SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 24. novembra 2015(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti WESTERN GOLD – Prejšnji nacionalni znamki, prejšnja znamka Skupnosti in prejšnja mednarodna znamka WeserGold, Wesergold in WESERGOLD – Relativni razlog za zavrnitev – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Odločba o pritožbi – Člen 64(1) Uredbe št. 207/2009 – Obveznost obrazložitve – Pravica do izjave – Člen 75 Uredbe št. 207/2009“
V zadevi T‑278/10 RENV,
riha WeserGold Getränke GmbH & Co. KG (prej Wesergold Getränkeindustrie GmbH & Co. KG) s sedežem v Rintelnu (Nemčija), ki jo zastopajo T. Melchert, P. Goldenbaum in I. Rohr, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga je najprej zastopal A. Pohlmann, nato S. Hanne, agenta,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je bila
Lidl Stiftung & Co. KG s sedežem v Neckarsulmu (Nemčija), ki jo zastopata A. Marx in M. Wolter, odvetnika,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe pri UUNT z dne 24. marca 2010 (zadeva R 770/2009‑1) v zvezi s postopkom z ugovorom med Wesergold Getränkeindustrie GmbH & Co. KG in Lidl Stiftung & Co. KG,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), predsednica, S. Gervasoni in L. Madise, sodnika,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. aprila 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Lidl Stiftung & Co. KG, intervenientka, je 23. avgusta 2006 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak WESTERN GOLD.
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 33 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Destilirane alkoholne pijače, predvsem viski“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 3/2007 z dne 22. januarja 2007.
5 Družba Wesergold Getränkeindustrie GmbH & Co. KG, ki je pravna prednica družbe riha WeserGold Getränke GmbH & Co. KG, je 14. marca 2007 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za zgoraj v točki 3 navedene proizvode.
6 Ugovor je temeljil na več prejšnjih znamkah.
7 Prvonavedena prejšnja znamka je bila besedna znamka Skupnosti WeserGold, vložena 3. januarja 2003 in registrirana 2. marca 2005 pod številko 2994739, in sicer za proizvode iz razredov 29, 31 in 32, ki ustrezajo temu opisu:
– razred 29: „konzervirano, sušeno ter kuhano sadje in zelenjava; želeji za prehrano, marmelade, kompoti; mlečni izdelki, kot so jogurtovi napitki, katerih bistvena sestavina je jogurt, vendar tudi sadni in zelenjavni sokovi“;
– razred 31: „sadje, sveže“;
– razred 32: „mineralne vode in sodavice; druge brezalkoholne pijače, kot so limonade, sodavice in pijače kole; sadni sokovi in sadne pijače, zelenjavni sokovi in zelenjavne pijače; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“.
8 Drugonavedena prejšnja znamka je bila nemška besedna znamka WeserGold, vložena 26. novembra 2002 in registrirana 27. februarja 2003 pod številko 30257995, in sicer za proizvode iz razredov 29, 31 in 32, ki ustrezajo temu opisu:
– razred 29: „konzervirano, sušeno ter kuhano sadje in zelenjava; želeji za prehrano, marmelade, kompoti; mlečni izdelki, kot so jogurtovi napitki, katerih bistvena sestavina je jogurt, vendar tudi sadni in zelenjavni sokovi“;
– razred 31: „sadje, sveže“;
– razred 32: „mineralne vode in sodavice; druge brezalkoholne pijače, kot so limonade, sodavice in pijače kole; sadni sokovi in sadne pijače, zelenjavni sokovi in zelenjavne pijače; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“.
9 Tretjenavedena prejšnja znamka je bila mednarodna besedna znamka št. 801149 Wesergold, vložena 13. marca 2003, katere učinki se nanašajo na Češko republiko, Dansko, Španijo, Francijo, Italijo, Madžarsko, Avstrijo, Poljsko, Portugalsko, Slovenijo, Švedsko, Združeno kraljestvo, države Beneluksa, in sicer za proizvode iz razredov 29, 31 in 32, ki ustrezajo temu opisu:
– razred 29: „konzervirano, sušeno ter kuhano sadje in zelenjava; želeji za prehrano, marmelade, kompoti; mlečni izdelki, kot so jogurtovi napitki, katerih bistvena sestavina je jogurt, vendar tudi sadni in zelenjavni sokovi“;
– razred 31: „sadje, sveže“;
– razred 32: „mineralne vode in sodavice; druge brezalkoholne pijače, kot so limonade, sodavice in pijače kole; sadni sokovi in sadne pijače, zelenjavni sokovi in zelenjavne pijače; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“.
10 Četrtonavedena prejšnja znamka je bila nemška besedna znamka WESERGOLD, vložena 12. junija 1970, registrirana 16. februarja 1973 pod številko 902472 in podaljšana 13. junija 2000, in sicer za proizvode iz razreda 32, ki ustrezajo temu opisu: „jabolčni mošti, limonade, mineralne vode, zelenjavni sokovi in pijače, sadni sokovi“.
11 Petonavedena prejšnja znamka je bila poljska besedna znamka WESERGOLD, vložena 26. junija 1996 in registrirana 11. maja 1999 pod številko 161413, in sicer za proizvode iz razreda 32, ki ustrezajo temu opisu: „mineralne vode, sladkane vode, namizne vode, brezalkoholne pijače; sadni sokovi, sadni nektarji, sadni sirupi, zelenjavni sokovi, zelenjavni nektarji, osvežilne pijače, pijače na osnovi sadnega soka, limonade, gazirane pijače, mineralne pijače, ledeni čaji, aromatizirane mineralne vode, mineralne vode z dodatkom sadnega soka – vse navedene pijače, pripravljene kot diabetični preparati za nemedicinsko uporabo“.
12 V utemeljitev ugovora je bil naveden razlog iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
13 Oddelek za ugovore je 11. junija 2009 ugodil ugovoru in zavrnil zahtevo za registracijo znamke Skupnosti. Zaradi ekonomičnosti postopka je omejil preizkus ugovora na prejšnjo besedno znamko Skupnosti, za katero ni bil zahtevan dokaz resne in dejanske uporabe.
14 Intervenientka je 13. julija 2009 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
15 Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 24. marca 2010 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugodil pritožbi in razveljavil odločbo oddelka za ugovore. Menil je, da upoštevna javnost zajema široko javnost Evropske unije. Proizvodi iz razreda 33, zajeti s prijavljeno znamko, in sicer „destilirane alkoholne pijače, predvsem viski“, naj ne bi bili podobni proizvodom iz razredov 29 in 31, zajetim s prejšnjo znamko (glej točki 20 in 21 izpodbijane odločbe). Med proizvodi, zajetimi s prijavljeno znamko, ki spadajo v razred 33, in proizvodi, zajetimi s prejšnjimi znamkami, ki spadajo v razred 32, naj bi bila nizka stopnja podobnosti (glej točke od 22 do 28 izpodbijane odločbe). Nasprotujoči si znaki naj bi imeli povprečno stopnjo vizualne (glej točko 33 izpodbijane odločbe) in fonetične (glej točko 34 izpodbijane odločbe) podobnosti, vendar naj bi bili pomensko različni (glej točke od 35 do 37 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je glede razlikovalnega učinka prejšnjih znamk v bistvu ugotovil, da je nekoliko pod povprečjem, in sicer zaradi izraza „gold“, ki ima majhen razlikovalni učinek (glej točke od 38 do 40 izpodbijane odločbe). Nazadnje je ugotovil, da je treba v okviru obravnave verjetnosti zmede ob tehtanju vseh okoliščin v obravnavanem primeru ugotoviti, da verjetnosti zmede glede nasprotujočih si znakov ni bilo (glej točke od 41 do 47 izpodbijane odločbe).
Postopek pred Splošnim sodiščem in Sodiščem
16 Tožeča stranka je 21. junija 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razveljavitev izpodbijane odločbe zaradi kršitve členov 8(1)(b), 64, 75, drugi stavek, in podredno člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009.
17 Stranke so podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 27. junija 2012.
18 Splošno sodišče je s sodbo z dne 21. septembra 2012, Wesergold Getränkeindustrie/UUNT – Lidl Stiftung (WESTERN GOLD) (T‑278/10, ZOdl., v nadaljevanju: sodba Splošnega sodišča, EU:T:2012:459), izpodbijano odločbo razveljavilo ter UUNT naložilo, naj poleg svojih stroškov plača tudi stroške tožeče stranke, intervenientka pa mora plačati svoje stroške.
19 Splošno sodišče je tako odločilo po preizkusu prvega tožbenega razloga, ki je temeljil na kršitvi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ne da bi odločalo o preostalih treh tožbenih razlogih, ki jih je navedla tožeča stranka. Splošno sodišče je najprej v točki 58 sodbe ugotovilo, da so nasprotujoči si znaki kljub vizualni in fonetični podobnosti ter ob upoštevanju velikih pomenskih razlik na splošno različni, nato pa v točkah 72, 82 in 83 navedene sodbe odboru za pritožbe očitalo, prvič, da je štel, da se tožeča stranka ni sklicevala na povečan razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo prejšnjih znamk, drugič, da pri celoviti presoji obstoja verjetnosti zmede med prijavljeno znamko in prejšnjimi znamkami zaradi te napake ni preizkusil potencialno upoštevnega elementa, in nazadnje, da je bil zaradi take opustitve bistveno kršen postopek, zaradi česar je bilo treba izpodbijano odločbo razveljaviti.
20 UUNT je 4. decembra 2012 v sodnem tajništvu Sodišča zoper sodbo Splošnega sodišča vložil pritožbo, s katero je predlagal, naj Sodišče navedeno sodbo razveljavi.
21 Sodišče je s sodbo z dne 23. januarja 2014, UUNT/riha WeserGold Getränke (C‑558/12 P, ZOdl., v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2014:22), sodbo Splošnega sodišča razveljavilo.
22 Sodišče je ugotovilo, da je Splošno sodišče v sodbi napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, saj je nepravilno štelo, da je treba izpodbijano odločbo razveljaviti, ker odbor za pritožbe ni preučil povečanega razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo prejšnjih znamk. Sodišče je v točki 48 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, razsodilo, da za presojo obstoja verjetnosti zmede glede zadevnih znamk preizkus tega vidika ni pomemben, saj je Splošno sodišče prej ugotovilo, da so zadevne znamke na splošno različne, zaradi česar je vsakršna verjetnost zmede izključena in morebitni obstoj povečanega razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo prejšnjih znamk, ne more nadomestiti neobstoja podobnosti navedenih znamk.
23 Sodišče je v točki 61 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ugotovilo:
„Ker je Splošno sodišče obravnavalo le prvega od štirih tožbenih razlogov, ki jih je navajala družba riha WeserGold Getränke v utemeljitev svoje tožbe, Sodišče meni, da stanje postopka ne dovoljuje, da bi samo dokončno odločilo o zadevi. Zato je treba zadevo vrniti Splošnemu sodišču.“
24 Po sodbi, izdani v pritožbenem postopku, in v skladu s členom 118(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 je bila zadeva dodeljena drugemu senatu.
Postopek in predlogi strank po vrnitvi zadeve
25 Stranke so bile pozvane, naj predložijo stališča v skladu s členom 119(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991. Tožeča stranka, UUNT in intervenientka so predložili svoja stališča v določenem roku, in sicer 1. aprila, 8. in 14. maja 2014.
26 V svojih stališčih tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT ali intervenientki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka pred Sodiščem.
27 UUNT in intervenientka v svojih stališčih Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem (T‑278/10 in T‑278/10 RENV) ter postopka pred Sodiščem (C‑558/12 P).
Pravo
28 Tožeča stranka v podporo tožbi navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitve, prvič, člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, drugič, člena 64 navedene uredbe, tretjič, člena 75, drugi stavek, iste uredbe, in četrtič, člena 75, prvi stavek, navedene uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009
29 Tožeča stranka na podlagi sodbe, izdane v pritožbenem postopku, sklepa, da bi bilo treba trditev o povečanem razlikovalnem učinku, pridobljenim z uporabo, in vpliv tega razlikovalnega učinka presojati v okviru preizkusa vizualnih, fonetičnih in pomenskih podobnosti nasprotujočih si znakov, in sicer tako, da bi moralo Splošno sodišče preizkusiti povečan razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo prejšnjih znamk, in odločiti o celotni tožbi, in sicer o vseh štirih tožbenih razlogih, ne da bi bilo kakor koli vezano na sodbo Splošnega sodišča.
30 V zvezi s tem tožeča stranka v bistvu navaja, najprej, da imajo nasprotujoči si znaki povprečno stopnjo podobnosti, kar naj bi odbor za pritožbe ugotovil v odločbi, Splošno sodišče pa v sodbi. Tožeča stranka nato meni, da s pomensko različnostjo nasprotujočih si znakov ni mogoče nevtralizirati ugotovljenih vizualnih in fonetičnih podobnosti. Nazadnje, tožeča stranka dvomi o preizkusu, ki se nanaša na podobnost zadevnih proizvodov, analizi obstoja verjetnosti zmede in razlikovalnem učinku prejšnjih znamk.
31 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je že iz besedila sodbe Splošnega sodišča razvidno, da je to – kot pravilno navajata UUNT in intervenientka – v točki 58 sodbe sklenilo, da „so znaki kljub svoji vizualni in fonetični podobnosti na splošno različni“.
32 Iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je razvidno tudi, da je Sodišče razveljavilo sodbo Splošnega sodišča le zato, ker je to ne glede na to, da med nasprotujočimi si znaki ni bilo podobnosti, odboru za pritožbe očitalo, da ni preizkusil obstoja povečanega razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo prejšnjih znamk, kljub temu da je bila vsakršna verjetnost zmede izključena, ker so bile znamke na splošno različne. Iz tega sledi, da je treba merilo obstoja povečanega razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo prejšnjih znamk, preizkusiti, le če je predhodno ugotovljena podobnost med navedenimi znaki ter tudi podobnost med zadevnimi proizvodi in storitvami, in sicer le v okviru preizkusa v zvezi z obstojem verjetnosti zmede.
33 Iz točk od 48 do 50 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je namreč razvidno:
„48 Splošno sodišče je na podlagi te ugotovitve – da to, da odbor za pritožbe ni preizkusil z uporabo povečanega razlikovalnega učinka prejšnjih znamk, povzroči razveljavitev sporne odločbe – od odbora za pritožbe zahtevalo, da preuči – za presojo obstoja verjetnosti zmede glede zadevnih znamk v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 – nepomemben dejavnik. Ker je prej ugotovilo, da so zadevne znamke na splošno različne, je bila vsaka verjetnost zmede izključena, morebitni obstoj z uporabo povečanega razlikovalnega učinka prejšnjih znamk pa ne more nadomestiti neobstoja podobnosti navedenih znamk.
49 V teh okoliščinah UUNT utemeljeno trdi, da je v izpodbijani sodbi pri razlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 pravo uporabljeno napačno.
50 Iz zgoraj navedenega izhaja, ne da bi bilo treba preučiti druga dva pritožbena razloga, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ker je Splošno sodišče odločilo, da bi moral odbor za pritožbe upoštevati z uporabo povečan razlikovalni učinek prejšnjih znamk, in zato razveljavilo sporno odločbo, čeprav je prej ugotovilo, da si nasprotujoče znamke niso podobne.“
34 Ker je Splošno sodišče ugotovilo, da si nasprotujoči znaki niso podobni, in ker tako eden od pogojev za uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ni izpolnjen, je vsakršna verjetnost zmede izključena, kot je razvidno iz točke 48 sodbe, izdane v pritožbenem postopku.
35 Tožeča stranka torej ne more, čeprav skuša, izpodbijati analize podobnosti med nasprotujočimi si znaki iz sodbe Splošnega sodišča in rezultata, do katerega je to prišlo, o katerih se v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, nikakor ni dvomilo.
36 Čeprav je v izreku sodbe, izdane v pritožbenem postopku, razglašeno in sprejeto, da je sodba Splošnega sodišča razveljavljena, ne da bi bil opredeljen obseg te razveljavitve, to namreč ne preprečuje, da je treba izrek sodbe, izdane v pritožbenem postopku, razlagati v povezavi z obrazložitvijo v tej sodbi.
37 V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč institucija, da bi ravnala v skladu s sodbo in jo v celoti izvršila, dolžna spoštovati ne le izrek sodbe, ampak tudi obrazložitev, ki je privedla do izreka in pomeni potrebno podporo, tako da je nepogrešljiva za določitev točnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v izreku. Dejansko gre za obrazložitev, ki po eni strani pravilno opredeljuje izrek, ki se šteje za nezakonit, in po drugi strani razkriva konkretne razloge za nezakonitost, ki je ugotovljena v izreku in jo zadevna institucija mora upoštevati, ko nadomesti akt, ki je bil razglašen za ničen (sodba z dne 26. aprila 1988, Asteris in drugi/Komisija, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, Recueil, EU:C:1988:199, točka 27; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 15. maja 1997, TWD/Komisija, C‑355/95 P, Recueil, EU:C:1997:241, točka 21, in z dne 7. oktobra 1999, Irish Sugar/Komisija, T‑228/97, Recueil, EU:T:1999:246, točka 17).
38 Spomniti je treba, da je Sodišče v točki 50 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, pojasnilo, „da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ker je Splošno sodišče odločilo, da bi moral odbor za pritožbe upoštevati z uporabo povečan razlikovalni učinek prejšnjih znamk, in zato razveljavilo sporno odločbo, čeprav je prej ugotovilo, da si nasprotujoče znamke niso podobne“, kar pomeni, da Sodišče ni dvomilo o dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo Splošno sodišče glede analize podobnosti nasprotujočih si znakov in ki je bilo izhodišče razlogovanja Sodišča.
39 Ker se ta razlog za razveljavitev ne nanaša na navedeno dejansko stanje, je torej treba preizkus prvega tožbenega razloga končati z ugotovitvijo, da je preizkus povečanega razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo prejšnjih znamk, brezpredmeten, saj so nasprotujoči si znaki različni.
40 To je potrjeno tudi s točko 48 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, v kateri je Sodišče poudarilo, da „ker je prej [Splošno sodišče] ugotovilo, da so zadevne znamke na splošno različne, je bila vsaka verjetnost zmede izključena, morebitni obstoj z uporabo povečanega razlikovalnega učinka prejšnjih znamk pa ne more nadomestiti neobstoja podobnosti navedenih znamk“.
41 Analizo podobnosti nasprotujočih si znakov, zlasti njihove razlike, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče, pa je tožeča stranka izpodbijala v postopku pred Sodiščem, kot je razvidno iz točke 38 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, v kateri je Sodišče opozorilo, da je tožeča stranka menila, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen, „ker je bila ugotovitev Splošnega sodišča glede neobstoja podobnosti med nasprotujočimi si znamkami vmesni sklep, v okviru katerega bi bilo treba obravnavati še vprašanje razlikovalnega učinka prejšnjih znamk“.
42 Sodišče je želelo s tem, da ni sprejelo stališča, ki ga je zagovarjala tožeča stranka, in da je razveljavilo sodbo Splošnega sodišča z obrazložitvijo, da neobstoj podobnosti med nasprotujočimi si znaki nujno povzroči neobstoj verjetnosti zmede, ohraniti – sicer implicitno, vendar nujno – analizo, ki jo je opravilo Splošno sodišče in v skladu s katero so navedeni znaki različni.
43 Poleg tega bi na tej stopnji dvom o analizi podobnosti nasprotujočih si znakov, pri čemer Sodišče ni navedlo nikakršne napake Splošnega sodišča, pomenil, prvič, da bi drugi senat Splošnega sodišča postal pritožbena stopnja za prvi senat tega sodišča, in drugič, da bi bil sodbi, izdani v pritožbenem postopku, delno odvzet zavezujoči učinek glede na to, da razveljavitev ne sme imeti širšega obsega od tistega, ki ga je ugotovilo Sodišče, in dopustiti dvoma o dejanskem stanju, saj bi ta povzročil brezpredmetnost obrazložitve, na kateri sodba, izdana v pritožbenem postopku, temelji.
44 Iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je torej razvidno, da mora Splošno sodišče v okviru tega postopka preizkusiti, kot je razvidno iz točke 61 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, drugi, tretji in četrti tožbeni razlog, ki so bili pred njim navedeni v okviru prvega postopka.
45 Prvi tožbeni razlog je torej treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 64 Uredbe št. 207/2009
46 Tožeča stranka odboru za pritožbe v bistvu očita, da je kršil člen 64 Uredbe št. 207/2009, ker je preizkusil verjetnost zmede le glede znamke Skupnosti, registrirane pod številko 2994739. Meni, da ker je oddelek za ugovore ugotovil, da obstaja verjetnost zmede med znamko Skupnosti in prijavljeno znamko, in ker je odbor za pritožbe ugotovil nasprotno, da ne obstaja verjetnost zmede, bi moral ta zadevo bodisi vrniti v odločanje oddelku za ugovore bodisi preizkusiti obstoj verjetnosti zmede glede na vse prejšnje navedene znamke, ne bi pa smel – čeprav je – ob upoštevanju le prejšnje znamke Skupnosti ugotoviti, da ne obstaja verjetnost zmede, ne da bi to presojal ob upoštevanju vseh prejšnjih znamk.
47 V zvezi s tem je iz točke 16 izpodbijane odločbe razvidno, da se je odbor za pritožbe skliceval na „prejšnje znamke“ ter na „običajne potrošnike Evropske unije“, pri čemer je upošteval dejstvo, da so bile prejšnje znamke, prvič, znamka Skupnosti in nemška znamka (WeserGold, glej točki 7 in 8 zgoraj), drugič, mednarodna znamka z učinki, ki se nanašajo na Češko republiko, Dansko, Španijo, Francijo, Italijo, Madžarsko, Avstrijo, Poljsko, Portugalsko, Slovenijo, Švedsko, Združeno kraljestvo in države Beneluksa (Wesergold, glej točko 9 zgoraj), in tretjič, nemška in poljska znamka (WESERGOLD, glej točki 10 in 11 zgoraj).
48 Odbor za pritožbe se je v točki 23 izpodbijane odločbe skliceval na nemške potrošnike na eni strani in potrošnike drugih držav članic na drugi strani.
49 Pri analizi nasprotujočih si znakov je odbor za pritožbe zajel vse prejšnje znamke, s čimer je tako poudarjeno, da se je preizkus nanašal na te znamke, ne pa le na prejšnjo znamko Skupnosti, čeprav se sklicuje le na prejšnjo znamko, in ne na prejšnje znamke.
50 Besedilo točke 31 izpodbijane odločbe je namreč tako:
„Prejšnja znamka in prijavljena znamka sta besedni znamki. Prejšnjo znamko sestavlja beseda iz devetih črk, ki so zapisane bodisi z velikimi bodisi malimi črkami ali z velikimi črkami znotraj besede, in sicer ‚WeserGold‘, ,Wesergold‘ in ‚WESERGOLD‘.“
51 V teh okoliščinah, če odbor za pritožbe za določitev vseh prejšnjih znamk uporablja izraz „prejšnja znamka“, to izhaja iz ugotovitve v točki 32 izpodbijane odločbe, ki jo je treba poleg tega le potrditi in v skladu s katero „alternativna uporaba malih ali velikih črk (znotraj besede) ne vpliva na primerjavo znakov, saj Splošno sodišče načeloma besedno znamko šteje za kombinacijo črk ali besed, napisanih v tiskanih črkah v običajni pisavi, brez posebnega grafičnega elementa“.
52 Nazadnje, že iz besedila točk 33, 36, 39 in 40 izpodbijane odločbe je razvidno, da se je odbor za pritožbe dejansko skliceval na „prejšnje znamke“, in ne le na znamko Skupnosti, pri čemer je v točki 45 navedene odločbe znova navedel, da gre v tem primeru za znake WESTERN GOLD in WeserGold, WESERGOLD ali Wesergold.
53 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog vsekakor zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 75, drugi stavek, Uredbe št. 207/2009
54 Prvič, tožeča stranka v bistvu odboru za pritožbe očita, da je ni predhodno obvestil o tem, da namerava odločati o vseh prejšnjih znamkah, na katerih je temeljil ugovor zoper prijavljeno znamko.
55 Na začetku je treba ugotoviti, da ta tožbeni razlog, v skladu s katerim odbor za pritožbe tožeče stranke ni obvestil o tem, da se bo oprl na vse prejšnje znamke, izključuje drugi tožbeni razlog, v skladu s katerim se ne bi smel opraviti preizkus verjetnosti zmede le glede na prejšnjo znamko Skupnosti.
56 Ko je bilo tožeči stranki na obravnavi postavljeno vprašanje o tem protislovju, ta Splošnemu sodišču ni pojasnila, kako sta ta tožbena razloga oblikovana in povezana.
57 Ob tem je treba poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obstaja funkcionalna kontinuiteta med različnimi enotami UUNT, namreč med preizkuševalcem, oddelkom za ugovore, oddelkom za upravljanje znamk in pravne zadeve ter oddelkom za izbris na eni strani in odbori za pritožbe na drugi strani (glej sodbo z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, ZOdl., EU:C:2007:162, točka 30 in navedena sodna praksa).
58 Ravno iz te funkcionalne kontinuitete med različnimi stopnjami UUNT izhaja, da morajo v okviru ponovnega preizkusa, ki so ga odbori za pritožbe zavezani opraviti glede odločb, ki so jih sprejele prvostopenjske enote UUNT, odločitve odborov za pritožbe temeljiti na vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so jih stranke navedle pred prvostopenjsko enoto ali v pritožbenem postopku (sodba z dne 11. julija 2006, Caviar Anzali/UUNT – Novomarket (Asetra), T‑252/04, ZOdl., EU:T:2006:199, točka 31). Povedano splošneje, in kot je razsodilo Sodišče zgoraj v točki 57 navedene sodbe UUNT/Kaul (EU:C:2007:162, točki 56 in 57), je iz člena 64(1) Uredbe št. 207/2009, v skladu s katerim odbor za pritožbe po preučitvi utemeljenosti pritožbe odloči o pritožbi in lahko ob tem „izvršuje katero koli pooblastilo v pristojnosti oddelka [stopnje], ki je izdal[a] odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba“, razvidno, da mora odbor za pritožbe pri pritožbi, o kateri odloča, v celoti na novo preizkusiti pravno in dejansko utemeljenost zadeve (sodba z dne 28. aprila 2010, Claro/UUNT – Telefónica (Claro), T‑225/09, EU:T:2010:169, točki 30 in 31).
59 Iz tega sledi, da so vsa vprašanja, ki jih je morala v odločbi, ki je predmet pritožbe pred odborom za pritožbe, obravnavati nižja stopnja UUNT, del pravnega in dejanskega okvira zadeve, predložene odboru za pritožbe, ki svojo odločbo utemelji glede na vse te elemente in je zato pristojen za njihov preizkus. Ker je bilo nujno preučiti vprašanje podobnosti prejšnjih znamk, da bi se ugotovilo, ali obstaja verjetnost zmede, in ker so stranke oddelku za ugovore predložile stališča, je bil odbor za pritožbe na podlagi funkcionalne kontinuitete med različnimi stopnjami UUNT pristojen, da ga v svoji odločbi znova preizkusi, in če je treba, v zvezi z njim sprejme odločitev, ki se razlikuje od odločitve, ki jo je sprejel oddelek za ugovore. Čeprav je oddelek za ugovore le na podlagi prejšnje znamke Skupnosti sklenil, da obstaja verjetnost zmede, je iz funkcionalne kontinuitete razvidno, da mora odbor za pritožbe preizkusiti – kot je storil – vse prejšnje znamke glede na to, da je odstopil od odločbe oddelka za ugovore in štel, da ne obstaja nikakršna verjetnost zmede med nasprotujočimi so znaki.
60 Ugotoviti je treba tudi, da iz člena 75 Uredbe št. 207/2009 nikakor ni razvidno, da mora odbor za pritožbe zahtevati od strank stališča o obstoju verjetnosti zmede glede več prejšnjih znamk, če – kot v obravnavanem primeru – odbor za pritožbe preizkus verjetnosti zmede opre na prejšnje znamke, ki jih oddelek za ugovore ni upošteval, ki pa so bile veljavno navedene v oporo navedenemu ugovoru. V zvezi s tem ni sporno, da se je tožeča stranka v ugovoru z dne 14. marca 2007 sklicevala na vse prejšnje znamke, navedene v točkah od 7 do 11 zgoraj, da bi svoj ugovor utemeljila, in da je tožeča stranka v obrazložitvi ugovora, vloženega 26. septembra 2008, izrecno omenila verjetnost zmede med vsemi prejšnjimi znamkami in prijavljeno znamko (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 2013, Lidl Stiftung/UUNT – Lactimilk (BELLRAM), T‑237/11, ZOdl., EU:T:2013:11, točka 27).
61 Ugotoviti je torej treba, da je imela tožeča stranka možnost, da tako pred oddelkom za ugovore kot pred odborom za pritožbe predstavi stališča glede obstoja verjetnosti zmede med prijavljeno znamko in vsemi prejšnjimi znamkami, vendar se je odločila, da stališč, ki se navezujejo na posamezno prejšnjo znamko, ne bo predstavila, saj se je raje na splošno in torej brez razlikovanja oprla na prejšnje znamke WESERGOLD (točka 1 ugovora z dne 26. septembra 2008), Wesergold (točka 3 navedenega ugovora) ali WeserGold (točka 8 istega ugovora). Dejansko ni sporno, da je v okviru pritožbe, ki jo je zoper odločbo oddelka za ugovore vložila intervenientka, tožeča stranka v dopisu z dne 22. decembra 2009 predložila trditve glede neobstoja verjetnosti zmede med prejšnjimi znamkami in prijavljeno znamko ter navedla, da ima več prejšnjih znamk, na katere se je sklicevala, skupno besedo „wesergold“, v kateri sta črki „w“ in „g“ zapisani z veliko črko. Ker je ugovor temeljil na vseh prejšnjih znamkah, navedenih v točkah od 7 do 11 zgoraj, in ker je imel odbor za pritožbe v skladu s členom 64(1) Uredbe št. 207/2009 pooblastilo za preizkus verjetnosti zmede med prijavljeno znamko in vsemi navedenimi prejšnjimi znamkami, je morala tožeča stranka v skladu s členom 76(1) Uredbe št. 207/2009 v okviru pritožbe pred odborom za pritožbe predložiti stališča o posameznih navedenih prejšnjih znamkah, če je bilo to upravičeno. Tožeča stranka torej ne more veljavno navesti, da ni mogla predvideti, da bo odbor za pritožbe preizkus verjetnosti zmede oprl na vse prejšnje znamke (glej v tem smislu zgoraj v točki 60 navedeno sodbo BELLRAM, EU:T:2013:11, točka 28).
62 Iz preudarkov v točkah 60 in 61 zgoraj je razvidno, da odbor za pritožbe ni kršil pravice tožeče stranke do izjave s tem, da je ni izrecno povabil k vložitvi stališč o prejšnjih znamkah, ki niso znamka Skupnosti.
63 Iz tega je razvidno, da ta tožbeni razlog v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija pooblastilo odbora za pritožbe, navedeno v točki 61 zgoraj, ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
64 Drugič, tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je kršil njeno pravico do izjave glede vprašanja o domnevno povečanem razlikovalnem učinku, pridobljenem z uporabo prejšnjih znamk.
65 V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da je ta očitek brezpredmeten, ker tudi če bi moral odbor za pritožbe tožečo stranko prej obvestiti o njeni pravici do vložitve stališč, kar ni tako, ta napaka nikakor ne bi mogla povzročiti razveljavitve izpodbijane odločbe, saj je iz točke 50 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, razvidno, da ob neobstoju podobnosti med spornimi znaki vprašanje povečanega razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo prejšnjih znamk, nikakor ni upoštevno.
66 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009
67 Tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je kršil člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 s tem, da je „s frazami“ obrazložil izpodbijano odločbo glede prejšnjih znamk, ki niso znamka Skupnosti.
68 V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti v skladu s členom 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 v odločbah UUNT navedeni razlogi, na katerih odločbe temeljijo. V skladu s sodno prakso ima ta obveznost enak obseg kot obveznost iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, njen namen pa je, prvič, zadevnim osebam omogočiti, da se zaradi varstva svojih pravic seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa, in drugič, sodišču Unije omogočiti, da nadzira zakonitost odločbe (sodbi z dne 6. septembra 2012, Storck/UUNT, C‑96/11 P, EU:C:2012:537, točka 86, in z dne 15. julija 2014, Łaszkiewicz/UUNT – Cables y Eslingas (PROTEKT), T‑18/13, EU:T:2014:666, točka 71).
69 Poleg tega od odborov za pritožbe ni mogoče zahtevati, naj podajo podrobno obrazložitev, ki bi izčrpno in dosledno sledila vsem trditvam strank v postopku pred njimi. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih je bila odločba odbora za pritožbe sprejeta, pristojnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za nadzor (sodbe z dne 21. oktobra 2004, KWS Saat/UUNT, C‑447/02 P, ZOdl., EU:C:2004:649, točka 65; z dne 16. septembra 2009, Alber/UUNT (Ročaj), T‑391/07, EU:T:2009:336, točka 74, in zgoraj v točki 68 navedena sodba PROTEKT, EU:T:2014:666, točka 72).
70 Poudariti je treba tudi, da odbor za pritožbe ni dolžan zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njim navajale stranke. Zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za odločbo (glej v tem smislu sodbo z dne 11. januarja 2007, Technische Glaswerke Ilmenau/Komisija, C‑404/04 P, EU:C:2007:6, točka 30). Iz tega sledi, da okoliščina, da odbor za pritožbe ni povzel vseh trditev stranke oziroma ni odgovoril na vsako od teh trditev, tej stranki ne omogoča, da bi sklepala, da je odbor za pritožbe zavrnil njihovo upoštevanje (sodbi z dne 9. decembra 2010, Tresplain Investments/UUNT – Hoo Hing (Golden Elephant Brand), T‑303/08, ZOdl., EU:T:2010:505, točka 46, in zgoraj v točki 68 navedena sodba PROTEKT, EU:T:2014:666, točka 73).
71 V zvezi s tem je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je odbor za pritožbe zadostno obrazložil upoštevanje vseh prejšnjih znamk pri preizkusu verjetnosti zmede.
72 Iz točke 16 izpodbijane odločbe je razvidno, da je odbor za pritožbe upošteval vse prejšnje znamke, glede na to, da je v povedi uporabil izraz „kot prejšnje znamke“. Odbor za pritožbe je nato v točkah 31 in 45 navedene odločbe omenil vse prejšnje znamke, in sicer WeserGold, Wesergold in WESERGOLD. Nazadnje je odbor za pritožbe s sklicevanjem v točki 32 izpodbijane odločbe na sodno prakso Splošnega sodišča na področju besednih znamk, v skladu s katero razlike, ki izhajajo iz kombinacije črk ali besed, napisanih v tiskanih črkah v običajni pisavi, brez posebnega grafičnega elementa, nimajo nikakršnega vpliva, zadostno obrazložil svojo odločitev, da upošteva vse prejšnje znamke.
73 Glede na vse zgornje ugotovitve je treba četrti tožbeni razlog in tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
74 Sodišče je v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, navedeni v točki 21 zgoraj, pridržalo odločitev o stroških. Zato mora Splošno sodišče v skladu s členom 219 Poslovnika v tej sodbi odločiti o vseh stroških, nastalih v različnih postopkih.
75 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Ker tožeča stranka ni uspela z nobenim predlogom, je treba tožeči stranki naložiti plačilo stroškov, nastalih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem, v skladu s predlogi UUNT in intervenientke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi riha WeserGold Getränke GmbH & Co. KG se naloži plačilo njenih stroškov ter stroškov, ki so v postopkih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem nastali Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) in družbi Lidl Stiftung & Co. KG.
M. E. Martins Ribeiro | S. Gervasoni | L. Madise |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. novembra 2015.
Podpisi