SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 25. oktobra 2017(*)
„Ničnostna tožba – Sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o revidiranem Lizbonskem sporazumu o označbah porekla in geografskih označbah – Člen 3(1) PDEU – Izključna pristojnost Unije – Skupna trgovinska politika – Člen 207(1) PDEU – Trgovinski vidiki intelektualne lastnine“
V zadevi C‑389/15,
zaradi ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, vložene 17. julija 2015,
Evropska komisija, ki jo zastopajo F. Castillo de la Torre, J. Guillem Carrau, B. Hartmann, A. Lewis in M. Kocjan, agenti,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Evropskega parlamenta, ki ga zastopajo J. Etienne, A. Neergaard in R. Passos, agenti,
intervenient,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo M. Balta in F. Florindo Gijón, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
Češke republike, ki jo zastopajo M. Hedvábná, K. Najmanová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata T. Henze in J. Techert, agenta,
Helenske republike, ki jo zastopa M. Tassopoulou, agentka,
Kraljevine Španije, ki jo zastopa M. A. Sampol Pucurull, agent,
Francoske republike, ki jo zastopajo G. de Bergues, D. Colas, F. Fize, B. Fodda in D. Segoin, agenti,
Italijanske republike, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Fiorentinom, avvocato dello Stato,
Madžarske, ki jo zastopajo M. Bóra, M. Z. Fehér in G. Koós, agenti,
Kraljevine Nizozemska, ki jo zastopajo M. Bulterman, M. Gijzen in B. Koopman, agentke,
Republike Avstrije, ki jo zastopa C. Pesendorfer, agentka,
Portugalske republike, ki jo zastopajo M. Figueiredo, L. Inez Fernandes in M. L. Duarte, agenti,
Slovaške republike, ki jo zastopa M. Kianička, agent,
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopata C. Brodie in D. Robertson, agenta,
intervenienti,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, A. Tizzano, podpredsednik, L. Bay Larsen, J. L. da Cruz Vilaça, A. Rosas, J. Malenovský (poročevalec), predsedniki senata, E. Juhász, M. Safjan, D. Šváby, sodniki, M. Berger, A. Prechal, sodnici, E. Jarašiūnas, in M. Vilaras, sodnika,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodna tajnica: L. Hewlett, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. junija 2017,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. julija 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj razglasi ničnost Sklepa Sveta 8512/15 z dne 7. maja 2015 o odobritvi začetka pogajanj o revidiranem Lizbonskem sporazumu o označbah porekla in geografskih označbah, kar zadeva vprašanja, ki spadajo v pristojnost Evropske unije (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
Pravni okvir
Mednarodno pravo
Pariška konvencija
2 Konvencija za varstvo industrijske lastnine je bila podpisana v Parizu 20. marca 1883, nazadnje je bila revidirana v Stockholmu 14. julija 1967 in spremenjena 28. septembra 1979 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 828, št. 11851, str. 305) (v nadaljevanju: Pariška konvencija).
3 Prvotno besedilo te konvencije je vsebovalo uvodne izjave – ki jih v kasnejših revizijah ni bilo več – v katerih je bilo navedeno, da so pogodbenice navedene konvencije to konvencijo sklenile „v želji sporazumno zagotoviti celovito in učinkovito varstvo industrije in trgovine svojih državljanov ter prispevati k zagotavljanju pravic izumiteljev in poštenih poslovnih transakcij“.
4 Člen 1 Pariške konvencije med drugim določa, da države, za katere velja ta konvencija, sestavljajo unijo za varstvo industrijske lastnine, v katero spadajo patenti, uporabni modeli, industrijski vzorci ali modeli, znamke, trgovsko ime, označba izvora ali označba porekla in zatiranje nelojalne konkurence.
5 Člen 2 te konvencije med drugim določa, da pripadniki vsake države te unije uživajo v drugih državah unije, če gre za varstvo industrijske lastnine, tiste koristi, ki jih zakoni teh drugih držav dajejo državljanom teh držav, in imajo enako varstvo kot zadnjenavedeni.
6 V tem okviru členi od 10 do 10ter te konvencije zavezujejo države te unije, da pripadnikom unije zagotovijo učinkovito varstvo pred nelojalno konkurenco in ustrezna pravna sredstva, in določajo, da se uvoz zadevnih proizvodov zaseže v primeru uporabe krive označbe njihovega porekla.
7 V skladu s členom 19 Pariške konvencije je državam, v katerih se ta uporablja, pridržana pravica, da ločeno med seboj sklepajo posebne sporazume za varstvo industrijske lastnine.
Lizbonski sporazum
8 Lizbonski sporazum o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni registraciji je bil podpisan v Lizboni 31. oktobra 1958, revidiran 14. julija 1967 v Stockholmu in spremenjen 28. septembra 1979 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 828, št. 13172, str. 205, v nadaljevanju: Lizbonski sporazum). Gre za posebni sporazum v smislu člena 19 Pariške konvencije, h kateremu lahko pristopijo vse države, ki so podpisnice te konvencije.
9 Na dan, ko je bila vložena ta tožba, je bilo podpisnic tega sporazuma osemindvajset. Med njimi je sedem držav članic Unije, in sicer Republika Bolgarija, Češka republika, Francoska republika, Italijanska republika, Madžarska, Portugalska republika in Slovaška republika. Tri druge države, in sicer Helenska republika, Kraljevina Španija in Romunija, so ta sporazum podpisale, vendar ga niso ratificirale. Unija pa ni podpisnica navedenega sporazuma, h kateremu lahko pristopijo le države.
10 V skladu s členom 1 Lizbonskega sporazuma države, v katerih se ta sporazum uporablja, sestavljajo posebno unijo v okviru unije za varstvo industrijske lastnine, ustanovljene s Pariško konvencijo, in se zavežejo, da na podlagi tega sporazuma na svojih ozemljih zaščitijo označbe porekla proizvodov iz drugih držav te posebne unije, ki so priznane in zaščitene v državi izvora ter registrirane pri Mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO).
11 V skladu s členom 2(1) tega sporazuma „označba porekla“ v smislu tega sporazuma pomeni geografsko označbo države, regije ali kraja, ki je namenjena opisu proizvoda, ki ima tam poreklo in katerega kakovost ali značilnosti so predvsem ali izključno posledica geografskega okolja z njemu lastnimi naravnimi in človeškimi dejavniki.
12 Členi od 3 do 7 navedenega sporazuma urejajo vsebino in iz tega sporazuma izhajajoče pogoje za zaščito označb porekla, pa tudi podrobna pravila za njihovo registracijo pri Mednarodnem uradu WIPO. Člen 4 tega sporazuma določa med drugim, da ta zaščita ne izključuje zaščit, do katerih so te označbe porekla že upravičene v vsaki državi članici posebne unije med drugim na podlagi Pariške konvencije.
13 Člen 8 navedenega sporazuma določa, da se lahko v vsaki državi posebne unije, ustanovljene s tem sporazumom, v skladu z nacionalno zakonodajo sprožijo postopki za zagotovitev navedene zaščite.
14 V členih od 9 do 18 navedenega sporazuma so določbe glede institucionalne ureditve in upravnega delovanja te posebne unije ter splošne klavzule v zvezi s tem sporazumom.
Pravo Unije
15 Unija je po letu 1970 postopno sprejela različne akte, ki so med drugim določali tudi opredelitev, opis, predstavitev in označevanje nekaterih vrst proizvodov, ki so bili upravičeni do označbe porekla oziroma geografske označbe, ter pogoje za dodelitev, zaščito in nadzor teh označb. Trenutno gre za te proizvode: vina, žgane pijače, aromatizirana vina ter drugi kmetijski proizvodi in živila.
16 Zakonodajo Unije v zvezi s tem danes sestavljajo Uredba (ES) št. 110/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb žganih pijač ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 1576/89 (UL 2008, L 39, str. 16), Uredba (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (UL 2012, L 343, str. 1, in popravek v UL 2013, L 55, str. 27), Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL 2013, L 347, str. 671, ter popravki v UL 2014, L 189, str. 261, UL 2014, L 331, str. 41, in UL 2016, L 130, str. 7) in Uredba (EU) št. 251/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb aromatiziranih vinskih proizvodov in o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 1601/91 (UL 2014, L 84, str. 14, in popravek v UL 2014, L 105, str. 12).
Dejansko stanje in izpodbijani sklep
Revizija Lizbonskega sporazuma
17 Skupščina posebne unije, ustanovljene z Lizbonskim sporazumom, je septembra 2008 ustanovila delovno skupino, ki je dobila nalogo, da pripravi revizijo tega sporazuma zaradi njegovega izboljšanja in povečanja njegove privlačnosti ter pri tem ohrani njegove cilje in načela.
18 Navedena delovna skupina se je oktobra 2014 v zvezi s tem sporazumela o osnutku akta (v nadaljevanju: osnutek revidiranega sporazuma), ki povzema institucionalne, postopkovne in vsebinske določbe iz Lizbonskega sporazuma, pri čemer je deloma spremenjena njihova razporeditev in so jim dodana dopolnila ali pojasnila. Ta zadnja so se nanašala zlasti na področje uporabe v tem sporazumu predvidene zaščite, v zvezi s katero je bilo predlagano, da se razširi na geografske označbe (člena 2 in 9), na vsebinski obseg te zaščite in na postopkovne ukrepe za njeno izvajanje (členi od 4 do 8 in od 11 do 20) ter na možnost medvladnih organizacij, da pristopijo k navedenemu sporazumu (člen 28).
19 V Ženevi je bila sklicana diplomatska konferenca, ki je potekala od 11. do 21. maja 2015, da bi se preučil in sprejel osnutek revidiranega sporazuma. Nanjo so bile v skladu z osnutkom poslovnika, ki ga je odobril njegov pripravljalni odbor, povabljene ne le delegacije iz 28 držav podpisnic Lizbonskega sporazuma, temveč tudi dve „posebni“ delegaciji, med katerima je bila delegacija Unije, in nekatere delegacije „opazovalke“.
20 Navedena diplomatska konferenca je 20. maja 2015 sprejela Ženevski akt k Lizbonskemu sporazumu o označbah porekla in geografskih označbah, ki je bil naslednjega dne na voljo za podpis.
Priporočilo Komisije in izpodbijani sklep
21 Komisija je v okviru priprave na navedeno diplomatsko konferenco 30. marca 2015 sprejela priporočilo za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o revidiranem Lizbonskem sporazumu o označbah porekla in geografskih označbah.
22 Komisija je v tem priporočilu najprej pozvala Svet, naj ob upoštevanju na eni strani izključne pristojnosti, dodeljene Uniji s členom 3(1) PDEU na področju skupne trgovinske politike, ter na drugi strani cilja in vsebine Lizbonskega sporazuma svoj sklep sprejme na podlagi člena 207 PDEU ter člena 218(3) in (4) PDEU.
23 Komisija je nato Svetu predlagala, naj jo pooblasti za vodenje pogajanj v imenu Unije, naj sprejme pogajalske smernice, ki jih je glede tega treba upoštevati, in naj imenuje posebni odbor, s katerim se mora v zvezi s tem posvetovati.
24 Svet je 7. maja 2015 sprejel izpodbijani sklep. V nasprotju s tem, kar je priporočila Komisija, ta sklep temelji na členu 114 PDEU ter členu 218(3) in (4) PDEU.
25 V uvodnih izjavah 2 in 3 tega sklepa je izbira take pravne podlage obrazložena tako:
„(2) Mednarodni sistem Lizbonskega sporazuma je v revizijskem postopku, da bi se izboljšal in pritegnil več podpisnic, pri tem pa ohranil svoja načela in cilje. […]
(3) [V osnutku] revidiranega sporazuma je za pogodbenice določen sistem zaščite označb porekla in geografskih označb z enotno registracijo. To vprašanje je predmet usklajevanja v okviru nacionalne zakonodaje [Unije] o kmetijskih zaščitnih znakih in torej spada v pristojnost, ki so jo delijo Unija (kar zadeva kmetijske zaščitne znake) in njene države članice (kar zadeva nekmetijske zaščitne znake in davke).“
26 Člen 1 izpodbijanega sklepa določa:
„Komisija sme skupaj s sedmimi državami članicami, ki so podpisnice Lizbonskega sporazuma, sodelovati na diplomatski konferenci za sprejetje [osnutka revidiranega sporazuma], kar zadeva vprašanja v pristojnosti Unije.“
27 Člen 2 tega sklepa določa:
„V interesu Unije sedem držav članic [Unije], ki so podpisnice [Lizbonskega] sporazuma, na podlagi skupnega stališča izvaja svojo glasovalno pravico glede vprašanj, ki spadajo v pristojnost Unije.“
28 Člen 3 tega sklepa določa:
„Pogajanja potekajo v skladu s pogajalskimi smernicami, navedenimi v prilogi.“
29 Člen 4 tega sklepa določa:
„Med diplomatsko konferenco se je treba v zvezi z vprašanji, ki spadajo v pristojnost Unije, ustrezno uskladiti. Pogajalci po konferenci nemudoma poročajo skupini za intelektualno lastnino pri Svetu.“
30 Komisija je po sprejetju izpodbijanega sklepa podala izjavo, v kateri je navedla svoje nestrinjanje s pravnimi podlagami, na katere se je oprl Svet, pa tudi z opredelitvijo držav članic kot pogajalk za račun Unije.
Predlogi strank in postopek pred Sodiščem
31 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– ohrani njegove učinke do začetka veljavnosti novega sklepa Sveta v razumnem roku od razglasitve sodbe Sodišča in
– Svetu naloži plačilo stroškov.
32 Svet Sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
33 Predsednik Sodišča je s sklepi z dne 27. novembra 2015 Češki republiki, Zvezni republiki Nemčiji, Helenski republiki, Kraljevini Španiji, Francoski republiki, Italijanski republiki, Madžarski, Kraljevini Nizozemski, Republiki Avstriji, Portugalski republiki in Slovaški republiki dovolil intervencijo v sporu v podporo predlogom Sveta.
34 S sklepom z istega dne je predsednik Sodišča dovolil Evropskemu parlamentu, da intervenira v sporu v podporo predlogom Komisije.
35 Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 12. januarja 2016 Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska dovolil, da v primeru obravnave intervenira v sporu v podporo predlogom Sveta.
Tožba
36 Komisija, ki jo je podprl Parlament, je v utemeljitev svojih predlogov navedla dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog je ta, da je Svet izpodbijani sklep sprejel v nasprotju s členom 3 PDEU, saj se pogajanja iz tega sklepa nanašajo na osnutek sporazuma, ki spada v izključno pristojnost Unije. Drugi tožbeni razlog se nanaša na to, da je Svet kršil člen 207(3) PDEU ter člen 218(3), (4) in (8) PDEU, ker je države članice opredelil kot pogajalke na področju, ki spada v pristojnost Unije, in izpodbijanega sklepa ni sprejel v skladu z upoštevnim pravilom kvalificirane večine.
37 Prvi tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Prvi, naveden primarno, se nanaša na to, da se z izpodbijanim sklepom krši izključna pristojnost, ki je v skladu s členom 3(1) PDEU Uniji podeljena na področju skupne trgovinske politike. Drugi, ki se uveljavlja podredno, se nanaša na kršitev člena 3(2) PDEU. Najprej je treba preučiti prvi del tega tožbenega razloga.
Trditve strank
38 Komisija in Parlament najprej poudarjata, da izključna pristojnost, ki je Uniji podeljena s členom 3(1) PDEU na področju skupne trgovinske politike, v skladu s členom 207(1) PDEU vključuje trgovinske vidike intelektualne lastnine. Zato naj bi bila Unija edina pristojna za pogajanje in sklepanje mednarodnih sporazumov o intelektualni lastnini, če se glede na njihov cilj in vsebino ugotovi, da imajo ti sporazumi posebno zvezo z mednarodno trgovino, na primer zato, ker bi jo s poenotenjem zakonodaje olajšali. Posledično naj bi ta izključna pristojnost, ki naj nikakor ne bi bila omejena na sporazume o harmonizaciji varstva pravic intelektualne lastnine, dogovorjene v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO), med drugim zajemala druge sporazume, katerih posamična analiza pokaže, da je njihov glavni namen na podlagi vzajemnosti spodbujati trgovino z blagom ali storitvami s tretjimi državami, pri čemer se za to blago ali storitve zagotovi ista raven zaščite, kakršno že imajo na notranjem trgu.
39 Dalje, v obravnavanem primeru Komisija in Parlament trdita, da ima osnutek revidiranega sporazuma podobno kot Lizbonski sporazum posebno zvezo z mednarodno trgovino. Sicer naj res ne bi vseboval uvodnih izjav, v katerih bi bil izrecno naveden njegov cilj. Vendar naj bi bilo iz analize njegovih določb in okvira, v katerega spada, razvidno, da sta njegova cilj in učinek ta, da so označbe porekla in geografske označbe vseh pogodbenic deležne ugodnosti, ki jih ponuja mednarodni sistem registracije, ki jim na ozemlju vseh pogodbenic zagotavlja pravno varstvo pred tveganjem uporabe, s katero bi lahko posegli v njihovo celovitost in v njihovo poznanost ter s tem škodovali trženju z njimi označenih proizvodov v tujini. Tako naj bi se z navedenim osnutkom izboljšala zaščita izvoza teh proizvodov iz Unije v tretje države, ki bi bila sicer odvisna od registracije v vsaki državi posebej in torej od različnih pravnih jamstev. Zato naj bi tak osnutek v celoti spadal v izključno pristojnost Unije na področju skupne trgovinske politike, čeprav bi morali sistem varstva, ki se namerava z njim vzpostaviti, izvajati organi držav članic v skladu s členom 291(1) PDEU. Poleg tega naj bi Unija že sama na podlagi člena 207 PDEU sklenila nekaj mednarodnih sporazumov v zvezi z zaščito označb porekla in geografskih označb, Svet, ki naj ne bi izpodbijal obstoja te prakse, pa naj ne bi utemeljil, zakaj je v obravnavanem primeru od nje odstopil.
40 V teh okoliščinah Komisija in Parlament nazadnje menita, da je Svet s tem, da je menil, da osnutek revidiranega sporazuma pomeni približevanje zakonodaj na področju notranjega trga v smislu člena 114 PDEU in zato spada v pristojnost, ki si jo delijo Unija in njene države članice, napačno uporabil pravo. S tega stališča naj bi Svet napačno primerjal zunanje in notranje pristojnosti Unije. Pristojnost Unije za pogajanje o osnutku revidiranega sporazuma bi namreč lahko izvirala iz skupne trgovinske politike, čeprav naj bi, prvič, sama skupna pravila Unije na področju zaščite označb porekla in geografskih označb temeljila na skupni kmetijski politiki ter na približevanju zakonodaje držav članic in čeprav so se, drugič, pristojnosti Unije na tem področju na tej stopnji izvajale le pri označbah porekla in geografskih označbah v zvezi s kmetijskimi proizvodi, ne pa pri tistih, ki se nanašajo na nekmetijske proizvode.
41 Svet in vse države članice intervenientke pa menijo, da osnutek revidiranega sporazuma ne spada na področje skupne trgovinske politike in da Unija zato na podlagi tega nima izključne pristojnosti za pogajanje o njem.
42 V zvezi s tem v bistvu trdijo, da mora imeti tak mednarodni sporazum – o katerem se je treba pogajati v drugem okviru, kot je okvir STO, in ki se nanaša na druga vprašanja intelektualne lastnine, kot so zajeta v Sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, ki je Priloga 1C k Sporazumu STO, ki je bil podpisan 15. aprila 1994 v Marakešu in odobren s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986 – 1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80) – posebno zvezo z mednarodno trgovino, zato da bi bilo mogoče šteti, da se nanaša na trgovinske vidike intelektualne lastnine v smislu člena 207(1) PDEU.
43 V obravnavanem primeru naj revidirani osnutek sporazuma ne bi spadal v okvir, na podlagi katerega je mogoče šteti, da ima tako posebno zvezo. Najprej, izvajal naj bi ga WIPO, v konvenciji, s katero je bila ustanovljena ta organizacija, pa naj bi bilo določeno, da je njen prvi cilj spodbujanje sprejetja ukrepov, namenjenih za izboljšanje varstva intelektualne lastnine in za harmonizacijo nacionalnih zakonodaj na tem področju. Dalje, cilj samega osnutka revidiranega sporazuma naj ne bi bil olajševanje trgovine z razširitvijo zakonodaje Unije na tretje države, temveč to, da se z navedenim sporazumom po zgledu skupnih pravil, ki jih je sprejela Unija na podlagi člena 114 PDEU na področju označb porekla in geografskih označb, vzpostavi mehanizem ohranjanja tradicionalne proizvodnje in zagotavljanja informacij potrošnikom, ki bi se uporabljal za vse pogodbenice, vključno z Unijo, če bi pristopila k navedenemu sporazumu. Nazadnje, na podlagi preučitve vsebine tega osnutka naj bilo potrjeno, da ta sporazum spada na področje pristojnosti iz člena 114 PDEU, ker je njegov namen vzpostaviti enoten postopkovni okvir za zaščito označb porekla in geografskih označb ter ker lahko določitev tega postopkovnega okvira le podredno in posredno vpliva na trgovino z blagom, ki je označeno s temi označbami porekla in geografskimi označbami.
44 Vsekakor Svet trdi, da če bi Sodišče odločilo, da je ustrezna materialnopravna podlaga izpodbijanega sklepa člen 207 PDEU, in ne člen 114 PDEU, bi bilo treba napačno sklicevanje na ta člen šteti za postopkovno kršitev, na podlagi katere ne bi bilo mogoče utemeljiti razglasitve ničnosti tega sklepa. Svet naj bi namreč, prvič, v obeh primerih pravilno navedel člen 218 PDEU kot postopkovno pravno podlago za navedeni sklep in naj bi, drugič, spoštoval ustrezne postopkovne zahteve, saj je ta sklep sprejel s kvalificirano večino.
Presoja Sodišča
45 Zaradi nesoglasja med Komisijo, ki jo podpira Parlament, in Svetom, ki ga podpirajo države članice intervenientke, je treba ugotoviti, ali osnutek revidiranega sporazuma spada na področje skupne trgovinske politike.
46 Na tem področju ima Unija na podlagi člena 3(1) PDEU izključno pristojnost.
47 V skladu s členom 207(1) PDEU skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede trgovinskih vidikov intelektualne lastnine, ter se izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije.
48 Iz te določbe, v skladu s katero skupna trgovinska politika spada v okvir zunanjega delovanja Unije, med drugim izhaja, da se ta politika nanaša na trgovino s tretjimi državami, in ne na trgovino na notranjem trgu (sodba z dne 18. julija 2013, Daiichi Sankyo in Sanofi-Aventis Deutschland, C‑414/11, EU:C:2013:520, točka 50, in mnenje 2/15 (Prostotrgovinski sporazum s Singapurjem) z dne 16. maja 2017, EU:C:2017:376, točka 35).
49 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mednarodne zaveze, ki jih je prevzela Unija na področju intelektualne lastnine, spadajo v skupno trgovinsko politiko, če pomenijo posebno zvezo z mednarodno trgovino, ker so v bistvu namenjene spodbujanju, olajševanju ali urejanju te trgovine ter imajo neposredne in takojšnje učinke nanjo (mnenje 2/15 (Prostotrgovinski sporazum s Singapurjem) z dne 16. maja 2017, EU:C:2017:376, točka 112 in navedena sodna praksa).
50 V to politiko lahko spadajo mednarodni sporazumi, katerih cilj je zagotoviti in urediti varstvo pravic intelektualne lastnine na območju strank, če izpolnjujejo dva pogoja, navedena v prejšnji točki te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Daiichi Sankyo in Sanofi-Aventis Deutschland, C‑414/11, EU:C:2013:520, točke od 58 do 61, in mnenje 2/15 (Prostotrgovinski sporazum s Singapurjem) z dne 16. maja 2017, EU:C:2017:376, točke 116, 121, 122, 125 in 127).
51 Ker se v obravnavanem primeru izpodbijani sklepa nanaša, kot to izhaja iz njegovega naslova, na odobritev začetka pogajanj glede osnutka revidiranega sporazuma, je nujno, da se ugotovi, ali je namen tega osnutka v glavnem spodbujanje, olajševanje in urejanje trgovine med Unijo in tretjimi državami, in če je, ali ima na trgovino neposredne in takojšnje učinke.
52 Prvič, glede cilja osnutka revidiranega sporazuma je treba najprej ugotoviti, da ta ni izrecno naveden niti v uvodnih izjavah niti v določbah besedila tega osnutka.
53 Ker ni take izrecne določbe, je treba ta cilj preučiti glede na konvencijski okvir, v katerega spada ta osnutek.
54 V zvezi s tem je treba po eni strani navesti, da osnutek revidiranega sporazuma določa, kot to izhaja iz uvodne izjave 2 izpodbijanega sklepa, da se spremeni Lizbonski sporazum. Po drugi strani, Lizbonski sporazum je sam sporazum, ki temelji na členu 19 Pariške konvencije in je sklenjen, kot to izhaja iz njegovih členov 1 in 4, kot dodatek k tej konvenciji.
55 V teh okoliščinah je treba cilj osnutka revidiranega sporazuma preučiti ob upoštevanju, najprej, Pariške konvencije, ki je vir in podlaga celotnega konvencijskega okvira, ta osnutek pa bo postal le njegov najnovejši del.
56 Kot izhaja iz členov 1 in 2 te konvencije, je njen cilj ustanoviti unijo za varstvo industrijske lastnine in zagotoviti varstvo različnih oblik industrijske lastnine, ki jih imajo pripadniki držav iz te unije, vključno z označbami izvora in označbami porekla, tako da se jim zagotovi vzajemno nacionalno obravnavanje.
57 Poleg tega je Pariška konvencija v glavnem namenjena spodbujanju in olajševanju mednarodne trgovine. V uvodnih izjavah te konvencije je namreč navedeno, da je bila ta konvencija sprejeta, da se zaščitita industrija in trgovina ter da se prispeva k varstvu poštenosti trgovanja med državami podpisnicami. Z enako in enotno zaščito pravic industrijske lastnine, ki jo ta konvencija zagotavlja njihovim državljanom, se torej želi tem državljanom v bistvu omogočiti, da enakopravno sodelujejo pri mednarodni trgovini.
58 Glede na konvencijski okvir, naveden v točki 54 te sodbe, je treba upoštevati tudi Lizbonski sporazum, s katerim je bila kot dodatek k Pariški konvenciji za posebno področje označb porekla ustanovljena posebna unija.
59 Natančneje, namen tega sporazuma je, da se pod splošno zaščito, ki jo zagotavlja Pariška konvencija, vzpostavi poseben sistem, ki označbam porekla, ki so zaščitene v eni od držav posebne unije, ustanovljene s tem sporazumom, omogoča mednarodno registracijo, ki jim zagotavlja zaščito, ki velja v vseh drugih državah članicah te posebne unije, pred kakršno koli zlorabo ali posnemanjem.
60 Glede cilja tega sporazuma in kot je generalni pravobranilec navedel v točki 79 sklepnih predlogov, je treba navesti, da posebna zaščita označb porekla, ki jo določa Lizbonski sporazum, ni cilj sama po sebi, ampak sredstvo za uresničitev cilja razvoja poštene trgovine med pogodbenicami. Enotni standardi zaščite, ki jo ta sporazum določa na celotnem ozemlju pogodbenic, želijo spodbuditi enakopravno sodelovanje zadevnih gospodarskih subjektov pri trgovini med temi državami.
61 Nazadnje, kot je bilo navedeno v točkah 17 in 18 te sodbe, je namen osnutka revidiranega sporazuma ohranjanje ciljev in načel Lizbonskega sporazuma, s tem da se mu doda nekaj določb, namenjenih njegovemu izboljšanju in povečanju njegove privlačnosti. Zato ta osnutek med drugim določa, da se vsebinsko področje uporabe tega sporazuma razširi na geografske označbe, da se podrobno določijo vsebinski in postopkovni vidiki zaščite, ki jo zagotavlja tem geografskim označbam in označbam porekla, ter da se Uniji omogoči, da pristopi k temu sporazumu.
62 Ker je torej glavni cilj osnutka revidiranega sporazuma, da se okrepi sistem, ki ga določa Lizbonski sporazum, in da se v posebni uniji, ki jo ta sporazum ustanavlja, posebna zaščita, ki jo ta določa, razširi na geografske označbe, s čimer se dopolni zaščita, ki jo Pariška konvencija zagotavlja različnim oblikam industrijske lastnine, je treba šteti, da ta osnutek spada v okvir cilja, ki ga uresničuje konvencijski okvir, katerega del je, kot je bilo navedeno v točkah od 57 in 60 te sodbe, in natančneje, da je z vidika Unije ta osnutek namenjen olajševanju in urejanju trgovine med Unijo in tretjimi državami, ki so pogodbenice tega sporazuma.
63 Trditev Sveta, da bo osnutek revidiranega sporazuma izvajal WIPO od datuma začetka njegove veljavnosti, kot že velja za Lizbonski sporazum, ne more ovreči te ugotovitve.
64 Res je, da ta osnutek izvajanje enega od delov mednarodnega sporazuma, ki ga določa, in sicer mednarodno registracijo označb porekla in geografskih označb, ki jo uvaja, nalaga Mednarodnemu uradu WIPO. Res je tudi, da bo ta mednarodni sporazum na splošno izvajala ta organizacija. Vendar je treba podrobna pravila, ki jih mednarodni sporazum določa za zagotovitev njegovega prihodnjega izvajanja in vodenja, razumeti glede na cilje, ki so stranke vodili k sklenitvi tega sporazuma, in ne obratno.
65 Drugič, glede učinkov osnutka revidiranega sporazuma iz ustaljene sodne prakse izhaja, da za to, da se mora akt uvrstiti v kategorijo aktov, ki spadajo na področje skupne trgovinske politike, ne zadostuje to, da akt Unije, kot je mednarodni sporazum, ki ga je ta sklenila, lahko v neki meri vpliva na mednarodno trgovino. Poleg pogoja, ki je bil obravnavan v točkah od 52 do 64 te sodbe, v skladu s katerim mora biti namen tega akta v bistvu spodbujanje, olajševanje in urejanje te trgovine, mora imeti ta akt nanjo tudi neposredne in takojšnje učinke (sodbi z dne 18. julija 2013, Daiichi Sankyo in Sanofi-Aventis Deutschland, C‑414/11, EU:C:2013:520, točka 51, in z dne 22. oktobra 2013, Komisija/Svet, C‑137/12, EU:C:2013:675, točka 57, ter mnenje 3/15 (Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del) z dne 14. februarja 2017, EU:C:2017:114, točka 61).
66 V zvezi s tem je treba tudi ugotoviti, da sistem vzajemne zaščite označb porekla in geografskih označb, ki jih osnutek revidiranega sporazuma določa, v bistvu temelji na treh sklopih določb.
67 Prvič, vsaka podpisnica mora izvajati vse materialne predpise za preprečevanje, da se lahko označbe porekla in geografske označbe, ki že imajo zaščito na ozemlju ene od drugih podpisnic, bodisi uporabijo tako, da lahko škodujejo interesom njihovih imetnikov ali splošni prepoznavnosti proizvodov, ki jih ščitijo (člen 11), bodisi postanejo generične (člen 12).
68 Drugič, vsaki podpisnici se naloži, da v svojem pravnem redu določi postopkovna pravila, ki vsaki zainteresirani fizični ali pravni osebi omogočajo, da ji pristojni upravni in sodni organi zagotovijo spoštovanje varstva, ki ga osnutek revidiranega sporazuma zagotavlja tem označbam porekla in geografskim označbam, ter da preganja ali naloži pregon oseb, ki bi to varstvo kršile (člen 14).
69 Nazadnje, osnutek revidiranega sporazuma imetnikom teh označb porekla in geografskih označb omogoča, da se sklicujejo na zaščito, ki jo zagotavljajo različne določbe, navedene v prejšnjih dveh točkah te sodbe, na podlagi enotnega mehanizma registracije, ki je veljaven na celotnem območju posebne unije, ki je bila ustanovljena z Lizbonskim sporazumom (členi od 5 do 8).
70 Glede na ta mehanizem enotne registracije je treba šteti, da neposredni in takojšnji učinek mednarodnega sporazuma, ki ga določa osnutek revidiranega sporazuma, sprememba pogojev, pod katerimi se uredi trgovina med Unijo in drugimi podpisnicami tega mednarodnega sporazuma, tako da so proizvajalci, ki sodelujejo pri tej trgovini, odvezani obveznosti – ki jo imajo zdaj, zato da se lahko spoprimejo s pravnim in ekonomskim tveganjem, povezanim s to trgovino – da vložijo vlogo za registracijo označb porekla in geografskih označb, ki jih uporabljajo, pri pristojnih organih vsake podpisnice.
71 Poleg tega bodo imele navedbe iz točk 67 in 68 te sodbe neposredne in takojšnje učinke na trgovino med Unijo in zadevnimi tretjimi državami, saj dajejo vsem tem proizvajalcem in vsem drugim zainteresiranim fizičnim in pravnim osebam na razpolago potrebna sredstva, da se jim v enakih procesnih in materialnih okoliščinah zagotovi učinkovito spoštovanje zaščite, ki jo osnutek revidiranega sporazuma zagotavlja njihovim pravicam industrijske lastnine v primeru škodljive ali nepoštene uporabe označb porekla ali geografskih označb v tujini.
72 Ta presoja učinkov osnutka revidiranega sporazuma je utemeljena z analizo, na podlagi katere je Sodišče menilo, da glede na osrednji položaj, ki ga ima varstvo intelektualne lastnine v trgovini blaga in storitev na splošno in predvsem v boju proti nezakoniti trgovini, ima osnutek mednarodnega sporazuma, ki določa vzpostavitev mehanizma registracije in sistema vzajemne zaščite geografskih označb pogodbenic pred dejanji nelojalne konkurence, ki so podobna tem v obravnavanem primeru, lahko neposredne in takojšnje učinke na mednarodno trgovino (mnenje 2/15 (Prostotrgovinski sporazum med EU in Singapurjem) z dne 16. maja 2017, EU:C:2017:376, točka 127).
73 V teh okoliščinah učinki osnutka revidiranega sporazuma na trgovino med Unijo in tretjimi državami, ki bodo k njemu pristopile, ustrezajo zahtevam, ki jih določa sodna praksa, navedena v točki 65 te sodbe.
74 Iz presoje tega osnutka torej izhaja, prvič, da je bil njegov namen v bistvu spodbujanje in urejanje trgovine med Unijo in tretjimi državami ter, drugič, da ima neposredne in takojšnje učinke nanjo, zato pogajanje o njem spada v izključno pristojnost, ki jo ima Unija na podlagi člena 3(1) PDEU na področju skupne trgovinske politike iz člena 207(1) PDEU.
75 Svet je torej napačno menil, da izpodbijani sklep spada na področje približevanja zakonodaj na področju notranjega trga ter da gre zato za deljeno pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami, in je ta sklep napačno utemeljil s členom 114 PDEU in členom 218(3) in (4) PDEU.
76 V nasprotju s tem, kar trdi Svet, te napake ni mogoče obravnavati zgolj kot kršitev procesnega prava. Svet med drugim zaradi te napake namreč ni spoštoval postopkovnih določb, ki so v členu 207(3) PDEU izrecno določene glede pogajanj o mednarodnih sporazumih na področju skupne trgovinske politike, zlasti tistih v zvezi s tem, da Komisija vodi pogajanja, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 86 in 89 sklepnih predlogov.
77 Iz tega sledi, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ne da bi bilo treba preučiti drugi del prvega tožbenega razloga in drugi tožbeni razlog, ki ju je Komisija navedla v utemeljitev tožbe.
Predlog za ohranitev učinkov izpodbijanega sklepa
78 Če je tožba utemeljena, Sodišče v skladu s členom 264, prvi odstavek, PDEU zadevni akt razglasi za ničen.
79 V skladu z besedilom prvega odstavka člena 266 PDEU mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča.
80 Sodišče lahko – kadar meni, da je to potrebno – na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU določi tiste učinke ničnega akta, ki jih je treba šteti za dokončne.
81 To pooblastilo lahko uporabi zaradi pravne varnosti, zlasti če razglasitev ničnosti sklepa, ki ga je sprejel Sklep v okviru postopka pogajanj in sklepanja mednarodnih sporazumov, določenega v členu 218 PDEU, lahko ogroža sodelovanje Unije pri zadevnem mednarodnem sporazumu oziroma njegovem izvajanju, čeprav ni sporno, da je Unija za to pristojna (glede sklepov v zvezi s podpisom mednarodnih sporazumov glej sodbe z dne 22. oktobra 2013, Komisija/Svet, C‑137/12, EU:C:2013:675, točki 80 in 81; z dne 24. junija 2014, Parlament/Svet, C‑658/11, EU:C:2014:2025, točka 90, in z dne 28. aprila 2015, Komisija/Svet, C‑28/12, EU:C:2015:282, točki 61 in 62).
82 V obravnavanem primeru Komisija predlaga, naj, če bo izpodbijani sklep razglašen za ničen, Sodišče ohrani učinke tega sklepa, da ne bo ogrožen rezultat pogajanj, na podlagi katerih je bil ta sklep sprejet, in sicer do začetka veljavnosti sklepa Sveta na podlagi členov 207 in 218 PDEU v razumnem roku od dneva razglasitve te sodbe.
83 Ker so se, potem ko je ta sklep začel veljati, ta pogajanja končala s sprejetjem Ženevskega akta o Lizbonskem sporazumu o označbah porekla in geografskih označbah in ker ni nobenega dvoma glede tega, da je Unija pristojna za sodelovanje pri temu sprejetju, je treba predlog Komisije sprejeti.
84 Zato je treba ohraniti učinke izpodbijanega sklepa do začetka veljavnosti – v razumnem roku, ki ne sme biti več kot šest mesecev od datuma razglasitve te sodbe – sklepa Sveta na podlagi členov 207 in 218 PDEU.
Stroški
85 V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je v tem primeru Komisija predlagala, naj se Svetu naloži plačilo stroškov in ker ta s predlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov Komisije.
86 Člen 140(1) Poslovnika določa tudi, da države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. V tem primeru Češka republika, Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika, Madžarska, Kraljevina Nizozemska, Republika Avstrija, Portugalska republika, Slovaška republika, Združeno kraljestvo in Parlament nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1. Sklep Sveta 8512/15 z dne 7. maja 2015 o odobritvi začetka pogajanj o revidiranem Lizbonskem sporazumu o označbah porekla in geografskih označbah, kar zadeva vprašanja, ki spadajo v pristojnost Evropske unije, se razglasi za ničen.
2. Učinki Sklepa 8512/15 se ohranijo do začetka veljavnosti – v razumnem roku, ki ne sme biti več kot šest mesecev od datuma razglasitve te sodbe – sklepa Sveta Evropske unije na podlagi členov 207 in 218 PDEU.
3. Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov.
4. Češka republika, Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika, Madžarska, Kraljevina Nizozemska, Republika Avstrija, Portugalska republika, Slovaška republika, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska in Evropski parlament nosijo svoje stroške.
Podpisi