Zadeva C‑205/20
NE
proti
Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesverwaltungsgericht Steiermark)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. marca 2022
„Predhodno odločanje – Svoboda opravljanja storitev – Napotitev delavcev – Direktiva 2014/67/EU – Člen 20 – Kazni – Sorazmernost – Neposredni učinek – Načelo primarnosti prava Unije“
1. Svoboda opravljanja storitev – Napotitev delavcev zaradi opravljanja storitev – Direktiva 2014/67 – Upravne zahteve in nadzorni ukrepi – Obveznosti na področju delovnega prava v zvezi s prijavo delavcev in hrambo plačnih dokumentov – Kazni v primeru neizpolnjevanja – Zahteva po sorazmernosti navedenih kazni, določena v členu 20 te direktive – Neposredni učinek
(člen 288 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/67, člen 20)
(Glej točke od 17 do 19, od 22 do 24, od 27 do 29 in 32 ter točko 1 izreka.)
2. Pravo Evropske unije – Neposredni učinek – Primarnost – Obveznosti nacionalnih organov – Svoboda opravljanja storitev – Napotitev delavcev zaradi opravljanja storitev – Direktiva 2014/67 – Upravne zahteve in nadzorni ukrepi – Obveznosti na področju delovnega prava v zvezi s prijavo delavcev in hrambo plačnih dokumentov – Kazni v primeru neizpolnjevanja – Zahteva po sorazmernosti navedenih kazni, določena v členu 20 te direktive – Nacionalna ureditev, ki je delno v nasprotju s to zahtevo – Obveznost, da se taka ureditev ne uporabi le v obsegu, ki je potreben za naložitev sorazmernih kazni
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/67, člen 20)
(Glej točke od 35 do 37, od 39 do 42, 44, 51, 52, 56 in 57 ter točko 2 izreka.)
Povzetek
Napotitev delavcev: nacionalno sodišče mora zagotoviti, da so kazni za kršitev upravnih obveznosti sorazmerne
Nacionalno sodišče lahko uporabi nacionalno ureditev kazni, ki je v nasprotju z Direktivo o napotitvi delavcev, če zagotovi sorazmernost kazni
Družba CONVOI s. r. o. s sedežem na Slovaškem, ki jo zastopa oseba NE, je zaposlene delavce napotila na delo v družbo s sedežem v Fürstenfeldu (Avstrija). Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (upravni organ okrožja Hartberg‑Fürstenfeld, Avstrija) je z odločbo, sprejeto junija 2018, na podlagi ugotovitev pri nadzoru, opravljenem nekaj mesecev prej, osebi NE naložil globo v višini 54.000 EUR zaradi neizpolnitve več obveznosti, določenih v avstrijskem zakonu s področja delovnega prava, ki se nanašajo zlasti na hrambo ter dajanje na voljo dokumentacije o plačah in socialni varnosti. Oseba NE je pri predložitvenem sodišču, Landesverwaltungsgericht Steiermark (deželno upravno sodišče na Štajerskem, Avstrija), vložila tožbo zoper to odločbo.
Navedeno sodišče, ki se je spraševalo o skladnosti sankcij, kakršne so te, ki jih določa zadevna avstrijska ureditev, s pravom Unije in zlasti z načelom sorazmernosti, ki je med drugim določeno v členu 20 Direktive 2014/67,(1) je oktobra 2018 pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe. Sodišče je v sklepu z dne 19. decembra 2019, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld,(2) ugotovilo nesorazmernost kombinacije več elementov avstrijske ureditve kazni, naloženih za neizpolnitev – predvsem upravnih – obveznosti glede hrambe dokumentov o napotitvi delavcev.
Predložitveno sodišče je poudarilo, da nacionalni zakonodajalec po tem sklepu ni spremenil zadevne ureditve, in je ob upoštevanju rešitve, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 4. oktobra 2018, Link Logistik N&N,(3) Sodišče vprašalo, ali in, po potrebi, v kolikšnem obsegu je mogoče uporabo te ureditve izključiti. Sodišče je namreč v tej sodbi z dne 4. oktobra 2018, Link Logistik N&N, ugotovilo, da določba prava Unije, podobna členu 20 Direktive 2014/67,(4) nima neposrednega učinka.
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, se je s sodbo izreklo, na eni strani, o vprašanju, ali ima zahteva po sorazmernosti kazni neposredni učinek. Na drugi strani je pojasnilo obseg obveznosti, ki jih ima nacionalno sodišče, ki mu je v odločanje predložen spor, v okviru katerega mora uporabiti nacionalna pravila, ki nalagajo nesorazmerne kazni.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, Sodišče je presodilo, da ima člen 20 Direktive 2014/67 v delu, v katerem zahteva, da so kazni, ki jih določa, sorazmerne, neposredni učinek in se tako posamezniki lahko nanj sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper državo članico, ki tega člena ni pravilno prenesla. Sodišče je najprej za ugotovitev, da je zahteva po sorazmernosti kazni iz navedene določbe brezpogojna, navedlo, da ta določba to zahtevo določa v absolutnem smislu. Poleg tega prepoved sprejetja nesorazmernih kazni, ki je posledica navedene zahteve, ne zahteva sprejetja nobenega akta institucij Unije in ta določba ne daje državam članicam možnosti, da bi obseg te prepovedi pogojevale ali omejile. V zvezi s tem okoliščina, da mora biti člen 20 te direktive prenesen, ne omaja brezpogojnosti zahteve po sorazmernosti kazni iz tega člena. Dalje, Sodišče je za to, da je štelo, da je zahteva po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67 dovolj natančna, ugotovilo, da diskrecijska pravica, ki jo ta določba dopušča državam članicam pri opredelitvi sistema kazni, ki se uporablja v primeru kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, omejena s splošno in nedvoumno prepovedjo glede določitve nesorazmernih kazni. Tako obstoj takšne diskrecijske pravice ne izključuje, da se nad prenosom te določbe lahko opravi sodni nadzor.
Na drugem mestu, Sodišče je navedlo, da načelo primarnosti nacionalnim sodiščem nalaga obveznost, da ne uporabijo nacionalne ureditve, katere del je v nasprotju z zahtevo po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67, le v obsegu, ki je potreben za to, da se omogoči naložitev sorazmernih kazni. Sodišče je ob opozorilu, da čeprav je nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, primerna za uresničitev zastavljenih legitimnih ciljev, ponovilo, da ta ureditev zaradi kombinacije svojih različnih značilnosti(5) presega to, kar je potrebno za uresničitev teh ciljev. Vendar te značilnosti, obravnavane ločeno, ne kršijo nujno te zahteve. Da bi se zagotovil polni učinek zahteve po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67, mora torej nacionalno sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper kazen, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, izključiti uporabo tistega dela nacionalne ureditve, iz katerega izhaja nesorazmernost kazni, tako da pride do naložitve sorazmernih kazni, ki so hkrati učinkovite in odvračilne. Za okoliščino, da bo naložena kazen milejša od kazni, ki jo določa veljavna nacionalna ureditev, ni mogoče šteti, da krši načela pravne varnosti, zakonitosti v kazenskem pravu in prepovedi retroaktivnosti kazenskega zakona, saj bo kazen še vedno ostala sprejeta na podlagi navedene ureditve. Poleg tega, ker zahteva po sorazmernosti iz člena 20 Direktive 2014/67 pomeni omejitev kazni, ki jo morajo spoštovati vsi nacionalni organi, pristojni za izvajanje te zahteve v okviru svojih pristojnosti, hkrati pa tem organom omogoča, da na podlagi veljavne nacionalne ureditve naložijo različne kazni glede na težo kršitve, ni mogoče šteti, da taka zahteva krši načelo enakega obravnavanja.