Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTHONYJA MICHAELA COLLINSA,
predstavljeni 16. novembra 2023(1)
Združene zadeve od C‑345/22 do C‑347/22
Maersk A/S
proti
Allianz Seguros y Reaseguros SA (C‑345/22 in C‑347/22)
in
Mapfre España Compañía de Seguros y Reaseguros SA
proti
MACS Maritime Carrier Shipping GmbH & Co. (C‑346/22)
(Predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo Audiencia Provincial de Pontevedra (sodišče province Pontevedra, Španija))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 25(1) – Pogodba o prevozu blaga po morju, ki se dokazuje z nakladnico – Klavzula o pristojnosti, vključena v nakladnico – Izvršljivost navedene klavzule zoper tretjo osebo, imetnico nakladnice – Pravo, ki se uporablja – Nacionalna zakonodaja, ki zahteva posamezen in ločen dogovor o klavzuli o pristojnosti s tretjo osebo, imetnico nakladnice“
Uvod
1. S temi predlogi za sprejetje predhodne odločbe Audiencia Provincial de Pontevedra (sodišče province Pontevedra, Španija) prosi Sodišče za razlago člena 25(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: uredba Bruselj Ia).(2) Predlogi izhajajo iz postopkov med Maersk A/S (v nadaljevanju: Maersk), danskim pomorskim prevoznikom, in Allianz Seguros y Reaseguros SA (v nadaljevanju: Allianz), špansko zavarovalnico, v zadevah C‑345/22 in C‑347/22, ter med Mapfre España Compañía de Seguros y Reaseguros SA (v nadaljevanju: Mapfre), špansko zavarovalnico, in MACS Maritime Carrier Shipping GmbH & Co. (v nadaljevanju: MACS), nemško prevozno družbo, v zadevi C‑346/22. V vsaki od navedenih zadev je bil vložen odškodninski zahtevek zaradi delne izgube blaga med prevozom po morju. V vseh se postavlja vprašanje, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za uveljavljanje klavzule o pristojnosti v pogodbi za prevoz blaga po morju, ki se dokazuje z nakladnico, zoper tretjo osebo, ki je pozneje pridobila navedeno blago, s čimer je postala tretja oseba, imetnica navedene nakladnice.
Pravni okvir
Pravo Evropske unije
Bruseljska konvencija
2. Člen 17, prvi odstavek, Bruseljske konvencije določa:
„Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoj sedež ali stalno prebivališče v državi pogodbenici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države pogodbenice, je pristojno samo to sodišče oziroma so pristojna samo sodišča te države pogodbenice. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen:
(a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali
(b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali
(c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.“
Uredba Bruselj I
3. Člen 23(1) uredbe Bruselj I določa:
„Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen:
(a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali
(b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali
(c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.“
Uredba Bruselj Ia
4. V uvodnih izjavah 15, 19 in 20 uredbe Bruselj Ia je navedeno:
„(15) Pravila o pristojnosti bi morala biti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem bi morala taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina […]
[…]
(19) Razen pri zavarovalnih pogodbah, potrošniških pogodbah ali pogodbah o zaposlitvi, kjer je avtonomija glede določitve pristojnih sodišč dovoljena samo v omejenem obsegu, bi bilo treba, ob upoštevanju izključnih pristojnosti, določenih v tej uredbi, spoštovati avtonomijo pogodbenih strank.
(20) Vprašanje, ali je dogovor o pristojnosti sodišča, s katerim se izbere sodišče ali sodišča države članice, z vidika materialne veljavnosti ničen in neveljaven, bi bilo treba presoditi po pravu države članice sodišča ali sodišč iz dogovora, vključno s kolizijskimi pravili navedene države članice.“
5. Člen 25 uredbe Bruselj Ia v oddelku 7 „Dogovor o pristojnosti“, ki je vstavljen v poglavje II navedene uredbe z naslovom „Pristojnost“, določa:
„1. Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti je sklenjen:
(a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki;
(b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali
(c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.
[…]
5. Dogovor o pristojnosti, ki je del pogodbe, se obravnava kot dogovor, ki je neodvisen od drugih pogodbenih pogojev.
Veljavnosti dogovora o pristojnosti ni mogoče ugovarjati zgolj na podlagi trditve, da je pogodba neveljavna.“
Nacionalno pravo
6. Točka XI preambule k Ley 14/2014, de 24 de julio, de Navegación Marítima (zakon št. 14/2014 o ladijskem prevozu blaga, v nadaljevanju: LNM) z dne 24. julija 2014,(3) določa:
„[…]
Poglavje I vsebuje posebna pravila o pristojnosti, njegov namen pa je – ob prednostni uporabi pravil iz mednarodnih sporazumov ter prava Unije na tem področju – preprečiti ugotovljene zlorabe, tako da se klavzule o prenosu pristojnosti na tuje sodišče ali arbitražno sodišče v tujini iz pogodb o uporabi ladij ali v dodatnih pogodbah o ladijskem prevozu, razglasijo za nične, če take klavzule niso bile posamezno in ločeno dogovorjene.
[…]“
7. Člen 251 LNM z naslovom „Učinkovitost prenosa“ določa:
„Prenos nakladnice ima enake učinke kot dobava blaga, na katerega se nakladnica nanaša, brez poseganja v kazenske ali civilne ukrepe, ki jih ima na voljo oseba, ki ji je bilo navedeno blago nezakonito odvzeto. Na pridobitelja nakladnice se prenesejo vse pravice in ukrepi v zvezi z blagom, razen dogovorov o pristojnosti in arbitraži, za katere je potrebno soglasje pridobitelja v skladu z naslovom IX, poglavje I.“
8. Člen 468 LNM z naslovom „Klavzule o določitvi sodne pristojnosti in arbitraži“ določa:
„Brez poseganja v določbe mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za Španijo, in pravila prava Unije, se šteje, da so klavzule o prenosu pristojnosti na tuje sodišče ali arbitražno sodišče iz pogodb glede uporabe ladje ali iz dodatnih pogodb o ladijskem prevozu, nične in ne obstajajo, če navedene klavzule niso bile posamezno in ločeno dogovorjene.
Zlasti velja, da se vključitev klavzule o sodni pristojnosti ali pristojnosti arbitražnega sodišča v natisnjene določbe in pogoje katere koli pogodbe iz predhodnega odstavka samo po sebi ne šteje za dokaz o skladnosti z zahtevami v njem.“
Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
Zadeva C‑345/22
9. Družba Maersk Line Perú S.A.C.(4) kot prevoznica in družba Aguafrost Perú kot pošiljateljica sta sklenili pogodbo o prevozu blaga po morju na podlagi pogojev „stroški in prevoznina“, kot izhaja iz nakladnice, izdane 9. aprila 2018. Ta nakladnica je na zadnji strani vsebovala naslednjo klavzulo o pristojnosti: „V vseh ostalih primerih to nakladnico ureja angleško pravo, v skladu s katerim se tudi razlaga, vsi morebitni spori, ki izhajajo iz nje, pa se predložijo High Court of Justice [(England & Wales, Združeno kraljestvo)] v Londonu [(Združeno kraljestvo)], pri čemer je pristojnost sodišč drugih držav izključena. Nadalje, prevoznik se lahko odloči začeti postopek zoper trgovca pri pristojnem sodišču kraja, kjer trgovec opravlja svojo dejavnost“. Družba Oversea Atlantic Fish SL (v nadaljevanju: Oversea), španska dobaviteljica rib in morskih sadežev, je pridobila poslano blago, s čimer je postala tretja oseba, imetnica te nakladnice.
10. Blago je v namembno pristanišče prispelo poškodovano. Družba Allianz kot zavarovalnica, ki je vstopila v pravice družbe Oversea, je vložila tožbo zoper družbo Maersk pri Juzgado de lo Mercantil no 3 de Pontevedra (gospodarsko sodišče št. 3, Pontevedra, Španija) in zahtevala odškodnino v višini 67.449,71 EUR.(5)
11. Družba Maersk se je sklicevala na zgoraj navedeno klavzulo o pristojnosti in trdila, da španska sodišča niso pristojna. S sklepom z dne 26. maja 2020 je Juzgado de lo Mercantil no 3 de Pontevedra (gospodarsko sodišče št. 3, Pontevedra) zavrnilo navedeni ugovor. Družba Maersk je pri istem sodišču vložila interno pritožbo zoper navedeni sklep. Pritožba je bila zavrnjena s sklepom z dne 2. decembra 2020.
12. S sodbo z dne 7. julija 2021 je Juzgado de lo Mercantil no 3 de Pontevedra (gospodarsko sodišče št. 3, Pontevedra) vsebinsko ugodilo zahtevku družbe Allianz. Družba Maersk je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, s katero je zgolj izpodbijala pristojnost španskih sodišč. Trdila je, da ker je člen 251 LNM v nasprotju s pravom Unije, mora predložitveno sodišče uporabiti člen 25 uredbe Bruselj Ia. To bi pomenilo, da je klavzula o pristojnosti izvršljiva zoper tretjo osebo, ki je imetnica nakladnice.
13. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je klavzula o pristojnosti, kot je sporna v postopku v glavni stvari in o kateri sta se dogovorili prvotni stranki pogodbe o prevozu, izvršljiva zoper tretjo osebo, ki je imetnica nakladnice, ki se z navedeno klavzulo ni strinjala niti izrecno, niti posamezno, niti ločeno.
14. Predložitveno sodišče ugotavlja, da je „klavzula o pristojnosti“ neodvisen pojem prava Unije. V sektorju mednarodnega pomorskega prometa se pogosto uporabljajo klavzule o pristojnosti, tako da sta v skladu s členom 25(1)(c) uredbe Bruselj Ia pogodbeni stranki morali vedeti za njihov obstoj. Glede na zgoraj navedeno je na podlagi sodbe v zadevi Castelletti(6) mogoče trditi, da obstaja domneva, da se je oseba, zoper katero se taka klavzula izvršuje, z njo strinjala. Predložitveno sodišče tudi navaja, da so klavzule o pristojnosti avtonomne in po svoji naravi ločljive. Glede materialnega prava, ki ureja take klavzule, je torej mogoče uporabiti drug pravni režim od tistega, ki ureja preostanek pogodbe. Klavzula o pristojnosti je torej lahko veljavna, tudi če se sama pogodba šteje za nično.
15. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da v primeru nakladnic, ki vključujejo klavzulo o pristojnosti in ki jih pridobi tretja oseba, člen 251 LNM napotuje na člen 468 LNM, ki določa, da so klavzule o pristojnosti nične, če niso bile dogovorjene posamezno in ločeno.(7) Predložitveno sodišče se sklicuje na načelo, ki ga je Sodišče uveljavilo v sodbi v zadevi Russ(8) in ponovilo v sodbi v zadevi Coreck(9), da „če je klavzula o pristojnosti, vključena v nakladnico, veljavna na podlagi člena 17 [Bruseljske] konvencije med pošiljateljem in prevoznikom, jo je mogoče uveljavljati zoper tretjo osebo, imetnico nakladnice, če imetnik nakladnice na podlagi zadevnega nacionalnega prava vstopi v pravice in obveznosti pošiljatelja“. Omemba „zadevnega nacionalnega prava“ v navedenem citatu je mogoče razumeti kot sklic na člen 251 LNM. Ker bi se na podlagi tega morali stranki o klavzuli o pristojnosti dogovoriti posamezno in ločeno, bi bil prenos pravic na podlagi nakladnice nepopoln. Predložitveno sodišče tako sprašuje, ali je člen 251 LNM torej v nasprotju z navedenim načelom.
16. Predložitveno sodišče tudi navaja, da bi lahko bilo nacionalno pravo, na podlagi katerega je mogoče presojati veljavnost klavzule o pristojnosti, pravo države, ki ji navedena klavzula podeljuje pristojnost, torej pravo Združenega kraljestva. V podporo temu stališču se predložitveno sodišče sklicuje na člen 25(1) uredbe Bruselj Ia in sodbi Sodišča v zadevah Benincasa(10) in DelayFix(11), in sicer da je treba materialno veljavnost klavzule o pristojnosti presojati v skladu z zakonodajo države članice, na sodišča katere klavzula odkazuje.
17. Ob domnevi, da se člen 251 LNM uporablja in da je treba proučiti, ali je tretja oseba, imetnica nakladnice, posamezno in ločeno soglašala s klavzulo o pristojnosti, predložitveno sodišče sprašuje, v kateri obliki mora biti tako soglasje dano. Meni, da to vprašanje ureja pravo Unije in ugotavlja, da se, če so izpolnjene zahteve iz člena 25(1) uredbe Bruselj Ia, uporablja preizkus domneve soglasja.
18. Nazadnje, predložitveno sodišče se sprašuje o skladnosti člena 251 LNM s sodno prakso Sodišča v delu, v katerem navedena določba določa, da eno pravo ureja prenos nakladnice, drugo pa klavzulo o pristojnosti iz take nakladnice.(12)
19. V teh okoliščinah je Audiencia Provincial de Pontevedra (sodišče province Pontevedra) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali pravilo iz člena 25 [uredbe Bruselj Ia] v delu, v katerem določa, da je treba ničnost dogovora o pristojnosti obravnavati skladno z zakonodajo države članice, na katero so stranke prenesle pristojnost, zajema tudi – v položaju, kakršen je obravnavan v sporu o glavni stvari – vprašanje veljavnosti razširitve navedene klavzule na tretjo osebo, ki ni stranka v pogodbi, v kateri je ta klavzula navedena?
2. Ali je v primeru prenosa nakladnice na tretjo osebo, ki je prejemnica blaga ter ni bila vključena v sklenitev pogodbe med pošiljateljem in ladijskim prevoznikom, določba, kot je vsebovana v členu 251 [LNM] in v skladu s katero mora biti klavzula o pristojnosti za uveljavljanje te klavzule proti tej tretji osebi z njo dogovorjena ‚posamično in ločeno‘, združljiva s členom 25 [uredbe Bruselj Ia] in s sodno prakso Sodišča, ki ga razlaga?
3. Ali je v skladu s pravom Unije mogoče, da se v zakonodaji države članice za učinkovanje klavzul o pristojnosti, vključenih v nakladnice, v razmerju do tretjih oseb določijo dodatni pogoji, ki urejajo veljavnost?
4. Ali določba, kot je navedena v členu 251 [LNM] – ki določa, da se prenos pravic na tretjega imetnika izvede le delno in ob izključitvi klavzul o razširitvi pristojnosti – pomeni uvedbo dodatnega pogoja za veljavnost teh klavzul, kar bi bilo v nasprotju s členom 25 [uredbe Bruselj Ia]?“
Zadeva C‑346/22
20. Družba MACS kot prevoznica in družba Tunacor Fisheries Ltd kot pošiljateljica sta sklenili pogodbo za prevoz blaga po morju na podlagi pogojev „stroški in prevoznina“, kot izhaja iz nakladnice, izdane 13. aprila 2019. Na zadnji strani navedene nakladnice je dodana naslednja klavzula o pristojnosti: „To nakladnico ureja angleško pravo in vsi morebitni spori, ki izhajajo iz nje, se predložijo High Court of Justice [(England & Wales)] v Londonu“. Španska družba Fortitude Shipping SL (v nadaljevanju: Fortitude) je pridobila zadevno blago in s tem postala tretja oseba, imetnica navedene nakladnice.
21. Blago je v namembno pristanišče prispelo poškodovano. Mapfre, zavarovalnica, ki je vstopila v pravice družbe Fortitude, je zoper družbo MACS vložila tožbo pri Juzgado de lo Mercantil no 3 de Pontevedra (gospodarsko sodišče št. 3, Pontevedra) in zahtevala odškodnino v višini 80.187,90 EUR.(13)
22. Družba MACS se je sklicevala na zgoraj navedeno klavzulo o pristojnosti in trdila, da španska sodišča niso pristojna. Juzgado de lo Mercantil no 3 de Pontevedra (gospodarsko sodišče št. 3, Pontevedra) se je s sklepom z dne 3. maja 2020 razglasilo za nepristojno. Družba Mapfre je zoper navedeni sklep vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. Sklicevala se je na člen 251 LNM in trdila, da klavzule o pristojnosti ni mogoče uveljavljati zoper Fortitude, saj slednja ni bila stranka pogodbe o prevozu blaga in ni imela nobene vloge pri njeni izpolnitvi. Družba MACS je trdila, da ker je člen 251 LNM v nasprotju s pravom Unije, mora predložitveno sodišče uporabiti člen 25 uredbe Bruselj Ia, na podlagi katerega bi klavzula o pristojnosti postala izvršljiva zoper tretjo osebo, imetnico nakladnice.
23. Predložitveno sodišče je na podlagi istih dvomov, kot jih je izrazilo v zadevi C‑345/22, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo v bistvu enaka vprašanja kot v navedeni zadevi.
Zadeva C‑347/22
24. Družba Maersk kot prevoznica in družba Aguafrost Perú kot pošiljateljica sta sklenili pogodbo o prevozu blaga po morju na podlagi pogojev „stroški in prevoznina“, kot izhaja iz nakladnice, izdane 2. avgusta 2018. Na zadnji strani nakladnice je bila navedena klavzula o pristojnosti, ki je enaka tisti, navedeni v točki 9 teh sklepnih predlogov. Družba Oversea je pridobila zadevno blago in s tem postala tretja oseba, imetnica navedene nakladnice.
25. Blago je v namembno pristanišče prispelo poškodovano. Allianz kot zavarovalnica, ki je vstopila v pravice družbe Oversea, je vložila tožbo zoper družbo Maersk pri Juzgado de lo Mercantil no 3 de Pontevedra (gospodarsko sodišče št. 3, Pontevedra, Španija) in zahtevala odškodnino v višini 106.093,65 EUR.(14)
26. Družba Maersk se je sklicevala na klavzulo o pristojnosti in trdila, da španska sodišča niso pristojna. S sklepom z dne 20. oktobra 2020 je Juzgado de lo Mercantil no 3 de Pontevedra (gospodarsko sodišče št. 3, Pontevedra) zavrnilo navedeni ugovor.
27. S sodbo z dne 9. julija 2021 je Juzgado de lo Mercantil no 3 de Pontevedra (gospodarsko sodišče št. 3, Pontevedra) vsebinsko ugodilo zahtevku Allianz. Družba Maersk je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču in izpodbijala pristojnost španskih sodišč. Trdila je, da ker je člen 251 LNM v nasprotju s pravom Unije, mora predložitveno sodišče uporabiti člen 25 uredbe Bruselj Ia, na podlagi katerega bi klavzula o pristojnosti postala izvršljiva zoper tretjo osebo, imetnico nakladnice.
28. Predložitveno sodišče je na podlagi istih dvomov, kot jih je izrazilo v zadevi C‑345/22, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo v bistvu enaka vprašanja kot v navedeni zadevi.
Postopek pred Sodiščem
29. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 15. julija 2022 združil zadeve C‑345/22, C‑346/22 in C‑347/22 za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.
30. Pisna stališča so predložile stranke v postopku v glavni stvari, španska vlada in Evropska komisija.
Pravna presoja
Uvodne ugotovitve
31. Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo(15) (v nadaljevanju: Sporazum o izstopu) je bil sprejet 17. oktobra 2019 in je začel veljati 1. februarja 2020. Na podlagi člena 67(1)(a) Sporazuma o izstopu, naslovljenega „Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb ter sodelovanje osrednjih organov v zvezi z njimi“ se določbe o pristojnosti iz uredbe Bruselj Ia uporabljajo v Združenem kraljestvu in državah članicah v razmerah, v katerih je vključeno Združeno kraljestvo, za sodne postopke, ki so se začeli pred koncem prehodnega obdobja iz člena 126 Sporazuma o izstopu.
32. Obravnavane zadeve se nanašajo na klavzule, iz katerih izhaja pristojnost sodišč Združenega kraljestva. Iz predložitvenih odločb izhaja, da so bile tožbe v postopkih v glavni stvari vložene pred 31. decembrom 2020, ko se je izteklo prehodno obdobje iz člena 126 Sporazuma o izstopu. Kot pravilno trdita španska vlada in Komisija, je za rešitev sporov, ki so predmet predložitvenih odločb, potrebna razlaga uredbe Bruselj Ia.
Prvo vprašanje
33. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali se pravilo iz člena 25(1) uredbe Bruselj Ia, v skladu s katerim se materialna veljavnost klavzule o pristojnosti presoja v skladu s pravom države članice sodišča ali sodišč, na katere odkazuje navedena klavzula, uporablja za uveljavljanje klavzule o pristojnosti v nakladnici zoper tretjo osebo, imetnico navedene nakladnice.
34. Člen 25 uredbe Bruselj Ia ureja dogovore, s katerimi pogodbene stranke pristojnost podelijo sodišču ali sodiščem države članice za reševanje vseh sporov, trenutnih ali prihodnjih, ki bi lahko nastali med njimi.(16) Pojem „klavzula o pristojnosti“, ki je avtonomen pojem prava Unije, je treba razlagati tako, da se zagotovi polna uporaba načela avtonomije volje, na katerem temelji člen 25(1) uredbe Bruselj Ia.(17)
35. Primerjava z ustreznimi določbami v Bruseljski konvenciji in uredbi Bruselj I razkriva, kako se je člen 25 uredbe Bruselj Ia spreminjal v zvezi s klavzulami o pristojnosti. Najprej, opuščena je bila zahteva, da mora vsaj ena od strank imeti stalno prebivališče v državi članici.(18) Drugič, člen 25(1) uredbe Bruselj Ia vsebuje novo enotno kolizijsko pravilo, v skladu s katerim se materialna veljavnost klavzule o pristojnosti presoja v skladu z zakonodajo države članice, na sodišča katere klavzula odkazuje, kar v skladu z uvodno izjavo 20 navedene uredbe vključuje „kolizijsk[a] pravil[a] navedene države članice“.(19) Ugotavljam, da se to novo pravilo uporablja, kadar se vprašanje materialne veljavnosti postavi pred sodiščem, ki sta ga v klavzuli o pristojnosti določili pogodbenici, in pred vsemi drugimi sodišči držav članic, ki odločajo o zadevi kljub navedeni klavzuli.(20) Tretjič, člen 25(5) uredbe Bruselj Ia določa ločljivost klavzul o pristojnosti od preostalih pogodbenih določb.(21)
36. Niti člen 25 uredbe Bruselj Ia niti katera koli druga določba navedene uredbe izrecno ne urejajo učinkov klavzul o pristojnosti na tretje osebe, zlasti osebe, ki niso pogodbenice prvotne pogodbe, na katero se nanaša klavzula o pristojnosti, in ki pozneje postanejo stranke take pogodbe na podlagi prenosa pravic in obveznosti ali drugega sporazuma.(22) Po mnenju Sodišča lahko ima klavzula o pristojnosti, vključena v pogodbo, načeloma učinke le na razmerja med prvotnimi pogodbenicami.(23) Če se želi tretja oseba sklicevati na tako klavzulo, mora načeloma z njo soglašati.(24) Ta pristop je v skladu s preteklo sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 17 Bruseljske konvencije in členom 23(1) uredbe Bruselj I.(25)
37. Člen 25(1) uredbe Bruselj Ia se uporablja v primerih, ko so se stranke „dogovorile“ o pristojnosti določenega sodišča. Kot izhaja iz uvodne izjave 15 navedene uredbe, tako soglasje med strankama upravičuje prednost izbire dogovorjenega sodišča, v skladu z načelom avtonomije volje.(26) Sodišče je ugotovilo tudi, da člen 25(1) uredbe Bruselj Ia sodišču, ki mu je zadeva predložena, nalaga dolžnost in limine litis proučiti, ali je med pogodbenima strankama glede dogovora o pristojnosti dejansko obstajalo soglasje, pri čemer je v zvezi s tem namen obličnostnih zahtev iz navedene določbe zagotoviti, da se soglasje dejansko ugotovi.(27)
38. Sodišče pa je kljub temu v več sodbah o razlagi člena 17 Bruseljske konvencije, ki so bile izdane v okviru sporov v zvezi s pogodbami o storitvah pomorskega prometa, potrdilo, da se je na klavzulo o pristojnosti, ki je vključena v nakladnico, mogoče sklicevati tudi zoper tretjo osebo v razmerju do pogodbe. Tako sklicevanje je mogoče le, če se šteje, da je navedena klavzula veljavna med prevoznikom in pošiljateljem(28) in če na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja, tretja oseba s pridobitvijo nakladnice vstopi v pravice in obveznosti pošiljatelja.(29) Kot je ugotovilo Sodišče, v navedenih okoliščinah ni treba preverjati, ali je tretja oseba, imetnica nakladnice, soglašala s klavzulo o pristojnosti v prvotni pogodbi. Pridobitev nakladnice ne more pomeniti, da tretja oseba pridobi več pravic kot jih je imel pošiljatelj. Tretja oseba ima torej vse pravice iz nakladnice in tudi vse obveznosti, vključno s klavzulo o pristojnosti.(30) Če pa nacionalno pravo, ki se uporablja, ne omogoča takega vstopa v pravice in obveznosti, mora sodišče, ki o vprašanju odloča, preveriti, ali je tretja oseba dejansko soglašala s klavzulo o pristojnosti.(31)
39. V sodbi v zadevi Refcomp, ki se je nanašala na razlago člena 23(1) uredbe Bruselj I, je Sodišče navedlo, da je treba obseg zgoraj navedene sodne prakse presojati glede na zelo posebno naravo nakladnice, glede katere je navedlo, da je „listina mednarodne trgovine, namenjena urejanju razmerja med najmanj tremi osebami, in sicer pomorskim prevoznikom, pošiljateljem blaga ali naročnikom in naslovnikom blaga“ ter „vrednostni papir, ki lastniku omogoča, da blago, medtem ko potuje, proda kupcu, ki postane naslovnik blaga ter imetnik vseh pravic in obveznosti naročnika v razmerju do prevoznika“.(32) Klavzula o pristojnosti, vključena v nakladnico, zavezuje tretjo osebo, imetnico nakladnice, prav na podlagi navedenega razmerja vstopa v položaj pošiljatelja. Sodišče pa je ugotovilo, da se navedena sodna praksa ne uporablja v okoliščinah navedene zadeve, saj se ta nanaša na klavzulo o pristojnosti, o kateri sta se dogovorila proizvajalec in prvotni kupec blaga kot del zaporedja pogodb, s katerimi se prenaša lastništvo blaga.(33)
40. Sodišče je posledično sprejelo manj omejujoč pristop in uporabilo sodno prakso, ki jo je razvilo v okviru nakladnic v zvezi z drugimi pogodbami.
41. Sodba v zadevi CDC Hydrogen Peroxide med drugim vsebuje tudi razlago člena 23 uredbe Bruselj I. Belgijska družba, ustanovljena za izterjavo odškodninskih zahtevkov podjetij, ki jih je prizadel omejevalni sporazum, je pri nemškem sodišču začela postopek zoper več družb, registriranih v raznih državah članicah, ki so sodelovale pri kršitvi člena 101 PDEU, ter zahtevala posredovanje informacij in odškodnino. Sodišče se je sklicevalo na sodbo v zadevi Coreck in ugotovilo, da „samo v primeru, kadar tretja oseba v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporabi v zadevi, kot je določeno na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava sodišča, ki mu je zadeva predložena, vstopi v pravice in obveznosti prvotne pogodbene stranke, bi namreč bilo mogoče dogovor o pristojnosti, s katerim tretja oseba ni soglašala, vseeno uveljavljati proti njej“.(34)
42. Sodišče je isti pristop uporabilo v svoji sodbi v zadevi Profit Investment SIM,(35) v kateri je ugotovilo, da dogovor o pristojnosti iz prospekta o izdaji obveznic lahko učinkuje zoper tretjo osebo, ki je te vrednostne papirje kupila pri finančnem posredniku, če se med drugim ugotovi, „da je navedena tretja oseba z vpisom zadevnih vrednostnih papirjev na sekundarnem trgu od navedenega posrednika nasledila pravice in obveznosti, povezane s temi vrednostnimi papirji, v skladu z veljavnim nacionalnim pravom“.
43. Sodba v zadevi DelayFix se je nanašala na vprašanje, ali se lahko družba Ryanair v postopku zoper družbo DelayFix, ki je izterjevala zahtevke letalskih potnikov, sklicuje na klavzulo o pristojnosti iz prevozne pogodbe, ki jo je sklenila s potniki, ki so svoje zahtevke prenesli na družbo DelayFix, pri čemer slednja ni soglašala s klavzulo o pristojnosti. Sodišče je v točki 47 sodbe ugotovilo, da se je mogoče na navedeno klavzulo o pristojnosti sklicevati le, če DelayFix – tretja oseba – vstopi v pravice in obveznosti prvotne pogodbene stranke – v tem primeru potnika – „v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja za vsebino spora“.
44. Iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja, da se je na podlagi prava Unije zoper tretjo osebo, imetnico nakladnice, mogoče sklicevati na klavzulo o pristojnosti, dogovorjeno med prevoznikom in pošiljateljem v navedeni nakladnici, če je tretja oseba soglašala z navedeno klavzulo ali če je vstopila v pravice in obveznosti pošiljatelja.(36) Vsa vprašanja o tem, ali je tretja oseba s pridobitvijo nakladnice vstopila v pravice in obveznosti pošiljatelja, je treba presojati na podlagi nacionalnega prava. Kot pravilno trdijo družba Allianz, družba Mapfre in španska vlada, je pri tem mišljeno nacionalno materialno pravo, ki se določi z uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava sodišča, ki mu je zadeva predložena.(37)
45. Zdi se, da je Sodišče isti pristop uporabilo tudi v točki 47 sodbe v zadevi DelayFix, v kateri se s sklicevanjem na točko 65 sodbe v zadevi CDC Hydrogen Peroxide, ki se nadalje sklicuje na točko 30 sodbe v zadevi Coreck, sklicuje na „nacionaln[o] pravo[…], ki se uporablja za vsebino spora“. Ko pa se Sodišče k temu vprašanju vrne v točki 63 in v izreku navedene sodbe, se zdi, da spremeni stališče, saj ugotavlja, da je treba vprašanje, ali je družba za izterjavo terjatev naslednica vseh pravic in obveznosti prvotne stranke, presojati glede na „zakonodajo države, katere sodišča so določena v [klavzuli o pristojnosti]“.
46. Iz tega pristopa izhajajo tri težave, zato ga Sodišču ne bom priporočil.(38)
47. Prvič, iz točke 45 teh sklepnih predlogov izhaja, da razlogovanje v sodbi v zadevi DelayFix ni notranje skladno, lahko bi celo rekli, da je kontradiktorno. Ni mogoče trditi, da je treba slediti ustaljeni sodni praksi Sodišča, kot je povzeta v točki 44 teh sklepnih predlogov, iz katere izhaja, da je pravo, ki ureja vprašanje, ali tretja oseba s pridobitvijo nakladnice vstopi v pravice in obveznosti pošiljatelja, nacionalno materialno pravo, kot se opredeli z uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava sodišča, ki mu je zadeva predložena, nato pa ugotoviti, da se namesto tega uporablja pravo države članice, na katero odkazuje klavzula o pristojnosti.
48. Drugič, menim, da ne gre za to, da se s pristopom iz točke 63 in iz izreka sodbe v zadevi DelayFix zgolj pojasnjujejo podrobnosti v sodbah Sodišča v zadevah Coreck in CDC Hydrogen Peroxide.(39) Razen če ne gre za pisno napako – te možnosti ne izključujem, kot sem pojasnil v točki 50 teh sklepnih predlogov – se ta pristop očitno razlikuje od navedenih zgodnejših sodb. In čeprav Sodišče ni nujno zavezano upoštevati svoje predhodne sodne prakse in jo lahko zagotovo prilagaja, da se upoštevajo na primer spremembe pravnih pravil, ki se uporabljajo, ali novi dejavniki, pa je presenetljivo, da sodba v zadevi DelayFix ne vsebuje nobenega pojasnila za spremembo stališča v zvezi z nacionalnim pravom, ki se uporablja.
49. Tretjič, pristop iz točke 63 in izreka sodbe v zadevi DelayFix je mogoče razlagati tako, da kolizijsko pravilo iz člena 25(1) uredbe Bruselj Ia o materialni veljavnosti klavzul o pristojnosti ureja prenos pravic in obveznosti prvotne pogodbenice na tretjo osebo. V točkah od 54 do 56 teh sklepnih predlogov bom pojasnil, zakaj menim, da Sodišču taka razlaga ni na voljo.
50. Glede na razlogovanje iz točk od 48 do 62 sodbe v zadevi DelayFix ne morem izključiti možnosti, da se je Sodišče sklicevalo na zakonodajo države sodišč, na katere odkazuje klavzula o pristojnosti, v zvezi s presojo veljavnosti navedene klavzule med prvotnima pogodbenicama, torej letalsko družbo in potnikom. Sklicevanje na navedeno zakonodajo v točki 63 in v izreku sodbe pa bi bila v tem primeru le tipkarska napaka.
51. Menim, da je s tremi razlogi mogoče pojasniti, zakaj se, ne glede na spremembe člena 25(1) uredbe Bruselj Ia, še naprej uporabljajo načela iz sodne prakse o razlagi člena 17, prvi odstavek, Bruseljske konvencije in člena 23(1) uredbe Bruselj I, na katera se nanašajo točke 38, 39 in od 41 do 44 teh sklepnih predlogov.
52. Najprej naj navedem, da je Sodišče ugotovilo, da v kolikor člen 25(1) uredbe Bruselj Ia nadomešča, v skoraj enakem besedilu, člen 23(1) uredbe Bruselj I, se razlaga slednje določbe enakovredno uporablja tudi za prvo.(40)
53. Drugič, menim, da je bil namen umika zahteve, da mora vsaj ena od pogodbenic imeti stalno prebivališče ali sedež v državi članici, predvsem krepitev svobode strank izbrati pristojno sodišče ali sodišča in nikakor ne vpliva na uporabo klavzul o pristojnosti do tretjih oseb ali učinek takih klavzul na tretje osebe.
54. In nazadnje (pri čemer se zdi, da je to bistvo prvega vprašanja za predhodno odločanje), se strinjam s špansko vlado in Komisijo, da namen novega kolizijskega pravila, ki določa, da se materialna veljavnost klavzule o pristojnosti presoja glede na pravo države članice sodišča ali sodišč, na katere taka klavzula odkazuje, ni urejanje učinkov klavzul o pristojnosti na tretje osebe, torej ali oseba, ki ni bila stranka izvirne pogodbe, vstopi v pravice in obveznosti prvotne pogodbenice.
55. V zvezi s tem se strinjam z očitno enotnim mnenjem akademskih komentatorjev, da pojem „materialna veljavnost“ iz člena 25(1) uredbe Bruselj Ia vključuje materialno veljavnost klavzule o pristojnosti, če se ta izpodbija zaradi neveljavnosti, vključno iz razlogov napake, zavajanja, nasilja, goljufije ali pomanjkanja pristojnosti.(41) S tem stališčem se strinjata tudi profesorja Hartley in Dogauchi v svojem obrazložitvenem poročilu o Haaški konvenciji z dne 30. junija 2005 o sporazumih o izbiri sodišča, v katerem ponudita naslednji komentar prvega odstavka člena 5 navedene konvencije: „Določba o ‚ničnosti‘ se uporablja le za vsebinske (ne formalne) razloge neveljavnosti“ in „se nanaša predvsem na splošno priznane razloge, kot so goljufija, napaka, zavajanje, prisila in pomanjkanje pristojnosti“.(42)
56. Iz tega sledi, da učinki klavzul o pristojnosti na tretje osebe niso del pojma „materialna veljavnost“ v členu 25(1) uredbe Bruselj Ia.(43) Veljavnost klavzule o pristojnosti in njena uporaba ali izvršljivost zoper tretje osebe sta ločeni vprašanji.
57. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da je treba člen 25(1) uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da je klavzula o pristojnosti, ki je bila dogovorjena med prevoznikom in pošiljateljem in ki je vključena v nakladnico, izvršljiva zoper tretjo osebo, imetnico nakladnice, če ta ob pridobitvi nakladnice vstopi v pravice in obveznosti pošiljatelja. Na to vprašanje pa mora odgovoriti sodišče, ki o zadevi odloča, v skladu z nacionalnim materialnim pravom, ki se določi z uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava sodišča. Pravilo v navedeni določbi, da se materialna veljavnost klavzule o pristojnosti presoja v skladu s pravom države članice sodišča ali sodišč, na katere klavzula odkazuje, ne ureja izvršljivosti klavzule o pristojnosti, ki je del nakladnice, zoper tretjo osebo, ki je imetnica nakladnice.
Drugo, tretje in četrto vprašanje
58. Z drugim, tretjim in četrtim vprašanjem, ki jih je najbolje obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 25(1) uredbe Bruselj Ia v nasprotju z nacionalno zakonodajo, v skladu s katero tretja oseba v razmerju do pogodbe o prevozu blaga po morju, sklenjene med prevoznikom in pošiljateljem, ki pridobi nakladnico, ki dokazuje to pogodbo, vstopi v vse pravice in obveznosti pošiljatelja iz te pogodbe, razen v zvezi s klavzulo o pristojnosti, vključeno v tako nakladnico, ki je zoper tako tretjo osebo izvršljiva le, če se je ta o njej dogovorila posamezno in ločeno.
59. Iz presoje prvega predloženega vprašanja jasno izhaja, da se je mogoče na podlagi domnevno pravilne razlage člena 25(1) uredbe Bruselj Ia na klavzulo o pristojnosti, vključeno v nakladnico, sklicevati zoper tretjo osebo, imetnico navedene nakladnice, če se navedena klavzula šteje za veljavno med prevoznikom in pošiljateljem in če na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja, tretja oseba s pridobitvijo nakladnice vstopi v pravice in obveznosti pošiljatelja. V takem primeru ni treba ugotavljati, ali je tretja oseba soglašala s klavzulo o pristojnosti.
60. Če prav razumem predložitveno odločbo, predložitveno sodišče domneva, da se za navedeno vprašanje uporablja špansko pravo, in sicer člen 251 LNM v povezavi z njegovim členom 468.(44) Zdi se, da iz teh dveh določb izhaja, da tretja oseba, ki pridobi nakladnico, vstopi v vse pravice in ukrepe pošiljatelja v zvezi z blagom, razen v tiste, ki izhajajo iz klavzule o pristojnosti. Navedena klavzula je veljavna le, če se je tretja oseba, imetnica nakladnice, o njej dogovorila posamezno in ločeno.
61. V nasprotju s stališčem družb Allianz in Mapfre ter španske vlade pa se strinjam s stališčem Komisije, da je učinek navedene nacionalne zakonodaje zaobid člena 25(1) uredbe Bruselj Ia, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča, zato ni v skladu z njim.
62. Ob tem pa ugotavljam, da je v členu 468 LNM določeno, da se uporablja „[b]rez poseganja v […] pravila prava Unije“.(45) Glede na ta pomislek španska vlada v svojih pisnih stališčih navedeno določbo razlaga „ločeno“ tako, kot da se uporablja le za klavzule o pristojnosti, na katere se ne nanaša člen 25 uredbe Bruselj Ia, natančneje tiste, ki podeljujejo pristojnost sodiščem tretjih držav. Podobno tudi predložitveno sodišče navaja, da se pravilo iz člena 468 LNM ne uporablja, če klavzula o pristojnosti določa pristojnost sodišč države članice.
63. V zvezi s tem želim poudariti, da mora predložitveno sodišče nacionalno zakonodajo razlagati v skladu s pravom Unije. Posledično, če pridržek iz člena 468 LNM predložitvenemu sodišču omogoča, da zadevno nacionalno zakonodajo razlaga v skladu s členom 25(1) uredbe Bruselj Ia, kot jo v svoji sodni praksi razlaga Sodišče, pri čemer taka razlaga ni v nasprotju s španskim pravom, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče, je to rešitev treba sprejeti.
64. Zato Sodišču predlagam, naj na drugo, tretje in četrto vprašanje odgovori, da je treba člen 25(1) uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero tretja oseba v razmerju do pogodbe o prevozu blaga po morju, sklenjene med prevoznikom in pošiljateljem, ki pridobi nakladnico, ki dokazuje to pogodbo, je vstopi v vse pravice in obveznosti pošiljatelja iz te pogodbe, razen v zvezi s klavzulo o pristojnosti, vključeno v tako nakladnico, ki je zoper tako tretjo osebo izvršljiva le, če se je ta o njej dogovorila posamezno in ločeno.
Predlog
65. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Audiencia Provincial de Pontevedra (sodišče province Pontevedra, Španija), odgovori:
1. Člen 25(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
je treba razlagati tako, da je klavzula o pristojnosti, ki je bila dogovorjena med prevoznikom in pošiljateljem in ki je vključena v nakladnico, izvršljiva zoper tretjo osebo, imetnico nakladnice, če ta ob pridobitvi nakladnice vstopi v pravice in obveznosti pošiljatelja. Na to vprašanje pa mora odgovoriti sodišče, ki o zadevi odloča, v skladu z nacionalnim materialnim pravom, ki se določi z uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava sodišča. Pravilo v navedeni določbi, da se materialna veljavnost klavzule o pristojnosti presoja v skladu s pravom države članice sodišča ali sodišč, na katere klavzula odkazuje, ne ureja izvršljivosti klavzule o pristojnosti, ki je del nakladnice, zoper tretjo osebo, ki je imetnica nakladnice.
2. Člen 25(1) Uredbe št. 1215/2012
je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero tretja oseba v razmerju do pogodbe o prevozu blaga po morju, sklenjene med prevoznikom in pošiljateljem, ki pridobi nakladnico, ki dokazuje to pogodbo, vstopi v vse pravice in obveznosti pošiljatelja, razen v zvezi s klavzulo o pristojnosti, vključeno v tako nakladnico, ki je zoper tako tretjo osebo izvršljiva le, če se je ta o njej dogovorila posamezno in ločeno.