SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
z dne 16. januarja 2007(*)
„Uradniki – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred začetkom zaposlitve v Skupnostih – Prenos v sistem Skupnosti – Umik zahteve za prenos z namenom sklicevanja na nove, ugodnejše določbe“
V zadevi F‑92/05,
zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Emmanuel Genette, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Gorzeju (Francija), ki ga zastopa M.-A. Lucas, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata V. Joris in D. Martin, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Belgije, ki jo zastopa L. Van den Broeck, zastopnica z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenientka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),
v sestavi H. Kreppel, predsednik, H. Tagaras in S. Gervasoni (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: W. Hakenberg,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. septembra 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 E. Genette s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti prispela 26. septembra 2005 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 28. septembra 2005), predvsem predlaga, naj se odločba Komisije Evropskih skupnosti z dne 25. januarja 2005, s katero je bilo zavrnjeno, na eni strani, da umakne svojo zahtevo za prenos svojih pravic do starostne pokojnine, pridobljene v belgijski pokojninski ureditvi, ki jo je vložil leta 2001, in na drugi strani, da na novo zahteva prenos teh pravic, razglasi za nično.
Pravni okvir
2 Člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) v različici, ki je veljala pred začetkom veljavnosti Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004, s katero so bili spremenjeni ti predpisi (UL L 124, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba z dne 22. marca 2004), določa:
„Uradnik, ki začne delati v Skupnostih po tem, ko:
– je prenehal delati v državni upravi ali v nacionalni ali mednarodni organizaciji;
– ali
– je opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba,
ima ob zaposlitvi pravico Skupnostim plačati bodisi aktuarski ekvivalent bodisi pavšal za odkup pravic do starostne pokojnine, ki jih je pridobil na podlagi takega dela ali dejavnosti.
V takem primeru institucija, v kateri je zaposlen, ob upoštevanju plačilnega razreda uradnika ob zaposlitvi, določi število let pokojninske dobe, ki se mu za prejšnje zaposlitve priznajo v novem pokojninskem zavarovanju na podlagi zgoraj omenjenega aktuarskega ekvivalenta ali poplačanih zneskov.“
3 Člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici po Uredbi z dne 22. marca 2004, ki je na podlagi svojega člena 2 začela veljati 1. maja 2004, od takrat določa:
„Uradnik, ki začne delati v Skupnostih po tem, ko:
– je prenehal delati v državni upravi ali v nacionalni ali mednarodni organizaciji; ali
– je opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba,
ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine v smislu člena 77 Kadrovskih predpisov, pravico Skupnostim plačati na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti.
V takem primeru institucija, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb določi število let pokojninske dobe, ki se mu za prejšnje zaposlitve priznajo v novem pokojninskem zavarovanju na podlagi prenesenega kapitalskega zneska, po odbitku zneska povečanja vrednosti kapitala med datumom, ko se za prenos zaprosi in dejanskim datumom prenosa.
Uradniki lahko tako ureditev uporabijo samo enkrat za vsako državo članico in zadevni pokojninski sklad.“
4 V skladu s členom 107 a Kadrovskih predpisov, ki je bil vstavljen z Uredbo z dne 22. marca 2004, so „[p]rehodne določbe“ določene v prilogi XIII navedenih predpisov. Člen 26(3) te priloge določa:
„Uradniki, ki so vložili zahtevek za prenos v roku, vendar so zavrnili ponudbo in niso vložili zahtevka za prenos v prej določenem roku ali katerih zahtevek je bil zavrnjen zaradi prekoračitve rokov, lahko tak zahtevek še vložijo ali ponovno vložijo najkasneje do 31. oktobra 2004.“
5 Belgijski zakon z dne 21. maja 1991, ki ureja določena razmerja med belgijskimi pokojninskimi sistemi in sistemi institucij mednarodnega javnega prava, ki je bil objavljen v Moniteur belge z dne 20. junija 1991, str. 13871 (v nadaljevanju: zakon iz leta 1991), je v členu 3 določal: „Vsak uradnik lahko, s soglasjem institucije, zahteva, da se instituciji izplača znesek pokojnine, ki pripada prejšnjim zaposlitvam in obdobjem pred njegovo zaposlitvijo pri instituciji.“ Takoj ko uradnik zahteva prenos svojih pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v belgijskem pokojninskem sistemu, in je bilo tej zahtevi ugodeno, se institucija Skupnosti na podlagi člena 11 istega zakona subrogira v pravice uradnika. Upoštevajoč mehanizem subrogacije, ki je bil tako določen, belgijski pokojninski sistem ni izplačal ničesar v korist institucije, dokler zadevni uradnik ni pridobil pokojnine Skupnosti. Člen 9 zakona iz leta 1991 je določal, da „[d]okler subrogacija, določena v členu 11, ne začne učinkovati, lahko uradnik s soglasjem institucije umakne svojo zahtevo za prenos. Ta umik je dokončen.“
6 Belgijski zakon z dne 10. februarja 2003, ki ureja določena razmerja med belgijskimi pokojninskimi sistemi in sistemi institucij mednarodnega javnega prava, ki je bil objavljen v Moniteur belge z dne 27. marca 2003, str. 14747 (v nadaljevanju: zakon iz leta 2003), je spremenil belgijsko zakonodajo o prenosu pokojninskih pravic, pridobljenih v belgijskem sistemu, na Skupnosti. Na podlagi člena 29 se je ta zakon uporabljal za zahteve za prenos, vložene od 1. januarja 2002, in je določal sistem pavšalnega odkupa prispevkov, vplačanih v belgijski pokojninski sistem, povečanih za sestavljene obresti. Člen 4 določa, da ,,[u]radnik ali začasni uslužbenec, ki, potem ko je začel pridobivati pokojninske pravice, določene v členu 3 [odstavek] 1, pododstavki od 1 do 4, začne z zaposlitvijo v instituciji, lahko s soglasjem slednje zahteva, da se na to institucijo ali njen pokojninski sklad na podlagi njegovega vplačevanja v te pokojninske sisteme pred začetkom njegove zaposlitve v instituciji prenesejo zneski, ki se določijo v skladu s členom 7 […]“. V skladu s to novo zakonodajo se na podlagi prenosa pokojninskih pravic takoj opravi prenos kapitalizirane vrednosti na sistem Skupnosti. Člen 9(1) zakona iz leta 2003 določa, da „[z]ahteva za prenos postane nepreklicna na dan, ko [nacionalni pokojninski] urad od institucije prejme dokončno potrditev zahteve za prenos, ki jo je podal uradnik ali začasni uslužbenec“.
7 Belgijski zakon z dne 20. julija 2006, ki vsebuje različne določbe, objavljen v Moniteur belge z dne 28. julija 2006, str. 36940 (v nadaljevanju: zakon iz leta 2006), je z retroaktivnim učinkom od 1. maja 2004 naprej spremenil člen 9 zakona iz leta 1991. Ta člen od takrat določa, da „[d]okler subrogacija, določena v členu 11, ne začne učinkovati, lahko uradnik, ki je odšel iz institucije, ne da bi pridobil starostno pokojnino, z dogovorom z institucijo umakne svojo zahtevo za prenos. Ta umik je dokončen.“
Dejansko stanje
8 Preden se je tožeča stranka, rojena leta 1968, zaposlila v Komisiji 1. aprila 2000 z razvrstitvijo v naziv B 5, plačilni razred 3, je od leta 1992 do leta 1996 delala v zasebnem sektorju v Belgiji kot samozaposlena oseba, od leta 1996 do leta 2000 pa kot zaposlena oseba.
9 Na podlagi tega je bila najprej zavarovana pri Institut national d’assurance sociale des travailleurs indépendants (v nadaljevanju: INASTI), nato pa pri Office national des pensions (v nadaljevanju: ONP), v pokojninskih sistemih, v katere je vplačevala in je torej pri teh organizacijah pridobila pokojninske pravice.
10 Potem ko je na svojem delovnem mestu 1. januarja 2001 dobila status uradnika Skupnosti, je tožeča stranka z dopisom z dne 13. julija 2001 od Komisije zahtevala prenos pravic, ki jih je pridobila v belgijskih sistemih za samozaposlene in za zaposlene, v pokojninski sistem Skupnosti. Ta zahteva je bila utemeljena na podlagi člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, v predhodni različici, ki je veljala pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, in na podlagi prej navedenega člena 3 zakona iz leta 1991.
11 Enota „Pokojnine in odnosi z upokojenimi zaposlenimi“ direkcije B Generalnega direktorata (GD) za kadrovske zadeve in administracijo Komisije je tožeči stranki 11. junija 2002 z dopisom sporočila število dodatnih let, ki bodo upoštevana v sistemu Skupnosti, na podlagi aktuarskega ekvivalenta, ki ga bo izračunala Komisija, nacionalne pokojnine, pridobljene v belgijskem sistemu za samozaposlene. Če se bo tožeča stranka upokojila v starosti 65 let, bo aktuarska protivrednost letne pokojnine 1431,29 evra, ki jo je izračunal INASTI, znesla 8139,33 evra in dodatna prednost glede na delovno dobo, ki se jo bo upoštevalo v sistemu Skupnosti, bo eno leto in devetnajst dni. Med drugim jo je Komisija obvestila, da se bo na podlagi člena 11 zakona iz leta 1991 subrogirala v njene pokojninske pravice, pridobljene v Belgiji, od trenutka izplačila njegove pokojnine Skupnosti.
12 Tožeča stranka je 26. avgusta 2002 prejela podoben dopis od iste službe glede pokojninskih pravic, ki jih je pridobila kot zaposlena oseba, v katerem so ji sporočili, da bo ob njeni starosti 65 let aktuarska protivrednost letnega zneska 1952,48, ki ga je izračunal ONP, 11.102,79 evra in da bo temu ustrezna dodatna prednost glede na delovno dobo, ki se jo bo upoštevalo v sistemu Skupnosti, eno leto, pet mesecev in pet dni.
13 S tema dopisoma je bilo tožeči stranki pojasnjeno, da od prejema njenega soglasja k predlogom, ki ju vsebujeta, njene zahteve za prenos ne bo mogoče preklicati. V dopisih je bilo natančneje navedeno, da je mogoče zahtevo izjemoma umakniti v primeru prenehanja njegove zaposlitve pri Komisiji, preden pridobi pravico za starostno pokojnino Skupnosti na podlagi člena 77 Kadrovskih predpisov.
14 Tožeča stranka je 17. julija in 29. avgusta 2002 podala svoje soglasje k predlogoma Komisije z dne 11. junija in 26. avgusta 2002.
15 Kot je bilo razloženo v točki 6 zgoraj, je zakon iz leta 2003 spremenil pogoje za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v belgijskih pokojninskih sistemih, na Skupnosti za zahteve, ki so bile vložene od 1. januarja 2002 naprej.
16 Tožeča stranka je malo pred oktobrom 2004 izvedela, da je neki njemu znani osebi, ki se je pri Komisiji zaposlila leta 2003 in ki je enako kot ona na podlagi Kadrovskih predpisov v različici, ki je veljala pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, zahtevala prenos v sistem Skupnosti svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v belgijskem sistemu za zaposlene, Belgija prenesla kapitalsko vrednost, ki je ustrezala letom zavarovanja in plači, podobni njenim, za katero je ta oseba v sistemu Skupnosti pridobila glede na delovno dobo precej višjo dodatno prednost, kot je bila tista, do katere je imela pravico sama.
17 Tožeča stranka je 31. oktobra 2004 na Komisijo naslovila zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, naj slednja:
– odloči, da ji dovoli, kot to določa člen 9 zakona iz leta 1991, umakniti zahtevo, ki jo je vložila 13. julija 200l na podlagi tega zakona, s katero je želela v sistem Skupnosti prenesti pokojninske pravice, ki jih je pridobila v belgijskih pokojninskih sistemih za samozaposlene in zaposlene;
– odloči, da ji dovoli, kot to določa člen 4(1) zakona iz leta 2003, zahtevati prenos svojih pokojninskih pravic na podlagi tega zakona.
18 Tožeča stranka je 2. februarja 2005 prejela obvestilo o odločbi z dne 25. januarja 2005, ki jo je sprejel vodja enote „Pokojnine“, s katero je zavrnil njeno zahtevo z dne 31. oktobra 2004, (v nadaljevanju: sporna odločba) s takšnim besedilom:
19 „[…] Želite, […] da vam, prvič, dovolimo umakniti zahtevo na podlagi člena 11(2) priloge VIII h [Kadrovskim predpisom] za prenos vaših pokojninskih pravic, ki ste jih pridobili pri belgijskih sistemih INASTI in ONP, ki je bila že izvršena na podlagi zakona [iz] leta 1991, in, drugič, vložiti novo zahtevo, ki naj bi jo ta dva sistema izvršila na podlagi zakona [iz] leta 2003.
20 Vendar je bilo v predlogih, ki vam jih je poslala administracija Komisije 11. junija 2002 in 26. avgusta 2002 na podlagi obvestila INASTI in ONP o višini pokojnine, ki se prenaša, jasno navedeno, da postane prenos nepreklicen, ko zadevna služba prejme vaše soglasje k tem predlogom. Po vašem sprejemu je bil prenos vaših pravic opravljen in je [organ, pristojen za imenovanje] spisa ONP in INASTI dokončno zaključil.
21 Čeprav zakon [iz] leta 1991 predvideva možnost, da se ‚umakne zahteva s soglasjem [i]nstitucije‘ (člen 9 zakona [iz] leta 1991), to možnost [i]nstitucije v praksi predvidevajo samo v izjemnih primerih, ki so bili med drugim navedeni v dopisih s predlogi, podanimi zadevni osebi: ‚Zahtevo je mogoče izjemoma umakniti v primeru prenehanja zaposlitve zadevne osebe, preden pridobi pravico za starostno pokojnino Skupnosti na podlagi člena 77 [K]adrovskih predpisov.‘ V tem primeru ne gre za možnost umika zahteve, temveč za preklic postopka v izjemnem primeru.
22 Med drugim je Sodišče Evropskih skupnosti v svoji sodbi z dne 9. novembra 1989 v združenih zadevah 75/88, 146/88 in 147/88 vzpostavilo razliko med dvema različnima pravnima redoma, v katera spadajo odločbe o, na eni strani, izračunu vsote, ki jo je mogoče prenesti, in, na drugi strani, o spremembi te aktive v letne obroke, za presojo vsakega od njiju pa so pristojna sodišča na podlagi tega pravnega reda. Iz tega izhaja, da je teoretična možnost umika zahteve za prenos, ki jo določa belgijski zakon, brez učinka, če je predpisi Skupnosti ne predvidevajo. Tako je v tem primeru.
23 V teh okoliščinah vam ne morem dovoliti, da umaknete zahtevek, ki je bil že zaključen, in vložite novo zahtevo za prenos, ki je bil že pravilno opravljen.“
24 Tožeča stranka je 22. aprila 2005 prek svojega pooblaščenca pri Komisiji vložila pritožbo zoper sporno odločbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.
25 Generalni direktor GD za kadrovske zadeve in administracijo je 10. junija 2005 kot organ, pristojen za imenovanje (v nadaljevanju: OPI), sprejel odločbo „v odgovor na zahteve in pritožbe številnih uradnikov glede prenosa pokojninskih pravic iz belgijskega sistema v sistem Skupnosti“, ki je bila tožeči stranki sporočena z elektronsko pošto in po telefaksu 14. junija 2005 (v nadaljevanju: odločba z dne 10. junija 2005).
Postopek in predlogi strank
26 Ta tožba je bila prvotno vpisana v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje pod številko T‑361/05.
27 Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. decembra 2005 na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom, z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) to zadevo odstopilo Sodišču za uslužbence. Tožba je bila vpisana v tajništvo tega sodišča pod številko F‑92/05.
28 Kraljevina Belgija je z vlogo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 8. maja 2006, predlagala intervencijo v tem postopku v podporo predlogom tožene stranke. Na podlagi členov 115(1) in 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki se mutatis mutandis uporablja za Sodišče za uslužbence na podlagi člena 3(4) Sklepa 2004/752 vse do začetka veljavnosti njegovega poslovnika, je predsednik prvega senata Sodišča za uslužbence s sklepom z dne 29. junija 2006 na obravnavi dovolil intervencijo. Poročilo o obravnavi je bilo sporočeno Kraljevini Belgiji.
29 Sodišče za uslužbence je v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki jih določa člen 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje, Komisiji naložilo, naj mu sporoči splošne določbe za izvajanje (v nadaljevanju: SDI) za člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki so veljale v času prenosa pokojninskih pravic tožeče stranke, in trenutno veljavne SDI, ki jih je institucija sprejela v letih 1993 in 2004, ter stranki in intervenienta pozvalo, naj odgovorijo na pisna vprašanja. Tem pozivom so se odzvali.
30 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– sporno odločbo razglasi za nično;
– odločbo z dne 10. junija 2005 razglasi za nično;
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
31 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno;
– podredno tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– v skladu s tem odloči o stroških.
32 Kraljevina Belgija v podporo Komisiji Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost tožbe
Trditve strank
33 Komisija navaja ugovor zoper nedopustnost tožbe, ki temelji na tem, da je tožba prepozna glede na rok, določen v členu 91(3) Kadrovskih predpisov. Navaja, da je tožeča stranka zmotno menila, da je rok glede odločbe z dne 10. junija 2005 začel teči šele 18. avgusta 2005, ko je OPI z dopisom zgolj potrdil zavrnitev njene pritožbe. Tožba je bila posledično vložena prepozno in jo je treba zavreči kot nedopustno.
Presoja Sodišča za uslužbence
34 Tožeča stranka je 22. aprila 2005 vložila pritožbo zoper sporno odločbo. OPI je to pritožbo zavrnil z odločbo z dne 10. junija 2005, ki jo je sporočil zadevni osebi po elektronski pošti in po faksu 14. junija 2005. OPI je v svojem dopisu z dne 18. avgusta 2005 zgolj potrdil, da je „po [lastnem] mnenju v celoti“ odgovoril – v svoji odločbi z dne 10. junija 2005 – na pritožbo tožeče stranke. Posledično Komisija upravičeno navaja, da je rok za tožbo treh mesecev, v katerih je bilo dovoljeno vložiti tožbo zoper odločbo z dne 25. januarja 2005 na podlagi člena 91(3) Kadrovskih predpisov, začel teči na dan obvestila o zavrnitvi pritožbe, to je 14. junija 2005.
35 Rok treh mesecev se je torej iztekel 14. septembra 2005. Če pa se upošteva dodatno podaljšanje rokov zaradi oddaljenosti, ki jih določa člen 102(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki je deset dni, bi se moral v tej zadevi rok za tožbo izteči 24. septembra 2005 ob polnoči.
36 Vendar pa člen 101(2)(1) istega Poslovnika določa, da „[č]e je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali dela prost dan, se rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika“. Tako je bil 24. september 2005 sobota. Na podlagi navedenih določb je bil rok za tožbo v tej zadevi podaljšan vključno do ponedeljka, 26. septembra 2005.
37 Posledično je bila ta tožba z datumom 26. septembra 2005 in istega dne po faksu naslovljena na sodno tajništvo Sodišča prve stopnje vložena v roku za tožbo. Iz tega izhaja, da je treba ugovor zoper nedopustnost, utemeljen na prekluziji, zavrniti.
Predlogi za razglasitev odločbe z dne 10. junija 2005 za nično
38 Ustaljena sodna praksa določa, da je učinek predlogov, ki so vloženi zoper zavrnitev pritožbe, da sodišče odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, in so kot taki brez avtonomne vsebine (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8). Upoštevati je torej treba, da je edini namen omenjenih predlogov zoper zavrnitev pritožbe z dne 10. junija 2005 zahteva za razglasitev ničnosti sporne odločbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. marca 2004 v zadevi Theodorakis proti Svetu, T‑310/02, RecFP, str. I‑A‑95 in II‑427, točka 19).
Predlogi zoper sporno odločbo v obsegu, v katerem tožeči stranki ne dovoljuje, da umakne svojo zahtevo za prenos svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v belgijskih sistemih za samozaposlene in zaposlene, v sistem Skupnosti
1. Razlaga predlogov
– Trditve strank
39 Komisija meni, da tožeča stranka dejansko izpodbija odločbi z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, s katerima je določila število letnih obrokov, ki bodo upoštevani v sistemu Skupnosti na podlagi pokojninskih pravic, ki jih je zadevna oseba pridobila v belgijskih sistemih za samozaposlene in zaposlene.
40 Tožeča stranka navaja, da kljub njenemu namenu, da Komisija odpravi svoji odločbi z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 in ju nadomesti z novima odločbama, predmet njenega zahtevka ni odprava teh dveh odločb, temveč da ji Komisija dovoli, da umakne svojo zahtevo, vloženo leta 2001, za prenos svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v belgijskih sistemih.
41 Odločbi z dne 11. junija in z dne 26. avgusta 2002 bi še naprej ostali taki, kot sta bili, tudi če bi Komisija ugodila njenemu zahtevku, in šele po izpolnitvi vrste dodatnih pogojev bi Komisija navedeni odločbi morala spremeniti. Ta rezultat bi bilo dejansko mogoče doseči, če bi belgijski organi, mogoče po vložitvi tožbe pred belgijskimi sodišči, prvič, dovolili umik zahteve za prenos, ki jo je tožeča stranka vložila 13. julija 2001 na podlagi zakona iz leta 1991, in, drugič, sprejeli njeno novo zahtevo za prenos na podlagi zakona iz leta 2003 ter na koncu sprejeli nove odločbe glede prenosa v pokojninski sistem Skupnosti, ki bi jih Komisija na podlagi člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici po Uredbi z dne 22. marca 2004 morala upoštevati, da bi spremenila svoji odločbi o številu dodatnih letnih obrokov, ki bi jih priznala tožeči stranki v sistemu Skupnosti.
– Presoja Sodišča za uslužbence
42 Vprašanje, ki se postavlja glede razlage omenjenih predlogov, je, ali je zahteva tožeče stranke po umiku njene zahteve za prenos pokojninskih pravic ločena od zahteve po odpravi odločb, ki določata število let, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Skupnosti za pokojninske pravice, ki so bile prej pridobljene.
43 Najprej je treba spomniti na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za prenos pokojninskih pravic na pokojninski sistem Skupnosti.
44 Iz sodbe Sodišča z dne 20. oktobra 1981 v zadevi Komisija proti Belgiji (137/80, Recueil, str. 2393, točka 13) izhaja, da je edini namen možnosti, ki je dana uradniku na podlagi člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, v različici, ki je veljala pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, da na pokojninski sistem Skupnosti ob zaposlitvi prenese aktuarski ekvivalent ali pavšal za odkup pokojninskih pravic, pridobljenih med predhodnim delom pri nacionalni ali mednarodni organizaciji ali pri podjetju, dodelitev pravice, katere uresničevanje je odvisno samo od njegove volje.
45 Takoj ko zahteva, vložena na podlagi člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 in v različici po tej uredbi, izpolnjuje pogoje, sta organizacija, ki upravlja pokojninski sistem, pri katerem je uradnik predhodno pridobil pokojninske pravice, in institucija Skupnosti, zaporedno zavezani, najprej prva, da izračuna pridobljene pravice, in nato druga, da ob upoštevanju te pravice določi število let, ki jih upošteva v pokojninskem sistemu Skupnosti na podlagi obdobja prej opravljene službe.
46 Prenos pokojninskih pravic se torej presoja kot operacija, ki vsebuje dve zaporedni enostranski odločbi, ki ju na podlagi zahteve zadevne osebe in v položaju povezane pristojnosti na eni strani sprejme organizacija, ki upravlja nacionalni pokojninski sistem, in na drugi strani institucija Skupnosti.
47 Posledično je pod pogoji, pod katerimi se lahko prekliče prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v zadevnih belgijskih sistemih, mogoče odpraviti omenjene odločbe, iz katerih je sestavljena operacija prenosa.
48 Zakon iz leta 1991, na podlagi katerega je tožeča stranka 13. julija 2001 vložila zahtevo za prenos svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, določa mehanizem subrogacije institucije Skupnosti v pokojninske pravice, pridobljene v Belgiji, od trenutka, ko so izpolnjeni pogoji za pravico do pokojnine Skupnosti. V členu 9 določa, da „[d]okler subrogacija, ki jo določa člen 11, ne začne učinkovati, lahko uradnik s soglasjem institucije umakne svojo zahtevo za prenos. Ta umik je nepreklicen.“
49 Besedilo omenjenih določb zakona iz leta 1991 omogoča razlago, zakaj je tožeča stranka na Komisijo naslovila zahtevo, da ji dovoli, da umakne svojo zahtevo za prenos. Ker te določbe predvidevajo, da ima zadevna oseba, dokler subrogacija ne začne učinkovati, pravico zahtevati preklic odločb, ki jih o prenosu sprejmejo organizacije, ki upravljajo belgijske pokojninske sisteme, je prenos pravic v celoti preklican, če je odločba institucije, ki določa pripadajočo dodatno prednost glede na delovno dobo v letih v sistemu Skupnosti, prav tako odpravljena. Posledično se „soglasje institucije“, ki ga določajo omenjene določbe zakona iz leta 1991, lahko nanaša samo na odločbo, ki jo je institucija sprejela ob prenosu pokojninskih pravic.
50 Iz tega izhaja, kot zatrjuje Komisija, da je treba omenjene predloge razlagati kot predlog, da se zavrnitev Komisije o odpravi odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, ki ju je sprejela ob prenosu pokojninskih pravic, ki jih je zadevna oseba pridobila v dveh belgijskih pokojninskih sistemih, razglasi za nično.
2. Dopustnost predlogov
– Trditve strank
51 Komisija zatrjuje, da sta njeni odločbi z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 končni in ju posledično ni več mogoče izpodbijati.
52 Tožeča stranka naj bi napačno zatrjevala, da sta odločbi začasni, na podlagi tega, da je v skladu s členom 11(1) zakona iz leta 1991 dodatna prednost, ki jo je dokončno uporabila institucija za izračun njegove pokojnine, izračunana na podlagi starosti ob začetku prejemanja pokojnine in potrošniškega indeksa na ta dan. Odločbi z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 sta bili res končni glede tega, da sta povzeli soglasje tožeče stranke glede predlogov Komisije o prenosu njenih pokojninskih pravic in o dejavnikih obračuna, ki so bili priloženi. Dejstvo, da dodatne prednosti, ki se bo dejansko uporabila za izračun njene pokojnine, ni mogoče izračunati pred starostjo, ko gre zadevna oseba v praksi v pokoj, na to ne vpliva.
53 Ker je tožeča stranka izrecno izrazila svoje soglasje k predlogom Komisije, je to soglasje tem predlogom dalo njihovo končnost.
54 Samo ob novem in pomembnem dejstvu bi se končna odločba lahko izpodbijala, če bi bilo sklicevanje na to novo dejstvo opravljeno v razumnem roku. Vendar tudi če bi bilo mogoče začetek veljavnosti zakona iz leta 2003, ki je bil objavljen v Moniteur belge 27. marca 2003, obravnavati kot novo dejstvo v pomenu sodne prakse, je bila zahteva tožeče stranke, ki je bila vložena 31. oktobra 2004, vložena krepko po izteku takega razumnega roka. Ker gre za ugotovitev tožeče stranke o drugačni obravnavi uradnikov, ki je subjektivne narave in ki izhaja iz začetka veljavnosti zakona iz leta 2003, to ni novo dejstvo, ki bi bilo ločeno od začetka veljavnosti tega zakona.
– Presoja Sodišča za uslužbence
55 Iz tega, kar je bilo navedeno v točkah od 45 do 47 zgoraj, izhaja, da dopisov z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 ni mogoče presojati kot predlogov za soglasje ali pogodb, ki bi jih Komisija naslovila na tožečo stranko. Gre namreč za osnutke enostranskih odločb, ki jih je Komisija sestavila v položaju povezane pristojnosti, na predlog uradnika, ki bodo materialnopravno postale odločbe institucije in bodo začele veljati šele potem, ko bo zadevna oseba potrdila svojo zahtevo za prenos. V tej zadevi je tožeča stranka svoji zahtevi potrdila 17. julija in 29. avgusta 2002. Neobičajen način za sestavo in začetek veljavnosti teh aktov, ki je bil podrejen soglasju tožeče stranke, ne vpliva na njihovo enostransko naravo. Kar zadeva enostranske odločbe, njihova končna narava ne izhaja iz izrecnega soglasja tožeče stranke, ki ga ni mogoče učinkovito uporabiti proti tožeči stranki. Soglasje tožeče stranke k predlogom Komisije ni povzročilo končnosti odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002.
56 Enostranske odločbe institucij glede uradnikov postanejo končne in jih torej ni več mogoče izpodbijati ob izteku rokov za pritožbo in tožbo, ki so določeni v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov. Vendar je tožeča stranka ti odločbi z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 izpodbijala z zahtevo, naslovljeno na Komisijo 31. oktobra 2004, šele po izteku teh rokov.
57 Tožeča stranka ne more uspešno zatrjevati, da so te odločbe, ki sicer res ne določajo vseh dejavnikov, ki bi omogočali končni izračun dodatnih prednosti za njene pokojninske pravice, zgolj informativne in začasne ter da zaradi izteka rokov za tožbo te posledično niso postale končne. Njihov namen in učinek sta bila dejansko v pokojninskem sistemu Skupnosti določiti način upoštevanja pravic, ki jih je tožeča stranka pridobila v Belgiji, tako da se upoštevajo dejavniki, ki so bili takrat že znani.
58 Iz navedenega izhaja, da sta odločbi z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 v okviru dejavnikov, ki jih določata, postali končni po izteku rokov za tožbo, ki so veljali zanju.
59 V skladu s sodno prakso Skupnosti so roki, ki jih določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov in so namenjeni zagotavljanju varnosti v pravnih razmerjih, del javnega reda ter zavezujejo stranke in sodišče. Tako uradnik s tem, da OPI predloži zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ne more vnovič uveljaviti svoje pravice do tožbe zoper odločbo, ki je ob izteku roka za tožbo postala končna (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 22. septembra 1994 v zadevi Carrer in drugi proti Sodišču, T‑495/93, RecFP, str. I‑A‑201 in II‑651, točka 20, in z dne 14. julija 1998 v zadevi Lebedef proti Komisiji, T‑42/97, RecFP, str. I‑A‑371 in II‑1071, točka 25).
60 Vsekakor pa obstoj novega pomembnega dejstva lahko utemelji vložitev zahteve za ponovno presojo take odločbe (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 26. septembra 1985 v zadevi Valentini proti Komisiji, 231/84, Recueil, str. 3027, točka 14).
61 V skladu z zahtevami sodne prakse mora biti to zadevno dejstvo tako, da lahko pomembno spremeni položaj tistega, ki želi ponovno presojo odločbe, ki je postala končna (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. novembra 1986 v zadevi Becker proti Komisiji, 232/85, Recueil, str. 3401, točka 10; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2001 v zadevi Inpesca proti Komisiji, T‑186/98, Recueil, str. II‑557, točka 51).
62 Med drugim mora uradnik, da bi se lahko uspešno skliceval na novo pomembno dejstvo, vložiti svojo upravno zahtevo v razumnem roku. Interes uradnika, da zahteva uskladitev svojega položaja z novimi predpisi, je treba dejansko tehtati v razmerju do zahteve po pravni varnosti (sklep Sodišča prve stopnje z dne 25. marca 1998 v zadevi Koopman proti Komisiji, T‑202/97, RecFP, str. I‑A‑163 in II‑511, točka 24; glej tudi v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2001 v zadevi Dunnett in drugi proti BEI, T‑192/99, Recueil, str. II‑813, točka 52).
63 Treba je torej, prvič, presojati, ali so dejavniki, ki jih tožeča stranka navaja v podporo svojim predlogom, novo pomembno dejstvo, ki utemeljuje ponovno presojo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, in, drugič, razsoditi, ali je bila zahteva za ponovno presojo omenjenih odločb vložena v razumnem roku.
Obstoj novega pomembnega dejstva
64 V tej zadevi je retroaktiven začetek veljavnosti, od 1. januarja 2002, zakona iz leta 2003 pretresel pogoje prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v belgijskih pokojninskih sistemih, v sistem Evropskih skupnosti.
65 Zakon iz leta 1991, ki se je uporabljal za zahteve za prenos vložene vse do 31. decembra 2001, je temeljil na mehanizmu subrogacije institucije v pokojninske pravice, ki jih je pridobila zadevna oseba v belgijskih pokojninskih sistemih, ta subrogacija pa je začela učinkovati šele ob izplačilu pokojnine zadevne osebe. Ta subrogacija ni vključevala vplačil kapitala, ki bi izražal pred tem v Belgiji pridobljene pokojninske pravice uradnika, v pokojninski sistem Skupnosti. V trenutku, ko bi uradnik pridobil pravico do svoje pokojnine Skupnosti, bi pristojne belgijske organizacije pokojninske pravice, ki jih je pridobil v Belgiji, izplačale Skupnosti v mesečnih obrokih, kot bi jih izplačevale uradniku, če ne bi prišlo do subrogacije.
66 Zakon iz leta 2003 je vzpostavil popolnoma drugačen mehanizem prenosa. Najprej se je prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, takoj izrazil s plačilom kapitala v sistem Skupnosti. Nato je zakon iz leta 2003 zamenjal sui generis mehanizem subrogacije, specifičen za Belgijo, z mehanizmom za prenos, ki ustreza določbam člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, to je s prenosom pavšala za odkup. Subrogacija dejansko temelji na izračunu aktuarskega ekvivalenta zneska pokojninskih pravic, prenos odkupnega pavšala pa je izplačilo v pokojninski sistem Skupnosti v belgijski pokojninski sistem plačanih prispevkov, povečanih za sestavljene obresti.
67 V tem kontekstu se stranke strinjajo, da je sprememba belgijske zakonodaje za konkretno osebo na splošno pripeljala do povečanja zneska pokojninskih pravic, ki ga je mogoče prenesti, glede na znesek, ki ga je podal izračun na podlagi zakona iz leta 1991. Belgijska vlada je v svojih odgovorih na pisna vprašanja Sodišča za uslužbence res omenila posebne primere, v katerih bi bili pogoji, določeni z zakonom iz leta 2003, manj ugodni od tistih, določenih z zakonom iz leta 1991. Vendar ti zadržki ne zadoščajo, da bi se pojavil dvom o ugodnejši naravi nove belgijske zakonodaje v številnih primerih in posebno v primeru tožeče stranke. Slednja je na obravnavi zatrdila, ne da bi to kdo izpodbijal, da bi se znesek njenih pravic, ki jih je mogoče prenesti, povečal za približno 300 odstotkov, če bi se opravil nov prenos pod pogoji iz zakona iz leta 2003.
68 Če je torej zakon iz leta 2003 pretresel pogoje za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, v sistem Skupnosti, je belgijska vlada kljub temu v svojih odgovorih na pisna vprašanja Sodišča za uslužbence zatrjevala, da ta zakon, ki se uporablja samo za zahteve za prenos, vložene od 1. januarja 2002 naprej, ni v ničemer spremenil pravnega položaja uradnikov in zaposlenih Skupnosti, ki so tako kot tožeča stranka zahtevali prenos svojih pravic pred tem datumom, in da zato ta zakon ni novo dejstvo, na katerega bi se lahko sklicevali ti uradniki in zaposleni.
69 Vendar iz sodne prakse, posebno iz sodb z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Williams proti Računskemu sodišču (9/81, Recueil, str. 3301, točka 14) in z dne 11. januarja 2001 v zadevi Gevaert proti Komisiji (C‑389/98 P, Recueil, str. I‑65, točka 49), ki ju je Sodišče izdalo glede splošnih odločb, s katerimi so bila spremenjena pravila za razvrstitev zaposlenih, izhaja, da je sprejem novega predpisa novo pomembno dejstvo, tudi za uradnike, ki niso njegovi naslovniki, če je posledica takega predpisa neupravičeno neenako obravnavanje med njimi in tistimi, za katere ima pozitivne posledice.
70 Tako novo dejstvo torej za tožečo stranko izhaja iz začetka veljavnosti najprej zakona iz leta 2003 in nato člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom.
71 Na podlagi prehodnih ukrepov, ki jih določajo Kadrovski predpisi, je člen 26(3) njihove priloge XIII podelil možnost, da se v roku šestih mesecev od začetka veljavnosti Kadrovskih predpisov vloži zahteva za prenos ali nova zahteva za prenos trem kategorijam uradnikov: uradnikom, ki so že vložili zahtevo za prenos v rokih, ki so bili predhodno določeni, ki pa so zavrnili predloge, ki so jim bili dani, uradnikom, ki niso vložili zahteve za prenos v predhodno določenih rokih, in tistim, katerih zahteve so bile zavrnjene, ker so jih vložili po izteku teh rokov.
72 Te določbe so tistim uradnikom, ki so lahko uporabili samo pogoje iz zakona iz leta 1991, če so v skladu s členom 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 pridobili prenos svojih pravic v trenutku svojega imenovanja, omogočili, da so lahko uporabili ugodnejše pogoje iz zakona iz leta 2003. Tako se, kar zadeva pogoje prenosa njihovih pokojninskih pravic, drugače obravnavajo uradniki, ki so pridobili pokojninske pravice v Belgiji in ki so se sočasno zaposlili v Skupnosti, ker so eni pridobili prenos svojih pokojninskih pravic, drugi pa ne.
73 Toda, prvič, položaj tožeče stranke glede tega ni bistveno drugačen od položaja uradnikov, ki jih navaja člen 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom. Ker je bil mehanizem subrogacije, ki ga določa zakon iz leta 1991, uporabljen za tožečo stranko, enako kot tri omenjene kategorije uradnikov ni pridobila prenosa svojih pokojninskih pravic v skladu s členom 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici, ki je bila v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, ker nobeden od teh pogojev, ki jih je natančno določala ta določba, ni bil uporabljen.
74 V različici, ki je trenutno v veljavi, kot tudi v prejšnji različici te določbe uradniku dajejo pravico do plačila kapitala, ki ustreza pokojninskim pravicam, ki jih je pridobil pred tem v drugih pokojninskih sistemih, v sistem Skupnosti. Vendar kakor je bilo navedeno v točki 66 zgoraj, mehanizem subrogacije, ki ga je določal zakon iz leta 1991, izplačila tega kapitala ni predvideval. Zakon iz leta 2003 je prvič omogočil uradnikom, ki so pridobili pokojninske pravice v Belgiji, da lahko uporabijo pravico, ki so jim jo priznali Kadrovski predpisi v pogojih iz člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, tako v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 kot tudi v tisti, ki izhaja iz te uredbe.
75 Tako je na dan, ko je zahtevala prenos svojih pokojninskih pravic, tožeča stranka lahko na podlagi zakona iz leta 1991, ki se je takrat uporabljal, dosegla samo to, da so njegovi zahtevki za pokojninske pravice, ki jih je pridobil v Belgiji, s subrogacijo prenesli na Komisijo. Iz besedila odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 izhaja, da je Komisija za zahtevo tožeče stranke za prenos uporabila mehanizem subrogacije, ki ga je določal zakon iz leta 1991, in ne načina prenosa iz člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici, ki je bila veljavna pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004.
76 Vendar iz besedila člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da so bile te določbe sprejete prav z namenom, da uradniki, ki jim še ni bil odobren prenos pokojninskih pravic pod pogoji, ki jih določa člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, lahko zahtevajo ugodnosti iz novih ustreznih določb. Posledično je tožeča stranka glede na namen, ki mu sledi člen 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom, v položaju, ki je primerljiv s položajem treh kategorij uradnikov, ki jih določa ta člen.
77 Ker tožeča stranka ni mogla izkoristiti pravice, ki so jo določali Kadrovski predpisi pod pogoji, navedenimi v členu 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, se je treba vprašati, ali ne spada na področje uporabe člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom. Razlaga člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki bi tožečo stranko izključila s področja uporabe, lahko dejansko ustvari različno obravnavanje prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, ki ni utemeljeno glede na člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
78 Drugič, tako neenako obravnavanje je težko utemeljiti, posebno ker v skladu s tretjo možnostjo iz člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom prenosa pokojninskih pravic ni bilo mogoče pridobiti zaradi prepozne zahteve, to je zaradi malomarnosti vlagatelja zahteve. Kot je to priznal zastopnik Komisije na obravnavi, uradnik, ki bi bil imenovan na isti dan kot tožeča stranka in ki bi bil manj skrben kot ona ter bi zunaj roka podal svojo zahtevo na podlagi zakona iz leta 1991, bi lahko, v nasprotju s tožečo stranko, izkoristil novo možnost prenosa na ugodnejši način iz zakona iz leta 2003. Prav tako sta namen in učinek člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom omogočiti uradnikom, ki jim je bil prenos dokončno zavrnjen na podlagi člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici pred začetkom veljave Uredbe z dne 22. marca 2004 (glej glede te točke sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2000 v zadevi Drabbe proti Komisiji, T‑27/99, RecFP str. I‑A‑213 in II‑955), da vložijo novo zahtevo, utemeljeno na spremenjeni določbi omenjenega člena 11(2), medtem ko spis tožeče stranke do tega dne ni bil nikoli voden na podlagi pogojev, ki jih določa člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici pred 1. majem 2004 in po njem.
79 Tretjič, težko je ugotoviti, da izbira obeh zadevnih uradnikov v trenutku njunega imenovanja, da zahtevo za prenos vložita ali ne, upravičuje razliko v obravnavanju, ki je nastala kasneje in je bila v trenutku izbire posledično nepredvidljiva.
80 Dejansko je člen 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom dvojno spremenil položaj uradnikov, ki so se odločili, da ne zahtevajo prenosa ali ne potrdijo svoje zahteve, tako, da je vplival na posledice take izbire. Na eni strani je omenjeni člen tem uradnikom omogočil, da si premislijo glede svoje izbire v trenutku njihovega imenovanja, katere dokončna narava je izhajala iz člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici, ki je veljala pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 (glej prej navedeno sodbo Drabbe proti Komisiji). Na drugi strani člen 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom tem uradnikom izrecno ponuja možnost, da dosežejo prenos svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, po ugodnejših pogojih zakona iz leta 2003.
81 Tako so s tem, ko so se pomembno spremenile pravne posledice ene od obeh možnosti, ki jih je uradnikom dal člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 v trenutku njihovega imenovanja, to je možnosti, da ne izkoristijo prenosa, določbe zakona iz leta 2003 in člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom skupaj neizogibno spremenile pogoje te izbire.
82 Med drugim je do te spremembe prišlo retroaktivno in za uradnike, ki so se pred tem odločili, da zahtevajo prenos svojih pokojninskih pravic, posledično nepredvidljivo. Tako na dan, ko se je odločila, da zahteva prenos svojih pokojninskih pravic, tožeča stranka ni mogla vedeti, da bodo kasnejše določbe Kadrovskih predpisov spremenile končno naravo odločitve za neprenos, in še toliko bolj ne, da bodo uradnikom, ki niso prenesli svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, omogočile, da ta prenos dosežejo po ugodnejših pogojih.
83 Načeli pravne varnosti in zaupanja v pravo, ki so ju razvila sodišča Skupnosti, zahtevata, da je zakonodaja Skupnosti gotova in da je njeno področje uporabe za zadevne osebe predvidljivo (sodbi Sodišča z dne 15. februarja 1996 v zadevi Duff in drugi, C‑63/93, Recueil, str. I‑569, točka 20, in z dne 18. maja 2000 v zadevi Rombi in Arkopharma, C‑107/97, Recueil, str. I‑3367, točka 66; sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 1999 v zadevi Partex proti Komisiji, T‑182/96, Recueil, str. II‑2673, točka 191). Ti načeli nasprotujeta temu, da se uradnika izključi iz možnosti uporabe ugodnejše zakonodaje na podlagi izbire, katere posledice niso bile predvidljive, ko je bila opravljena.
84 Ta utemeljitev, navedena v prejšnjih petih točkah, lahko glede na načelo zaupanja v pravo povzroči dvom o zakonitosti razlike v obravnavanju, ki izhaja iz člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom, med tožečo stranko in kategorijami uradnikov, ki jih zajema ta določba.
85 Iz vsega predhodno navedenega izhaja, da sta zaporedna začetka veljave zakona iz leta 2003 in člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom spremenila pravni položaj tožeče stranke glede prenosa njenih pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, in je zato to novo pomembno dejstvo, ki upravičuje ponovno presojo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002.
86 Med drugim je Komisija v obvestilu za zaposlene, objavljenem pod št. 357 „Komisija neposredno“ v tednu od 11. do 17. marca 2005, menila, da se bodo belgijski organi po začetku veljavnosti zakona iz leta 2003 odločili revidirati izračun zneskov pokojninskih pravic uradnikov, ki so zahtevali prenos teh pravic v okviru zakona iz leta 1991, in navedla, da se bo v tem primeru avtomatično še enkrat odločalo o vseh spisih.
Razumnost roka
87 Tožena stranka navaja, da zahteva za ponovno presojo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 ni bila vložena v razumnem roku od objave zakona iz leta 2003.
88 Vendar je bilo predhodno poudarjeno, da je bilo pomembno novo dejstvo, ki upravičuje zahtevo po ponovni presoji odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, zaporeden začetek veljavnosti zakona iz leta 2003 in nato člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom. Posledično je razumni rok, v katerem bi se tožeča stranka lahko utemeljeno sklicevala na to novo dejstvo, začel teči šele ob začetku veljavnosti Kadrovskih predpisov, to je 1. maja 2004.
89 Kljub temu je treba ugotoviti, ali s tem, da je svojo zahtevo za ponovno presojo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 vložila 31. oktobra 2004, to je točno šest mesecev po začetku veljavnosti Kadrovskih predpisov, tožeča stranka ni presegla razumnega roka, ki je bil nujen za pripravo njegove zahteve in za to, da jo predloži OPI.
90 Skrbnost tožeče stranke je treba presojati od dneva, ko se je lahko natančno seznanila z novim dejstvom, na katero se sklicuje. Glede tega ji je treba priznati, da prednost, ki jo ima za uradnike sistem odkupnega pavšala, ki ga je vpeljal zakon iz leta 2003, glede na sistem subrogacije, ki ga je uvedel zakon iz leta 1991, ne izhaja očitno iz samega besedila zakona iz leta 2003. Med drugim, kot je to priznala Komisija v omenjenem obvestilu zaposlenim, je sprememba v belgijski zakonodaji le „običajno“ vpeljala pomembno povečanje prenosljivega zneska pokojninskih pravic za konkretno osebo. Vendar zapletenost pravil za izračun prenesenih pokojninskih pravic le s težavo omogoča uradniku, da sam ugotovi, ali je bil vpliv nove belgijske zakonodaje na njegov pravni položaj pozitiven ali ne. Glede tega tožeča stranka zatrjuje, ne da bi jo kdo zares izpodbil, da se je relativna prednost sistema pavšalnega odkupa pokazala z gotovostjo šele po spletu dogodkov, ki je obsegal primerjavo dodatnih prednosti letnih zneskov, ki so ji bili priznani na podlagi zakona iz leta 1991, s tistimi, ki so bile priznane enemu od njegovih kolegov na podlagi zakona iz leta 2003, zahtevo po podatkih, ki jo je podala tožeča stranka sindikalni zvezi (Union syndicale) glede vzrokov in zakonitosti te razlike v obravnavi, ter pravno študijo, ki jo je naročila sindikalna zveza enemu od svojih pravnih svetovalcev in ji je bila izročena 20. oktobra 2004.
91 Predvsem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka svojo zahtevo za ponovno presojo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 vložila 31. oktobra 2004, to je v roku šestih mesecev, ki ga je na podlagi člena 26(3) priloge XIII h Kadrovskim predpisom zakonodajalec podelil uradnikom, ki niso dosegli prenosa svojih pokojninskih pravic, da vložijo zahtevo za to. Ker je svojo zahtevo vložila v roku, ki ga je ta člen določal za uradnike, v razmerju do katerih ocenjuje, da je bila diskriminirana, torej ni mogoče presojati, da se je v utemeljitev svoje zahteve za ponovno presojo na ugodnosti tega člena sklicevala v nerazumnem roku.
92 Iz vsega navedenega izhaja, da je bila zahteva za odpravo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, ki je bila na Komisijo naslovljena 31. oktobra 2004, utemeljena na pomembnem novem dejstvu in je bila vložena v razumnem roku od trenutka, ko se je tožeča stranka z njim natančno seznanila.
93 Predlogi, ki zahtevajo, da se zavrnitev Komisije, da ponovno presoja o končnih odločbah, razglasi za nično, so torej dopustni.
3. Temelj
94 Tožeča stranka se v oporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti sklicuje na sedem razlogov:
– prvi razlog se nanaša na napačno uporabo prava v obrazložitvi sporne odločbe, po kateri nepreklicnost prenosa izhaja iz soglasja zadevne osebe;
– drugi razlog se nanaša na napačno uporabo prava v obrazložitvi sporne odločbe, po kateri je prenos pokojninskih pravic nepreklicen, ker je bil že opravljen in ker sta bila spisa INASTI in ONP tožeče stranke dokončno zaključena;
– tretji razlog se nanaša na napačno uporabo prava v obrazložitvi sporne odločbe, po kateri prenosa pokojninskih pravic ni mogoče preklicati, ker v pravu Skupnosti ni določbe, ki bi to omogočala;
– četrti razlog se nanaša na to, da sporna odločba krši pravico tožeče stranke, da pred belgijskimi sodišči izpodbija skladnost odločb belgijskih organov, s katerimi je bil za njen položaj uporabljen zakon iz leta 1991, s pravom Skupnosti, in je posledično v nasprotju z načelom pravice do učinkovitega pravnega sredstva;
– peti razlog se nanaša na to, da je sporna odločba v nasprotju z obveznostjo pomoči, ki jo določa člen 24 Kadrovskih predpisov in ki bi jo Komisija po mnenju tožeče stranke v tej zadevi morala izpolniti po uradni dolžnosti;
– šesti in sedmi razlog sta utemeljena na neskladnosti zakona iz leta 1991 s pravom Skupnosti, to je na eni strani s členom 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 in na drugi strani z načelom enakega obravnavanja.
95 Iz odgovora na pritožbo izhaja, da je bila sporna odločba sprejeta na podlagi dveh pravnih utemeljitev: na eni strani zaradi nepreklicnosti prenosa pokojninskih pravic tožeče stranke, ki izhaja iz izrecnega soglasja tožeče stranke, ki ga je dala k predlogom Komisije, in na drugi strani zaradi neobstoja določbe v pravu Skupnosti, ki bi Komisiji o tem prenosu omogočala ponovno odločanje.
96 Zato je treba najprej preverjati prvi in tretji razlog, ki se nanašata na ti dve utemeljitvi.
Razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava v obrazložitvi sporne odločbe, po kateri nepreklicnost prenosa izhaja iz samega soglasja zadevne osebe
– Trditve strank
97 Tožeča stranka zatrjuje, da niti SDI člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki so bile v veljavi ob prenosu njenih pokojninskih pravic, objavljene v Informations administratives št. 789 z dne 16. aprila 1993, niti tiste, ki so trenutno veljavne, objavljene v Informations administratives št. 60 z dne 9. junija 2004, ne določajo, da prenos postane končen in nepreklicen, ko zadevna oseba poda svoje soglasje k dodatni prednosti glede na delovno dobo, ki ji jo je predlagala njegova institucija na podlagi zneska za prenos, ki ga določijo nacionalni organi.
98 Posledično so predlogi Komisije z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 v nasprotju s SDI člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki so bile v veljavi ob prenosu pokojninskih pravic tožeče stranke, ker določajo, da „od sprejema vašega soglasja pri [a]dministraciji vašega zahtevka za prenos pokojninskih pravic ne bo več mogoče preklicati“.
99 Sporna odločba se torej nasproti tožeči stranki ni mogla sklicevati na omenjene predloge.
100 Tudi če bi v tem obdobju obstajali predpisi Skupnosti, ki bi določali nepreklicnost prenosa, potem ko bi zadevna oseba dala svoje soglasje k predlogom Komisije, bi bili taki predpisi v nasprotju s členom 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 in z načelom enakega obravnavanja.
101 OPI je s tem, ko je zavrnil odpravo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 z obrazložitvijo, da sta zaradi sprejema tožeče stranke postali nepreklicni, pravo v sporni odločbi posledično uporabil napačno.
102 Komisija poudarja, da je tožeča stranka izrecno dala svoje soglasje k predlogom, ki ji jih je predložila in da so ti predlogi zaradi njenega soglasja postali končni. Z zatrjevanjem, da te odločbe nimajo končne narave in da ima uradnik pravico, da svoje izrecno soglasje, ki ga je dal, kadarkoli umakne, bi se popolnoma izrodila smisel in obseg postopka, ki ju določa člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, in bi se zanikala kakršnakoli pravna veljava soglasja, ki ga je uradnik izrazil svobodno.
– Presoja Sodišča za uslužbence
103 Kot je bilo predhodno navedeno v točkah od 46 do 48 in v točki 56 zgoraj, sta akta z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, katerih odpravo zahteva tožeča stranka, enostranski odločbi, ki sta začeli veljati po potrditvah tožeče stranke z dne 17. julija in 29. avgusta 2002.
104 Enostranske odločbe pa načeloma postanejo končne po izteku rokov, ki jih določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov.
105 Od teh določb je mogoče odstopati samo v primeru specialne določbe predpisa, ki bi določala posebne pogoje, po katerih bi odločbe, ki jih sprejme institucija na podlagi člena 11(2) priloge VIII, tako v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 kot v tisti po tej uredbi, postale končne.
106 Vendar Komisija v odgovoru na vprašanje Sodišča za uslužbence ni navedla, katera določba ji omogoča zaključek, da sta odločbi z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 postali končni na podlagi izrecnega sprejema tožeče stranke.
107 Res je, da je člen 1(2) SDI člena 11(1) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki so se uporabljale v letu 2002, določal, da je „[m]ožnost [postala] končna in nepreklicna, takoj ko je uradnik [podal] svoje soglasje […]“.
108 Vendar se te SDI niso uporabljale v primeru, kot je v tej zadevi, prenosa pokojninskih pravic v sistem Skupnosti, temveč v nasprotnem primeru prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v sistemu Skupnosti, v drug pokojninski sistem. Nasprotno pa je pomembno, da SDI člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki so bile veljavne v času prenosa pokojninskih pravic tožeče stranke, ne omenjajo obstoja soglasja, ki ga uradnik poda k predlogom institucije, niti a fortiori temu soglasju ne podeljujejo končnosti.
109 Iz navedenega izhaja, da če je izrecen sprejem tožeče stranke z dne 17. julija in 29. avgusta 2002 enostranskih odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 omogočil začetek njune veljavnosti, pa nasprotno ni mogel povzročiti njune končnosti.
110 OPI je s tem, ko je zavrnil preklic odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 z obrazložitvijo, da sta postali končni, s tem ko ju je izrecno sprejela tožeča stranka, posledično napačno uporabil pravo v sporni odločbi.
Razlog, ki se nanaša na zmotno uporabo prava v obrazložitvi sporne odločbe, po kateri prenosa pokojninskih pravic ne bi bilo mogoče preklicati, ker v pravu Skupnosti ni določbe, ki bi to omogočala
– Trditve strank
111 Tožeča stranka zatrjuje, da v nasprotju s tem, kar je odločil vodja enote „Pokojnine“ v sporni odločbi, možnost umika zahteve za prenos pokojninskih pravic s soglasjem institucije v tej zadevi ne izhaja samo iz člena 9 zakona iz leta 1991, temveč tudi iz prava Skupnosti.
112 Podlaga za zahtevo z dne 31. oktobra 2004 ni člen 9 zakona iz leta 1991 niti člen 4 zakona iz leta 2003, temveč člen 90(1) Kadrovskih predpisov, ki določa možnost, da uradnik predloži OPI zahtevo, naj sprejme odločitev, ki se nanaša nanj.
113 Dejansko je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 30. septembra 1998 v zadevi Chvatal in drugi proti Sodišču (T‑154/96, RecFP, str. I‑A‑527 in II‑1579, točka 52) odločilo, da uporaba pravice, ki jo člen 90(1) Kadrovskih predpisov priznava vsaki osebi, za katero veljajo te Kadrovski predpisi, da na OPI naslovi zahtevo, naj sprejme odločitev, ki se nanaša nanjo, ni podrejena pogoju, da že obstaja pravna podlaga, ki bi administraciji omogočala, da sprejme želeno odločitev, niti je ne omejuje okoliščina, da administracija nima diskrecijske pravice, da sprejme odločitev.
114 Komisija je na začetku svojo pristojnost, da odobri umik zahteve za prenos pokojninskih pravic, utemeljevala na členu 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom tako v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 kot v tisti po tej uredbi, ne da bi to vplivalo na njeno pravico, da nasprotuje takemu umiku zaradi zahtev po pravni varnosti kot tudi po dobrem upravljanju administracije in proračuna, ki v tej zadevi očitno niso obstajale.
115 Komisija zatrjuje, da svojih odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 ne more umakniti, dokler pravo Skupnosti ne predvideva umika zahteve za prenos pokojninskih pravic. V nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, besedilo člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom tako v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 kot v tisti po tej uredbi institucijam ne daje pristojnosti, da umaknejo prenos pokojninskih pravic.
116 Niti prejšnje besedilo člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom niti njegovo novo besedilo uradniku ne omogočata, da vloži več zahtev za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnih sistemih, na podlagi razvoja relevantne zakonodaje zadevne države članice. Dejansko je člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 določal, da je mogoče vložiti zahtevo za prenos samo ob imenovanju. Člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom je v različici po začetku veljavnosti te uredbe potrjeval končno naravo odločbe, ki je bila sprejeta na podlagi zahteve za prenos, s tem ko je določal, da „[l]ahko to možnost uradnik uporabi samo enkrat“.
117 Sodna praksa Sodišča in Sodišča prve stopnje glede nedopustnosti zahtev za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem sistemu po določenem času od imenovanja zadevnega uradnika, tako branje utemeljuje. Če bi lahko uradnik v kateremkoli trenutku v svoji karieri umaknil svojo zahtevo za prenos, ta sodna praksa ne bi imela več nobenega učinka. Vendar je Sodišče prve stopnje s potrditvijo v sodbi Drabbe proti Komisiji, že navedena (točka 74), da je zahtevo za prenos mogoče veljavno vložiti samo v kratkem obdobju po imenovanju, potrdilo, da je tako zahtevo na podlagi člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 mogoče vložiti le v času imenovanja in da je posledično, ko je potrjena, zahteva za prenos končna.
– Presoja Sodišča za uslužbence
118 Na začetku je treba ugotoviti, ali se lahko določbe člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom tako v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 kot v tisti po tej uredbi razlagajo, kot navaja tožena stranka, tako, da onemogočajo umik prenosa pokojninskih pravic.
119 Sodišče prve stopnje je v sodbi Drabbe proti Komisiji, navedena zgoraj, odločilo, da so te določbe, ki so bile v veljavi v času, ko je tožeča stranka pridobila prenos svojih pokojninskih pravic, uradniku omogočale, da na Skupnosti prenese svoje pokojninske pravice, pridobljene pred tem, samo v času svojega imenovanja. Člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici po začetku veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 glede možnosti prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih pred tem, izrecno določa, da „[l]ahko to možnost uradnik uporabi samo enkrat“.
120 Prvič, če določbe člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, ki jih je razjasnila omenjena sodna praksa, časovno omejuje možnost uradnika, da zahteva prenos svojih pokojninskih pravic na obdobje njegovega imenovanja, nasprotno ne določajo nobene omejitve možnosti umika prenosa pokojninskih pravic.
121 Drugič, v primeru, da bi bili odpravljeni odločbi z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, bi bila nova zahteva za prenos, če bi bila vložena, vložena v roku, ki je zdaj deset let, in v pogojih, ki jih določajo določbe člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici po začetku veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004. Posledično, določbe člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici v veljavi pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, posebno ker so določale, da je mogoče zahtevo za prenos vložiti samo v obdobju imenovanja, ne morejo ovirati tega, da se zahteva za prenos vloži po tem, ko so bile razveljavljene.
122 Tretjič, ni mogoče zatrjevati, da določbe člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici po začetku veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004, ker uradniku dovoljujejo, da samo enkrat zahteva prenos svojih predhodno pridobljenih pokojninskih pravic, prepovedujejo umik zahteve za prenos. Dejansko, na eni strani možnosti, da se vloži druga zahteva za prenos, ni mogoče zamenjati z možnostjo, da se umakne prvo. Na drugi strani se omenjene določbe, ki so začele veljati 1. maja 2004, ne uporabijo za zahtevo za prenos, ki je bila vložena pred tem datumom, in posledično ne morejo ovirati tega, da v primeru, da se ta zahteva za prenos umakne, njen avtor lahko kljub temu še enkrat vloži zahtevo po pogojih, ki veljajo danes.
123 Končno, iz besedila odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 izhaja, da sta utemeljeni na mehanizmu upoštevanja pokojninskih pravic v pokojninskem sistemu Skupnosti, ki je ločen od tistih, ki jih za prenos teh pravic izrecno določa člen 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004. Zato tudi če bi se Kadrovski predpisi in predvsem ta določba lahko razlagali tako, da ovirajo umik prenosa, te določbe ne bi mogle urejati pogojev odprave odločbe, ki je bila sprejeta na podlagi mehanizma sui generis subrogacije, ki izhaja iz zakona iz leta 1991, ki se je za tožečo stranko uporabil v letu 2002.
124 Iz predhodno navedenega izhaja, da niti določbe člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom tako v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 kot v tisti po tej uredbi niti nobene druge določbe Kadrovskih predpisov ni mogoče razlagati tako, da preprečuje odpravo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002.
125 Ker ni posebne določbe, ki bi v pravu Skupnosti urejala odpravo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, so pogoji za njuno odpravo splošni pogoji, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča za individualne odločbe, ki ustvarjajo pravice. Takih odločb njihov avtor ne more enostransko preklicati, odkar so zakonite (sodba Sodišča z dne 12. julija 1957 v zadevi Algera in ostali proti Skupni skupščini ESPJ, 7/56, od 3/57 do 7/57, Recueil, str. 81, 114 in 115). Potreba po varovanju zaupanja v stabilnost tako ustvarjenega položaja administraciji prepoveduje, da v takem primeru ponovno presoja o svoji odločbi.
126 Vendar te prepovedi, katere namen je zavarovati pravice upravičenca, prav zaradi njenega namena ni mogoče uveljavljati proti njemu. Na zahtevo upravičenca lahko upravni organ, ki je sprejel odločbo, ki ustvarja pravice, to odločbo odpravi, da jo zamenja z odločbo, ki je ugodnejša za avtorja zahteve, pod pogojem, da umik ne posega v pravice tretjih. Dejansko, če je umik upravnega akta načeloma dovoljen, je dovoljen v popolnem spoštovanju zahtev načela pravne varnosti.
127 V tej zadevi je treba ugotoviti, ali odprava odločb Komisije z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 lahko vpliva na pravice belgijskih pokojninskih sistemov.
128 Prvič, posebnost mehanizma subrogacije, ki ga je določal zakon iz leta 1991, je v tem, da ne spreminja niti pravic niti obveznosti belgijskih pokojninskih sistemov ob prenosu pravic, ki jih je uradnik pridobil v teh sistemih, v pokojninski sistem Skupnosti. Ob tem prenosu pokojninski sistemi dejansko ne opravijo izplačila v pokojninski sistem Skupnosti. Ti sistemi ostanejo dolžniki glede pokojninskih pravic uradnika in njihova obveznost je, enako kot pred tem, da v mesečnih obrokih izplačajo ustrezno pokojnino od začetka uradnikovega uživanja pravice do pokojnine Skupnosti. Edina razlika je v odnosu uradnika in institucije, ki uradniku v sistemu Skupnosti odobri aktuarski ekvivalent njegovih belgijskih pokojninskih pravic in ki se v povračilo subrogira v pokojninske pravice, ki jih je uradnik pridobil v belgijskih pokojninskih sistemih.
129 Ker prenos pokojninskih pravic z mehanizmom subrogacije ne vpliva na pravice belgijskih pokojninskih sistemov, nanje še bolj ne more vplivati odprava odločb, sprejetih za zagotovitev tega prenosa.
130 Drugič, v času sprejema sporne odločbe je člen 9 zakona iz leta 1991 še omogočal uradniku Skupnosti, da zgolj s soglasjem institucije umakne svojo zahtevo po prenosu, dokler subrogacija ni začela učinkovati. Ker je zakon iz leta 1991 uradniku priznaval pravico, da umakne to zahtevo za prenos, preden začne subrogacija učinkovati, Komisija ne more utemeljeno zatrjevati, dokler subrogacija še ni začela učinkovati, da odprava odločb, sprejetih na podlagi tega zakona, vpliva na pravice belgijskih pokojninskih sistemov. Med drugim, kot je bilo poudarjeno v prejšnji točki, je člen 9 zakona iz leta 1991 nedvomno zato, ker prenos pokojninskih pravic v sistem Skupnosti z mehanizmom subrogacije ni povzročil takojšnjega plačila pokojnine ali kapitala, ki bi ji ustrezal, uradniku široko odprl pravico, da svojo zahtevo umakne.
131 Res je, da je Kraljevina Belgija na obravnavi in v pisnih odgovorih na vprašanja Sodišča za uslužbence zatrjevala, da je možnost umika, ki jo predvideva člen 9 zakona iz leta 1991, belgijski zakonodajalec predvidel samo zato, da bi uradniku, ki bi mu prenehala zaposlitev pri Skupnostih, preden bi dosegel pravico do starostne pokojnine v sistemu Skupnosti, omogočil, da ohrani svoje pokojninske pravice, pridobljene v belgijskem sistemu. Sprememba tega člena 9 s členom 194 zakona iz leta 2006, z retroaktivnim učinkom od 1. maja 2004, je potrdila, da je bil to namen zakonodajalca leta 1991. Vendar tega razloga ni mogoče sprejeti. Dejansko za to razlago ni nobene opore v besedilu člena 9 v prvotni različici zakona iz leta 1991. Med drugim okoliščina, ki jo navaja Kraljevina Belgija, da je Komisija belgijskim organom ob pripravljanju zakona iz leta 1991 predlagala, naj omejijo umik zahteve za prenos na primer odstopa, celo zahteva ugotovitev, da se belgijski zakonodajalec namenoma ni držal tega predloga v besedilu člena 9 zakona iz leta 1991, s tem ko je dovolil uradnikom, da umaknejo svojo zahtevo za prenos pod edinim pogojem, da pridobijo soglasje svoje institucije. Poleg tega je belgijski zakonodajalec s tem, da je omejil retroaktivno veljavo člena 194 zakona iz leta 2006 od 1. maja 2004, implicitno priznal, da ta člen ne razlaga, temveč spreminja in da posledično predhodno besedilo člena 9 zakona iz leta 1991 ne omejuje umika samo na primer, da uradnik ne bi več mogel pridobiti starostne pokojnine Skupnosti.
132 Tretjič, tudi če bi se novo besedilo člena 9 zakona iz leta 1991 moralo upoštevati, da bi se ugotovilo, ali bi v času sprejema sporne odločbe odprava odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 lahko vplivala na pravice belgijskih pokojninskih sistemov, je treba ugotoviti, da bi z izjemo morebitnega izpodbijanja določb člena 194 zakona iz leta 2006 pred pristojnim sodiščem člen 9 zakona iz leta 1991 v novi različici onemogočil, kot zatrjuje belgijska vlada, da bi tožeča stranka dosegla odpravo odločb, s katerimi sta belgijska pokojninska sistema določila višino njegovih pokojninskih pravic z namenom, da se prenesejo.
133 Iz predhodno navedenega izhaja, da odprava odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 sama po sebi ne bi mogla vplivati na pravice belgijskih pokojninskih sistemov in da posledično Komisija v nasprotju s tem, kar zatrjuje, ni bila zavezana zavrniti zahteve po umiku omenjenih odločb, ki jo je nanjo naslovil njun upravičenec.
134 Po teh pogojih splošna pravila, ki urejajo odpravo upravnih aktov, niso onemogočala, da Komisija ti odločbi odpravi.
135 Posledično je Komisija s tem, da je odločila, da zaradi odsotnosti izrecne določbe prava Skupnosti, ki bi ji to omogočala, ni mogla odpraviti odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002 na zahtevo njunega upravičenca, ni pravilno presodila obsega pristojnosti, ki jo ima na podlagi člena 11(2) priloge VIII h Kadrovskim predpisom tako v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe z dne 22. marca 2004 kot v tisti po tej uredbi, s čimer je v sporni odločbi zmotno uporabila pravo.
136 Iz vsega navedenega izhaja, da je zavrnitev odprave odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002, ki jo je Komisija tožeči stranki izdala s sporno odločbo, treba razglasiti za nično, ker je ta zavrnitev sprejeta na podlagi dveh pravnih utemeljitev, v katerih je zmotno uporabljeno pravo, ne da bi bilo treba odločati o drugih tožbenih razlogih.
Tožbeni predlogi, ki predlagajo, da se zavrnitev Komisije, da tožeči stranki dovoli vložitev nove zahteve za prenos, razglasi za nično
137 Tožeča stranka proti zgoraj omenjeni odločbi ni izrazila nobenega posebnega razloga, tako da je treba to presojati, kot da je tožeča stranka želela razglasitev ničnosti te odločbe samo kot posledico razglasitve ničnosti zavrnitve odprave odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002.
138 Komisija je zavrnila zahtevo tožeče stranke, da se ji dovoli vložiti novo zahtevo za prenos svojih pokojninskih pravic, z enako obrazložitvijo, kot je zavrnila njeno zahtevo, da doseže odpravo odločb z dne 11. junija in 26. avgusta 2002. Iz te sodbe izhaja, da je v tej obrazložitvi zmotno uporabljeno pravo. Iz tega izhaja, da je treba tudi zavrnitev Komisije, da tožeči stranki dovoli vložiti novo zahtevo za prenos, razglasiti za nično.
Stroški
139 Kot je Sodišče za uslužbence razsodilo v svoji sodbi z dne 26. aprila 2006 v zadevi Falcione proti Komisiji (F‑16/05, še neobjavljena v ZOdl., točke od 77 do 86), dokler ne začnejo veljati poslovnik Sodišča za uslužbence in predvsem določbe glede stroškov, je treba uporabiti poslovnik Sodišča prve stopnje.
140 Na podlagi člena 87(2) poslovnika tega Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so ti priglašeni. Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela, ji je treba naložiti, da poleg svojih stroškov krije tudi stroške tožeče stranke.
141 Na podlagi člena 87(4)(1) istega poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, krijejo svoje stroške. Posledično Kraljevina Belgija, intervenient, krije svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije Evropskih skupnosti z dne 25. januarja 2005 se razglasi za nično.
2) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov E. Genetta.
3) Kraljevina Belgija krije svoje stroške.
Razglašena na javni obravnavi v Luxembourgu 16. januarja 2007.
Besedilo te sodbe kot tudi sodb sodišč Skupnosti, ki so bile navedene v tej sodbi in ki še niso bile objavljene v Zbirki odločb, je na voljo na internetni strani Sodišča: www.curia.europa.eu.