SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 2. maja 2019(*)
„Predhodno odločanje – Energetska učinkovitost – Direktiva 2012/27/EU – Člen 11(1) – Stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunu – Pravica končnih odjemalcev, da vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejmejo brezplačno – Pristojbina za dostop do elektroenergetskega omrežja – Popust na pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja, ki ga odobri podjetje, ki električno energijo prodaja končnim odjemalcem, ki so se odločili za elektronsko prejemanje obračunov“
V zadevi C‑294/18,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo markkinaoikeus (sodišče za gospodarske zadeve, Finska) z odločbo z dne 19. aprila 2018, ki je na Sodišče prispela 27. aprila 2018, v postopku, ki ga je sprožila
Oulun Sähkönmyynti Oy,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, E. Juhász in I. Jarukaitis (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: N. Wahl,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Energiavirasto P. Malén, lakimies,
– za finsko vlado H. Leppo, agentka,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. G. Marronejem, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo M. Huttunen in K. Talabér‑Ritz, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 11(1) Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL 2012, L 315, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je sprožila družba Oulun Sähkönmyynti Oy, ki prodaja električno energijo končnim odjemalcem, glede odločbe Energiavirasto (agencija za energijo, Finska) v zvezi z mesečnim popustom na pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja, dodeljenem končnim odjemalcem, ki so se odločili za elektronski obračun.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 32 in 33 Direktive 2012/27 je navedeno:
„(32) Učinek določb o merjenju in obračunih iz direktiv 2006/32/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/76/EGS (UL 2006, L 114, str. 64)], 2009/72/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55)] in 2009/73/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL 2009, L 211, str. 94)] na prihranek energije je omejen. Marsikje v Uniji navedene določbe niso omogočile, da bi porabniki prejemali posodobljene informacije o svoji porabi energije ali obračune, temelječe na dejanski porabi, in sicer tako pogosto, kot je v skladu z raziskavami potrebno, da bi lahko sami uravnavali porabo energije. V sektorjih ogrevanja prostorov in tople vode v večstanovanjskih stavbah so državljani zaradi nejasnosti teh določb vložili tudi številne pritožbe.
(33) Da bi okrepili vlogo končnih odjemalcev glede dostopa do informacij o merjenju in obračunavanju njihove lastne porabe energije ob upoštevanju možnosti, povezanih z uporabo inteligentnih merilnih sistemov ter uvedbo inteligentnih števcev v državah članicah, je pomembno izboljšati jasnost zahtev zakonodaje Unije na tem področju. To naj bi pomagalo zmanjšati stroške uporabe inteligentnih merilnih sistemov, opremljenih s funkcijami za povečanje prihranka energije, ter podprlo razvoj trgov energetskih storitev in upravljanje povpraševanja. Uporaba inteligentnih merilnih sistemov omogoča vmesno obračunavanje, ki temelji na dejanski porabi. Vendar pa je treba tudi pojasniti zahteve za dostop do informacij ter pošteno in natančno obračunavanje na podlagi dejanske porabe za primere, v katerih inteligentni števci do leta 2020 ne bodo na razpolago, tudi glede merjenja in obračunavanja porabe posameznega odjemalca za ogrevanje, hlajenje in toplo vodo v večstanovanjskih stavbah, ki jih oskrbuje sistem daljinskega ogrevanja/hlajenja ali lastni skupni sistem ogrevanja, ki je nameščen v takih stavbah.“
4 Člen 1 Direktive 2012/27, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, določa:
„1. Ta direktiva določa skupni okvir ukrepov za spodbujanje energetske učinkovitosti v Uniji, da se zagotovi izpolnitev krovnega cilja Unije za 20‑odstotno povečanje energetske učinkovitosti do leta 2020 in zasnuje možnost dodatnega izboljšanja energetske učinkovitosti po tem letu.
[…]
2. Zahteve, določene v tej direktivi, so minimalne zahteve in nobeni od držav članic ne preprečujejo ohranjanja ali uvedbe strožjih ukrepov. Takšni ukrepi so združljivi z zakonodajo Unije. Če so v nacionalni zakonodaji določeni strožji ukrepi, države članice o njej uradno obvestijo Komisijo.“
5 Člen 10 te direktive, naslovljen „Informacije o obračunu“, v odstavku 3 določa:
„Države članice ne glede na to, ali so bili inteligentni števci nameščeni ali ne:
[…]
(b) zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost elektronskega prejemanja informacij o obračunu in obračunov ter da odjemalci na zahtevo prejmejo jasno in razumljivo pojasnilo o tem, kako je bil pripravljen njihov obračun, zlasti če obračuni ne temeljijo na dejanski porabi;
[…]“
6 Člen 11 navedene direktive, naslovljen „Stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunu“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo, da končni odjemalci vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejmejo brezplačno ter da imajo na ustrezen način in brezplačno tudi dostop do informacij o svoji porabi.“
7 Priloga VII k Direktivi 2012/27, naslovljena „Minimalne zahteve za obračunavanje in informacije o obračunu na podlagi dejanske porabe“, v točki 1.1, ki zadeva „obračunavanje na podlagi dejanske porabe“, določa:
„Da bi lahko končni odjemalci uravnavali svojo porabo energije, bi se obračunavanje na podlagi dejanske porabe moralo izvesti vsaj enkrat na leto, informacije o obračunu pa bi morale biti dane na voljo najmanj štirikrat letno na zahtevo ali če so potrošniki izbrali možnost elektronskega prejemanja obračunov, sicer pa dvakrat na leto. Iz te zahteve je mogoče izvzeti plin, ki se uporablja samo za kuhanje.“
Finsko pravo
8 Člen 11(1) Direktive 2012/27 je bil v finski pravni red prenesen s členom 69 sähkömarkkinalaki (588/2013) (zakon (588/2013) o trgu električne energije). Ta člen, naslovljen „Izdajanje obračunov ponudnikov električne energije končnim odjemalcem“, v petem pododstavku določa, da „je treba v tem členu navedene obračune ter informacije o ceni in porabi odjemalcem izdati brezplačno in na ustrezen način“ ter da „je treba na zahtevo končnim odjemalcem obračune in informacije o porabi izdati v elektronski obliki“.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9 Cena električne energije, ki jo prodaja družba Oulun Sähkönmyynti, je sestavljena iz fiksne mesečne pristojbine za dostop do omrežja in cene energije, ki temelji na porabi električne energije. Pristojbina za dostop do omrežja je običajno 2,5 EUR na mesec. Od 1. januarja 2016 je družba Oulun Sähkönmyynti popust v višini 1 EUR na mesečno pristojbino za dostop do omrežja odobrila odjemalcem, ki so se odločili za elektronski obračun, ne pa tudi odjemalcem, ki so se odločili za druge načine prejemanja obračunov, kot na primer papirni obračuni, neposredne bremenitve in pri poslovnih strankah tudi izdajanje elektronskih obračunov EBPP.
10 Agencija za energijo je v odločbi z dne 20. junija 2017 menila, da so zaradi tega popusta odjemalci, ki se niso odločili za elektronski obračun, plačali 1 EUR iz naslova svojih obračunov. Zato je družbi Oulun Sähkönmyynti naložila, naj spremeni svojo prakso izdajanja obračunov in zagotovi pravico svojim odjemalcem, da obračune prejemajo brezplačno. Poleg tega je z isto odločbo družbi Oulun Sähkönmyynti naložila, naj odjemalcem, ki niso izbrali prejemanja obračunov v obliki elektronskih računov, povrne del pristojbine, ki je bil – po 1. januarju 2016 – neupravičeno zaračunan odjemalcem, ki se niso odločili za elektronski obračun.
11 Družba Oulun Sähkönmyynti je zoper to odločbo vložila tožbo pri predložitvenem sodišču, markkinaoikeus (sodišče za gospodarske zadeve, Finska).
12 Družba Oulun Sähkönmyynti v utemeljitev tožbe navaja, da vsi njeni odjemalci obračun za plačilo električne energije – ne glede na vrsto prejemanja obračunov, ki so jo izbrali – prejmejo brezplačno. Vendar naj po mnenju te družbe zahteva po brezplačnih obračunih ne bi pomenila, da družba odjemalcem, ki so se odločili za elektronsko prejemanje obračunov, ne sme odobriti popusta na osnovno pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja. Poleg tega naj popust, odobren tem strankam, ne bi temeljil na dejanskem zmanjšanju stroškov, ampak na oceni učinkov tega popusta. Pogostost obračunavanja naj ne bi vplivala na znesek pristojbin za dostop do omrežja niti na znesek popusta, saj lahko odjemalci izbirajo med štirimi, šestimi ali dvanajstimi obračuni na leto. Poleg tega naj bi elektronsko prejemanje obračunov zmanjšalo upravne stroške.
13 Agencija za energijo trdi, da popust, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, pomeni izogibanje pravilu, da morajo vsi odjemalci svoj obračun za energijo prejeti brezplačno. Z vidika končnega odjemalca naj ne bi bilo pomembno, ali se za obračun zaračuna ločen strošek ali pa je pristojbina višja, ker je ta odjemalec izbral način prejemanja obračunov, ki ni elektronsko. Po mnenju agencije za energijo naj bi bila odločilna cenovna razlika med različnimi vrstami prejemanja obračunov. Agencija za energijo dodaja, da le razlaga, kot jo predlaga, lahko zagotovi, da končni odjemalci, ki jim elektronske storitve niso dostopne in ki so pogosto tudi v ranljivem položaju, obračun za električno energijo prejmejo brezplačno.
14 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da tako člen 11(1) Direktive 2012/27 kot člen 69, peti pododstavek, zakona št. 588/2013 o trgu električne energije določata, da se obračuni in informacije o obračunu končnemu odjemalcu izstavijo brezplačno in na ustrezen način. Vendar v skladu z delovnim dokumentom Evropske komisije, ki se nanaša na člene od 9 do 11 Direktive 2012/27 (SWD/2013/0448 final), zahteva po brezplačnosti obračuna in informacij o obračunu ne nasprotuje temu, da bi podjetje, ki ponuja električno energijo končnim odjemalcem, odobrilo popust ali bonus, če se ti odjemalci odločijo za elektronsko prejemanje obračunov.
15 Predložitveno sodišče na eni strani ugotavlja, da ta delovni dokument Komisije ni zavezujoč pravni vir v smislu člena 288 PDEU in da ne spreminja pravnih učinkov Direktive 2012/27, vendar pa prikazuje, da je mogoče člen 11(1) te direktive razlagati tako, kot ga razlaga družba Oulun Sähkönmyynti, in sicer, da je pomemben le neobstoj stroškov za obračun. Vendar naj bi bilo po drugi strani mogoče položaj, v katerem se od končnega odjemalca, ki se ni odločil za elektronski obračun, zahteva višja pristojbina za dostop do omrežja – kot predlaga agencija za energijo – mogoče šteti za položaj, v katerem se zaračunava poseben strošek za papirni obračun.
16 Poleg tega predložitveno sodišče pojasnjuje, da iz elementov, obravnavanih v postopku v glavni stvari, ne izhaja, da je Republika Finska sprejela nacionalne ukrepe, ki bi bili strožji od tistih, določenih v členu 11(1) Direktive 2012/27.
17 V teh okoliščinah je markkinaoikeus (sodišče za gospodarske zadeve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 11(1) Direktive [2012/27] razlagati tako, da podelitev popusta na pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja na podlagi vrste izdajanja obračunov, ki jo izbere končni odjemalec, pomeni, da končni odjemalci, ki popusta niso deležni, obračunov in informacij o obračunu ne prejemajo brezplačno?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje nikalen in je podelitev zgoraj omenjenega popusta lahko dovoljena: ali iz Direktive 2012/27 izhajajo posebni dodatni pogoji za presojanje dovoljenosti popusta, ki jih je treba upoštevati, kot na primer, ali popust ustreza prihranku pri izbrani vrsti izdajanja obračunov, ali se popust nanaša na število izdanih obračunov oziroma ali se popust lahko obračuna skupini končnih odjemalcev, ki so s svojo izbiro vrste izdajanja obračunov prihranek ustvarili?
3. Če priznanje popusta, navedenega v prvem vprašanju za predhodno odločanje, pomeni, da so bili drugim končnim odjemalcem, ki niso izbrali posebne vrste izdajanja obračunov, stroški zaračunani v nasprotju s členom 11(1) Direktive 2012/27: ali iz prava Unije izhajajo posebne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o vračilu stroškov?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
18 Predložitveno sodišče s prvima vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 11(1) Direktive 2012/27 razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, nasprotuje popustu na pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja, ki ga je podjetje, ki električno energijo prodaja končnim odjemalcem, odobrilo le končnim odjemalcem, ki so se odločili za elektronski obračun.
19 Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, predložitveno sodišče ti vprašanji zastavlja, ker bi po njegovem mnenju odobritev popusta na pristojbino za dostop do električnega omrežja za končne odjemalce, ki so se odločili za elektronski obračun, lahko pomenila, da drugi odjemalci svojih obračunov ne prejemajo brezplačno.
20 Člen 11(1) Direktive 2012/27 določa, da „države članice zagotovijo, da končni odjemalci vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejmejo brezplačno ter da imajo na ustrezen način in brezplačno tudi dostop do informacij o svoji porabi“.
21 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen okvir in cilje, ki jih uresničujejo predpisi, katerih del je (sodbi z dne 2. septembra 2015, Surmačs, C‑127/14, EU:C:2015:522, točka 28, in z dne 16. novembra 2016, DHL Express (Austria), C‑2/15, EU:C:2016:880, točka 19).
22 Iz besedila člena 11(1) Direktive 2012/27 izhaja, da se ta določba omejuje na določitev obveznosti držav članic, da zagotovijo, da podjetja, ki prodajajo električno energijo končnim odjemalcem, poskrbijo, da njihovi končni odjemalci brezplačno prejmejo obračune za porabo energije in informacije o njih, ter za to obveznost ne določa nobenih dodatnih zahtev. Ker se obračuni in informacije o njih končnim odjemalcem posredujejo brezplačno, navedena določba tako ne preprečuje, da bi se zadevnim odjemalcem dodelil popust na pristojbino za dostop do omrežja.
23 Ta dobesedna razlaga člena 11(1) Direktive 2012/27 je podprta z okvirom, katerega del je ta določba, in s cilji, ki jih uresničuje ta direktiva.
24 Namen Direktive 2012/27 – kot izhaja iz njenega člena 1 – je namreč le določitev skupnega okvira ukrepov za spodbujanje energetske učinkovitosti v Uniji, da se zagotovi izpolnitev cilja Unije za 20‑odstotno povečanje energetske učinkovitosti do leta 2020 in zasnuje možnost dodatnega izboljšanja energetske učinkovitosti po tem letu (sodba z dne 7. avgusta 2018, Saras Energía, C‑561/16, EU:C:2018:633, točka 24).
25 Natančneje, iz uvodnih izjav 32 in 33 te direktive izhaja, da ta poudarja zlasti nujnost okrepitve vloge končnih odjemalcev glede dostopa do informacij o merjenju in obračunavanju njihove lastne porabe energije, uporabo inteligentnih merilnih sistemov, dostop do informacij in pošteno in natančno obračunavanje.
26 Poleg tega iz člena 10(3)(b) navedene direktive – v skladu s katerim države članice „zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost elektronskega prejemanja informacij o obračunu in obračunov“ – izhaja volja spodbujanja elektronskih obračunov.
27 Zato je treba poudariti, da možnost, ki jo ponuja elektronski obračun – in sicer, da so informacije o obračunu in individualni porabi energije lažje in bolj sproti dostopne – lahko prispeva k uresničitvi ciljev Direktive 2012/27 v smislu energetske učinkovitosti.
28 Zato odobritev popusta na pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja – ob upoštevanju zahteve iz člena 11(1) Direktive 2012/27, da so obračuni in informacije o njih končnim odjemalcem posredovane brezplačno – ni v nasprotju s cilji, ki jih uresničuje ta direktiva.
29 Nazadnje, popust, odobren strankam, ki se odločijo za elektronski obračun, je namenjen zlasti zmanjšanju upravnih stroškov podjetja, ki električno energijo prodaja končnim odjemalcem. Da pa bi to podjetje lahko racionaliziralo upravne stroške, mu morajo biti na voljo ukrepi, ki bodo lahko spodbudili končne odjemalce, da lažje sprejmejo spremembe v svojih navadah prejemanja obračunov, ki bi jih, odvisno od primera, povzročilo sprejetje elektronskega obračuna. Če bi se člen 11(1) Direktive 2012/27 razlagalo tako, da podjetju, ki električno energijo prodaja končnim odjemalcem, prepoveduje, da odobri popust na pristojbine za dostop do omrežja končnim odjemalcem, ki se odločijo za elektronski obračun, bi se takšno podjetje prikrajšalo za to možnost.
30 Poleg tega se za dejstvo, da se končnim odjemalcem, ki so se odločili za elektronski obračun, odobri popust na pristojbino za dostop do omrežja – v nasprotju s trditvami finske vlade – ne more šteti, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, pomeni izogibanje pravilu brezplačnosti obračunov in informacij o njih, ki ga nalaga člen 11(1) Direktive 2012/27.
31 Iz predložitvene odločbe namreč izhaja, da je družba Oulun Sähkönmyynti končnim odjemalcem, ki so se odločili za elektronski obračun, popust odobrila za obstoječe pristojbine za dostop do omrežja ter da se pred uvedbo takšnega popusta družbi Oulun Sähkönmyynti ni nikoli očitalo, da ni izpolnila te obveznosti brezplačnosti obračunov in informacij o njih. Poleg tega so po uvedbi navedenega popusta končni odjemalci, ki so izbrali drugo metodo prejemanja obračunov kot elektronski obračun, še naprej vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejemali brezplačno, pa tudi pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja so še naprej plačevali v istem znesku. Prav tako se zdi, da odjemalci plačujejo pristojbine za dostop do omrežja ne glede na to, ali želijo prejemati obračune in informacij o njih štiri‑, šest ‑ ali dvanajstkrat na leto. Tako v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, popusta na pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja, dodeljenega končnim odjemalcem, ki so se odločili za elektronski obračun, ni mogoče šteti za dejansko plačilo, ki je naloženo drugim končnim odjemalcem, in posledično za izogibanje obveznosti iz člena 11(1) Direktive 2012/27.
32 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba na prvi vprašanji odgovoriti, da je treba člen 11(1) Direktive 2012/27 razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje popustu na pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja, ki ga je podjetje, ki električno energijo prodaja končnim odjemalcem, odobrilo le končnim odjemalcem, ki so se odločili za elektronski obračun.
Tretje vprašanje
33 Tretje vprašanje je bilo postavljeno v primeru pritrdilnega odgovora Sodišča na prvo vprašanje. Ker je bil ta odgovor – kot izhaja iz točk od 18 do 32 te sodbe – nikalen, na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
34 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
Člen 11(1) Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje popustu na pristojbino za dostop do elektroenergetskega omrežja, ki ga je podjetje, ki električno energijo prodaja končnim odjemalcem, odobrilo le končnim odjemalcem, ki so se odločili za elektronski obračun.
Podpisi