SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 13. decembra 2007(*)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Delovno mesto vodje administracije – Tretje države – Negativno mnenje zdravniške službe“
V zadevi F‑95/05,
zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
N, pogodbeni uslužbenec Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Bruslju (Belgija), ki ga je najprej zastopal K. H. Hagenaar, odvetnik, nato J. van Drooghenbroeck in T. Demaseure, odvetnika, ter nazadnje I. Kletzlen, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in K. Herrmann, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),
v sestavi S. Van Raepenbusch, predsednik, I. Boruta, sodnica, in H. Kanninen (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: S. Boni, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. junija 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1 S tožbo, ki je 5. oktobra 2005 po telefaksu prispela v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (izvirnik je bil vložen 11. oktobra istega leta), tožeča stranka v bistvu zahteva, prvič, razglasitev ničnosti odločbe direktorja direktorata K „Zunanja služba“ generalnega direktorata za zunanje odnose Komisije Evropskih skupnosti z dne 15. aprila 2005, s katero je bila obveščena, da ne bo zaposlena kot vodja administracije predstavništva Komisije v Gvineji, ter drugič, naj se Komisiji naloži, naj ji plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela.
Pravni okvir
2 Člen 12(2)(d) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: PZDU) se glasi:
„Začasni uslužbenec se lahko zaposli, le če:
[…]
d) je fizično sposoben opravljati delo;
[…]“
3 Člen 13, prvi odstavek, PZDU določa, da „[p]red zaposlitvijo začasni uslužbenec opravi zdravniški pregled pri enem od uradnih zdravnikov institucije, ki potrdi, da izpolnjuje zahteve iz člena 12(2)(d)“.
4 V skladu s členom 13, drugi odstavek, PZDU se „[č]len 33[, drugi odstavek,] Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropskih skupnosti] uporablja po analogiji“.
5 V skladu s členom 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) lahko, „[č]e je po opravljenem zdravniškem pregledu, predvidenem v prvem odstavku, izdano negativno zdravniško mnenje, […] kandidat v dvajsetih dneh po tem, ko ga institucija uradno obvesti o tem mnenju, prosi za strokovno mnenje zdravstveno komisijo, sestavljeno iz treh zdravnikov, ki jih med uradnimi zdravniki institucije izbere organ za imenovanja[; z]dravstvena komisija zasliši uradnega zdravnika, ki je izdal prvotno negativno mnenje[; k]andidat lahko zdravstveni komisiji predloži mnenje zdravnika, ki ga sam izbere[; č]e mnenje zdravstvene komisije potrdi ugotovitve zdravniškega pregleda, predvidenega v prvem odstavku, mora 50 % honorarja in nastalih stroškov plačati kandidat“.
Dejansko stanje
6 Tožeča stranka je bila od junija 1993 do maja 1994 pri Komisiji zaposlena kot pomožni uslužbenec in od 1. julija 2002 do 31. julija 2004 kot začasni uslužbenec, za katerega se uporablja člen 2(b) PZDU. V tem zadnjem obdobju je bila najprej dodeljena GD za finančni nadzor, od 1. marca 2003 pa GD za pravosodje in notranje zadeve.
7 Tožeča stranka je bila od 27. oktobra 2003 do 31. marca 2004 na bolniškem dopustu. 16. marca 2004 je bila dodeljena Uradu za upravljanje in izplačevanje posameznih dajatev (PMO), v katerem je kot začasni uslužbenec delala do 31. julija 2004, nato pa od 1. avgusta 2004 kot pogodbeni uslužbenec.
8 Tožeča stranka se je 7. julija 2004 prijavila na razpis za prosto delovno mesto COM/2004/2982/F za vodjo administracije predstavništva Komisije v Kongu.
9 GD za zunanje odnose je 5. januarja 2005 tožečo stranko obvestil, da je uspešno opravila postopek izbire, in predlagal, naj sprejme zaposlitev v drugem predstavništvu kot v Kongu. Tožeča stranka je bila, če bi odgovorila pritrdilno, povabljena, naj sestavi prednostni seznam za štiri predstavništva.
10 Tožeča stranka je po elektronski pošti 7. januarja 2005 GD za zunanje odnose obvestila, da potrjuje interes za zaposlitev v Kongu, in izrazila isti interes za predstavništvo v Gvineji.
11 V razpisu za prosto delovno mesto COM/2004/3510/F za vodjo administracije predstavništva v Gvineji je bilo navedeno, da je „[i]menovanje uradnika […] pogojeno s predhodnim pozitivnim mnenjem zdravstvene službe […]“
12 Tožeča stranka je bila 15. februarja 2005 na zdravniškem pregledu, ki se je zahteval v skladu z razpisom za prosto delovno mesto COM/2004/3510/F.
13 GD za zunanje odnose je 17. februarja 2005 na GD za kadrovske zadeve in administracijo naslovil sporočilo, naj organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSPZ), kot vodje administracij predstavništev – kot začasne uslužbence, za katere se uporablja člen 2(b) PZDU – čim prej zaposli osebe, ki so na seznamu, na katerem je bilo tudi ime tožeče stranke,.
14 Tožeča stranka je 28. februarja 2005 prejela izvide zdravniških pregledov, ki jih je opravila v zvezi z imenovanjem v predstavništvu.
15 Zdravnik A, uradni zdravnik Komisije, je 1. marca 2005 tožečo stranko obvestil o svojih pomislekih glede njenega odhoda v Afriko. V skladu z mnenjem Komisije naj bi zdravnik A tožečo stranko nato povabil, naj stopi v stik z zdravnikom B, psihiatrom, ki je bil na seznamu Komisijinih neodvisnih zdravstvenih strokovnjakov, zato da bi podal zunanje strokovno mnenje.
16 Tožeča stranka se je 2. marca 2005 sestala z zdravnikom B, ki je svoje poročilo 7. marca 2005 posredoval zdravniku A. V svojih sklepih je zdravnik B izrazil pomisleke v zvezi z duševnim zdravjem tožeče stranke, kar zadeva delovno mesto z odgovornostmi v Afriki.
17 GD za zunanje odnose je 3. marca 2005 tožečo stranko po elektronski pošti obvestil, da za nadaljevanje postopka njene zaposlitve kot vodje administracije predstavništva čaka na soglasje zdravniške službe.
18 Tožeča stranka se je 9. marca 2005 ponovno sestala z zdravnikom A, ki je, na podlagi poročila zdravnika B, ponovil svoje pomisleke glede njenega odhoda v Gvinejo.
19 Zdravnik A je 17. marca 2005 GD za zunanje odnose v dopisu obvestil, da tožeča stranka ni duševno sposobna za opravljanje nalog vodje administracije predstavništva v Gvineji.
20 Zdravnik A je 22. marca 2005 tožeči stranki na njeno zahtevo po telefaksu poslal imena in naslove treh strokovnjakov s področja psihiatrije, ki so bili na Komisijinem seznamu zdravstvenih strokovnjakov. Tožeča stranka se ni posvetovala z nobenim od teh treh zdravnikov.
21 Tožeča stranka je 4. aprila 2005 zdravniku A predložila strokovna poročila štirih psihiatrov, s katerimi se je posvetovala na svojo pobudo. Šlo je za potrdilo zdravnika C z dne 10. marca 2005, poročilo zdravnika D z dne 31. marca 2005 in za strokovno zdravstveno-psihološko poročilo z dne 4. aprila 2005, ki sta ga skupaj podpisala zdravnika E in F.
22 Direktor direktorata K „Zunanja služba“ GD za zunanje odnose je 15. aprila 2005 tožečo stranko obvestil, da „glede na negativno mnenje, o katerem ga je [z]dravstvena [s]lužba obvestila 17. marca 2005, prošnji, poslani GD [za kadrovske zadeve in administracijo] 17. [februarja 2005] za [njeno] zaposlitev na delovnem mestu, ne more slediti ponudba za zaposlitev kot začasnega uslužbenca [v smislu člena 2(b) PZDU] in da […] torej ne more […] nastopiti funkcije v Gvineji“ (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
23 Zdravnik E je 18. aprila 2005 zdravniku A poslal dopis, v katerem se je skliceval na poročilo zdravnika B in na poročilo, ki ga je podpisal med drugim zdravnik F. Zdravnik E je v svojem dopisu ugotovil, da je zdravnik B „poudaril načelo previdnosti na podlagi prejšnjih dogodkov in osebnih lastnosti“, medtem ko zdravnik F in sam „niti pri zdravstveno-psihološkem pregledu niti pri psihometričnih ocenah nista [ugotovila], da gre za duševno patologijo, ki bi nasprotovala dostopu do delovnega mesta, na katero se je želela zaposliti [tožeča stranka]“.
24 Tožeča stranka je v dopisu z dne 19. aprila 2005, ki ga je poslala direktorju direktorata K „Zunanja služba“ GD za zunanje odnose, poudarila:
„[…] [V] nasprotju z obvestilom uradnega zdravnika […] z dne 17. marca lahko potrdim, da so zdravniška mnenja, ki jih je izdala zdravstvena služba in katerih prepise sem prejel, pozitivna in torej enaka „DA“ za zdravstveno sposobnost.
[Člen] 33 Kadrovskih predpisov določa, da ‚[p]red imenovanjem uspešni kandidat opravi zdravniški pregled pri enem od uradnih zdravnikov institucije, ki ugotovi, ali izpolnjuje zahteve iz člena 28(e)‘; [člen] 28(e) določa, da je ‚[u]radnik […] lahko imenovan le pod pogojem, da […] je fizično sposoben opravljati delo‘. Zato sem začuden nad sporočilom zdravnika [A] z dne 17. marca 2005 v zvezi s svojo ‚zdravstveno sposobnostjo‘, kot je navedeno v vašem dopisu. Če bi želeli kopije izvidov opravljenih preiskav, vam jih bom predložil.“
25 Tožeča stranka je direktorju direktorata C „Socialna politika, kadrovske zadeve v Luksemburgu, zdravje, higiena“ GD za kadrovske zadeve in administracijo 20. aprila 2005 poslala dopis, ki je v bistvu enak zgoraj navedenemu dopisu z dne 19. aprila 2005.
26 Vodja enote zdravstvene službe navedene direkcije je z dopisom z dne 26. aprila 2005, sestavljenim na zahtevo direktorja direktorata C „Socialna politika, kadrovske zadeve v Luksemburgu, zdravje, higiena“ GD za kadrovske zadeve in administracijo, odgovoril na dopis tožeče stranke z dne 20. aprila 2005. V njem je obrazloženo, da „mora vsakdo, ki se prijavi na razpis za delovno mesto v predstavništvu, pred odhodom opraviti zdravniški pregled[; v] tem okviru in ne v okviru [člena] 33 Kadrovskih predpisov je bilo za [tožečo stranko] […] s strani uradnega zdravnika izdano negativno zdravniško mnenje glede morebitne zaposlitve v Gvineji […] [; t]o mnenje je namenjeno [organu, pristojnemu za imenovanja] pri [GD za zunanje odnose], ki mora sprejeti dokončno odločitev, s tem da je mnenje le eden od elementov, ki jih mora pri tem upoštevati“.
27 Tožeča stranka je 19. maja 2005 zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.
28 Organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), je z odločbo z dne 5. julija 2005 to pritožbo zavrnil.
Postopek in predlogi strank
29 Ta tožba je bila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje najprej vpisana pod številko T‑377/05.
30 S sklepom z dne 15. decembra 2005 je Sodišče prve stopnje na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom, z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) to zadevo odstopilo Sodišču za uslužbence. V sodnem tajništvu tega je bila tožba vpisana pod številko F‑95/05.
31 Predsednik drugega senata Sodišča za uslužbence je s sklepom z dne 24. maja 2007 tožeči stranki odobril pravno pomoč.
32 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži, naj ji, začasno in z vsemi pridržki, za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, plača začasni znesek 1 EUR;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
33 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– odloči o stroških v skladu s predpisi.
Predlog za razglasitev ničnosti
Obseg tožbenih razlogov, na katere se sklicuje tožeča stranka
34 Tožeča stranka se v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v tožbi sklicuje na več tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na nepristojnost direktorja direktorata K „Zunanja služba“ GD za zunanje odnose za sprejetje izpodbijane odločbe; drugič, na zlorabo pooblastil s strani zdravnika A, GD za zunanje odnose in OPI, ter tretjič, na kršitev obveznosti zdravnika A, da obrazloži zdravniško mnenje.
35 Komisija meni, da naj bi tožeča stranka najprej uveljavljala tožbeni razlog nepristojnosti direktorja direktorata K „Zunanja služba“ GD za zunanje odnose za sprejetje izpodbijane odločbe. Drugi tožbeni razlog naj bi se nanašal na zlorabo pooblastil s strani direktorja direktorata K „Zunanja služba“ GD za zunanje odnose pri sprejemanju te odločbe. Nazadnje naj bi se tretji tožbeni razlog nanašal na očitno napako pri presoji, zlorabo pooblastil in neobrazloženost zdravniškega mnenja, ki ga je podal zdravnik A.
36 Tožeča stranka je v repliki pojasnila temelj drugega in tretjega tožbenega razloga, kot ju je predstavila Komisija. Po eni strani navaja, da drugi tožbeni razlog temelji na kršitvi obveznosti obrazložitve, kot je določena v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, in na kršitvi načela varstva zaupanja v pravo. Po drugi strani navaja, da tretji tožbeni razlog temelji na kršitvi obveznosti obrazložitve, načela varstva zaupanja v pravo in dolžne skrbnosti.
37 Iz vlog strank izhaja, da tožeča stranka v bistvu uveljavlja tri glavne tožbene razloge. Prvič, uveljavlja nepristojnost direktorja direktorata K „Zunanja služba“ GD za zunanje odnose za sprejetje izpodbijane odločbe. Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da izpodbijana odločba ni pravilna, ker v postopku niso bila upoštevana poročila in strokovna mnenja zdravnikov, s katerimi se je posvetovala na svojo pobudo. Poleg tega tožeča stranka zatrjuje, da je imela v skladu z določbami člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov možnost, da se, potem ko je zdravnik A podal negativno mnenje, za strokovno mnenje obrne na zdravstveno komisijo. Tretjič, tožeča stranka zatrjuje, da izpodbijana odločba in zdravniško mnenje zdravnika A ne izpolnjujeta zahtev obveznosti obrazložitve. Poleg tega so v razlogovanju tožeče stranke elementi, s katerimi želi dokazati zlorabo pooblastil in očitno napako pri presoji.
38 Ta predstavitev tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja tožeča stranka, izhaja iz predhodnega poročila za obravnavo, ki je bilo strankama vročeno 24. maja 2007. Niti tožeča stranka niti Komisija glede tega poročila nista predložili pripomb. Najprej je treba obravnavati drugi tožbeni razlog.
Drugi tožbeni razlog
Trditve strank
39 Prvič, tožeča stranka meni, da zdravnik A, GD za zunanje odnose in OPI niso upoštevali potrdila zdravnika C, poročila zdravnika D ter izrecnega in zanjo ugodnega poročila zdravnikov E in F ter dopisa z dne 18. aprila 2005, ki ga je sestavil zdravnik E.
40 Zato naj bi bilo očitno, da je bila izpodbijana odločba sprejeta z drugačnim namenom, kot je bil naveden. S tem, ko je zanemarila navedene zdravstvene listine, naj bi uprava v razmerju do tožeče stranke ravnala škodljivo. Nobena določba naj ne bi izključevala možnosti, da se upoštevajo zunanja strokovna mnenja.
41 Tožeča stranka dodaja, da zdravnik A upravi ni posredoval mnenj strokovnjakov, s katerimi se je posvetovala. V zvezi s tem zatrjuje, da je še posebej izstopajoče, da ta splošni zdravnik, ki se je seznanil z izredno natančnimi psihiatričnimi in psihološkimi mnenji, ki so jih izdelali štirje specialisti s teh področij, ni spremenil svoje kratke psihološke diagnoze. Tožeča stranka meni, da se upravičeno ni posvetovala z zdravniki, ki jih je priporočil zdravnik A.
42 Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da je imela v skladu z določbami člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, možnost, da se po negativnem mnenju zdravnika A za strokovno mnenje obrne na zdravstveno komisijo. Sicer pa tožeča stranka zatrjuje, da je po svojem dopisu z dne 20. aprila 2005 prejela dopis GD za kadrovske zadeve in administracijo z dne 26. aprila istega leta, v katerem je bilo navedeno, da naj se postopek iz člena 33 Kadrovskih predpisov v njenem primeru ne bi uporabljal. Tako naj bi jo Komisija zapeljala v zmoto o možnosti, da uporabi ta postopek.
43 Komisija zatrjuje, da je bila izpodbijana odločba v tej zadevi sprejeta po vročitvi zdravniškega mnenja z dne 17. marca 2005, v katerem je bila ugotovljena duševna nesposobnost tožeče stranke za opravljanje njenih nalog v Gvineji.
44 Komisija poudarja, da je bila v razpisu za prosto delovno mesto COM/2004/3510/F navedena zahteva po predhodnem pozitivnem mnenju zdravstvene službe. Vse osebe, ki se prijavijo za odhod v predstavništva v tretjih državah, naj bi namreč morale opraviti zdravniški pregled pri uradnem zdravniku Komisije, ki službam za zaposlovanje zagotavlja, da so te osebe fizično sposobne za opravljanje vseh dolžnosti, ki bi jim lahko bile naložene, upoštevaje naravo teh funkcij in pogojev v krajih, v katerih se bodo morale opravljati.
45 V zvezi s tem naj mnenje o zmožnosti, ki je bilo izdano po opravljenem zdravniškem pregledu tožeče stranke na podlagi člena 28 Kadrovskih predpisov in člena 13 PZDU zaradi njene zaposlitve kot začasnega uslužbenca julija 2002 za opravljanje nalog v Bruslju, ne bi moglo biti potrdilo za njeno zmožnost, da se v prihodnjih letih zaposli drugje.
46 Posebni zdravniški pregled naj bi bil še toliko bolj upravičen, ker posebnost nalog, ki se opravljajo v predstavništvu v tretji državi, izhaja iz posebnih določb in določb o izjemah iz Priloge X h Kadrovskim predpisom ter ker se lahko zdravstveno okolje, podnebni in varnostni pogoji ter stopnja izolacije od običajnih pogojev v Skupnosti razlikujejo do te mere, da včasih upravičujejo plačilo nadomestil.
47 Zato naj bi zahtevo za zdravniško mnenje pri odločitvah o takih zaposlitvah v celoti upravičeval interes službe. To mnenje naj se ne bi omejevalo le na fizično stanje kandidata, ampak bi moralo upoštevati tudi njegovo duševno stanje, vključno z napovedjo prihodnjih težav, ki bi lahko v predvidljivi prihodnosti ogrozile običajno izpolnjevanje določenih nalog in/ali ki bi lahko zahtevale vrnitev uradnika oziroma uslužbenca.
48 Komisija v zvezi s tem navaja, da je tožeča stranka dopis z dne 28. februarja 2005, s katerim je bila obveščena o rezultatih zdravniških pregledov, opravljenih zaradi izdaje pozitivnega mnenja za zaposlitev v zunanjem predstavništvu, kot je to zahteval razpis za prosto delovno mesto COM/2004/3510/F, napačno opredelila. S tem dopisom so bili tožeči stranki le posredovani rezultati zdravniških pregledov, ki so se, razen nekaterih, šteli za običajne. Poleg tega naj bi iz vsebine tega dopisa izhajalo, da pri tem ne more iti za zdravniško mnenje, ki se zahteva v skladu z zadevnim razpisom za prosto delovno mesto. Sicer pa naj ta dopis za tožečo stranko ne bi pomenil zadevnega zdravniškega mnenja, saj naj bi ta v tožbi navedla, da jo je GD za zunanje odnose 3. marca 2005 obvestil o tem, da še vedno čaka na soglasje zdravstvene službe.
49 Glede poročil in strokovnih mnenj, ki so jih opravili zdravniki specialisti, ki jih je izbrala tožeča stranka, Komisija meni, da glede zaposlitve zadevnega posameznika ne morejo zavezovati GD za zunanje odnose niti OPI, če niso bila izdana v okviru ponovne presoje zdravniškega mnenja zdravnika A.
50 Komisija ne izpodbija, da ima lahko uslužbenec, za katerega je bilo izdano negativno zdravniško mnenje, na voljo pravna sredstva na zdravstveni ravni. Komisija poleg tega trdi, da naj bi zdravnik A tožeči stranki prav zato, da bi ta lahko uporabila to možnost, posredoval podatke treh strokovnjakov s področja psihiatrije, od katerih bi lahko pridobila nasprotno mnenje v okviru postopka zaposlitve v predstavništvu. Komisija je v zvezi s tem med obravnavo poudarila, da zakonodajalec Skupnosti ni predvidel postopka izpodbijanja zdravniškega mnenja za imenovanja z okviru zunanje službe.
51 Pridobitev dopolnilnega mnenja enega od neodvisnih strokovnjakov, ki jih je navedel zdravnik A, naj bi bila odločilna za obravnavanje nasprotujočih si strokovnih mnenj zdravnikov B ter E in F. Zato naj ne bi bilo razumljivo, da se tožeča stranka s temi strokovnjaki ni posvetovala, čeprav se je pozanimala za njihova imena.
52 Komisija dodaja, da to, da ni sledila postopku, določenemu za odhod v predstavništvo, tožeči stranki ne daje pravice, da bi se upoštevala mnenja, ki jih je pridobila na svojo pobudo. Komisija meni, da uradnik oziroma drugi uslužbenec mnenja zdravnika, ki je v skladu s Kadrovskimi predpisi dolžan izdati zahtevano mnenje, ne more nadomestiti z mnenjem zdravnikov, s katerimi se je posvetoval na svojo pobudo. Edini način, na kateri bi tožeča stranka lahko izpodbijala mnenje zdravnika A, naj bi bilo posvetovanje z enim od uradnih zdravnikov, ki jih je zdravnik A imenoval v svojem telefaksu z dne 22. marca 2005.
53 Po mnenju Komisije se mora pozitivno mnenje zdravstvene službe, predvideno v razpisu za prosto delovno mesto COM/2004/3510/F, izdelati v drugačnih okoliščinah kot zdravniški pregled ob zaposlitvi v smislu člena 33 Kadrovskih predpisov in člena 13 PZDU. Ti določbi naj se v tem primeru torej ne bi uporabljali. Poleg tega naj noben predpis ne bi urejal zdravstvenega postopka pri zaposlitvi v tretji državi. Zato naj bi Komisija ravnala po neodvisnem postopku, ki se je izvedel na podlagi razpisa za prosto delovno mesto in je bil določen v interesu službe.
54 Komisija je na obravnavi pojasnila, da naj za zaposlitev na delovno mesto znotraj zunanje službe ne bi bilo mogoče uporabiti tudi postopka iz člena 59 Kadrovskih predpisov.
55 Komisija nadalje poudarja, da bi bilo tudi ob domnevi, da bi bilo mnenje zdravnika A enakovredno zdravniškemu mnenju ob zaposlitvi iz člena 33 Kadrovskih predpisov, treba ugotoviti, da tožeča stranka ni zahtevala ponovne presoje mnenja zdravnika A, v skladu s postopkom iz člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
56 Iz tega sledi, da naj to, da se izpodbijana odločba opira le na mnenje zdravnika A, ne bi pomenilo zlorabe pooblastil, saj ne obstaja mnenje, ki bi bilo v nasprotju z mnenjem zdravnika A in bi bilo izdano v postopku, določenem v ta namen.
57 Glede domnevne zlorabe pooblastil s strani zdravnika A Komisija navaja, da je bil ta upravičen izdati negativno mnenje, upoštevaje njegovo poznavanje zdravstvenega spisa tožeče stranke in strokovnega mnenja, ki ga je podal zdravnik B, ter neobstoj nasprotnega mnenja. Zato naj bi zdravnik A le podal strokovno presojo. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi niti zatrjevala niti dokazala, da je zdravnik A ravnal z drugačnim namenom.
Presoja Sodišča za uslužbence
58 V skladu s členom 10, četrti odstavek, PZDU, se naslov VIIIa Kadrovskih predpisov, v katerem so urejene posebne določbe in določbe o izjemah za uradnike, ki delajo v tretji državi, smiselno uporablja za začasne uslužbence, ki delajo v tretji državi. Na podlagi člena 101a Kadrovskih predpisov, ki je edini člen pod tem naslovom, so „[b]rez poseganja v druge določbe Kadrovskih predpisov [...] v Prilogi X predpisane posebne in izjemne določbe [posebne določbe in določbe o izjemah] za uradnike, ki delajo v tretji državi“.
59 Treba je navesti, da v Prilogi X h Kadrovskim predpisom ni posebnih določb oziroma izjem v zvezi z zdravniškim pregledom ob zaposlitvi.
60 Nasprotno, tako kot je določeno v členu 33, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike, člen 13, prvi odstavek, PZDU določa, da pred zaposlitvijo začasni uslužbenec opravi zdravniški pregled pri enem od uradnih zdravnikov institucije, ki potrdi, da izpolnjuje zahteve, ki jih za opravljanje nalog določa člen 12(2)(d) PZDU.
61 Poleg tega člen 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki se na podlagi člena 13, drugi odstavek, PZDU po analogiji uporablja za začasne uslužbence, določa notranji postopek s pritožbo zoper mnenje uradnega zdravnika institucije.
62 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je nameraval zakonodajalec Skupnosti, ko je v členu 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov ustanovil pritožbeno zdravstveno komisijo, vzpostaviti dodatno jamstvo za kandidate in tako izboljšati varstvo njihovih pravic (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. aprila 1994 v zadevi A proti Komisiji, T‑10/93, Recueil FP, str. I‑A‑119 in II‑387, točka 23).
63 Namreč, prvič, zdravstvena komisija, v kateri so trije zdravniki – med katerimi ni uradnega zdravnika, ki je podal prvotno mnenje o nesposobnosti –, izbrani izmed uradnih zdravnikov institucij in ne le izmed uradnih zdravnikov zadevne institucije, pomeni dodatno resnično jamstvo za kandidate (zgoraj navedena sodba A proti Komisiji, točka 25). Drugič, iz člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov izhaja, da se lahko kandidat obrne na zdravstveno komisijo v zvezi z mnenjem zdravnika po svoji izbiri. Poleg tega lahko kandidat vedno zahteva in doseže, da se obrazložitev mnenja o nesposobnosti posreduje osebnemu zdravniku po svoji izbiri. Tako posredovanje se lahko opravi pred sklicem zdravstvene komisije (zgoraj navedena sodba A proti Komisiji, točka 25). Tretjič, iz člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov izhaja, da se mora zdravstvena komisija opreti na zdravstveni spis, izdelan v okviru institucije, na zaslišanje uradnega zdravnika, ki je izdal mnenje o nesposobnosti, in morebiti na mnenje zdravnika, ki ga je kandidat prosto izbral. Zdravstvena komisija se lahko opre tudi na razgovor s kandidatom in/ali z njegovim osebnim zdravnikom ter na vse dokumente, za katere kandidat oceni, da jih je koristno predložiti. Poleg tega lahko zdravstvena komisija, če meni, da je to potrebno, kandidatu naloži ponovni pregled, pri čemer lahko odredi dopolnilne preglede oziroma zahteva mnenja drugih zdravnikov specialistov. Iz tega sledi, da lahko zdravstvena komisija opravi popolno in nepristransko ponovno presojo položaja kandidata (zgoraj navedena sodba A proti Komisiji, točka 27).
64 Poleg tega je treba ugotoviti, da Kadrovski predpisi za druge primere (poleg zaposlovanja) določajo tudi sredstva, ki uradniku omogočajo predstavitev njegovih stališč v postopku zdravniškega nadzora. Tako peti, šesti in sedmi odstavek člena 59(1) Kadrovskih predpisov uvajajo sistem mnenja s strani neodvisnega zdravnika, če uradnik meni, da ugotovitve zdravniškega pregleda, ki ga je organiziral OPI v okviru njegovega bolniškega dopusta, niso medicinsko utemeljene. Glede postopka za dodelitev invalidskega dodatka člen 7, prvi odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom določa, da lahko uradnik med drugim imenuje enega od treh članov invalidske komisije, ki presoja, ali je podana invalidnost.
65 V obravnavanem primeru je treba spomniti, prvič, da je bila tožeča stranka ob prijavi na razpis za delovno mesto vodje administracije predstavništva v Gvineji zaposlena v službi Komisije in da se jo je nameravalo zaposliti kot začasnega uslužbenca v smislu člena 2(b) PZDU, kot izhaja iz dopisa GD za zunanje odnose z dne 17. februarja 2005.
66 Drugič, v skladu z razpisom za prosto delovno mesto COM/2004/3510/F je bilo imenovanje kandidata na delovno mesto vodje administracije predstavništva v Gvineji „[…] pogojeno s pozitivnim mnenjem zdravstvene službe […]“ V tem primeru je zdravstvena služba izdala mnenje o nesposobnosti tožeče stranke za zaposlitev na zadevnem delovnem mestu. Tožeča stranka je bila z izpodbijano odločbo torej obveščena o tem, da ne bo zaposlena.
67 Po mnenju Komisije noben predpis ne določa možnosti tožeče stranke, da v posebnem postopku pridobi ponovno zdravstveno presojo mnenja o nesposobnosti, ki ga je glede zaposlitve v predstavništvu podal uradni zdravnik. Komisija vseeno ne izpodbija, da ima lahko naslovnik negativnega zdravniškega mnenja na voljo pravna sredstva na zdravstveni ravni. Sicer pa Komisija potrjuje, da je uradni zdravnik tožeči stranki posredoval podatke o treh zdravnikih, specialistih s področja psihiatrije, da bi tožeča stranka lahko pridobila nasprotno mnenje.
68 Tožeča stranka po eni strani zatrjuje, da bi se morala v okviru postopka zaposlitve upoštevati zdravniška mnenja zdravnikov, ki jih je izbrala sama. Po drugi strani meni, da bi se v njenem primeru lahko uporabila možnost, da se za mnenje obrne na zdravstveno komisijo, predvidena v členu 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov. Položaj tožeče stranke je treba zato razumeti v tem smislu, da se nanaša na spoštovanje pravice do obrambe, saj ni imela možnosti, da bi se pred sprejetjem izpodbijane odločbe učinkovito izjavila, zlasti prek zdravnika po svoji izbiri, kot to določa člen 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
69 Zato je treba najprej ugotoviti, da v postopku, ki ga je uporabila Komisija in v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločba, niso bila upoštevana jamstva z vidika pravice do obrambe, kot so določena v členu 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
70 Čeprav je treba v obravnavanem primeru priznati, da postopek izdelave zdravniškega mnenja ni bil brez vsakršnih jamstev, značilnih za kontradiktoren postopek, saj se je imela tožeča stranka možnost posvetovati z drugimi neodvisnimi strokovnjaki ter tako uravnotežiti mnenje zdravnika A in strokovno mnenje zdravnika B, pa je treba ugotoviti, da se ta postopek bistveno razlikuje od postopkov, opisanih v zgoraj točkah 63 in 64, saj zlasti ne zagotavlja, da bi se pri izdelavi dokončnega zdravniškega mnenja upoštevalo mnenje zdravnika, ki ga je kandidat prosto izbral.
71 Poleg tega je treba navesti, da iz trditev Komisije ne izhaja, da je bil postopek, ki ga je v tem primeru uporabila, določen v pravnem predpisu. Poleg tega ta postopek ni izhajal iz vnaprej določene prakse, ki bi jo zadevne osebe vnaprej poznale.
72 Komisija vseeno poudarja, da interes službe zaradi posebnih okoliščin v določenih tretjih državah zahteva, da zdravstvena služba svoje mnenje izdela pod drugačnimi pogoji, kot se uporabljajo za zdravniški pregled, ki je v členu 13 PZDU predviden za začasne uslužbence, in zdravniški pregled iz člena 33 Kadrovskih predpisov, ki se nanašata le na prvo zaposlitev. Po mnenju Komisije naj postopek v obravnavanem primeru ne bi bil odvisen, izveden na podlagi razpisa za prosto delovno mesto in določen v interesu službe.
73 Vendar pa Komisija na obravnavi ni obrazložila, zakaj se v postopku iz člena 13 PZDU in člena 33 Kadrovskih predpisov ne bi mogle upoštevati posebne zahteve glede fizične sposobnosti kandidatov za delovna mesta v tretjih državah. Poleg tega ni pojasnila, kako naj bi interes službe upravičeval oziroma zahteval, da kandidat za zaposlitev ni upravičen do istih jamstev, kot so določena v členu 13 PZDU in v členu 33 Kadrovskih predpisov.
74 Nazadnje, na podlagi določb člena 13 PZDU in člena 33 Kadrovskih predpisov ni mogoče sklepati, da bi se lahko postopek, ki ga predvidevata, uporabljal le za začasne uslužbence, prvič zaposlene v Skupnostih. V zvezi s tem trditev Komisije, v skladu s katero naj bi morali novozaposleni kandidati v Komisiji zaradi dela v tretjih državah opraviti dva zdravniška pregleda, pregled, ki je določen v členu 33 Kadrovskih predpisov, in pregled, ki je določen v razpisu za prosto delovno mesto, ni prepričljiva. Poleg tega se v odgovoru na pritožbo, ki jo je vložila tožeča stranka, OPI izrecno sklicuje na določbe člena 33 Kadrovskih predpisov in člena 13 PZDU.
75 Iz zgoraj navedenih preudarkov sledi, da je zakonodajalec Skupnosti na področju postopka zdravstvenega nadzora določil sredstva, ki kandidatom za zaposlitev, uradnikom oziroma uslužbencem dajejo možnost, da učinkovito predstavijo svoja stališča, tako da jim je omogočil med drugim posredovanje zdravnika po svoji izbiri.
76 Upoštevaje cilj, da se z zgoraj navedenimi sredstvi zagotovi spoštovanje pravice do obrambe, in ker po eni strani ni določb – ki bi uvajale neodvisni postopek, ki bi se uporabljal za začasne uslužbence, zaposlene v tretjih državah – oziroma drugih upoštevnih razlogov, po drugi strani pa tudi ne obstajajo razlogi, ki bi upravičevali neuporabo člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, je treba šteti, da mora biti v postopku za zaposlitev teh uslužbencev spoštovan člen 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov. V obravnavanem primeru se v postopku, ki se je uporabljal, tako kot je bilo navedeno v točkah 69 in 70 te sodbe, niso spoštovale določb člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
77 Zato je treba ugotoviti, da se je z izpodbijano odločbo kršil člen 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
78 Iz tega sledi, da je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba presojati druge tožbene razloge, na katere se je sklicevala tožeča stranka v okviru predloga za razglasitev ničnosti.
Odškodninski zahtevek
Trditve strank
79 Tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi izpodbijane odločbe utrpela izredno škodo, ki je posledica izgube priložnosti in očitno protipravnega ravnanja.
80 Zahteva, naj se prizna načelo nadomestila premoženjske (priprave na selitev, najemnine itd.) in nepremoženjske škode. Tožeča stranka v repliki zahteva, začasno in z vsemi pridržki, izplačilo začasnega zneska 1 EUR kot povračilo za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
81 Komisija navaja, prvič, da se mora upravni postopek, če škoda izvira iz ravnanja uprave, pri katerem ne gre za odločbo, začeti z vložitvijo zahteve v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov. V tem primeru naj tožeča stranka ne bi ravnala v skladu s tem postopkom. Njen odškodninski zahtevek naj zato ne bi bil dopusten.
82 Drugič, Komisija zatrjuje, da tožeča stranka v tožbi ni natančno navedla obsega škode, ki jo je utrpela. Zato naj ne bi izpolnila zahtev iz člena 44(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Komisija pojasnjuje, da tudi če je Sodišče prve stopnje priznalo, da v določenih posebnih primerih v tožbi ni treba nujno podrobno opredeliti obsega nastale škode, tožeča stranka v obravnavanem primeru ni niti dokazala niti zatrjevala okoliščin, ki bi upravičevale tako opustitev.
83 Tretjič, Komisija navaja, da ker izpodbijana odločba ni nezakonita, tožeči stranki ni treba prisoditi odškodnine.
Presoja Sodišča za uslužbence
84 Člen 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje se je na podlagi člena 3(4) Sklepa 2004/752 za Sodišče za uslužbence smiselno uporabljal do sprejetja njegovega poslovnika, to je do 1. novembra 2007.
85 Ker je bila tožba v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložena 5. oktobra 2005, se v obravnavanem primeru uporabljajo določbe člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje.
86 V skladu s tem členom mora tožba med drugim obsegati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Za izpolnjevanje teh zahtev mora odškodninska tožba na povračilo škode, ki jo povzroči institucija Skupnosti, obsegati elemente, ki omogočajo ugotavljanje ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, zaradi katerih meni, da med ravnanjem in škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpela, obstaja vzročna zveza, ter naravo in obseg te škode. Nasprotno pa predlog, katerega namen je pridobiti kakršno koli odškodnino, ni dovolj natančno opredeljen, zato ga je treba šteti za nedopustnega (sodba Sodišča z dne 2. decembra 1971 v zadevi Zuckerfabrik Schöppenstedt proti Svetu, 5/71, Recueil, str. 975, točka 9, sklepa Sodišča prve stopnje z dne 1. julija 1994 v zadevi Osório proti Komisiji, T‑505/93, Recueil FP, str. I‑A‑179 in II‑581, točka 33, in z dne 15. februarja 1995 v zadevi Moat proti Komisiji, T‑112/94, Recueil FP, str. I‑A‑37 in II‑135, točka 32, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2007 v zadevi Gordon proti Komisiji, T‑175/04, ZOdl., str. II‑0000, točka 42).
87 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeča stranka, s tem ko v tožbi predlaga, naj se „[ji] [p]rizna […] načelo, da svoj odškodninski zahtevek, ki izhaja iz premoženjske in nepremoženjske škode [...], ki jo je povzročila [Komisija], po višini opredeli naknadno“, ni s številko navedla zneska škode, za katero ocenjuje, da jo je utrpela. Dejstvo, da je v repliki predlagala, naj se Komisiji naloži, „naj ji, začasno in z vsemi pridržki, za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, plača začasni znesek 1 EUR“, prav tako ne more zagotoviti natančnosti, ki se zahteva v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso.
88 Tožeča stranka tudi ni navedla dejanskih elementov, ki bi omogočali presojo obsega zatrjevane škode (zgoraj navedena sodba Moat proti Komisiji, točka 35). Sicer je pred Sodiščem za uslužbence navedla, da naj bi utrpela premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka, ker je bila njena zaposlitev zavrnjena, in zaradi priprav na odhod, to je najemnine za krajši čas za bivanje, izobraževanja, cepljenja itd. Vseeno pa te površne navedbe ne omogočajo natančne presoje obsega škode.
89 Če torej predvidevamo, da je premoženjska škoda dokazana, je treba šteti, da jo je bilo mogoče v celoti oceniti, in to od stopnje, na kateri je bila vložena pritožba, in a fortiori, od vložitve tožbe, saj ta premoženjska škoda temelji na izgubi dohodkov, ki je posledica nezaposlitve, in na stroških, ki jih je imela tožeča stranka zaradi nameravanega odhoda v Afriko.
90 Poleg tega, tudi če je Sodišče Skupnosti priznalo, da v posebnih okoliščinah ni nujno potrebno, da se v tožbi natančno navede natančen obseg škode in znesek zahtevane odškodnine (sodba Sodišča z dne 23. septembra 2004 v zadevi Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I‑8691, točka 62, in zgoraj navedeni sklep Osório proti Komisiji, točka 35), je treba v obravnavani zadevi navesti, da tožeča stranka ni dokazala niti ni zatrjevala obstoja takih okoliščin (glej v tem smislu zgoraj navedena sklepa Osório proti Komisiji, točka 35, in Moat proti Komisiji, točka 37).
91 Glede nepremoženjske škode je treba poudariti, da poleg tega, da tožeča stranka ni podala nobene ocene te škode, tudi Sodišču za uslužbence ni omogočila presoje njenega obsega in narave. Ne glede na to, ali se odškodnina za nepremoženjsko škodo zahteva simbolično ali zaradi pridobitve dejanske odškodnine, mora tožeča stranka natančno opisati naravo zatrjevane nepremoženjske škode glede na očitano ravnanje Komisije, in čeprav približno, to škodo v celoti ovrednotiti (zgoraj navedeni sklep Moat proti Komisiji, točka 38, in zgoraj navedena sodba Gordon proti Komisiji, točka 45).
92 Iz tega sledi, da odškodninski zahtevek ne izpolnjuje pogojev za dopustnost.
93 Poleg tega je treba dodati, da je treba, tudi če je tožeča stranka zahtevala le simbolično obsodbo, šteti, da razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v obravnavanem primeru pomeni zadostno in primerno povračilo utrpele škode (glej v tem primeru sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. marca 2000 v zadevi Vicente Nuñez proti Komisiji, T‑10/99, Recueil FP, str. I‑A‑47 in II‑203, točka 48).
94 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbi ugoditi glede predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in jo zavrniti glede odškodninskega zahtevka.
Stroški
95 Na podlagi člena 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence se določbe osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej smiselno uporabljajo za zadeve, ki so bile pred Sodiščem za uslužbence v teku pred zgoraj navedenim datumom.
96 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar na podlagi člena 88 istega poslovnika institucije v sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci nosijo svoje stroške. Če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, lahko Sodišče za uslužbence na podlagi člena 87(3), prvi odstavek, istega poslovnika odloči, naj se stroški delijo ali naj vsaka stranka nosi svoje stroške.
97 Ker Komisija s predlogi v bistvenem ni uspela, se ji v skladu s predlogom tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat)
razsodilo:
1) Odločba direktorja direktorata K „Zunanja služba“ generalnega direktorata za zunanje odnose Komisije Evropskih skupnosti z dne 15. aprila 2005, s katero je bila tožeča stranka obveščena, da ne bo zaposlena kot vodja administracije predstavništva v Gvineji, se razglasi za nično.
2) V preostalem se tožba zavrže.
3) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov.
Van Raepenbusch | Boruta | Kanninen |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 13. decembra 2007.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, vendar še niso bile objavljene v Uradnem listu, so na voljo na spletni strani Sodišča www.curia.europa.eu