SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 6. septembra 2023(*)
„Arbitražna klavzula – Posebni program za raziskave in razvoj na področju ‚Kakovosti življenja in upravljanje živih virov‘ – Pogodba o dodelitvi nepovratnih sredstev – Poročilo urada OLAF o preiskavi, v katerem so bile ugotovljene finančne nepravilnosti – Vračilo plačanih zneskov – Pravo, ki se uporabi – Zastaranje – Vpliv poročila urada OLAF“
V zadevi T‑748/20,
Evropska komisija, ki jo zastopata J. Estrada de Solà in M. Ilkova, agenta, skupaj z E. Bouttierjem, odvetnikom,
tožeča stranka,
proti
Centre d’étude et de valorisation des algues SA (CEVA) s sedežem v Pleubianu (Francija), ki jo zastopa A. Raccah, odvetnik,
SELARL AJIRE s sedežem v Rennesu (Francija),
in
SELARL TCA s sedežem v Saint-Brieucu (Francija),
tožene stranke,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
ob posvetovanju v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, V. Valančius (poročevalec) in L. Truchot, sodnika,
sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 11. novembra 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s tožbo na podlagi člena 272 PDEU v bistvu predlaga določitev višine svoje terjatve, ki ustreza vračilu nepovratnih sredstev, izplačanih na podlagi pogodbe o financiranju, sklenjene z družbo Centre d’étude et de valorisation des algues SA (CEVA) za izvedbo projekta v okviru posebnega programa za raziskave in razvoj, naslovljenega „Kakovost življenja in upravljanje živih virov“.
Dejansko stanje
2 Komisija je 17. januarja 2001 z družbo CEVA sklenila pogodbo o izvedbi projekta v okviru posebnega programa za raziskave in razvoj, naslovljenega „Kakovost življenja in upravljanje živih virov“ (v nadaljevanju: projekt Seapura), v kateri je bilo določeno izplačilo nepovratnih sredstev v višini 123.735 EUR (v nadaljevanju: pogodba Seapura).
3 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je leta 2006 začel preiskavo zaradi suma goljufije v zvezi z več projekti, ki jih je izvedla družba CEVA, med katerimi je bil tudi projekt, ki je predmet pogodbe Seapura.
4 Urad OLAF je 11. decembra 2007 sprejel končno poročilo (v nadaljevanju: poročilo urada OLAF), v katerem je v okviru izvajanja pogodbe Seapura ugotovil nepravilnosti, ki so med drugim vključevale ponarejanje izkazov porabljenih ur zaposlenih družbe CEVA.
5 Komisija je z dopisom z dne 29. oktobra 2008 družbo CEVA obvestila, da ji namerava zaradi resnih finančnih nepravilnosti, ugotovljenih v poročilu urada OLAF, za vračilo nepovratnih sredstev, izplačanih na podlagi pogodbe Seapura, izdati bremepise v višini 123.735 EUR, skupaj z obrestmi, pri čemer je družbo CEVA pozvala, naj predloži svoje pripombe.
6 Komisija je 13. marca 2009 družbi CEVA poslala štiri bremepise v skupnem znesku 168.220,16 EUR (v nadaljevanju: bremepisi).
7 Ker se družba CEVA na bremepise ni odzvala, ji je Komisija 11. maja 2009 poslala štiri opomine (v nadaljevanju: opomini).
8 Ker družba CEVA ni poravnala plačila, ji je Komisija 12. junija 2009 poslala štiri uradne opomine.
9 Družba CEVA je 17. julija 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod številko T‑285/09, s katero je predlagala razglasitev ničnosti opominov.
10 Splošno sodišče je s sodbo z dne 15. septembra 2011, CEVA/Komisija (T‑285/09, neobjavljena, EU:T:2011:479), tožbo zavrglo kot nedopustno, ker opomini že po svoji naravi niso upravne odločbe, katerih razglasitev ničnosti bi bilo mogoče predlagati na podlagi člena 263 PDEU.
11 S sodbo tribunal correctionnel de Rennes (kazensko sodišče v Rennesu, Francija) z dne 26. aprila 2011 sta bila družba CEVA in njen nekdanji direktor spoznana za kriva goljufije in poneverbe javnih sredstev ter obsojena na denarno kazen v višini 80.000 EUR in pogojno kazen zapora za 18 mesecev.
12 Tribunal correctionnel de Rennes (kazensko sodišče v Rennesu), ki je odločalo o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je uveljavljala Komisija, je obdolžencema naložilo, naj Komisiji delno solidarno plačata znesek 303.631 EUR za povrnitev premoženjske škode, nastale med drugim zaradi finančnih nepravilnosti, storjenih pri izvajanju pogodbe Seapura.
13 Cour d’appel de Rennes (višje sodišče v Rennesu, Francija) je s sodbo z dne 1. aprila 2014 družbo CEVA in njenega nekdanjega direktorja oprostilo vseh obtožb in zavrnilo premoženjskopravni zahtevek Komisije.
14 Kazenski senat pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) je s sodbo z dne 12. novembra 2015 na predlog državnega tožilca pri cour d’appel de Rennes (višje sodišče v Rennesu) razveljavil sodbo navedenega sodišča z dne 1. aprila 2014 le v točkah izreka, s katerimi sta obdolženca oproščena poneverbe javnih sredstev, in zato zadevo vrnil cour d’appel de Caen (višje sodišče v Caenu, Francija) v razsojanje.
15 Tribunal de commerce de Saint-Brieuc (gospodarsko sodišče v Saint-Brieucu, Francija) je s sodbo z dne 22. junija 2016 začelo postopek sanacije v zvezi z družbo CEVA in družbo SELARL TCA (v nadaljevanju: TCA) imenovalo za upraviteljico.
16 Komisija je 15. septembra 2016 v okviru navedenega postopka družbi TCA prijavila terjatev, ki ustreza skupnemu znesku bremepisov, izdanih za vračilo nepovratnih sredstev, izplačanih med drugim na podlagi pogodbe Seapura, in sicer glavnico v višini 289.012,95 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi, kar skupaj znaša 431.002,18 EUR.
17 Družba TCA je 6. decembra 2016 terjatev Komisije prerekala.
18 Tribunal de commerce de Saint-Brieuc (gospodarsko sodišče v Saint-Brieucu) je s sodbo z dne 21. julija 2017 sprejelo načrt sanacije družbe CEVA in družbo SELARL AJIRE (v nadaljevanju: AJIRE) imenovalo za pooblaščenko za izvajanje načrta sanacije.
19 Cour d’appel de Caen (višje sodišče v Caenu) je s sodbo z dne 23. avgusta 2017, ki je postala pravnomočna, na podlagi vrnitve zadeve v razsojanje po kasacijski pritožbi družbo CEVA oprostilo obtožbe poneverbe javnih sredstev in njenega nekdanjega direktorja obsodilo na enoletno pogojno kazen zapora in denarno kazen 20.000 EUR zaradi poneverbe javnih sredstev.
20 Stečajni sodnik v postopku sanacije je s sklepom z dne 11. septembra 2017 terjatev Komisije v celoti zavrnil (v nadaljevanju: sklep stečajnega sodnika).
21 Komisija je zoper sklep stečajnega sodnika vložila pritožbo.
22 Cour d’appel de Rennes (višje sodišče v Rennesu) je s sodbo z dne 24. novembra 2020 razveljavilo sklep stečajnega sodnika in ugotovilo obstoj dveh resnih ugovorov, in sicer v zvezi z zastaranjem in utemeljenostjo bremepisov, pri čemer je ugotovilo, da mora o teh ugovorih odločiti pristojno sodišče, pri kateremu mora Komisija začeti postopek.
Predlogi strank
23 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– družbi CEVA naloži, naj ji plača 234.491,02 EUR, in sicer 168.220,16 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi v višini 66.270,86 EUR;
– družbi CEVA naloži plačilo stroškov.
24 Družba CEVA Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– Komisiji naloži, naj ji plača 30.000 EUR za stroške.
25 Ker družbi TCA in AJIRE nista vložili odgovora na tožbo v roku, določenem v členu 81 Poslovnika Splošnega sodišča, je Komisija na podlagi člena 123(1) navedenega poslovnika Splošnemu sodišču predlagala, naj njenim predlogom v delu, v katerem se njen zahtevek nanaša na družbi TCA in AJIRE, ugodi.
26 Komisija je v vlogi, s katero se je postopek začel, pojasnila, da mora na podlagi členov L.622–22 in L.626–25, drugi odstavek, code de commerce français (francoski trgovinski zakonik) v postopek vključiti upraviteljico in pooblaščenko za izvajanje načrta sanacije družbe CEVA, in sicer družbi TCA in AJIRE, zaradi česar je ti družbi skupaj z družbo CEVA označila za tožene stranke.
27 Komisija je na obravnavi 11. novembra 2022 v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedla, da ne predlaga, naj se toženim strankam naloži plačilo, ampak določi višina njene terjatve, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave. Komisija je tudi pojasnila, da se njen zahtevek ne nanaša na družbi TCA in AJIRE ter da zato Splošnemu sodišču ne predlaga, naj ugotovi, da morata ti družbi vrniti zneske, izplačane na podlagi izpolnjevanja pogodbe Seapura.
Pravo
28 V skladu s členom 272 PDEU je Sodišče Evropske unije pristojno za izrekanje sodb na podlagi arbitražne klavzule v pogodbah, ki jih sklene Evropska unija ali ki so sklenjene v njenem imenu, ne glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo. V skladu s členom 256(1) PDEU je Splošno sodišče pristojno za obravnavanje in odločanje na prvi stopnji o tožbah ali postopkih iz člena 272 PDEU.
29 V obravnavani zadevi je treba navesti, da člen 5(2) pogodbe Seapura vsebuje arbitražno klavzulo, na podlagi katere se vsi spori v zvezi s tem sporazumom predložijo Sodišču Evropske unije. Splošno sodišče je torej pristojno za odločanje o tej tožbi.
Zastaranje predloga Komisije
30 Družba CEVA se v odgovoru na tožbo sklicuje na nedopustnost tožbe, ker naj bi tožba, ki jo je vložila Komisija, zastarala tako po belgijskem pravu kot po pravu Unije.
31 Komisija trdi, prvič, da je ugovor nedopustnosti, ki ga je podala družba CEVA, nedopusten, ker se ugovor zastaranja ne nanaša na dopustnost, ampak na vsebino, in drugič, ker zastaralni rok še ni potekel niti po belgijskem pravu niti po pravu Unije.
32 V obravnavani zadevi člen 5(1) pogodbe Seapura določa, da se „za pogodbo […] uporablja belgijsko pravo“.
33 Komisija pa v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, ki ga je potrdila na obravnavi, trdi, da se je Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006 (UL 2006, L 390, str. 1), uporabljala na dan izdaje bremepisov, to je 13. marca 2009.
34 Družba CEVA trdi, da finančnih uredb, na kateri se sklicuje Komisija, ni mogoče uporabiti za položaj pred začetkom njune veljavnosti.
35 Družba CEVA pojasnjuje, da je bila na dan podpisa pogodbe Seapura, to je 17. januarja 2001, veljavna različica finančne uredbe Finančna uredba z dne 21. decembra 1977, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL 1977, L 356, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, ESPJ, Euratom) št. 2548/98 z dne 23. novembra 1998 (UL 1998, L 320, str. 1, v nadaljevanju: Finančna uredba št. 2548/98), in da ta različica finančne uredbe ni vsebovala pravil o zastaranju.
36 Glede različice finančne uredbe, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi, je treba navesti, da na dan sklenitve pogodbe Seapura različica finančne uredbe, ki se uporablja, in sicer Finančna uredba št. 2548/98, ni vsebovala posebnih določb o zastaralnem roku niti o načinih pretrganja zastaranja.
37 Zato so pravila o zastaranju, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, tista, ki jih določa pravo, ki se uporablja za pogodbo, in sicer belgijsko pravo.
38 V belgijskem pravu člen 2262a(1) code civil belge (belgijski civilni zakonik), ki se uporablja za tožbe zaradi pogodbenih terjatev, določa, da „[v]se obligacijske tožbe zastarajo v desetih letih“.
39 Poleg tega je treba ugotoviti, da začne v skladu s členom 2257 belgijskega civilnega zakonika zastaranje obligacijskih tožb teči naslednji dan po zapadlosti terjatve.
40 Po eni strani ni sporno, da je ta spor pogodbene narave. Ugotoviti je treba, da člen 3(5) priloge II k pogodbi Seapura določa, da „Komisija po izteku veljavnosti pogodbe, odstopu od pogodbe ali prenehanju sodelovanja pogodbene stranke od nje lahko zahteva oziroma, odvisno od primera, zahteva zaradi goljufij ali resnih finančnih nepravilnosti, ugotovljenih v okviru revizije, povrnitev vseh prispevkov Skupnosti, ki so ji bili izplačani“.
41 Iz besedila tega določila je razvidno, da sta se stranki pogodbe Seapura dogovorili, da je povrnitev vseh prispevkov Unije, plačanih družbi CEVA, zaradi goljufij ali resnih finančnih nepravilnosti, ugotovljenih v okviru revizije, pogojeno s predhodno zahtevo Komisije za vračilo.
42 Za to je Komisija 13. marca 2009 družbi CEVA poslala štiri bremepise za povrnitev njene terjatve. Ugotoviti je torej treba, da je Komisija na ta datum od družbe CEVA zahtevala vračilo zneskov, ki jih je ta družba prejela na podlagi pogodbe Seapura.
43 V teh okoliščinah je v skladu z določili člena 3(5) priloge II k pogodbi Seapura terjatev Komisije zapadla 13. marca 2009.
44 Po drugi strani je treba ugotoviti, da družba CEVA ni navedla posebne utemeljitve, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da je terjatev zapadla pred 13. marcem 2009.
45 Tako je desetletni rok, v katerem je Komisija lahko vložila tožbo proti družbi CEVA, v skladu s členom 2257 belgijskega civilnega zakonika, navedenega v točki 39 zgoraj, začel teči naslednji dan po zapadlosti obveznosti, to je 14. marca 2009.
46 Zato je treba šteti, da se je zastaralni rok načeloma potekel 14. marca 2019.
47 Komisija v obravnavani zadevi trdi, da je bil zastaralni rok pretrgan dvakrat, prvič, s tem, da je 26. aprila 2011 pred tribunal correctionnel de Rennes (kazensko sodišče v Rennesu) sodelovala kot upravičenka do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, in drugič, z njeno prijavo terjatve, dopolnjene 15. septembra 2016, v okviru postopka sanacije v zvezi z družbo CEVA.
48 V zvezi s tem se je treba omejiti na preučitev, ali je bil zastaralni rok lahko veljavno pretrgan s prijavo terjatve Komisije v okviru postopka sanacije v zvezi z družbo CEVA, ne da bi bilo treba preučiti tudi učinke uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je Komisija vložila pri tribunal correctionnel de Rennes (kazensko sodišče v Rennesu).
49 Komisija namreč trdi, da je bila njena terjatev pri družbi TCA prijavljena 15. septembra 2016 in da v skladu s sodno prakso Cour de cassation belge (belgijsko kasacijsko sodišče) prijava terjatve pretrga zastaranje do zaključka postopka zaradi insolventnosti.
50 Komisija dodaja, da se lahko za uveljavljanje „zadržanja“ zastaralnega roka na podlagi belgijskega prava upravičeno sklicuje na francoske postopke.
51 Družba CEVA prereka trditve Komisije in trdi, da postopek sanacije, ki se je začel v Franciji, ni odvisen od zadevnih pogodbenih razmerij, saj je terjatev Komisije sporna in ni bila sodno priznana.
52 V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je tribunal de commerce de Saint-Brieuc (gospodarsko sodišče v Saint-Brieucu) 22. junija 2016 začelo postopek sanacije v zvezi z družbo CEVA. Komisija je 15. septembra 2016 v okviru tega postopka prijavila terjatev pri družbi TCA.
53 Iz člena L.622–24 francoskega trgovinskega zakonika je namreč razvidno, da od objave sklepa o začetku postopka sanacije vsi upniki, katerih terjatev je nastala pred izdajo sklepa o začetku postopka, razen delavcev, pošljejo prijavo svojih terjatev upravitelju. Komisija je torej na podlagi te določbe v okviru postopka sanacije, začetega zoper družbo CEVA, prijavila svojo terjatev pri družbi TCA.
54 Poleg tega člen L.622–25–1 francoskega trgovinskega zakonika določa: „S prijavo terjatve se zastaranje pretrga do zaključka postopka; ne zahteva se noben poziv in velja kot uveljavljanje terjatve pred sodiščem.“
55 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da – kot je Komisija navedla v odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru ukrepov procesnega vodstva – začetek postopka sanacije v Franciji pomeni neposredno uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191), ki je takrat veljala, in da je bilo s to uredbo francosko pravo opredeljeno kot lex concursus.
56 Navesti je treba, da v skladu s členom 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000 „[p]ravo države, v kateri so bili uvedeni postopki, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje [postopkov v primeru insolventnosti]“, zlasti pa določa „posledice postopkov v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki“. Poleg tega člen 16(1) navedene uredbe določa, da se „[v]saka odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno po členu 3, […] prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki“. Poleg tega ima na podlagi člena 17(1) te uredbe „[o]dločba o uvedbi postopkov iz člena 3(1) […], brez nadaljnjih formalnosti, enake posledice v kateri koli drugi državi članici, kakor jih ima po tem pravu države, v kateri so bili uvedeni postopki, če ta uredba ne določa drugače in dokler v drugi državi članici niso uvedeni nobeni postopki, navedeni v členu 3(2)“.
57 Iz tega na podlagi zgoraj navedenih določb izhaja, da je treba šteti, da so zaradi začetka postopka sanacije zoper družbo CEVA v Franciji in naknadne prijave Komisije v okviru tega postopka sanacije na podlagi francoskega prava in zlasti člena L.622–25–1 francoskega trgovinskega zakonika nastale posledice v belgijskem pravu in je bil, natančneje, pretrgan desetletni zastaralni rok, določen s tem pravom. Posledice začetka postopka sanacije zoper družbo CEVA ne bi bile namreč upoštevane, če prijava terjatve, ki jo je Komisija 15. septembra 2016 vložila v Franciji, ne bi povzročila pretrganja zastaralnega roka v belgijskem pravu.
58 Ker je bil v teh okoliščinah ta predlog vložen 19. decembra 2020, je treba ugotoviti, da zastaranje v obravnavani zadevi ni nastopilo.
59 Zato je treba ugovor zastaranja, ki ga je vložila družba CEVA, zavrniti.
Utemeljenost predloga
60 Komisija v utemeljitev svojega predloga zahteva vračilo vseh zneskov, plačanih družbi CEVA na podlagi pogodbe Seapura, skupaj z zamudnimi obrestmi.
61 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Splošno sodišče, če odloča v skladu z arbitražno klavzulo na podlagi člena 272 PDEU, o sporu odločiti na podlagi materialnega prava, ki se uporablja za pogodbo (sodba z dne 1. marca 2017, Universiteit Antwerpen/REA, T‑208/15, neobjavljena, EU:T:2017:136, točka 53).
62 V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je na podlagi člena 5(1) pogodbe Seapura materialno pravo, ki se uporablja za navedeno pogodbo, belgijsko pravo.
63 V zvezi s pravili o izpolnjevanju in razlagi pogodb v belgijskem pravu člen 1134, tretji odstavek, takrat veljavnega belgijskega civilnega zakonika določa, da je treba „[zakonito sklenjene pogodbe] izpolnjevati v dobri veri“.
64 Člen 1147 takrat veljavnega belgijskega civilnega zakonika določa, da mora dolžnik, če je to primerno, plačati odškodnino bodisi zaradi neizpolnitve obveznosti bodisi zaradi zamude pri izpolnitvi vsakič, ko ne dokaže, da je do neizpolnitve prišlo iz razloga, ki mu ga ni mogoče pripisati, tudi če ni ravnal v slabi veri.
65 Ob upoštevanju teh določb je treba preučiti, ali je družba CEVA pri izpolnjevanju pogodbe Seapura storila nepravilnosti, kot trdi Komisija.
Poročilo urada OLAF
66 Komisija svoj predlog opira na določbe člena 1147 takrat veljavnega belgijskega civilnega zakonika in člena 3(5) priloge II k pogodbi Seapura, navedene v točki 40 zgoraj.
67 Komisija trdi, da je bilo v poročilu urada OLAF ugotovljeno, da je družba CEVA pri izpolnjevanju pogodbe Seapura storila resne finančne nepravilnosti.
68 Tako naj bi Komisija imela na podlagi člena 3(5) priloge II k pogodbi Seapura pravico zahtevati povrnitev vseh nepovratnih sredstev, ki jih je izplačala družbi CEVA.
69 Družba CEVA prereka te trditve in trdi, prvič, da se preiskava urada OLAF ni nanašala na projekt v zvezi s pogodbo Seapura in, drugič, da v poročilu OLAF ugotovljene nepravilnosti niso bile povezane s pogodbo Seapura.
70 V zvezi s tem je treba najprej navesti, kot pravilno trdi Komisija, da se je preiskava urada OLAF v zvezi z družbo CEVA nanašala na dva dela, prvi na neposredne odhodke, drugi pa na strukturne sklade.
71 Nato je treba pojasniti, da se je preiskava urada OLAF v glavnem nanašala na dve vrsti ravnanj, ki sta vzbudili sum, in sicer, prvič, ponarejanje izkazov porabljenih ur zaposlenih in, drugič, plagiatorstvo znanstvenih dokumentov v različnih projektih družbe CEVA.
72 V obravnavani zadevi je v poročilu urada OLAF izrecno ugotovljeno, da obstajajo resne finančne nepravilnosti v zvezi z vsemi projekti družbe CEVA, vključno s pogodbo Seapura. Kot še pravilno trdi Komisija, je horizontalna narava področja preiskave urada OLAF nujno vključevala pogodbo Seapura.
73 Zato trditve družbe CEVA, da se preiskava in poročilo urada OLAF nista nanašali na projekt Seapura, ni mogoče sprejeti.
74 Nazadnje, v zvezi z resnimi finančnimi nepravilnostmi, ugotovljenimi v poročilu urada OLAF, je treba navesti, da – kot trdi družba CEVA – niso bili identificirani dokumenti, ki naj bi bili plagiat, zato v poročilu OLAF ni bila dokazana trditev o plagiatorstvu znanstvenih dokumentov v zvezi s projektom Seapura.
75 V zvezi z zatrjevanjem ponarejanja izkazov porabljenih ur zaposlenih pa je iz poročila OLAF razvidno, da je družba CEVA pripravila več različic evidenc o organizaciji delovnega časa za projekte, za katere je morala utemeljiti stroške, kar kaže na manipuliranje z delovnim časom svojih zaposlenih, zlasti za evropske projekte, da bi sprostila čim več sredstev, dodeljenih posameznemu projektu.
76 Poleg tega, kot trdi Komisija, so v poročilu urada OLAF ugotovljene nepravilnosti ne le v sistemu obračunavanja ur, ampak tudi pri razčlenitvi teh ur na različne projekte, med katerimi je bil tudi projekt Seapura. Iz tega poročila je namreč razvidno, da so preiskovalci navzkrižno analizirali dokumente iz različnih projektov, ki se nanašajo na isto obdobje, da so dobili celovito oceno, na podlagi katere so lahko ugotovili verodostojnost evidenc opravljenih ur za vse projekte v teku. Natančneje, v zvezi s tem je treba navesti, da se poročilo urada OLAF večkrat sklicuje na projekt Seapura za preučitev vseh delovnih ur, ki jih je opravil vsak zaposleni.
77 V teh okoliščinah so preiskovalci ugotovili, da vsi stroški za zaposlene, prijavljeni za obdobje med letoma 2001 in 2005, niso zanesljivi. Zato so ti preiskovalci menili, da so se resne finančne nepravilnosti pri poročanju o izkazih porabljenih ur zaposlenih družbe CEVA nanašale na vse projekte, vključno s projektom Seapura.
78 Poleg tega je iz ugotovitev in ocen v poročilu urada OLAF razvidno, da človeški viri družbe CEVA niso zadostovali za izpolnitev njenih pogodbenih obveznosti za vse projekte, ki jih je pridobila, in da je za istega zaposlenega obstajalo do osem različic evidenc o organizaciji delovnega časa pri istem projektu in za isto leto, kar naj bi potrjevalo, da je bilo pri vseh projektih in nujno pri projektu Seapura manipulirano z izkazi porabljenih ur. Urad OLAF je tudi ugotovil, da so bila zaradi ravnanja nekdanjega direktorja družbe CEVA takšna ponarejanja storjena namerno in sistematično.
79 Zato trditve družbe CEVA, da ugotovljene nepravilnosti niso povezane s projektom Seapura, ni mogoče sprejeti.
80 Ker so bile v poročilu urada OLAF ugotovljene resne finančne nepravilnosti v smislu člena 3(5) priloge II k pogodbi Seapura, je Komisija od družbe CEVA upravičeno zahtevala povrnitev vseh zneskov, ki so ji bili izplačani na podlagi izpolnjevanja pogodbe Seapura.
Kazenski postopki pred francoskimi sodišči
81 Družba CEVA trdi, da Komisija svojega predloga ne more utemeljiti z domnevno goljufivo naravo upravljanja nepovratnih sredstev, ki so ji bila dodeljena, medtem ko je bila pred francoskimi kazenskimi sodišči na koncu oproščena vseh obtožb.
82 Poleg tega naj bi cour d’appel de Rennes (višje sodišče v Rennesu) v sodbi z dne 1. aprila 2014 poudarilo pravilnost upravljanja in dejstvo, da izvajanje zadevnih projektov pri institucijah Unije ni nikoli vzbudilo znanstvenih pridržkov. Tako družba CEVA trdi, da Splošno sodišče ne more ugoditi zahtevam Komisije na podlagi domnevne goljufive narave storjenih dejanj.
83 Komisija izpodbija trditve družbe CEVA in trdi, da je v skladu z načelom zavezujoče narave pogodbe, ki je določeno členu 1134 takrat veljavnega belgijskega civilnega zakonika, člen 3(5) priloge II k pogodbi Seapura za stranki zavezujoč, tako da vračilo izplačanih zneskov ni pogojeno s tem, da nacionalno kazensko sodišče obsodi družbo CEVA, temveč z dokazom o goljufiji ali resnih finančnih nepravilnostih, ugotovljenih v okviru finančne revizije.
84 Komisija dodaja, da družba CEVA pogodbenemu določilu ne more dodati pogoja, ki ga ni mogoče razlagati.
85 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v okviru pogodbe, kakršna je ta v obravnavani zadevi, že ugotovitev obstoja goljufij ali resnih finančnih nepravilnosti, ugotovljenih v okviru revizije, zadostuje za utemeljitev pravice Komisije, da zahteva vračilo zneskov, ki jih je dodelila (glej po analogiji sodbo z dne 3. maja 2018, Sigma Orionis/Komisija, T‑48/16, EU:T:2018:245, točke od 121 do 125).
86 V obravnavani zadevi, kot je bilo navedeno v točkah 78 in 80 zgoraj, ponarejanje izkazov porabljenih ur zaposlenih pomeni vsaj resno finančno nepravilnost v smislu člena 3(5) priloge II k pogodbi Seapura.
87 Člen 3(5) priloge II k pogodbi Seapura pa povrnitev zadevnega prispevka Skupnosti pogojuje le z ugotovitvijo obstoja goljufij ali resnih finančnih nepravilnosti v okviru revizije, ne da bi bila ta povrnitev odvisna od obsodbe ali kazenskopravne kvalifikacije zadevnih dejstev.
88 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da to, da je kazensko sodišče oprostilo obtožb goljufije ali poneverbe javnih sredstev, ne vpliva na uporabo člena 3(5) priloge II k pogodbi Seapura.
Načelo procesne avtonomije
89 Družba CEVA trdi, da so v skladu z načelom procesne avtonomije, ki ga določa sodna praksa Sodišča, ker ni harmonizacije prava na evropski ravni, pravice in postopki držav članic omejeni na nacionalne pravne sisteme, tako da se pravni subjekti ne morejo sklicevati na pravo ene države članice pred sodiščem druge države članice.
90 V obravnavani zadevi se Komisija po mnenju družbe CEVA ne more sklicevati na postopke, začete v Franciji na podlagi francoskega prava, saj se za pogodbo Seapura uporablja belgijsko pravo in je z njo Splošnemu sodišču podeljena pristojnost za odločanje o tem sporu.
91 Komisija te trditve prereka.
92 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija v obravnavani zadevi ne glede na to, ali se za zadevno pogodbo uporabljajo pravila prava Unije, zadevo predložila Splošnemu sodišču na podlagi člena 272 PDEU.
93 Opozoriti je treba, da iz sodne prakse, navedene v točki 61 zgoraj, izhaja, da mora Splošno sodišče, če odloča v skladu z arbitražno klavzulo na podlagi člena 272 PDEU, o sporu odločiti na podlagi materialnega prava, ki se uporablja za pogodbo. Iz razlogov, navedenih v točkah od 52 do 57 zgoraj, pa je razvidno, da čeprav se za pogodbo uporablja belgijsko pravo, to ne vpliva na neposredno uporabo Uredbe št. 1346/2000, na podlagi katere nekatere določbe francoskega trgovinskega zakonika veljajo v belgijskem pravu. Iz tega v nasprotju s tem, kar trdi družba CEVA, izhaja, da se je Komisija, ne da bi bilo mogoče očitati, da je kršeno načelo procesne avtonomije, na podlagi Uredbe št. 1346/2000 utemeljeno sklicevala na posledice postopkov, začetih v Franciji, v belgijskem pravu.
94 Torej je treba trditve družbe CEVA, ki se nanašajo na kršitev načela procesne avtonomije, zavrniti.
95 Zato je treba predlogu Komisije ugoditi in ugotoviti, da terjatev Komisije do družbe CEVA znaša 168.220,16 EUR glavnice, skupaj z obrestmi, dolgovanimi na podlagi člena 3(5) priloge II k pogodbi.
Predlog Komisije, naj Splošno sodišče izda zamudno sodbo v zvezi z družbama TCA in AJIRE
96 Komisija je v stališču o nadaljevanju postopka z dne 14. junija 2021 Splošnemu sodišču predlagala, naj ugodi njenim predlogom v zvezi z družbama TCA in AJIRE na podlagi člena 123(1) Poslovnika.
97 Navesti je treba, da se Komisija v skladu s spremenjenimi predlogi na obravnavi ne sklicuje več na družbi TCA in AJIRE ter torej implicitno, vendar nujno, da Splošnemu sodišču ne predlaga več, naj ugotovi, da morata ti družbi vrniti zneske, plačane na podlagi izpolnjevanja pogodbe Seapura.
98 Iz točk od 60 do 95 zgoraj je razvidno, da so bile v poročilu urada OLAF ugotovljene resne finančne nepravilnosti v smislu člena 3(5) priloge II k pogodbi Seapura, zato je Komisija od družbe CEVA upravičeno zahtevala vračilo vseh zneskov, ki so ji bili izplačani na podlagi izpolnjevanja pogodbe Seapura.
99 Ker je bilo predlogom Komisije, ki se nanašajo izključno na družbo CEVA, v celoti ugodeno, ni treba odločiti o njenem predlogu, naj Splošno sodišče ugodi njenim predlogom v zvezi z družbama TCA in AJIRE.
Stroški
100 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
101 Ker družba CEVA s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov postopka.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. Terjatev Evropske komisije do družbe Centre d'étude et de valorisation des algues SA (CEVA) znaša 168.220,16 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi, izračunanimi od dneva izplačila neupravičeno prejetih zneskov, po letni obrestni meri, ki jo je določila Evropska centralna banka (ECB) za operacije glavnega financiranja, povišani za 2 točki.
2. Družba CEVA nosi svoje stroške in stroške Komisije.
da Silva Passos | Valančius | Truchot |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. septembra 2023.
Podpisi