SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 28. septembra 2023(1)
Zadeva C-536/22
MW,
CY
proti
VR Bank Ravensburg-Weingarten eG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Potrošniške kreditne pogodbe za stanovanjske nepremičnine – Direktiva 2014/17/EU – Predčasno odplačilo kredita – Nacionalna ureditev, ki določa nadomestilo, ki vključuje izgubljeni dobiček posojilodajalca – Metoda za izračun izgubljenega dobička – Odpoved pogodbe pred odplačilom“
1. V skladu s členom 25 Direktive 2014/17/EU(2) imajo potrošniki pravico, da svoje obveznosti iz kreditne pogodbe za stanovanjsko nepremičnino delno ali v celoti izpolnijo pred njenim iztekom.
2. Sodišče je bilo doslej pozvano, naj odloči o obsegu zmanjšanja skupnih stroškov kredita (v korist potrošnika), ki je neločljivo povezano s predčasno poravnavo njegovih obveznosti.(3)
3. S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se Sodišču ponuja priložnost, da (če se ne motim) prvič obravnava drugo stran enačbe: pravico posojilodajalca, da prejme, „kadar je upravičeno, […] pošten[o] in objektivn[o] nadomestil[o]“ za morebitne stroške, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita.
I. Pravo, ki se uporablja
A. Pravo Unije. Direktiva 2014/17
4. V uvodni izjavi 66 je navedeno:
„Sposobnost potrošnika, da odplača kredit pred iztekom kreditne pogodbe, ima lahko pomembno vlogo pri spodbujanju konkurence na notranjem trgu in prostega gibanja državljanov Unije ter prispevanju k zagotovitvi prožnosti, potrebne za spodbujanje finančne stabilnosti, v času trajanja kreditne pogodbe v skladu s priporočili Odbora za finančno stabilnost. […] Države članice bi torej morale bodisi v pravu bodisi z drugimi sredstvi, kot so pogodbene klavzule, zagotoviti, da imajo potrošniki pravico do predčasnega odplačila. […] Pogoji, ki jih določijo države članice, lahko določajo, da je dajalec kredita upravičen do poštenega in objektivno upravičenega nadomestila za morebitne stroške, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita. V primeru, da države članice določijo, da je dajalec kredita upravičen do nadomestila, bi moralo biti tovrstno nadomestilo za morebitne stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom kredita, v skladu z nacionalnimi pravili o nadomestilih pošteno in objektivno upravičeno. Nadomestilo ne bi smelo presegati finančne izgube dajalca kredita.“
5. Člen 25 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da ima potrošnik pravico, da svoje obveznosti iz kreditne pogodbe delno ali v celoti izpolni pred njenim iztekom. V takšnih primerih je potrošnik upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita zanj, sestavljenega iz obresti in stroškov za preostalo obdobje trajanja pogodbe.
2. Države članice lahko določijo, da za uveljavljanje pravice iz odstavka 1 veljajo določeni pogoji. Takšni pogoji lahko vključujejo časovne omejitve glede uveljavljanja pravice, različno obravnavo glede na vrsto posojilne obrestne mere oziroma trenutka, ko potrošnik uveljavlja pravico, ali omejitve glede okoliščin, v katerih se lahko pravica uveljavlja.
3. Države članice lahko določijo, da je dajalec kredita, kadar je upravičeno, upravičen do poštenega in objektivnega nadomestila za morebitne stroške, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita, a potrošnika ne kaznuje. V zvezi s tem nadomestilo ne presega finančne izgube dajalca kredita. Države članice lahko pod temi pogoji določijo, da nadomestilo ne sme presegati določene stopnje ali da je dovoljeno le v določenem časovnem obdobju.
4. Kadar želi potrošnik obveznosti iz kreditne pogodbe izpolniti pred njenim iztekom, dajalec kredita potrošniku takoj po prejemu prošnje na papirju ali drugem trajnem nosilcu zagotovi informacije, potrebne za preučitev navedene možnosti. V teh informacijah se vsaj količinsko opredelijo posledice, ki bi jih imela za potrošnika izpolnitev obveznosti iz kreditne pogodbe pred njenim iztekom in jasno navedejo vse uporabljene predpostavke. Vse uporabljene predpostavke so smiselne in upravičene.
5. Kadar namerava potrošnik predčasno odplačilo izvršiti v obdobju, za katero je bila dogovorjena fiksna posojilna obrestna mera, lahko države članice določijo, da je uveljavljanje pravice iz odstavka 1 odvisno od tega, ali ima potrošnik za to legitimen interes.“
B. Nacionalno pravo
6. V obravnavani zadevi je upoštevnih več določb Bürgerliches Gesetzbuch (nemški civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB), zlasti člen 252 (naslovljen „Izgubljeni dobiček“); 490 (naslovljen „Izredna pravica do odpovedi pogodbe“), odstavek 2; 500 (naslovljen „Pravica posojilojemalca do odpovedi; predčasno odplačilo), odstavek 2; 502 (naslovljen „Nadomestilo za predčasno odplačilo“) in 812 (naslovljen „Pravica do vračila“).
II. Dejansko stanje, spor in vprašanja za predhodno odločanje
7. MW in CY sta 11. januarja 2019 z družbo VR Bank Ravensburg-Weingarten eG (v nadaljevanju: VR Bank) sklenila pogodbo o stanovanjskem posojilu za nakup stanovanja. Dogovorjena je bila fiksna obrestna mera za posojilo do 30. januarja 2029.
8. V skladu s pogodbo je lahko posojilojemalec v obdobju veljavnosti fiksne obrestne mere svoje obveznosti predčasno izpolnil le, če je imel za to upravičen interes.
9. Pogodba je vključevala te pogoje:
– družba VR Bank je v primeru predčasnega odplačila posojila upravičena do nadomestila za nastalo škodo. Izračun te škode temelji na metodi aktiva-pasiva, ki jo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) šteje za dopustno;(4)
– posojilojemalca sta dolžna plačati pošteno nadomestilo za upravne stroške, ki so povezani s predčasnim odplačilom posojila.
10. MW in CY sta 19. maja 2020 prodala stanovanje (kupljeno prejšnje leto)(5) in odpovedala posojilno pogodbo z učinkom od 30. junija 2020.
11. Družba VR Bank je 9. junija 2020 od MW in CY zahtevala nadomestilo za škodo zaradi predčasnega odplačila posojila, ki sta ga ta plačala.
12. MW in CY sta 19. aprila 2021 od družbe VR Bank zahtevala vračilo nadomestila za predčasno odplačilo. Tak je tudi njun zahtevek v sporu, ki poteka pred predložitvenim sodiščem.
13. Po mnenju tožečih strank družba VR Bank ni bila upravičena do nadomestila, ker posojilna pogodba ni vsebovala dovolj informacij o njegovem izračunu. Poleg tega naj bi lahko v skladu z Direktivo 2014/17 nadomestilo krilo le dejansko nastale stroške, ne pa tudi izgubljenih obresti ali izgubljenega dobička posojilodajalca. Prav tako menita, da hipotetični izračun na podlagi finančno-matematičnih formul ni dopusten.
14. Družba VR Bank nasprotuje tožbi in trdi, da:
– pogodba vsebuje vse zakonsko predpisane informacije;
– je znesek nadomestila skladen z ustaljeno sodno prakso Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), ki se nanaša na primere upravičenega odplačila posojila, ki je zavarovano s hipoteko. V skladu s to sodno prakso je posojilodajalec upravičen do nadomestila za škodo, ki neposredno izhaja iz predčasnega odplačila, če mu posojilojemalec v danem trenutku dolguje obresti po fiksni posojilni obrestni meri;
– se morajo banke v primeru dajanja posojil praviloma refinancirati in zato prevzemajo dolgoročne obveznosti. Če bi lahko posojilojemalec kadar koli odstopil od pogodbe, ne da bi nadomestil škodo, nastalo zaradi odstopa od pogodbe, naj bi to povzročilo znatno podražitev posojil, zavarovanih s hipoteko, saj bi bilo treba to tveganje vključiti v ceno.
15. V teh okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba pojem ,pošteno in objektivno nadomestilo za morebitne stroške, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita‘ iz člena 25(3) Direktive 2014/17/EU razlagati tako, da nadomestilo zajema tudi izgubljeni dobiček kreditodajalca, zlasti prihodnja plačila obresti, ki jih izgubi zaradi predčasnega odplačila?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
Ali vsebuje pravo Unije in zlasti člen 25(3) Direktive 2014/17/EU zahteve glede izračuna prihodkov kreditodajalca iz ponovnega vlaganja predčasno odplačanega potrošniškega kredita za nepremičnine, ki jih je treba upoštevati pri izgubljenem dobičku, in če jih vsebuje, katere?
Zlasti:
(a) Ali se morajo nacionalna pravila za izračun navezati na to, kako kreditodajalec predčasno odplačani znesek dejansko uporabi?
(b) Ali smejo nacionalna pravila kreditodajalcu dopuščati, da nadomestilo za predčasno odplačilo izračuna na podlagi fiktivnega ponovnega vlaganja v varne vrednostne papirje kapitalskega trga za enako obdobje (tako imenovana metoda aktiva-pasiva)?
3. Ali spada na področje uporabe člena 25 Direktive 2014/17/EU tudi primer, v katerem potrošnik potrošniško kreditno pogodbo za nepremičnine najprej odpove zaradi pravice do odpovedi, ki jo je določil nacionalni zakonodajalec, in nato kreditodajalcu predčasno odplača kredit?“
III. Postopek pred Sodiščem
16. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 10. avgusta 2022.
17. Pisna stališča so predložile družba VR Bank, nemška vlada in Evropska komisija. Presojeno je bilo, da izvedba obravnave ni nujna.
IV. Analiza
18. Direktiva 2014/17 določa „skupni okvir za določene vidike zakonov in drugih predpisov držav članic glede pogodb, zavarovanih s hipoteko, ki zajemajo potrošniški kredit ali drugače zadevajo stanovanjske nepremičnine […]“.(6)
19. Z nekaj izjemami je harmonizacija, ki jo določa Direktiva 2014/17, minimalna. Na svojem področju uporabe ratione materiae:
– v okviru vidikov, ki so enotno urejeni, državam članicam omogoča, da ohranijo ali sprejmejo določbe, ki zagotavljajo večjo zaščito potrošnika;(7)
– v okviru drugih vidikov priznava regulativne pristojnosti nacionalnega zakonodajalca in vnaprej sprejema posledice neobstoja enotnih pravil.
20. Člen 25 Direktive 2014/17, naslovljen „Predčasno odplačilo“, potrošniku zagotavlja možnost, da se razbremeni pogodbenih obveznosti pred dogovorjenim rokom. Vendar ta možnost ni brezpogojna in prosta nadomestil: lahko vključuje nadomestilo posojilodajalcu za morebitne stroške, ki jih ima posojilodajalec neposredno zaradi predčasnega odplačila posojila.
21. Države članice so zavezane določiti pravico potrošnika do predčasnega odplačila kredita za stanovanjsko nepremičnino s posledičnim znižanjem skupnih stroškov tega kredita (v njegovo korist). V Direktivi 2014/17 so določena načela, na podlagi katerih se izvaja to znižanje.
22. Nasprotno pa Direktiva 2014/17 sama po sebi ne zagotavlja pravice posojilodajalca do nadomestila za škodo, ki mu jo povzroči predčasno odplačilo. Vsakemu nacionalnemu zakonodajalcu zgolj omogoča, da to pravico uvede in uredi ter določi pogoje zanjo.(8) Če nacionalna ureditev to pravico dopušča, pa mora nadomestilo izpolnjevati nekatere minimalne zahteve, določene v sami Direktivi 2014/17.
A. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
23. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali pošteno in objektivno nadomestilo za morebitne stroške, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom, vključuje tudi izgubljeni dobiček posojilodajalca.(9) V ta pojem vključuje zlasti obresti, za katere je posojilodajalec pričakoval, da jih bo prejel v prihodnosti, in ki jih ne bo prejel.(10)
24. Menim, da Direktiva 2014/17 ne nasprotuje temu, da se pri izračunu nadomestila upoštevajo te obresti, kar pomeni, da je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti pritrdilno. V nadaljevanju bom v zvezi s tem člen 25(3) te direktive razlagal v skladu z običajnimi razlagalnimi merili.
1. Jezikovno merilo
25. Na prvi pogled bi lahko besedilo(11) vzbudilo nekaj dvomov:
– člen 25(3) Direktive 2014/17 se sklicuje na nadomestilo stroškov. V skladu s točko 1 tega člena (v kateri je med „obrestmi“ in „stroški“ uporabljen veznik „in“) naj bi pojem stroškov vključeval kaj drugega kot obresti;
– v tem besedilu so navedeni morebitni stroški, povezani s predčasnim odplačilom. Obresti, ki bi jih bilo treba plačati, če takega odplačila ne bi bilo, ne bi imele narave stroškov, saj so zaradi predčasnega odplačila nujno izgubljene;
– člen zajema stroške, ki so neposredno povezani z odplačilom. Mogoče bi bilo trditi, da so taki le stroški, ki se nanašajo na konkretne transakcije, ki jih opravijo kreditne institucije pri upravljanju tega odplačila.(12)
26. Vendar menim, da jezikovna razlaga člena 25(3) Direktive 2014/17 ne nasprotuje stališču, ki ga zagovarjam.
27. Pojem „stroški“, ki je uporabljen v tej direktivi(13), ni natančen niti ne označuje nedvoumne vsebine.(14) V besedilu so obresti celo predstavljene kot „stroški“, na primer v členu 14 o predpogodbenih informacijah.(15)
28. Poleg tega, čeprav so v členu 25(1) Direktive 2014/17 „stroški“ del „skupnih stroškov kredita“ za potrošnika in torej „stroški“, ki jih plača potrošnik(16), so tudi „obresti“ „stroški“ v smislu opredelitve „skupnih stroškov kredita“.(17)
29. Člen 25(3) Direktive 2014/17 poleg tega določa, da nadomestilo „ne presega finančne izgube dajalca kredita“.(18) To pomeni, da je izguba prihodnjih obresti pojmovana kot strošek, ki ga ima (ali bi ga lahko imel, odvisno od primera) posojilodajalec zaradi predčasnega odplačila in za katerega lahko prejme nadomestilo, če tako določi nacionalni zakonodajalec.
30. Uporaba izraza „morebitni stroški“ prav tako ne izključuje upoštevanja izgubljenega dobička kot dela nadomestila, ki ga je treba plačati posojilodajalcu. Ta zaradi predčasnega odplačila posojila preneha prejemati dogovorjene obresti (to je obresti, ki bi se v skladu s pogodbo obračunale v celotnem pogodbenem obdobju). Prav zato je izgubo obresti mogoče šteti za finančno posledico, ki je neposredno povezana z odplačilom.
31. S tega vidika je trditev, da se obresti neizogibno in ne le morda izgubijo, na splošno pravilna. Vendar ni izključeno, da se posojilo s spremenljivo obrestno mero preneha obrestovati pred odplačilom in neodvisno od njega (v nekaterih tržnih razmerah).(19)
32. Prav tako se lahko zgodi, da v praksi predčasno odplačilo glavnice posojilodajalcu ne povzroči izgube v smislu obresti, ki jih ne bo prejel, če bo znesek ponovno vložil in bo obrestna mera, ki se bo uporabljala po ponovnem vlaganju, zanj ugodnejša. V tem primeru ni vnaprej gotovo, ali bo škoda nastala ali ne.
33. Druge navedbe iz člena 25 Direktive 2014/17 potrjujejo, da je obresti, ki ne bodo zaračunane, pravilno opredeliti kot sestavni del nadomestila posojilodajalcu, saj to ni omejeno zgolj na stroške upravljanja:
– nadomestilo mora biti „pošteno in objektivno“ ter „upravičeno“:(20) tega ne bi bilo treba opredeliti, če bi se to nanašalo le na plačilo storitev (kot so storitve upravljanja povračila), za katere vedno obstaja objektivna utemeljitev;
– zaključni stavek „[nadomestilo] je dovoljeno le v določenem časovnem obdobju“ kaže v isto smer, saj stroški upravljanja povračila niso porazdeljeni skozi daljši čas.
34. Nazadnje, rubrika 9 („Predčasno odplačilo“) dela B priloge II evropskega standardnega informativnega lista (ESIS) iz Direktive 2014/17 v zvezi z informacijami, ki jih je treba navesti v tem listu, določa, da „Kadar je višina nadomestila odvisna od različnih dejavnikov, kot je […] veljavna obrestna mera v času predčasnega odplačila […]“. Tako poudarja, da so obresti, ki se ne bodo več obračunavale, eden od dopustnih elementov za izračun nadomestila.
2. Pripravljalni dokumenti
35. Pri pregledu pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2014/17 nisem našel sklicevanj na nadomestilo za predčasno odplačilo, ki bi vodila k harmonizaciji načina njegovega izračuna ali postavk, za katere se plača nadomestilo. Vendar obstajajo znaki, da je bila preučena možnost vključitve izgubljenega dobička posojilodajalca v to nadomestilo.
36. Parlament je v poročilu o predlogu Komisije predlagal, da bi bilo treba pri določanju nadomestila upoštevati stroške posojilodajalca, pa tudi morebitne prihranke, ki bi mu jih prineslo odplačilo.(21) Poleg tega je v normativni del uvedel omejitev nadomestila na največ višino finančne izgube posojilodajalca.(22)
37. V nekaterih dokumentih Sveta se nadomestilo pojavlja kot nekaj, kar je ločeno od „drugih dodatnih stroškov“, med katerimi so na primer upravni stroški ali stroški zaključka spisa.(23)
38. Poleg tega je Svet poleg morebitne ureditve predčasnega odplačila s strani držav članic z nadomestilom za stroške, ki nastanejo posojilodajalcu, predvidel odplačila brez nadomestila („free of charge for the consumer“), pri čemer je kot primer navedel posojila s spremenljivo obrestno mero.(24) Menim, da ta določba nakazuje, da bi po mnenju Sveta nadomestilo lahko vključevalo obresti, ki po predčasnem odplačilu ne bodo zaračunane.
3. Teleološko merilo
39. Kot sem že navedel, Direktiva 2014/17 sama po sebi posojilodajalcu ne priznava pravice do nadomestila za predčasno odplačilo kredita. Odločitev, ali jo bo določil, sodi v pristojnost vsakega nacionalnega zakonodajalca, ki pa mora spoštovati namen člena 25 Direktive.
40. Menim, da je nacionalni sistem, ki pri ocenjevanju nadomestila za predčasno odplačilo upošteva izgubljeni dobiček posojilojemalca, lahko v skladu s tem namenom.
41. Sodišče je v sodbi UniCredit Bank Austria, potem ko je pravico do predčasnega odplačila povezalo s členom 1 Direktive 2014/17 v povezavi z njeno uvodno izjavo 15, opozorilo, da je cilj te direktive glede pogodb, ki zajemajo potrošniški kredit, zavarovan s hipoteko ali drugače in povezan s stanovanjskimi nepremičninami, potrošnikom „zagotovi[ti] visok[o] raven varstva“.(25)
42. Izraženo je bilo mnenje, da bi bila izključitev izgubljenega dobička posojilodajalca iz stroškov, ki jih je treba nadomestiti, rešitev, ki najbolje varuje potrošnika (saj odpravlja ovire za uveljavljanje njegove pravice do predčasnega odplačila).(26) S tega vidika naj bi znižanje obresti in stroškov, ki izhaja iz pravice do odplačila v smislu člena 25(1) Direktive 2014/17, izključevalo vključitev prihodnjih obresti, ki ne bodo zaračunane, v nadomestilo.(27)
43. V skladu s to trditvijo naj bi opredelitev izgubljenega dobička posojilodajalca kot donosa, ki bi ga prejel, če bi pogodba ostala v veljavi, izničila eno od prednosti pravice do predčasnega odplačila, ki je prihranek, in bi ogrozila smisel te pravice. Taka opredelitev brez posebne utemeljitve ali neke vrste pogojenosti naj ne bi bila združljiva z Direktivo 2014/17.
44. Vendar menim, da to ni stališče, ki izhaja iz Direktive 2014/17. S to direktivo je bila sicer uvedena pravica do predčasnega odplačila (ki je kot taka neodpravljiva), vendar je bilo vsaki državi članici omogočeno, da to pravico vključi v svoj pravni sistem, pri tem pa ohrani posebnosti tega sistema in upošteva posebnosti svojega trga nepremičninskih kreditov.(28)
45. Če država članica na podlagi te proste presoje posojilodajalcu prizna pravico do nadomestila, mora upoštevati nekatere minimalne pogoje(29), vendar ji nič ne preprečuje, da pri izračunu upošteva izgubljeni dobiček posojilodajalca.
46. Direktiva 2014/17 ne vsebuje opredelitve „poštenega nadomestila“(30), besedne zveze, ki jo je treba razlagati enotno in ki se nanaša tako na postavke kot višino nadomestila. Tako kot na drugih področjih prava Unije(31) se tudi na področju nadomestil za predčasno odplačilo kredita kvalifikator „pošten“ nanaša tako na nadomestilo za škodo, ki jo je utrpela ena stranka, kot tudi na ravnotežje med nasprotnimi interesi potrošnika in posojilodajalca:
– za potrošnika ima odplačilo prednosti, saj se sprosti pogodbene obveznosti ob znižanju dogovorjene cene;
– za posojilodajalca pa ima lahko predčasno odplačilo neugodne posledice, saj ga bo moral ne le upravljati, temveč bo moral kapital tudi ponovno vložiti v skladu z novimi tržnimi cenami (ali pa preprosto nositi izgubo obresti).(32)
47. V tem okviru lahko vključitev izgube dobička med elemente nadomestila prispeva k ciljem Direktive 2014/17, ki niso omejeni le na željo po zagotovitvi visoke ravni varstva potrošnikov. Drugi navedeni cilj je vzpostavitev učinkovitega in konkurenčnega notranjega trga za kreditne pogodbe za stanovanjske nepremičnine(33) v okviru skrbi za finančno stabilnost(34). V skladu z uvodno izjavo 66 Direktive je pravica do predčasnega odplačila instrument za dosego teh ciljev.(35)
48. Če je v državi članici priznana pravica do nadomestila, Direktiva 2014/17, kot sem že pojasnil, dopušča veliko manevrskega prostora za ureditev izvrševanja te pravice. Tako je tej državi članici omogočeno, da upošteva posebnosti svojega kreditnega trga, ne da bi bilo to v nasprotju s cilji te direktive.
49. Odločitev o tem, ali naj se v primeru predčasnega odplačila določi nadomestilo v korist posojilodajalca, in, če da, v kakšnem obsegu, je odločitev, ki lahko, odvisno od primera, povzroči znatne posledice. Na področju stanovanjskih kreditov, ki so v glavnem domači, bi te posledice vplivale predvsem na lokalni trg in lokalno gospodarstvo, vendar ni mogoče izključiti njihove zmožnosti širšega vplivanja.
50. V sistemu, ki posojilodajalcem ne bi omogočal, da prejmejo nadomestilo za izgubo pričakovanih obresti, si je mogoče predstavljati, da bi se ti odločili za strategije z morebitnimi neželenimi učinki na cilje Direktive 2014/17(36): lahko bi prišlo do omejene ponudbe kreditnih produktov ali zaračunavanja višjih obresti vsem potrošnikom.(37)
51. Ko člen 25(3) Direktive 2014/17 državam članicam nalaga odločitev o določitvi nadomestila, ga vnaprej ne omejuje na stroške upravljanja odplačila ali druge upravne stroške, ki iz tega izhajajo. Nacionalni zakonodajalec ima torej široko polje proste presoje, tako da lahko v nadomestilo vključi izgubljeni dobiček posojilodajalca, če meni, da je to nujno potrebno za, nenazadnje, spodbujanje ciljev Direktive 2014/17 na domačem trgu stanovanjskih nepremičnin.
4. Sistematično merilo. Direktiva 2008/48
52. V preambuli Direktive 2014/17 je navedeno, da morajo biti razlage skladne z drugimi akti Unije, zlasti z Direktivo 2008/48, in jih morajo dopolnjevati.(38) Čeprav so obenem navedena tudi opozorila glede omejitev tega merila sistematične razlage, se nobeno ne nanaša na pravico do predčasnega odplačila.(39)
53. Direktiva 2008/48 (uvodna izjava 39) priznava razliko med potrošniškimi krediti in „drugi[mi] proizvodi[…], ki se financirajo z dolgoročnejšimi mehanizmi financiranja, na primer […] hipotekarni[mi] posojili[…] s fiksno obrestno mero“. Prav zato, ker zadnjenavedeni model dolgoročnega financiranja ni običajen za potrošniške kredite, mora biti najvišje nadomestilo posojilodajalcu v primeru predčasnega odplačila takega kredita praviloma določeno pavšalno.
54. V Direktivi 2008/48 izjema od tega pravila potrjuje, da so (ali so lahko) obresti, ki se ob predčasnem odplačilu prenehajo prejemati, predmet nadomestila:
– ob upoštevanju zgornje meje je s členom 16(4)(b) državam članicam dovoljeno, da določijo drugačno nadomestilo glede na dejanske izgube;(40)
– kot merilo za določitev izgube je v isti določbi navedeno, da je ta „sestavljena iz razlike med začetno dogovorjeno obrestno mero in obrestno mero, po kateri lahko dajalec kredita posodi predčasno povrnjen znesek na trg v času predčasnega odplačila“.
55. Če je torej tako v Direktivi 2008/48, lahko to a fortiori velja tudi za stanovanjske kredite (zavarovane s hipoteko ali enakovrednim jamstvom) pri razlagi člena 25 Direktive 2014/17.(41) To potrjuje, da je finančno izgubo, ki ustreza obrestim, mogoče vključiti med potencialne stroške, povezane s predčasnim odplačilom kredita, v skladu z nacionalnimi predpisi o nadomestilu.
56. Če povzamem, menim, da ni ovire za to, da se v zakonodaji države članice določi, da se pri nadomestilu iz člena 25(3) Direktive 2014/17 upoštevajo izgube, povezane z izgubo obresti, ki zaradi predčasnega odplačila ne bodo zaračunane.
B. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
57. Če je odgovor na prvo vprašanje (kot predlagam) pritrdilen, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali člen 25(3) Direktive 2014/17 vsebuje „zahteve glede izračuna prihodkov kreditodajalca iz ponovnega vlaganja predčasno odplačanega potrošniškega kredita za nepremičnine, ki jih je treba upoštevati pri izgubljenem dobičku“.
1. Metoda izračuna na splošno
58. Direktiva 2014/17 ne navaja posebnega načina izračuna nadomestila, ki pripada posojilodajalcu.(42) Metoda izračuna (kot tudi drugi vidiki nadomestila, le z nekaj pogoji, ki sem jih že omenil in jih bom zdaj ponovil) je prepuščena presoji držav članic.
59. To potrjuje uvodna izjava 66 Direktive 2014/17, v kateri je navedeno, da je treba nadomestilo določiti „v skladu z nacionalnimi pravili“.
60. Za določitev nadomestila Direktiva 2014/17 ne nalaga niti ne prepoveduje upoštevanja tega, kako posojilodajalec dejansko uporabi predčasno odplačani znesek(43), ali drugih podobnih metod, o čemer odloča posamezna država članica.
61. Pogoji iz Direktive 2014/17 v zvezi z nadomestilom so omejeni na to, da nadomestilo ne sme kaznovati potrošnika ali presegati finančne izgube posojilodajalca ter je „pošteno“(44) in „objektivno“.
62. Zahteva po „objektivnosti“ nadomestila se nanaša na abstrakten in vnaprej določen način izračuna, katerega parametrov ni mogoče določiti po presoji ene od strank. Poleg tega mora ta metoda služiti za odkrivanje primerov, v katerih nadomestilo ni upravičeno.(45) Vendar je ob upoštevanju teh značilnosti izračun nadomestila po metodi, ki vključuje hipotetičen element, po mojem mnenju lahko možnost, ki ni v nasprotju z Direktivo 2014/17.
2. Metoda aktiva-pasiva v skladu z nemško sodno prakso
63. V skladu z opisom iz predložitvene odločbe, ki se sklicuje na nacionalno sodno prakso(46), finančna izguba posojilodajalca po metodi aktiva-pasiva ustreza razliki med dvema zneskoma:
– obresti, ki bi jih posojilojemalec plačal, če bi se pogodba izvajala, kot je bilo dogovorjeno, in
– donos, ki bi ga posojilodajalec dosegel, če bi predčasno prejeti znesek investiral na varnem kapitalskem trgu v vrednostne papirje z zapadlostjo, ki bi bila skladna z zapadlostjo posojila.
64. Za ta izračun ni nujno, da je bila ponovna naložba kot taka izvedena. Kot merilo se upošteva ocena donosa naložbe z enako zapadlostjo.(47)
65. Poleg tega je treba od zneska razlike odšteti prihranjene stroške tveganja in upravne stroške na dan plačila nadomestila zaradi predčasnega odplačila; znesek se posodobi na podlagi tega datuma plačila.
66. Pri tej metodi:
– se izračun nadomestila opravi na podlagi pregledno določenih pogojev na kapitalskem trgu, na katere posojilodajalec nima vpliva;
– formula ne vključuje zneskov kot kazni za posojilojemalca zaradi predčasnega odplačila;
– je tako izračunano nadomestilo namenjeno izravnavi finančne izgube, tako da tudi potrošniku, ki predčasno odplača posojilo, dejansko ni naložena kazen. Če so obrestne mere, ki se uporabljajo za ponovne naložbe, višje od obrestnih mer, dogovorjenih v prvotni kreditni pogodbi, posojilodajalec ni upravičen do nadomestila.
67. Tako kot vse intervenientke v postopku predhodnega odločanja in ob upoštevanju končne presoje predložitvenega sodišča v zvezi s to točko menim, da metoda „aktiva-pasiva“ izpolnjuje minimalne pogoje za nadomestilo, ki se zahtevajo z Direktivo 2014/17.
68. Poleg tega je ta metoda podobna metodi, ki se v Direktivi 2008/48 v členu 16(4), in fine, uporablja za izračun dejanske finančne izgube posojilodajalca, kadar države članice izjemoma predvidijo odstopanje od pravila najvišje pavšalne stopnje (člen 16(2)).
69. Izračun nadomestila posojilodajalcu, ki ga dovoljuje Direktiva 2008/48 o potrošniških kreditih, namreč tako kot metoda „aktiva-pasiva“ vključuje element hipotetične (in ne nujno dejanske) naložbe vrnjenega zneska.(48) Ker je sprejet na področju potrošniških kreditov, ga je lažje sprejeti tudi za hipotekarne kredite ali kredite z enakovrednim jamstvom.
C. Tretje vprašanje za predhodno odločanje
70. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali se člen 25 Direktive 2014/17 uporablja v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, ko potrošnik pred odplačilom kredita odpove pogodbo na podlagi pravice do odpovedi, ki mu jo priznava nacionalni pravni red.
71. Vprašanje se postavlja v zvezi z nemškim pravom, ki predvideva dva primera predčasnega odplačila kredita pri posojilih s fiksno obrestno mero:
– v prvem primeru odplačilo sledi odpovedi pogodbe s strani posojilojemalca in je odvisno od njenih pogojev. Zanj se uporablja člen 490(2) BGB, ki potrošniku podeljuje pravico do odpovedi pogodbe iz izrednih razlogov.(49) Določba je v sedanji obliki obstajala pred Direktivo 2014/17 in ni posledica njenega prenosa v nacionalno zakonodajo;
– v drugem primeru odplačilo ni posledica odpovedi pogodbe, temveč je neodvisno od tega, ali pride do odpovedi. V bistvu je urejeno v členih 500 in 502 BGB, ki sta bila leta 2016 spremenjena zaradi prenosa Direktive 2014/17.(50) Potrošnik lahko predčasno odplačilo izvede kadar koli, če dokaže legitimen interes.(51)
72. Posledice uporabe obeh pravil se z vidika nadomestila posojilodajalcu razlikujejo:
– člen 490(2) BGB določa, da mora posojilojemalec posojilodajalcu povrniti škodo, ki jo je ta utrpel zaradi predčasne odpovedi pogodbe. Za izračun nadomestila se uporabijo splošna načela, ki veljajo na odškodninskem področju, tako da je v skladu s členom 252 BGB vključen tudi izgubljeni dobiček;
– v skladu s členom 502(1) BGB lahko posojilodajalec v primeru predčasnega odplačila zahteva razumno nadomestilo za izgubo, ki je neposredno povezana s tem odplačilom. Sestavni elementi nadomestila in način njegovega izračuna so vidiki, ki jih določi nacionalni zakonodajalec ob upoštevanju omejitev in pogojev iz Direktive 2014/17.
73. Ker so mnenja v pravni teoriji različna, je predložitveno sodišče izrazilo dvom o tem, ali se člen 25 Direktive 2014/17 uporablja tudi za odplačilo posojila po odpovedi pogodbe, ki ga ureja člen 490(2) BGB.
74. Po mnenju predložitvenega sodišča „precej kaže na to, da se člen 25 Direktive 2014/17 uporabi tudi, če potrošnik v skladu s členom 490(2) BGB odpove […] pogodbo […], preden predčasno odplača kredit“.
75. V nasprotnem primeru, dodaja, „mnogi potrošniki ne bi bili deležni ugodnosti svoje pravice do predčasnega odplačila […]. Če bi se nadomestilo, ki se zaračuna pri predčasnem odplačilu posojila, pri uresničevanju pravice do predčasne odpovedi iz člena 490(2) BGB izračunalo drugače kot v okviru […] členov 500 in 502 BGB, bi to imelo za posledico, da bi bil potrošnik, ki je svoj kredit predčasno odpovedal, morebiti v slabšem položaju kot tisti, ki brez odpovedi uresniči svojo pravico do predčasnega odplačila“.
76. Zato se, kot povzema predložitveno sodišče, „[g]lede na cilj te pravice, da varuje potrošnika, […] zdi nujno, da člen 25 Direktive 2014/17 učinkuje tudi v primeru odpovedi, ki je podana pred odplačilom kredita“.
77. Strinjam se s trditvijo predložitvenega sodišča glede uporabe člena 25 Direktive 2014/17. Vendar imam pomisleke glede nekaterih delov razlogovanja, na katerem temelji.
78. Abstraktno gledano se postavlja vprašanje, ali lahko vsaka država članica različno oblikuje pravico posojilodajalca do nadomestila(52) glede na to, ali jo povezuje z uveljavljanjem izredne pravice potrošnika do odpovedi pogodbe ali ne.
79. Po mojem mnenju ni mogoče izključiti pritrdilnega odgovora na to konkretno vprašanje. Z drugimi besedami, argumenti, kot je dejstvo, da je lahko en potrošnik „v slabšem položaju“(53) od drugega zaradi uporabe ene od možnosti, ki so mu na voljo po nacionalnem pravu, namesto druge, se mi ne zdijo zadostni za zmanjšanje manevrskega prostora držav članic na področju svobode urejanja.
80. Vsekakor se zahteva, da je vsaka možnost iz nacionalnih predpisov razen s splošno določbo člena 2 Direktive 2014/17/EU skladna tudi s členom 25 te direktive.
81. Iz navedenega izhaja, da je treba na vprašanje, ali je treba načela, ki urejajo nadomestilo na podlagi člena 490(2) BGB (in dovoljujejo vključitev izgubljenega dobička v korist posojilodajalca), uskladiti s členom 25(3) Direktive 2014/17, odgovoriti pritrdilno.(54)
82. Člen 25 Direktive 2014/17 daje potrošnikom pravico, da svoje obveznosti v celoti ali delno poravnajo, ne da bi jim bilo treba čakati, da te zapadejo v plačilo. Ta določba ne določa načinov uveljavljanja te pravice: lahko se izvaja kot zgolj materialno dejanje odplačila ali kot posledica možnosti odpovedi posojilne pogodbe.
83. Varstvo, ki ga potrošniku zagotavlja Direktiva 2014/17, mora vedno obstajati, ne glede na to, katerega od teh dveh načinov uveljavljanja pravice do predčasne poravnave svojih obveznosti izbere potrošnik. Ne glede na ureditev, ki jo država članica določi v skladu s svobodo, ki ji je bila omogočena z Direktivo 2014/17, za njeno polje proste presoje veljajo pogoji iz člena 25(3) te direktive. Ti pogoji se torej uporabljajo ne glede na to, ali predčasno odplačilo sledi odpovedi pogodbe ali ne.
84. Menim, da sklicevanje na pravico do odplačila pogodbe „pred njenim iztekom“ iz člena 25(1) in (4) Direktive 2014/17 ne podpira trditve, ki jo zagovarja družba VR Bank.(55) Namen člena 25 Direktive 2014/17 ni uvedba začasnih omejitev uveljavljanja pravice potrošnika do predčasne poravnave obveznosti. Namesto tega želi poudariti, da ta pravica prevlada nad običajno ureditvijo zasebnih pogodb, na podlagi katere morata obe stranki spoštovati to, kar je bilo dogovorjeno, in to storiti v skladu z dogovorjenimi pogoji (tudi časovnimi).
V. Predlog
85. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija) odgovori:
Člen 25(3) Direktive 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se pri določanju nadomestila, ki pripada posojilodajalcu, upoštevajo izgube, povezane z izgubo obresti, ki zaradi predčasnega odplačila kredita s strani potrošnika ne bodo zaračunane;
ne nasprotuje metodi izračuna nadomestila posojilodajalcu za predčasno vračilo posojila, ki temelji na fiktivni ponovni naložbi vrnjenega zneska v varne vrednostne papirje na kapitalskem trgu z zapadlostjo, ki je skladna z zapadlostjo posojila;
se uporablja se, kadar potrošnik uveljavlja pravico do predčasne poravnave svojih obveznosti, potem ko je odpovedal kreditno pogodbo za nepremičnino.