega in devetega tožbenega razloga zavrniti. Torej je treba tretji, četrti in deveti tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Sedmi in osmi tožbeni razlog: kršitev temeljne pravice dostopa do dokumentov in načela sorazmernosti
107 Tožeča stranka po eni strani trdi, da izjeme, določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, v obravnavanem primeru ne veljajo in da se zato z izpodbijanim sklepom krši temeljna pravica dostopa do dokumentov, določena v povezanih določbah člena 6(1) PEU, člena 42 Listine o temeljnih pravicah, člena 15(3) PDEU in člena 2(1) Uredbe št. 1049/2001. Tožeča stranka po drugi strani zatrjuje kršitev določb o temeljni pravici dostopa do dokumentov in načela sorazmernosti, ker je Komisija zavrnila celo dostop do dela kazala, za katerega ni bila podana nikakršna zahteva po zaupnosti.
108 Komisija ugovarja argumentom tožeče stranke.
109 Glede zatrjevane kršitve temeljne pravice dostopa do dokumentov zadošča navesti, da – kot je bilo opozorjeno v točkah 57 in 58 zgoraj – za to pravico veljajo nekatere omejitve, ki temeljijo na razlogih javnega ali zasebnega interesa, kot je razvidno zlasti iz ureditve izjem, določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001. V obravnavanem primeru pa so – kot je razvidno iz točke 90 zgoraj – za dostop do zahtevanega dokumenta veljale omejitve, ki temeljijo na razlogih javnega interesa, in je bil ta dostop zajet s splošno domnevo zaupnosti, ki je temeljila zlasti na izjemi iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.
110 Glede argumenta, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, ki izhaja iz zavrnitve delnega dostopa do zahtevanega dokumenta, zadošča opozoriti, da za dokumente iz spisa EIRD ne velja obveznost razkritja – celotnega ali delnega – njegove vsebine, saj so zajeti s splošno domnevo zaupnosti iz točke 78 zgoraj (glej v tem smislu sodbi z dne 28. junija 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob, C‑404/10 P, EU:C:2012:393, točka 133, in z dne 14. julija 2016, Sea Handling/Komisija, C‑271/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:557, točka 63).
111 Iz tega izhaja, da za izpodbijani sklep ni mogoče šteti, da je bil sprejet v nasprotju s temeljno pravico dostopa do dokumentov in z načelom sorazmernosti.
112 Torej je treba sedmi in osmi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljena.
Peti in šesti tožbeni razlog: kršitev člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001
113 Tožeča stranka s petim in šestim tožbenim razlogom v bistvu zatrjuje, da kazalo ni dokument, ki bi bil zajet z izjemami iz člena 4(3), prva in druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 in da so zato z izpodbijanim sklepom kršena ta pravila o izjemi.
114 Komisija ugovarja argumentom tožeče stranke.
115 V zvezi s tem zadošča ugotoviti, prvič, da izpodbijani sklep ne temelji na izjemi iz člena 4(3), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001. Zato je argument tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev te določbe, brezpredmeten.
116 Drugič, kot trdi Komisija, se tožeča stranka samo sklicuje na to, da se izjema iz člena 4(3), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 ne nanaša na ta dokument, ne da bi to trditev kakor koli pojasnila. Tožeča stranka namreč ni dokazala, zakaj kazala ni mogoče šteti za „dokument, ki ga je institucija pripravila […] za notranjo rabo“.
117 Vsekakor morebitna napačna uporaba prava ali napačna presoja s strani Komisije v okviru izvajanja izjem iz člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001 v obravnavanem primeru ne more vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je bilo ugotovljeno, da je Komisija bila upravičena domnevati, da za kazalo velja izjema iz člena 4(2), tretja alinea, te uredbe.
118 Iz tega izhaja, da za izpodbijani sklep nikakor ni mogoče šteti, da je bil sprejet v nasprotju s členom 4(3) Uredbe št. 1049/2001.
119 Torej je treba peti in šesti tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten oziroma kot neutemeljen.
120 Na podlagi vsega navedenega je treba tožbo zavrniti.
Stroški
121 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Na podlagi člena 137 istega poslovnika Splošno sodišče v primeru ustavitve postopka o stroških odloči po svoji presoji.
122 V obravnavanem primeru je delna ustavitev postopka posledica Komisijine objave začasne nezaupne različice sklepa EIRD na njenem spletnem mestu po vložitvi tožbe. Vendar ta objava ni odgovor na prošnjo tožeče stranke za dostop, ampak pomeni izpolnitev obveznosti objave, ki jo ima Komisija na podlagi člena 30 Uredbe št. 1/2003. Poleg tega je iz spisa razvidno, da ta nezaupna različica sklepa EIRD na dan izdaje izpodbijanega sklepa še ni obstajala.
123 Tako je treba ob upoštevanju teh okoliščin, glede na to, da je bila tožba zaradi nedelovanja zavržena in da tožeča stranka s preostalim delom predlogov za razglasitev ničnosti ni uspela, tožeči stranki naložiti, da nosi svoje stroške in stroške Komisije, vključno s stroški, ki so bili pridržani s sklepoma, navedenima v točkah 16 in 24 zgoraj, kot je bilo z njima predlagano.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Edeka-Handelsgesellschaft Hessenring mbH se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 5. februarja 2018.
Podpisi